Oder za Turčijo

Pričakali so ga kot zvezdo in obnašal se je kot zvezda. Turški zunanji minister Mevlüt Çavuşoğlu je bil najzanimivejši gost, odnosi s Turčijo so sredica evropske politike. Brez njega bi bila letošnja konferenca razmeroma dolgočasna.

Ni mu bilo do nastopa v okviru nobenega od omizij, na katerih so sodelovali predsedniki, premieri, vodje mednarodnih organizacij in ministri. Celoten oder je hotel zase. Podij je izkoristil za ostro kritiko Evropske unije, njeno politiko je označil za dvolično. Rekel je, da Turčija pričakuje enakopravno obravnavo. »Nismo drugorazredna država.«

Zvezda

V dvorano je prišel z jovialnim obrazom. Pred pogovorom z voditeljem BBC Danom Damonom – naslovili so ga Postopna dezintegracija politične orbite EU in novo geopolitično razvrščanje v evroazijskem prostoru – je stopil na govornico. Pred nabito polnim avditorijem blejskega hotela je začel svoje predavanje o Evropski uniji. »Potreben je nov format dialoga s Turčijo, nihče ni več pripravljen poslušati lekcij EU.«

Govoril je o Uniji, ki je bila v preteklosti globalni akter in model integracije, zanimiv za ves svet; zdaj je izgubila verodostojnost, mehko moč, nima ne vodenja ne strategije, ne znati ohraniti svojih vrednot, podlegla je ksenofobiji, rasizmu, ekstremizmu. Obtožil jo je dvojnih meril: ob poskusu državnega urada v Turčiji je bilo opaziti molk nekaterih držav članic, ob izrednih razmerah v Franciji je vatel drugačen. »Nekateri evropski voditelji mislijo, da lahko samo oni kritizirajo. Ko so sami deležni kritike, pa gre za notranje zadeve.« Načel je licemerstvo Unije, ki pridiga o vrednotah, a sama ne poskrbi za begunce. Posvaril je pred neuspehom sporazuma med Turčijo in Unijo o zadrževanju beguncev. »Če bo sporazum o neregularnih migracijah propadel, bomo izgubili vsi.«

Vprašanja moderatorja razprave so dobila že slišane odgovore. V zvezi z avtoritarnim režimom Recepa Tayyipa Erdoğana se je Çavuşoğlu skliceval na to, da je vendar bil demokratično izvoljen in je čedalje bolj priljubljen. Represijo medijev je odpravil z običajno razlago o povezavah z nelegalnimi dejavnostmi. Toda njegova medijska podoba Turčije je bila v kontrastu s tisto, ki jo je na omizju o medijih in terorizmu predstavil turški novinar Emre Kizilkaya.

In kaj bi Turčija prinesla v Evropsko unijo? Voditeljevo vprašanje je povzelo še pred nekaj leti najpomembnejše vprašanje evropske zunanje politike, Evropa brez Turčije ne more imeti skupne zunanje politike. Njuno dolgo, polstoletno razmerje ponazarja vso nezmožnost EU, da geopolitično razmišlja. Ko je Unija obravnavala stremljenje Turčije, da bi po letu 2015 postala članica Evropske unije, je vseskozi imela pred očmi zemljevid iz 1453. To je način razmišljanja, ujet v srednjeveški koncept krščanskega sveta.

Çavuşoğlu se je ob vprašanju nasmehnil in začel naštevati. »Ne gre samo za migracije ... ekonomsko ne bi bili breme, Turčija gospodarsko raste. Prispevala bi k varnosti, k stabilnosti EU.«

Toda ali je realistično pričakovati, da bi Evropa absorbirala 80-milijonsko muslimansko Turčijo, ko pa ne zna niti enega milijona beguncev? Na vprašanje Dela je minister dal mimobežen, izmuzljiv odgovor.

Pitijski je bil tudi v mali sobici petega nadstropja, kjer je potekal pogovor z novinarji. Vprašala sem ga, ali je ob sedanjem aktivnem poseganju v regijo še aktualna zunanja politika nekdanjega prvega diplomata Ahmeta Davutoğljuja »nič problemov s sosedi«. Ta strategija je Turčijo pred petimi leti pozicionirala kot eno najambicioznejših držav, bila je navdih za mnoge v muslimanskem svetu, revija Foreign Policy je Davutoğljuja uvrstila med četverico najvplivnejših voditeljev nastajajočih sil. Zdaj je država nestabilna, povsod ima samo probleme.

»Politika Turčije se ni spremenila ... naša načela in vrednote ostajajo isti,« je suho odvrnil minister in omenil dosežke v odnosih z Grčijo, Ciprom, Irakom. O Siriji je rekel samo, »mi nismo ustvarili tega problema«, Irana in Izraela ni niti omenil.

Tudi z drugimi vprašanji je opravil z vajeno gesto. O tistem, kar najbolj zanima Evropo, namreč, kaj bo naredila Turčija, če ne bo vizumske liberalizacije, je sogovornik opomnil na trojico sporazumov z Evropsko unijo, na to, da je treba udejanjiti vse, in ne samo tisto, kar ustreza eni strani.

Voditelji

Vse letošnje blejske razprave so bile osredinjene na različne vidike medsebojno povezane varnosti. Izbira teme je naravna, večjih izzivov kot letos na evropski celini ni bilo. Naš občutek varnosti se je močno zatresel, kot je ob otvoritvi rekel zunanji minister Karl Erjavec, še nikoli ni bilo toliko spraševanj, koliko varna bo še Evropa. Množina debat, od uvodnega panela voditeljev, ta je bil vsebinsko najbolj siromašen, prek omizja o stanju Evropske unije do širših plasti evropske in človekove varnosti, pa ni prinesla kake svežine ali nekonvencionalnih razmislekov. Po udeležbi je bil forum s 700 udeleženci iz 70 držav, kot so se pohvalili organizatorji, najuspešnejši doslej. Refleksija je bila skromna.

Voditelj BBC Nick Gowing, ki že tradicionalno vodi omizje voditeljev – tokrat so sodelovali hrvaška predsednica, albanski premier, kanadski predsednik senata in slovenski predsednik –, je skušal spodbuditi k premišljanju. Ponudil je iztočnice: o zidovih, ne samo o teh, ki ponovno rastejo fizično, temveč tudi o psiholoških, metaforičnih, ki jih imamo vsi v glavah, kot piše britanski zgodovinar Timothy Garton Ash; o potrebnosti razmišljanja o nezamisljivem; o negotovosti, ki je postala nova normalnost. In še dlje – o novi normalnosti, ki ni nadaljevanje stare normalnosti, kakor pravi kanadska zgodovinarka Margaret MacMillan.

A pogovor o vodenju in viziji v času, ko je potrebne več drznosti, je bil reven. Več od tega, da je sedanji način evropskega vodenja v težavah, pa naj gre za begunce in migrante ali za terorizem, nacionalizem in populizem, ni bilo slišati.

Borut Pahor je letos ponovno vzbudil začudenje z govorico o federalni Evropi, problem vodenja je z nacionalne politike usmeril na mednarodne institucije, evropsko komisijo, svet in parlament. Kolinda Grabar Kitarović je rekla, da migracije, prav tako kot terorizem, predstavljajo »eksistenčno grožnjo« Evropske unije, da je humanost resda potrebna, vendar si vesti ni mogoče oprati s sprejemom enega milijona beguncev. Albanski premier Edi Rama je opomnil na vrnitev nacionalne politike, češ, globalnih vprašanj ni mogoče urejati na nacionalni ravni. Podobno se je predsednik parlamenta Kanade George Furey zavzel za globalno vodenje – v času tolikšne soodvisnosti ni več odgovorov po koščkih.

Rahlo digresijo v razpravi je pomenila usmeritev k odnosom med Zahodom in Rusijo, ko se je iz občinstva oglasil namestnik ruskega zunanjega ministra Aleksej Meškov. Bo EU po brexitu in bližnjih pomembnih evropskih volitvah bolj ali manj stabilna, ga je izzval Gowing. Varnost v Evropi bo večja, če bo več zaupanja, slednje pa bo mogoče vzpostaviti ob spoštovanju skupnih pravil in mednarodnega prava. Voditelj je vljudno dodal, da je bila vendar Rusija tista, ki je z vkorakanjem na ukrajinski polotok Krim kršila pravila. A Meškov je odvrnil samo, da je »do tovrstnega primera že prišlo v devetdesetih na Balkanu«, pri čemer je aludiral na Kosovo.

Tudi četverice voditeljev na podiju ni bilo mogoče pripraviti do odgovorov. Slovenski predsednik je ob vprašanju o digitalni preobrazbi, robotizaciji in ukinjanju delovnih mest ostal popolnoma tiho.

Realnost se spreminja hitreje, kot smo pripravljeni priznati. Kaj to pomeni za vas? je drezal Gowing. Pahor ni dal odgovora. Hrvaška predsednica se je zapletala v praznem leporečju. Morda bi prihodnje leto kazalo na oder raje povabiti mlade, je nazadnje strnil razpravo opazno nenavdušeni Gowing.

Integracija, dezintegracija

Evropska unija je v popolnem razsulu, čeprav je v Bruslju občutek, da gredo stvari naprej, je uvedel osrednjo politično temo Thomas Kirchner, dopisnik Süddeutsche Zeitung. Pogovarjal se je z osmerico ministrov, visokih uradnikov, ekspertov, raziskovalcev in analitikov. Stanje Unije pred vrhom v Bratislavi, od katerega ni veliko pričakovati, je žalostno; po brexitu nihče ne ve, ali je to najnižja točka ali začetek nadaljnjih glasovanj nezaupanja. Obstajata dve možnosti, ali pot najprej brez radikalnih sprememb ali pa novi zagon EU, začetek drugačnega razmišljanja, pri čemer se ve, da ta zadnja pobuda ne more priti iz Bruslja, nemara od kake države članice. Moderator je v izhodišču omenil utopijo transnacionalne demokracije, problematiko nemške moči, bruseljskih institucij, od sogovornikov je hotel diagnozo in prognozo.

Evropska unija bi se z velikimi zadevami morala ukvarjati velikopotezno, toda izgubila je širšo perspektivo, je povedal romunski zunanji minister Lazar Comanescu. »Vprašanje je, zakaj smo prišli do te točke. Gre za način, kako smo reševali težka vprašanja. Treba je upoštevati širši kontekst, vendar ob finančni in migrantski krizi nismo veliko govorili o vzrokih zanje.«

Ali naj Evropska unija kaznuje Veliko Britanijo? Nikakor ne, je odvrnil Vijay Rangarajan, direktor za evropske zadeve na britanskem zunanjem ministrstvu. Treba je sploh biti previden s poimenovanjem same krize, to ni kriza, brexit je stvar demokratične odločitve. »Britanija ne zapušča Evrope, ampak samo na novo oblikuje razmerje z EU.« Brexit nas sili, da razmišljamo o novih možnostih, kar je njegova pozitivna stran, je komentirala Sabina Lange, analitičarka na Inštitutu EU za varnostne študije v Parizu.

Morda je Unija šla predaleč, morda je bilo kompleksnih ambicij preveč in se zdaj vrača oziroma postajajo spet pomembnejši nacionalni interesi, je značilni ameriški pogled strnila Reva Goujon, podpredsednica za globalne analize pri Stratforu. Po njenem je šla tudi osredotočenost EU na ekonomijo predaleč, najpomembnejšo dilemo prihodnjih let pa prepoznava v razkoraku znotraj samega jedra, med Nemčijo in Francijo.

Brexit je simptomatičen, gre za podobno nezadovoljstvo kot leta 2005 ob referendumih o evropski ustavni pogodbi v Franciji in na Nizozemskem, je rekel državni sekretar na francoskem zunanjem ministrstvu Harlem Désir. Če hoče Evropa ohraniti svojo notranjo stabilnost, mora poskrbeti tudi za stabilnosti zunaj povezave, to je na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki. Omenil je varnostne izzive, za katere EU nima instrumentarija, in zagato, kako prepričati ljudi, da je EU bolj kos problemom kot nacionalna raven.

Evropska unija je še vedno najuspešnejši projekt političnega sodelovanja v zgodovini, je komentiral Nikola Dimitrov s Haaškega inštituta za globalno pravičnost na Nizozemskem. Morala bi biti bolj socialno naravnana, je rekel namestnik grškega zunanjega ministra Nikolaos Xydakis. Kaj sploh je Evropska unija, z njo imamo konceptualne težave, zato govorimo o evropskem projektu, je pripomnil nekdanji minister, zdaj profesor Žiga Turk. Če temelji na ideologiji, prostem trgu, človekovih pravicah, boju proti podnebnim spremembam, potem to pač za večino ljudi ne zadošča.

Pomenljivo je bilo vprašanje iz avditorija: sintagma Brexit pomeni brexit ne pomeni nič. Je samo pozicija čakanja. Kaj pa, če Velika Britanija ne bo nikoli zapustila osemindvajseterice?

»Ne. Smo samo v etapi temeljnih analiz, zunanjepolitičnih, ekonomskih, varnostnih ... ukvarjamo se s tem, koliko bo mogoče izpogajati, kako bi ostali čim bolj gospodarsko integrirani, posebej kompleksno je vprašanje prostega pretoka,« je diplomatsko ponavljal že znano uradnik Foreign Officea.

Čeprav je večina udeležencev vneto ponavljala, da EU zaradi brexita ni v krizi, EU seveda je v krizi, pa četudi je ta drugačne vrste kot prejšnje. Živimo pravzaprav v sosledici kriz, Evropske unije, kot smo jo poznali, ni več.

Vodo moramo videti

Prostorna dvorana z evropsko razpravo je bila natrpana, tisto o problematiki vode pa so že organizatorji pojmovali kot obrobno; razporedili so jo v najmanjši prostor, predviden za najmanj ljudi. Pa vendar je od vode odvisno življenje, voda je tudi geopolitična moč, bitka za vodo bo eden glavnih konfliktov prihodnosti. Preskrba s tem virom ni izolirana grožnja, na razne načine je povezana z migracijami, varnostjo hrane, energetsko preskrbo, tveganja dodatno povečujejo podnebne spremembe. Razpravljavci so skušali pojasniti, koliko so aktualni varnostni izzivi povezani z ostalimi globalnimi problemi, kako naj globalno odločanje prispeva k reševanju vprašanja vode, kaj je mogoče narediti na nacionalni, regionalni in globalni ravni; oziroma ali je mogoče vodo iz potencialnega vira konfliktov spremeniti v instrument sodelovanja in miru.

Celo ameriška vojska dojema vodo kot eno največjih tveganj, je perspektivo Združenih držav predstavil Tom Harvey, US Water Partnership. Razširitev varnostnih vprašanj s problematiko vode je zelo koristna, je rekel nekdanji predsednik Danilo Türk, ki med drugim predseduje Global High-Level Panel on Water and Peace. »Spremembe se začnejo s strahom. Če neka tema postane skrb zbujajoča, potem ljudje začnejo iskati rešitve.« Podobno je Pio Wennubst s Švicarske agencije za razvoj in sodelovanje menil, da je lahko strah bodisi produktiven bodisi uničujoč, njegova država si od leta 2009 prizadeva za spodbujanje dialoga med državami, za »institucionaliziranje procesov, ki vodijo h kompromisu«.

V sušnih obdobjih 90 odstotkov vode v Evropi pride iz Alp, je povedal generalni sekretar Alpske konvencije Markus Reiterer. Toda na regijo pritiskajo podnebne spremembe in povečevanje prebivalstva, z vodnimi viri je treba nadvse pazljivo upravljati. Voda je povezana z vsem, z lokalnim in globalnim, z ekonomskim razvojem in človekovimi pravicami, s preteklostjo in sedanjostjo, je rekla Pamela Goldsmith Jones z zunanjega ministrstva Kanade; ta se ponaša z dobro ekspertizo, številne države jo prosijo za pomoč.

Mohamed Elorabi, predsednik zunanjepolitičnega odbora v egiptovskem parlamentu, je osvetlil konflikt zaradi vode, nasprotje med pravico ljudi do obstoja in razvojem ob Nilu, najdaljši reki na Zemlji. Razmere bo težko zadovoljivo urediti, po njegovem prepričanju bi ga bilo treba mednarodno rešiti. Zaradi pomanjkanja vode in poplav je razseljenih najmanj toliko ljudi kot zaradi oboroženih konfliktov, je komentirala Susanne Melde iz Mednarodne organizacije za migracije.

Če ne obvladamo vode, nimamo prihodnosti. Sem za pragmatične rešitve in slednje pomeni hitrejše politično premikanje. Voda je zelo različnih barv – je modra, zelena, rjava, toda največkrat je brez barve. Moramo jo videti, je povzela voditeljica Angela Wilkinson, strateška svetovalka pri OECD, Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj.