Od Srebrenice do St. Louisa in nazaj

Te dni se v Sloveniji ukvarjamo z vprašanjem, ali bi odprli vrata peščici beguncev. Kmalu pa se bomo spomnili dvajsete obletnice pokola v Srebrenici in problema beguncev iz časa vojne v Bosni in Hercegovini, ko je svet in tudi mi sami na tisoče beguncev sprejel s precej bolj odprtimi rokami.

Pred časom sem po naključju izvedela, da v ZDA največ bosanskih beguncev živi v St. Louisu. Tam jih je danes več kot 70 tisoč. V mestu pa je tudi zelo živahna psihoanalitična skupnost, katere gonilna sila je psihoanalitik/psihiater dr. Todd Dean, ki že več let beguncem ponuja pro bono psihoanalitično pomoč. Ko me je ta skupnost povabila, da pri njih predavam, sem se odločila, da malce raziščem, kaj se je zgodilo z Bosanci dvajset let po vojni, kako se soočajo s svojimi travmami, kako se ukvarjajo s preteklostjo in kako so se znašli v novi državi.

Moj obisk Male Bosne, kot se imenuje del St. Louisa, kjer živi največ Bosancev, se je začel precej šokantno. Taksist, ki sem ga prosila, da me tja zapelje, je postal vidno jezen, ko sem mu dejala, da grem pogledat, kje živijo Bosanci. Začel mi je pripovedovati, da je v okviru Natovih sil nekoč služboval v Bosni. Danes se mu zdi, da imajo bosanski begunci precej boljše življenje od njega. Govoril mi je o tem, kako vlada bolje skrbi za begunce kot za nekdanje vojake, kako si Bosanci ustanavljajo donosna podjetja, kupujejo velike hiše, medtem ko mora on obrniti vsak dolar, da preživi.

Iz psihoanalize vemo, da nacionalizem in rasizem mnogokrat temeljita na fantazmi, da nekdo drug uživa na naš račun. Prosperitete in užitka Bosancev pa v Mali Bosni na žalost ni bilo videti. Mala Bosna je videti kot urbana puščava, mesto duhov, polno spominov na jugoslovansko preteklost in tudi na travmatično izkušnjo bosanske vojne.

Ko sem vstopila v majhno restavracijo Stari grad, se mi je zazdelo, kot da sem se znašla v kakšnem starem jugoslovanskem filmu. Zanikrne mize, prekrite z zelenimi prti, vonj po cigaretah in uokvirjene fotografije starih bosanskih mest so dajali občutek, kot da smo vstopili v čas izpred več desetletij. Zamrznjena v nekem preteklem času je delovala tudi lastnica lokala. Ta starejša gospa je bila skrajno zadržana, ko sem jo vprašala, od kod izhaja. Ko mi servira porcijo čevapčičev, pa mi začne pripovedovati o tem, kako je pobegnila iz Prijedora, kako je v vojni izgubila mnogo članov svoje družine, kako težko se je znašla v novi domovini in kako zanjo ni več doma v Bosni, kamor bi se lahko vrnila.

Malce več optimizma opazim v lokalu nekaj hiš naprej, kjer domuje bosanski nogometni klub, ker je lokalna nogometna reprezentanca zmagala na turnirju bosanskih klubov v diaspori. Tudi ta lokal je videti kot socialistična kantina iz sedemdesetih let. Mož, ki ga srečam v klubu, mi začne pripovedovati o tem, kako ko so Srbi obstreljevali njegovo vas in kako je med iskanjem zavetja nenadoma opazil, da se je zgrudila njegova petletna hči. Iz daljave jo je namreč zadel ostrostrelec. Družina je deklico pokopala, toda čez čas so Srbi grobišče razkopali in ostanke prenesli drugam. Ta moški vsako poletje obišče Bosno in upa, da bo s pomočjo DNK končno našel hčerkine posmrtne ostanke. Upa, da bo takrat lahko prišel do nekakšnega konca v svojem žalovanju.

Ali DNK res pomaga pri preobratu v logiki žalovanja, sem se vprašala nekaj mesecev po tem travmatičnem srečanju, ko sem obiskala Srebrenico. Tja me je peljal profesor kazenskega prava iz Tuzle, Dževad Mahmutović, ki je bil nekoč mlad vojak v bosanski vojski. Dževad prihaja iz majhne muslimanske vasi, nedaleč od Srebrenice, kjer so dolga desetletja živeli v miru s sosednjimi srbskimi vasmi. Med vojno se je v tej vasi zgodil grozljiv pokol, ko je srbska vojska pobila skoraj vse prebivalce, vključno z Dževadovim očetom. Danes je to vas duhov. Od nekdanjih tristo prebivalcev v njej del leta preživi le neka starejša ženska.

Dževad se je po vojni najprej ukvarjal z gradbeništvom, nato je ob delu dokončal študij na pravni fakulteti in kasneje še doktoriral. Za temo naloge si je izbral analizo obravnavanja srbskih zapornikov v današnjih bosanskih zaporih. Slednji so danes namreč nekakšni živi mrtveci – pozabljeni tako od Srbov kot od Bosancev in preživljajo kazen v izjemno težkih razmerah.

Tudi Dževad je po vojni iskal očeta s pomočjo DNK. Ob preiskovanju nekega množičnega grobišča ga je pred nekaj leti našel. Ko ga vprašam, ali ga je to pripeljalo do zaključka v žalovanju, mi odgovori, da in ne. Sam akt iskanja mu je bil paradoksno v pomoč – imel je namreč cilj in upanje. Zdaj ko so ostanki najdeni, pa je ostala le praznina.

Ljudje se s travmo soočajo zelo individualno. Na haaškem sodišču je na sojenju Ratku Mladiću pred tremi leti prvi pričal Elvedin Pašić iz St. Louisa, ki je kot 14-letni deček opazoval, kako so Mladićevi vojaki iz vasi odpeljali njegovega očeta in druge moške. Elvedin se je kasneje z materjo znašel v taborišču, kjer je izvedel, da je bili vsi ti moški brutalno umorjeni. V Haagu so ga zalile solze, ko je pripovedoval o tem, kako si do danes očita, da se ni potrudil, da bi očeta pred smrtjo še enkrat videl. Spomin na mrtvega očeta ga preganja še bolj, odkar je sam postal oče. Na vprašanje, kakšno zadoščenje bo dobil, če bo Mladić obsojen, je odgovoril, da upa le, da bo končno izvedel, kje je oče pokopan.

Čeprav se morda s travmami zavestno ne ukvarjamo kaj posebej, slednje mnogokrat vzniknejo nezavedno. Nekatere starejše ženske v St. Louisu so našle navidezno rešitev za travmo v delu. Pogosto delajo dolge ure kot čistilke ali kot natakarice v restavracijah. Motiv ni le to, da bi čim več zaslužile; delo jim pomeni tudi pobeg od travmatičnih spominov. Travma pa mnogokrat vznikne v trenutku, ko nekaj to rutino dela spremeni – recimo, ko se pojavi bolezen ali nesreča. Nenadoma se je namreč podrla obrambna struktura, ki je bila zgrajena z nenehno aktivnostjo.

Zagata v zvezi s travmo pa se pri Bosancih pojavlja tudi glede na dejstvo, da se v preteklosti v njihovi kulturi o travmi ni veliko govorilo in da je bil posameznik, ki je poiskal psihološko pomoč, hitro stigmatiziran. Todd Dean opisuje primer Bosanca, ki je trpel za napadi astme, zato mnogokrat ni mogel telefonirati. V analizi se ta moški spomni, da se je prvič soočil z nezmožnostjo govoriti po telefonu v času vojne, ko se je sam sicer izognil pregonu v taborišče, izvedel pa je, da so bili tam pobiti njegovi sovaščani. Ko je kasneje pobegnil v tujino, so se mu začeli pojavljati napadi astme in obdobja, ko je nenadoma bruhnil v jok. Vse te zagate je dojemal kot zdravstvene težave, ne kot čustvene odzive, vezane na travmo. O čustvih nikoli ni govoril. Situacija se je spremenila nekega dne, ko prevajalec, ki mu je običajno pomagal pri pogovoru s psihiatru, ni mogel priti na srečanje. Takrat se je izkazalo, da moški pravzaprav zna govoriti angleško – prvič pa je tudi spregovoril o svojih čustvih. Todd Dean nezmožnost govorjenja o travmah in čustvih razlaga s tem, da si v nekdanji Jugoslaviji ljudje niso upali svobodno govoriti oziroma da so mnogi bili zaradi odkritih besed kaznovani ali pa so opazovali druge, ki so zaradi besed pristali v zaporu.

Eden najboljših prikazov soočanja z vojno travmo je kratki dokumentarni film Rdeči gumijasti škornji režiserke Jasmile Žbanić, ki jo sicer poznamo po filmu Grbavica. V tem dokumentarcu vidimo žensko, ki z znanim bosanskim forenzikom Amorjem Mašovićem išče posmrtne ostanke svojih dveh majhnih otrok. Ker je imel eden od dečkov obute rdeče gumijaste škornje, ko je bil ubit, upa, da bo v množičnih grobiščih našla vsaj te škornje, ker plastika ne razpade. Obraz ženske je nekako zamrznjen v času in njen govor ne izraža nikakršnih čustev. V nekem trenutku pa izjavi, da v nasprotju z drugimi ženskami, ki so izgubile svoje otroke, sama ne sanja o svojih. Medtem ko so druge našle tolažbo v sanjah – otroci jim namreč mnogokrat v sanjah govorijo, da je z njimi vse v redu –, je ta ženska prikrajšana še za takšna srečanja. Edino upanje, ki ji ostaja, je kos plastike – rdeči gumijasti škornji.

Problem iskanja ostankov umrlih v množičnih grobiščih je, da so kosti pogosto razpršene po različnih grobovih. Potem ko so se v času vojne pojavili satelitski posnetki množičnih grobišč, so Srbi namreč začeli seliti ostanke iz velikih grobišč v nova manjša. Danes se lahko zgodi, da najdemo kosti nekega človeka na različnih mestih. Ob tem se je pojavilo tudi vprašanje, kolikšen del trupla je treba najti, da je lahko nekdo pokopan. Ena razlaga je šla v smeri, da bi bilo treba najti vsaj 70 odstotkov trupla. Toda pred nekaj leti so se verski voditelji treh največjih verskih skupnosti v Bosni in Hercegovini dogovorili, da vsaka kost v bistvu že predstavlja truplo. Stvari so se še bolj zapletle v primeru ubitih Hrvatov iz Bugojna. Njihova trupla so bila namreč sežgana. Dogovorili so se, da se tudi te žrtve pokoplje.

V času, ko toliko upov polagamo v forenzične preiskave posmrtnih ostankov, se zdi, da lahko forenzika v analih živih ljudi simbolno obudi mrtve. Kot da bi upali, da bodo slednji spet lahko govorili – seveda to, kar si želimo slišati.

Zgodovina pa je polna praznih grobov. Celo krščanska vera se je začela s prazno grobnico. Vsak grob, poln ali prazen, odpira travmo izgube. No, z izgubo se po svoje soočajo tudi glavni akterji vojne v Bosni in Hercegovini. Na enem od zaslišanj v Haagu je Ratko Mladić dejal, da ne more odgovarjati na vprašanja, ker je izgubil protezo. Ko so mu jo le našli v njegovi celici, pa je izjavil le, da tega satanskega sodišča ne priznava. Njegov odvetnik Branko Lukić pa je dodal, da je njegov varovanec precej star in da trpi za sindromom »prevare spomina«: ta domnevni sindrom je opisal kot spominsko motnjo, ko »nekdo ne more razlikovati med resnico in dejstvi, ker govori resnico, tudi če tega ne počne«. Sigmund Freud se ob tej razlagi najbrž obrača v grobu.