Kaj moramo zahtevati od politikov?

V naši »privatizaciji« sta sovpadla dva značilna neoliberalna procesa, en domači in en tuji. V Sloveniji smo v zadnjih desetih letih zdrsnili iz svoje prejšnje tranzicijske zgodbe o uspehu v prav učbeniški »liberalni« kolaps. Nova prostotržna mantra ni vodila v razcvet. Po že neštetokrat preizkušenem vzorcu je zgolj nadomestila delujočo državo – državno nadziranje, usmerjanje in poganjanje – z brezsramno oblastno korupcijo.

»Korupcija« ni nekaj obstranskega, sekundarnega, temveč nekaj prav temeljnega, sistemskega. V primerih, kakršen je slovenski, označuje stanja, v katerih hitra uvedba prostega trga in neomejenega zasebnega bogatenja v mladi, še neobvladani demokraciji dejansko odpravi vsakršno nacionalno vodenje. To ima pa posledice. Za nas v Sloveniji zadošča, da se spomnimo tistih let norega zadolževanja (ko je bilo zaukazano strogo nevmešavanje v poslovanje bank) in potem skoraj popolne impotentnosti v krizi (v kateri dobivamo, v njenem šestem letu, zdaj že peto vlado).

Naš prostotržni model je bil sprva »domačijski«: nenadzorovano zunanje zadolževanje in neaktivna (torej ekspanzivna) fiskalna politika naj bi podprla domače privatiziranje in investiranje. Ko je ta model propadel, je preostal v prostotržnem horizontu samo še standardni »kompradorski«, kolonialni. Leta 2012 so začeli – večinoma isti ljudje, ki so vedrili in oblačili že prej – urbi et orbi razglašati, da je Slovenija propadla in nebogljena vzhodnoevropska družba, ki svojih naravnih in produktivnih virov ne zna sama upravljati in jih mora zato prodati.

To je seveda popolna neumnost. V Sloveniji imamo (še vedno, kljub vsemu) reference, ki nas postavljajo povsem zunaj značilnega »vzhodnoevropskega« kroga; na koncu koncev smo znali premoženje, ki ga zdaj prodajajo, nekoč kar sami ustvariti in ga še dolgo dovolj dobro upravljati. Če so v novih neoliberalnih razmerah to znanje razgnali, ga je treba spet sestaviti. To je vse. A v vulgarnem prostotržnem kontekstu takega razmisleka pač ni. Neoliberalni politiki, ki razumejo politiko samo kot korupcijo (kot služenje zasebnim ekonomskim interesom brez vsakega posebnega lastnega prispevka), so lahko po presahnitvi kredita svojim domačim izbrancem preživeli samo s to sedanjo velikopotezno razprodajo tujcem.

Tujci

Iz tujine so po slovenski razglasitvi nekompetentnosti planili kot kobilice, vodeni z imperativom nekega lastnega neoliberalnega procesa. Na tem mestu pustimo ob strani še druge posebne tuje interese, npr. po našem prometnem in telekomunikacijskem prostoru (glede katerega mi sami takega »nacionalnega interesa« nekako ne smemo imeti).

V krizi razvitega sveta se že dolgo krepi primarna emisija ameriške centralne banke, z velikim pospeškom po borznem zlomu leta 2002 in še bolj po tistem iz leta 2008, ob hkratnem opuščanju nadzora nad avtonomnim kreiranjem denarja v zasebnem finančnem sektorju. Pozneje so se iz istih razlogov ali v samoobrambi ali pod prisilo priključile na ta trend še druge centralne banke, na koncu tudi evropska, tako da sta porasli najprej ameriška in potem še svetovna produkcija denarja že do prav absurdnih ravni. Krivulje so eksponentne, nominalne vrednosti borznih premoženj so izgubile že vsak stik s stvarnimi ekonomskimi gibanji.

Vsi vedo, da so ta denar in ta premoženja zdaj zares samo še virtualni in da se bodo nekoč v prihodnosti preprosto razblinili. In se jih trudijo znebiti – s kupovanjem česar koli stvarnega, fizičnega, kar se da po svetu kupiti. Tudi v Sloveniji. Interesa »naših« in »njihovih« sta sovpadla, da bolj ne bi mogla.

Ohranjanje delovnih mest

V zvezi s slovenskim »privatiziranjem« se mi zdi posebno zgovorno naslednje. Skozi vse razprave in tudi skozi gradiva nove vlade se vleče mnenje, izraženo bodisi kot zahteva ali kot obljuba, da je prodajanje tujcem dopustno, če je pogojeno z ohranjanjem delovnih mest.

To je popolna eksota! Ali se tega sploh zavedamo? Ali res kdo misli, da si je vsa slovenska politika zadnjih sto let prizadevala za razvoj in zaščito domačega kapitala samo zaradi zagotavljanja delovnih mest? In od kod tedaj (tudi pred sedanjo poplavo denarja) interes tujcev in njihovih vlad za nakupe, ki niso v nikakršni zvezi z njihovimi delovnimi mesti?

V Sloveniji smo se vse doslej borili za lastni, nacionalni kapital zato, da bo zbiral pod svojo kapo znanje in druge ustvarjalne sposobnosti domačih ljudi ter dajal s tem domačim politikom podlago za moč in prostost in samozavest, da vodijo nujne lastne politike ekonomskega, socialnega in drugega družbenega razvoja. Zdaj pa nenadoma velja, da naj bomo Slovenci samo še bolj ali manj zadovoljni »delavci« (z običajnim dodatkom o »zadovoljstvu potrošnikov«). Je to res vse, kar naj bo v 21. stoletju Slovenija: dežela delavcev in kmetov (in potrošnikov)?

Ali naši današnji politiki sploh še vedo, zakaj so politiki, oblast, država? Pa pustimo politike. Ali še vemo, kaj moramo od njih zahtevati mi vsi drugi?

Današnje slovenske »elite« se prvič po ne vem koliko stoletjih (s kratkim odmikom po drugi svetovni vojni) obračajo po zglede ven iz vodilnega, naprednega evropskega prostora k vzorcem najbolj oddaljene vzhodne Evrope. Začelo se je pred desetletjem z Janševimi »mladimi ekonomisti« in njihovim pošiljanjem vladnih delegacij v Estonijo. Danes nam vsiljujejo te vzorce kot merodajne že skoraj vse politične stranke in prav vsa združenja podjetnikov. Povsod beremo, kako so slovenski stroški dela višji kot v Estoniji, na Slovaškem in v Romuniji, nikjer pa, da so pol nižji kot v naši neposredni srednjeevropski soseščini. Enako o davkih. Enako o »tujih naložbah«. Ne vem, ali se zares zavedamo, v kako globokem, zgodovinsko globokem kolapsu je današnja slovenska družba.

Z varovanjem delovnih mest ni seveda nič narobe. A so naloge današnjih politikov le bistveno zahtevnejše! V današnji Sloveniji si vlada, ki bo želela biti uspešna, ne bo mogla postavljati za cilj zgolj zadovoljstvo mezdnih delavcev in hlapcev. Za cilj si bo morala postaviti ustvarjanje novih elit, takih, s katerimi ne bomo samo delavci in hlapci. Vlada, ki bo ostala ugnezdena v obstoječih »elitah« in ki bo računala samo na obstoječi podjetniški in politični sloj, ne bo nič bolj uspešna, kot so bile štiri prejšnje. Uspešna bo šele tista, ki nas bo začela voditi iz slepe ulice, v katero sta nas pripeljali tranzicijska privatizacija in mlada, še neobvladana demokracija.

Tranzicijska privatizacija

Tranzicijska privatizacija je ustvarjala lastnike nepovezano z izkazanimi podjetniškimi sposobnostmi. Vem, da so bile vizije in namere v prvem desetletju še drugačne. Na koncu pa so naši novi kapitalisti nastali večinoma po nekih čudnih bližnjicah in večinoma v tehnološko pasivnih, s korupcijo prepredenih in na miniaturni, brezperspektivni domači trg usmerjenih panogah. Model je bil nevzdržen in bi se zrušil v vsakem primeru. Treba bo iznajti novega!

Slovenski podjetniki plačujejo svojim dobaviteljem ali ne, izplačujejo plače ali ne, plačujejo davke in prispevke ali ne, nobenega reda ni, v katerem bi se izločala in napredovala kakovost. Predvsem pa ni nobenih državnih politik, ki bi spreminjale podjetniški sloj v smeri znanja in ustvarjalnosti. Slovensko podjetništvo, tisto zunaj bolj kriminalnih zgodb, se opira še vedno predvsem na delo in komando, na pridnost in disciplino – kar je zelo lepo in nas je poneslo do sem, kjer smo, naprej nas pa ne bo. In pika.

V današnji Sloveniji že imamo na eni strani svet kvalitetnih mladih ljudi z znanjem, svet znanja, in imamo na drugi strani svet podjetnikov, svet kapitala – ki sta si, s tako malo izjemami, popolnoma narazen! Narazen ju držijo državne politike, ki celo v krizi najbolj »varčujejo« prav v izobraževanju in v kanalih širjenja njegovih produktov v okolje; in ki hkrati, s poseganjem po za nas povsem tujih »vzhodnoevropskih« vzorcih, ščitijo to staro podjetništvo, da se mu le ne bi bilo treba strezniti in odrasti. Te politike bo treba obrniti na glavo.

Mlada demokracija

Mlada demokracija je ustvarila podobne nevzdržne strukture v politični sferi. Nekako smo sprejeli, da odločajo zdaj o vsem – da vodijo državo – volivci, ljudstvo. Politiki morajo samo ugajati volivcem in se čim bolj prilagoditi njihovim predstavam iz njihovega vsakdanjega (zelo nepolitičnega in nedržavniškega) življenja. Pa je demokracija seveda nekaj čisto drugega. Zgoraj podpisani se na to niti ne spoznam, nekaj temeljnih stvari pa je le dovolj jasnih.

Tudi v demokraciji se mora, tako kot v vsaki drugi državni formi, povzpeti na oblast poseben, profesionalen in sorazmerno avtonomen politični sloj, zagotovo drugačen kot v avtoritarnih režimih, a si prevelikih iluzij o tem le ne smemo delati. Pri nas smo neki tak lastni, »slovenski« politični sloj že začeli dobivati v prvi polovici prejšnjega stoletja in smo ga imeli zagotovo v drugi polovici. V tranziciji smo ga izgubili. Odstranili smo starega avtoritarnega in nič drugega. Novega demokratičnega bo treba šele ustvariti!

Če povzamemo: v obeh primerih, v sferi ekonomije in v sferi države, govorimo o zadevah, ki so tako ali drugače stvar političnih strategij in akcij. V današnji Sloveniji moramo od svojih politikov zahtevati reševanje teh zadev in ne zgolj kozmetiko: liberalno, keynesijansko, socialno, legalistično, moralistično, kakršno koli zgolj-kozmetiko. Merilo politične uspešnosti postaja energičnost in radikalnost (seveda ne vsaka). In dlje ko bodo politiki to merilo zanemarjali, bolj se bo zaostrilo (in bolj bo ljudem vseeno, kakšna radikalnost naj jih na koncu koncev odreši).

Kapital in kapitalisti

Za sklep pa še tole. V zadnjem desetletju prodirajočega neoliberalizma smo v Sloveniji izgubili morda kar večino privatiziranega starega »družbenega kapitala« in v naslednjih letih bomo še velik del tistega podržavljenega; novega pa je nastalo v tranziciji – razen v drobnem sektorju – bolj malo. Domačega produktivnega kapitala je (ali ga bo v kratkem) samo še za vzorec.

Naše tranzicijske »elite« so planile po kapitalu, a v kapitalizmu sploh ne gre za kapital. To, da si priborijo nekateri ljudje v družbi monopol nad produktivnim premoženjem, ni nič posebno kapitalističnega. Tako je že od zrelega neolitika, tako je bilo v našem »socializmu« in bo še vse do nekega prihodnjega komunizma. Tisto posebno, kar smo pričakovali od kapitalizma, je posebni način, kako nastaja ta monopol v kapitalizmu: iz dela, znanja in drugih ustvarjalnih sposobnosti ljudi, da organizirajo procese, ki poganjajo značilno kapitalistično rast produkta in blaginje. V Sloveniji je šlo glede tega v zadnjem desetletju vse narobe (tudi marsikje drugje, a zanima nas Slovenija). Kar smo dobili, sploh ni bil kapital, bili so samo kupčki denarja – izposojenega denarja, za katerega je treba plačevati obresti, čeprav ni zagotovil rasti produkta, ki bi to omogočila.

Dobro je, da tega ničvrednega »kapitala« ni več! Dobro je, da bomo prisiljeni razmišljati drugače! Slabo je, da se tega še vedno ne zavedamo, kar velja tudi za novo levico z njenim osredotočanjem na »lastništvo nad proizvodnimi sredstvi« (osredotočanjem, ki je pokopalo še vsa gibanja, utemeljena na nekritičnem branju Marxa). Ta središčna motivacija je dejansko obvladovala vso slovensko ekonomijo in politiko že vsaj zadnjih deset let.

In kaj zdaj, ko je podedovani »družbeni kapital« že skoraj zapravljen in ko ni več kredita? Kako dolgo in s kakšnim žrtvovanjem vseh nas nekapitalistov bodo naše »elite« še naprej delale kapital in kapitaliste na svoj stari, ničvredni način – preden se kot družba končno ne obrnemo k vsemu tistemu, kar pravi produktivni kapital šele zares ustvarja?

Stališča avtorja so njegova osebna stališča.