Odklenkalo je, luči so ugasnile

O njem so napisane debele knjige, razprave, doktorati in disertacije, veliko jih še bo. Slava in pomen njegovega dela se z leti le še krepita. Tudi sam sem eden od njegovih častilcev in ga ponavadi iz spoštovanja poimenujem kar Neizrekljivi (1872–1957).

Pa vendar se tudi ob tej, od vseh časti ožarjeni osebnosti najdejo nekatere nekoliko senčne strani njegovega značaja. Sicer pa: vsak ima na vesti stvari, ki bi jih najrajši pozabil in bi bil vesel, če se ne bi zgodile; tudi sam nisem nobena izjema. O nekaterih nesimpatičnih značajskih potezah Neizrekljivega je napisal knjigo arhitekt Janko Omahen (1898–1980) že leta 1976 z naslovom Izpoved, tako da tale spis ni vsebinski prvenec.

Mrlički

Študent Boris Kobe (1905–1981), kasnejši uveljavljeni arhitekt in profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, je obiskoval neko slikarsko šolo v Münchnu in je bil Neizrekljivi zato z njim v bolj partnerskih odnosih. V nekem pogovoru v kabinetu mu je odprl velik predal, kjer so bila v zvitkih diplomska dela njegovih študentov. Rekel mu je: »Vidite, kolega, to so moji mrlički.« Vedel je, da s svojo nesporno genialnostjo pa tudi šolsko tiranijo mori/zamori osebna nagnjenja posameznih študentov.

Perret

Njegova šola je veljala za konservativno in zazrto v preteklost. Pri Njem je bilo dovoljeno snovati in ustvarjati le arhitekturne zasnove v Njegovem stilu. Arhitekturni modernizem je bil v bistvu prepovedan. Študentje so se vendarle na skrivaj seznanjali z vsemogočim, kar je prinašala in zapovedovala moderna arhitektura. Tega, kar se je dogajalo v belem svetu, in prakse v Njegovi šoli niso mogli in niso znali uskladiti. Mnogi so podvomili o pravilnosti in smiselnosti Njegovega stila in šole. Nekoč so mu nastavili knjigo o francoskem arhitektu/modernistu Augustu Perretu (1874–1954) na tako mesto, da je Neizrekljivi ni mogel zgrešiti. In res, knjiga je za nekaj dni izginila in se potem vrnila na isto mesto. Študentje so v njej našli listek z zapisom: »Kar zna Perret, jaz ne znam, kar znam jaz, Perret ne zna. Zato pa: Maul halten und weiter dienen!« (Po kranjsko: Držite gobec in delajte naprej! – op. J. S.)

Dragec

Če Neizrekljivi z risbami in delom kakšnega študenta ni bil zadovoljen, mu je rekel: »Dragec, to ni prava ljubezen, poiskusite drugače.« Če mu delo niti čez čas ni bilo po volji, je spet pripomnil: »Dragec, to ni prava ljubezen, potrudite se, poskusite znova.« In če mu risbe kakšnega študenta nikakor niso bile po volji, ga je dneve in tedne ignoriral. Lahko mu je celo svetoval, da se prepiše v seminar arhitekta Ivana Vurnika (1884–1970). Večina je to doživljala kot izgon iz raja. Tako usodo je doživel, na primer, Janko Omahen. Naj pripomnim, da je imel Ivan Vurnik vzporedno šolo za arhitekturo, kjer se je v načelu prakticiralo moderno funkcionalistično arhitekturo. Bila sta v vse prej kot dobrih odnosih.

Haus Mirje

Moj oče, gradbeni inženir Anton Suhadolc (1897–1983), je bil Njegov dolgoletni sodelavec. V današnjih časih bi rekli, da je opravljal inženiring Njegovih stavb, izdeloval je statične izračune za posamezne zgradbe, včasih je nekatere stvari detajliral. Sčasoma sta se tudi po človeški strani zelo zbližala in celo pila bratovščino. Za očeta je bila to velikanska čast, saj se je Neizrekljivi tikal le s sorodniki in, mislim, da z ing. Matkom Prelovškom (1876–1955), šefom mestnega stavbnega urada. Moj oče se je ob Njem izučil arhitekturne umetnosti in je začel samostojno načrtovati in izvajati različne stavbe. Njemu to ni bilo všeč, saj je potreboval realizatorja in ne kreativca. V okolju, kjer se je gibal, je bil lahko Pantokrator le On. Odnosi so se začeli krhati. Moj oče vendarle prosi Njega za mnenje o dveh svojih delih: za velik prizidek k Čečevi vili na Prulah, kjer je sedaj hrvaški konzulat, in o Pestotnikovi hiši na Mirju, kjer je sedaj Rdeči križ Slovenije. Na to hišo je znani slovenski impresionist Matej Sternen (1870–1949) naslikal žensko alegorično figuro. Neizrekljivi Sternena ni cenil. Očetu je poslal pismo: Stavbo sem si že letmo (na hitro – op. J. S.) ogledal. »Haus Mirje stimt mir nicht! Rate sehr zum Vorsicht! Grundsätzliche Revision nötig.« (Hiša na Mirju mi ne štima. Priporočam skrajno previdnost! Potrebna je temeljita revizija. – Op. J. S.) Pri konceptu, kakor je hiša Pestotnik, moramo paziti na osi! Tudi boljši še Sternen v tem primeru ne more pomagati.

Čečevo hišo sem ondan z neke ulice od daleč videl ter je zato ne morem presojati. Zdelo se mi je pa, da so tam take in onake odprtine, ki dihajo disparatno. Ker jih jaz več slišim kot Ti – neče Ti škodovati, če te svarim pred preveliko svobodo. »Kako daleč je v Ameriko? Do Višnje Gore je šlo hitro, potem se cesta vleče,« velja nam vsem!

Stavbi sta brez dvoma zelo lepi. Mnogi Ljubljančani ju pripisujejo kar Njemu. Sodba je bila ostra, mnogo preostra in zrcali njegovo nerazpoloženje nad tem, da se še kdo ob Njem spušča v nedotakljive svete vrtove projektiranja. Oče kritike ni bil vesel. Mislim, da je ni nikoli prebolel.

Poboj

V spominih na Neizrekljivega omenja moj oče tole prigodo. V nekem nerazpoloženju naj bi takole izjavil: »Veš, Antonio, če bi jaz imel kakšno posebno moč, bi pobil vse arhitekte in inženirje.« Potem je še dodal: »Potem bi zopet dobili dobro arhitekturo.« Kdo bi bil potem edini arhitekturni ustvarjalec, se razume samo po sebi. Sebe gotovo ni uvrstil med »vse arhitekte«, ki bi jih bilo treba pobiti.

Ženske

Ob Neizrekljivem se pojavlja več ženskih oseb. Na Dunaju naj bi mu bila blizu neka Karola. Zacherli, njegovi dunajski investitorji, dobrotniki in prijatelji, so mu ponujali in ga silili v zakon z neko sorodnico. V Pragi je veliko prijateljeval in si kasneje veliko dopisoval z Alice Masaryk (1879–1966), hčerjo predsednika Češkoslovaške republike Tomaša Masaryka (1850–1937). Na praški Šoli za umetno obrt, kjer je poučeval, se je zelo zbližal s čistilko Pepinko Kolarovo.

Emilija

V ljubljanskem obdobju Neizrekljivega se je zgodila ljubezenska romanca z Emilijo Fon (1897–1984), lekarnarico iz Kostanjevice na Krki. Posamezne epizode tega razmerja je mogoče dobro rekonstruirati iz ohranjenih pisem. Na fakulteti je izkazoval simpatije nekaterim študentkam, med drugim tudi moji sestri Nataši. Takole je pisal in izjavljal Emiliji:

»Prav vesel bom tisti solenčni dan in jaz vam postrežem z lastnoročno skuhano turško kavo. Mnogokrat spominjam na vas! Občudujem vašo 'vytrvalost' (češko: vztrajnost – op. J. S.). Naj vas gospod Bog blagoslovi, ohranja vam veselje in optimismus.«

»Dragocena, od petka na soboto v noč sem sanjal – prišel sem k Vam. Vi meni nasproti – dala ste mi roko, jaz pa sem se nagnil in pritisnil moje sence na Vaše – nakar ste me vodila po Vaši silno raztegli hiši.«

»Ohranite te rožice do skrajnih mej in obiščite me, kadar spet pridete v Ljubljano. Tu imate rože, da boste vedeli, da ste bili pri fantu. Gospodična, pridite v Trnovo, saj tu še nimamo apoteke.«

»Se boste selili? Jaz ne vem, težko se je odločiti. Mogoče se kaj spremeni in ne boste ostali v Kostanjevici. Ljubica moja, dragica moja, kraljestvo božje lahko uživamo že na zemlji! Stiskam vam roko. Držite se z božjo pomočjo. V meni je za vas zmeraj odprto srce!«

»Škoda, da nimam rožce per rok, da bi jih priložil, zato prihodnjič!«

»Enkrat – čimprej – moram v – Zagreb. Pa mi je padlo v glavo, če bi to ne šlo 'via Emilia'. Kakšne zveze so na štreki Ljubljana–Emilija–Zagreb?«

Goloba v labirintu

Po vsem tem očitnem dvorjenju napiše Emilija Neizrekljivemu pismo, kjer je mogoče prebrati:

»Dva goloba sta se znašla v labirint

Tema ju plaši, zbegana frfotata in iščeta izhoda

Ubila se bosta, zadušila ali pa jima bo tesnoba raznesla srce.

Vzemiva vsak svojega in dajva, da zletita iz najinih rok v zlato prihodnost.

Ljubi spoštovani mojster

Oklici – enkrat za trikrat – recimo zadnjo nedeljo v novembru. Sosedu Finžgarju (pisatelj Franc Saleški Finžgar, 1871–1962 – op. J. S.) malo namignete, pa bo dobil tak nahod, da nihče ne bo vedel, koga kliče. Potem pridete po kosilu v zmiraj prazno trnovsko cerkev. Tudi ona se poda tjakaj v priprosti promenadni obleki, ne da bi nosila kakšenkoli znak in peš. Ko je opravljeno, odideta priči in novi par vsaksebi. Urška postreže, kot ponavadi s črnim kofetom. Gospod mojster ostane doma, če je pa sila velika, gre lahko še isti popoldan v šolo. Gospa se pa ukvarjajo s tem, da se lepo vgnezdijo in se z vso obzirnostjo vživijo v nov hišni red. Ali je to vse tako strašno težko? Je kje kaj preveč ali premalo?

Vaša vam iz celega srca vdana Emilija Fonova.

Arhitektura

Neizrekljivi se znajde v precepu med življenjem v dvoje in popolnim življenjem z Arhitekturo. Odloči se za slednje in Emiliji napiše čisto nič obzirno in celo žaljivo pismo. V nasprotju s prejšnjimi pismi, ki so pisana s tušem in peresom in so kaligrafske umetnine, je to pismo napisano na hitro s svinčnikom na navaden karirast papir in za podpis zadošča kar P. V prejšnjih pismih se je Neizrekljivi zmeraj razkošno podpisal.



»Presenetilo me je Vaše današnje pismo.

Izprašujem se.

Res ne vem kdaj in s čem bi bil dal jaz povod da so se mogle v pismu izražene misli v Vaši glavi zbuditi.

Začela ste mi sama pisati prijazne in prijateljske besede – odgovarjal sem nanje prijazno in prijateljsko: nič več in nič manj. Kako bi mogel drugače: starec sem in že dolga leta sem mučijo mojo glavo čisto druge skrbi – kot ženske.

Vi ste mlada – Vi si želite, morda potrebujete življenja. Od srca vam želim da se Vam to uresniči in oživi – da se Vam to nakloni v najpopolnejši meri.

Bodite z Bogom. To je zadnje, kar Vam morem in vem reči.

Vdano P. 24. okt. 35

Užaljena in osramočena Emilija mu odpiše:

»Jaz se hočem le posloviti: Najprej vam povem, da sem se Vam docela in z vso dušo odrekla. Ta odpoved mi ni bila niti težka. Saj res, če sem z vsem navdušenjem sledila Vaši namišljeni, toliko bolj moram slediti Vaši resnični želji. Vaše besede, govorjene in pisane, so bile, ki so v meni zidale stavbo tako visoko in tako čudovito, da bi se ji sama od sebe nikdar ne predrznila polagati temeljne. Vsa vaša pisma, tja s predzadnjim vred imajo dvojen obraz. Šele zadnje izmed njih mi daje ključ do pravega obraza vseh prejšnjih in do Vaše prave miselnosti. Vidim, da sem postala žrtev neusmiljene usode, ki mi je na ta način pripravila eno izmed najbridkejših preizkušenj. Tri dni in tri noči bi bilo premalo, če bi Vam hotela vse natanko razložiti. O prijateljstvu pa sem nekje brala, da je najvišja stopnja ljubezni. Vse drugo mi je bilo postranska stvar. Nikdar Vam nisem želela, nikdar hotela kaj slabega. In vendar sem Vam bila hote in nevede toliko časa v veliko nadlego. Ta zavest mi leži z vso težo na srcu in me dela bolno na smrt. Odpustite mi in prizanašajte mojemu spominu!«

Po nekaj letih sta stike spet obnovila. Iz pisem je mogoče ugotoviti, da ji v bistvu že spet dvori, mogoče še bolj intenzivno kot v prvem obdobju. Najbrž zato, ker je vedel, da odnos ne more več kulminirati v formalno zvezo in skupno življenje. Emilijo je brez dvoma ljubil. Pomenila mu je čustveno zavetje in pristan prav do smrti. Dandanašnji živimo v zelo pestrih partnerskih povezavah in zakonskih zvezah. Jaz bi odnos med njima opredelil kot »pisemsko zakonsko zvezo«.

Die Töne sind verklungen

Do začetka druge svetovne vojne je šlo v odnosih med Neizrekljivim in Suhadolcem samo navzdol. Stiki so se dokončno pretrgali ob gradnji Baragovega semenišča. Po vojni je skušal Suhadolc spet navezati stike z Njim. Na neko pismo mu je odpisal dobesedno osorno, čeprav nekateri razlagalci pripominjajo, da se pripomba morda nanaša na zagatni povojni čas. Čisto lahko, da je bila stvar napisana dvopomensko. Neizrekljivi je odgovoril takole:

Predragi prijatelj od srca bohloni za spominjanje!

Die Töne sind verklungen, die Lichten ausgelöscht (Odklenkalo je, luči so ugasnile – op. J. S.)

Veliko vas spoštuje, prisrčno pozdravlja Vaš

Plečnik

Opombe in literatura: pri pisanju tega spisa sem se oprl na pričevanja arhitekta prof. Borisa Kobeta in moje sestre arhitektke dr. Nataše Štupar Šumi (1927). Knjigo Izpoved arhitekta Janka Omahna sem že omenil. Nekatere dele sem povzel po knjigi Anton Suhadolc: Plečnik in jaz. Pisma sem povzel po izjemno lepi knjigi: Pisma Jožeta Plečnika Emiliji Fon, ki jih je zbrala, uredila in publicirala Elizabeta Petruša Štrukelj.