Od Puščave do Šubičeve 4 in nazaj

Po dobrih dveh mesecih in pol je zgodba o poslanskem mandatu Janeza Janše doživela konec. Ob nujnem pripisu: se nadaljuje.

Objavljeno
17. oktober 2014 15.00
Janez Janša med obravnavo na Okrožnem sodišču v Ljubljani 7.julija 2014.
Majda Vukelić, notranja politika
Majda Vukelić, notranja politika
Po dobrih dveh mesecih in pol političnih sprenevedanj in arogance je ob asistenci pravne stroke zgodba o poslanskem mandatu Janeza Janše pred štirimi dnevi doživela konec. Ob nujnem pripisu: se nadaljuje. Vprašanje namenskih izhodov pravnomočno obsojenega poslanca zaradi kaznivega dejanja korupcije – ki ni politični delikt – v zadevi Patria do nadaljnjega ni več aktualno. Če se je lahko Janša še v sredo sprehajal po Šubičevi 4 in ne samo po Puščavi, mu od tega dne to ni več omogočeno. Državni zbor je namreč brez glasovanja – kar se utegne izkazati za še eno neverjetno blamažo – ugotovil, da mu je mandat s 15. oktobrom prenehal. SDS je že potrdila, da ga bo v poslanskih klopeh nadomestil Božo Predalič, nekdaj generalni sekretar v nekdanji Janševi vladi.

Snovalcem ustave in zakonodaje se pred več kot dvajsetimi leti ni zdelo vredno, da bi razmišljali o tem, ali lahko nekdo, ki je pravnomočno obsojen, zasede poslansko mesto ali pa denimo premierski položaj, ministrski stolček, prevzame funkcijo državnega sekretarja, postane župan, celo predsednik republike. Ni se jim zdelo vredno zato, ker smo takrat bili prepričani, da se bo nova družbena ureditev napajala iz novih vrednot. Te so izhajale iz odgovornega razumevanja politike, prava, etike. To je v izhodišču izključevalo možnost, ker je pač tudi izven zdravega razuma, da bi nekdo, ki ga je sodišče spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja, za katero je predpisana nepogojna kazen najmanj šestih mesecev zapora, prišel do pomembne državne funkcije.

Danes je vse drugače. Ker politični odločevalci na konstitutivni seji državnega zbora 1. avgusta niso zmogli dovolj poguma in razsodnosti, so tudi pravnomočno obsojenemu poslancu potrdili mandat. Misija mandat bi se ob vsej sramotnosti takšnega ravnanja tega dne morala tudi končati. Natančneje, morala bi se končati že pred 13. julijem, saj nihče ni oporekal kandidiranju takrat že zapornika Janše na predčasnih državnozborskih volitvah, nihče ni oporekal volilnemu postopku, nihče ni oporekal volilnemu izidu. Tudi kandidatu za poslanca se ni zdelo umestno, da bi prevzel politično odgovornost in od kandidature odstopil.

Nič od tega se ni zgodilo. Šele po potrditvi mandata na mandatno-volilni komisiji in državnem zboru se je nekomu zazdelo, da nekaj ni prav. In res ni. Že v izhodišču je skrajno sprevrženo, da lahko nekdo, ki je pravnomočno obsojen in je v zaporu, v svojem prostem času hodi na delo v državni zbor, v njem odloča o zakonih, ki jih je morda tudi sam kršil, in zato celo dobi plačo. In če gremo iz okvirov prava, kakšno sporočilo oblastniki posredujejo javnosti v tem obskurnem primeru? Kje so meje moralne sprejemljivosti in spodobnosti? Zakaj je nekomu omogočeno, da ko ga sodišče spozna za krivega, dobi še priložnost, dve, medtem ko nekateri drugi po obsodbi sodišča nikoli ne dobijo nobene več? Bi bil poslanec, če bi se pisal Janez Novak, prav tako deležen enake milosti državnega zbora? Niti minute. Mandat bi mu nemudoma odvzeli, o nobenih pravnih in proceduralnih zagatah ne bi govorili skorajda tri mesece, zaradi česar se je marsikomu priskutilo, da sploh kdo še omenja pravno državo.

Toda Janez Janša je politični prvokategornik, tako politika kot pravo postajata njegova ujetnika. In to ni problem Janeza Janše. To je problem delovanja institucij pravne države. Da se ta zaradi enega primera skorajda iztiri, je neodgovorno, kaže na nesposobnost odzivanja in reševanja ključnih družbenih, ekonomskih in socialnih konfliktov. Več kot sto tisoč brezposelnih, tisoče tistih, ki živijo pod pragom revščine, tisoče mladih, ki ne morejo priti do zaposlitve, prav nič ne briga, koliko različnih razlag je mogoče izpeljati iz tretje alineje prvega odstavka devetega člena zakona o poslancih. In prav je tako. To ni njihov problem. Da je to sploh tak problem, kaže kvečjemu na to, da smo postali karikatura družbe, v kateri ni več prostora za premišljeno ravnanje, samorefleksijo, samokritičnost. Vse je ena sama agonija.

In ta se bo nadaljevala še lep čas. Začasno se seli iz parlamenta na sodišče ali več njih. Prej ali slej se bo primer – pravzaprav oba, tako prenehanje mandata kot zadeva Patria – znašel pred najvišjo ustavnosodno instanco. Kako ta vidi primer nedeljivosti volilne pravice in kako bo razsodila, ni mogoče napovedati. Nekaj njenih dosedanjih odločitev lahko kaže na to, da se bo naknadno odvzet poslanski mandat z vso silovitostjo z Beethovnove 10 vrnil na Šubičevo 4. Če bi ustavno sodišče ugotovilo, da je bilo Janševo prenehanje mandata nezakonito oziroma v nasprotju z ustavo, potem smo pred novo politično krizo. Če politika tako neizprosno terja odgovornost pravosodja za svoja ravnanja, potem se bo tudi sama morebiti morala soočiti s svojo. Vladajoča koalicija trdi, da s tem nima težav, politično odgovornost je pripravljena sprejeti. Neprepričljivost odzivanja največje koalicijske stranke SMC kaže, da nekaj težav vendarle utegne biti. V času, ki je spominjal, kot bi rekla ZL, na dogajanje iz filma Reševanja vojaka Ryana, so se pojavili dvomi o njeni kompetentnosti, obvladovanju političnih veščin. Že to, da se ni znala ustrezno odzvati niti na zmerjanje SDS peterice pravnikov, ki so o prenehanju poslanskega mandata povedali svoje mnenje, češ da so plačanci (pri čemer je bilo le enemu nakazano plačilo, četverica pa se je temu odrekla), vzbuja skrb. Poslanci največje koalicijske stranke delujejo neprepričljivo, kot da so v politiko padli naključno. Videti je, da nizkim udarcem niso kos, manevri največje opozicijske stranke jih spravljajo v zadrego.

Premier Miro Cerar je napovedal spremembe zakonodaje, ki bodo onemogočile, da bi se še kadar koli spraševali, ali lahko zapornik opravlja pomembno politično funkcijo. Zanje potrebuje dvetretjinsko podporo, saj volilni zakon spada med tiste, ki zahtevajo višjo stopnjo soglasja. Čas za hiter popravni izpit je pravi. Škandaloznemu odnosu do prava in razuma je treba narediti konec.