Tiskane izdaje
Beseda evtanazija izhaja iz grških besed eus (dober) in tanatos (smrt). V bistvu je tako v ospredje postavljena posameznikova odločitev glede svoje smrti. Vendar ima evtanazija tudi temačno plat. Skozi zgodovino je bila večkrat zlorabljena, saj je odločitev o tem, ali in kakšna naj bo posameznikova smrt, prešla v sfero odločitve drugega. Najstrašnejši primer evtanazije je t. i. evtanazijski program nacistične Nemčije, ki je zahteval več milijonov žrtev (tudi v Sloveniji) telesno ali duševno bolnih ljudi.
Zadnje čase se je tudi v medijih pisalo o fenomenu evtanazije, vendar večkrat pomanjkljivo ali pa je prišlo zaradi nepoznavanja nekaterih sorodnih pojmov do napak. Gre namreč za filigranske pravne in tudi bioetične pojme, ki zahtevajo definicijo. Najprej je treba razlikovati med dejanjem pomoči pri samomoru in odvzemom življenja na zahtevo. Pomoč pri samomoru izvrši nekdo, ki drugemu omogoči (z orodjem, snovjo ipd.), da si sam vzame življenje, torej stori samomor. Odvzem življenja na zahtevo pa je dejanje, ko praviloma zdravnik odvzame življenje na podlagi jasno izražene volje pacienta, izraženo ali neposredno (če je za to še sposoben) ali na podlagi prejšnje izjave (ko mu je svobodna volja še to omogočala).
Prav tako je treba razlikovati med dejanjem odvzema življenja na zahtevo od samovoljnega dejanja odvzema življenja, kjer pacient svoje volje ni izrazil. Slednje dejanje je evtanazija kot kaznivo dejanje, medtem ko je evtanazija kot odvzem življenja na zahtevo dejanje, ki pod določenimi pogoji v nekaterih državah ni kaznivo.
Čeprav omejitev besedila onemogoča natančnejšo analizo, je treba izpostaviti še dva pojma: aktivno in pasivno evtanazijo. Pri aktivni gre za dejanje, ki privede neposredno do smrti, medtem ko je pasivna evtanazija neaktivnost pri podaljševanju življenja oz. zdravljenju.
Slovenska zakonodaja
Novi slovenski kazenski zakonik (KZ-1, UPB 2) bistveno drugače ureja vprašanje prostovoljnih odločitev glede smrti, kot jih je kazenski zakonik, ki je veljal od leta 1995 do 2008. Stari kazenski zakonik je namreč v 5. odstavku 127. člena poznal posebno obliko umora – umor pod posebnimi olajševalnimi okoliščinami. Teorija je bila mnenja, da bi lahko kot takšno dejanje kvalificirali tudi odvzem življenja na zahtevo.
Tovrstne oblike novi KZ-1 ne pozna, tudi dejanje odvzema življenja na zahtevo je kaznivo dejanje. Ali je storjeno pod olajševalnimi okoliščinami, pa je odločitev sodišča v vsakem konkretnem primeru. Glavna pomanjkljivost kazenskopravne ureditve je, da ne sledi modernim trendom in tako ne ureja vprašanja odvzema življenja na zahtevo, kot na primer nizozemska ureditev. Poudariti pa moram, da dejanja odvzema življenja na zahtevo ne kaže enačiti z dejanjem pomoči pri samomoru, ki ga pri nas inkriminira 120. člen KZ-1.
Ali pravica do življenja
Evropsko sodišče je v sodni odločbi poudarilo namen evropske konvencije o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino. »Bistvo konvencije je spoštovanje človekovega dostojanstva in posameznikove svobode. Ne da bi kakorkoli negiralo svetosti življenja, je sodišče mnenja, da v 8. členu konvencije prevladuje težnja po kvalitetnem življenju. Namreč, v obdobju rastoče sofisticirane medicine in glede na pričakovano življenjsko dobo marsikdo želi, da ne bi bil prisiljen živeti v visoki starosti ali bolezenskem stanju, ki načenja njegovo osebno identiteto.« Hkrati pa je sodišče menilo, da je država upravičena do »širokega manevrskega prostora« pri pravnem urejanju vprašanja prekinitve življenja na zahtevo in da Velika Britanija ni kratila pritožničine pravice do zasebnosti.
Primer nizozemske ureditve
Nizozemska je področje odvzema življenja na zahtevo uredila s posebnim zakonom. Takoj moram poudariti, da je splošno mnenje v javnosti (tako strokovni kot laični), da nizozemska zakonodaja legalizira evtanazijo non sequitur.
Vsak odvzem človekovega življenja, tako tudi odvzem življenja na zahtevo (termination of life on a request), je na Nizozemskem še vedno kaznivo dejanje na podlagi kazenskega zakonika. Ta zakon je noveliral nizozemski kazenski zakonik, ki zdaj določa, da odvzem življenja na zahtevo in pomoč pri samomoru izjemoma nista kazniva. Po predlagateljevem mnenju, to je bila takratna nizozemska vlada, so cilj zakona vzpostavitev pravne varnosti oziroma odprava negotovosti zdravnikov in bolnikov ter upoštevanje bolnikove volje in interesov celotne družbe s predpostavko varovanja človeškega življenja. Tako je končanje življenja na zahtevo izjema in je uporabna le, ko je izražena želja bolnika zaradi neznosnega trpljenja. Zakon je tako postavil temelje, ki omogočajo pacientu, da zahteva od zdravnika odvzem svojega življenja, ko prestaja nevzdržno trpljenje, ko je bolezen neozdravljiva, kar omogoča zdravniku sprejeti odločitev izključno na podlagi pacientove volje.
Namen nizozemskega zakona je torej določiti temelj izjeme od protipravnosti kaznivega dejanja odvzema življenja na zahtevo in pomoči pri samomoru ter določiti postopek, ki se ga mora zdravnik držati v postopku končanja življenja na zahtevo. Zdravnik ima po nizozemski zakonodaji zakonsko pooblastilo odvzeti življenje na zahtevo pod zakonsko določenimi pogoji: prvič, mora se prepričati, da je pacient izrazil željo, da umre prostovoljno in preudarjeno; drugič, mora se prepričati, da je pacient trpel velike bolečine in da ni možnosti izboljšanja njegovega zdravstvenega stanja; tretjič, pacienta mora obvestiti o njegovem zdravstvenem stanju in diagnozi; četrtič, skupaj s pacientom se morata strinjati, da v dani situaciji ni druge racionalne rešitve; zdravnik se mora posvetovati z vsaj enim nelečečim zdravnikom, ta mora pregledati pacienta in podati pisno, da je zdravnik izpolnil vse omenjene (štiri) zahteve; in petič, končati pacientovo življenje z medicinsko skrbnostjo.
Prvi pogoj pa seveda je, da pacient svojo voljo izrazi. Zakon predvideva tako pisno kot ustno izraženo voljo. Pisna zahteva (living will) po končanju življenja je lahko izenačena z ustno izraženo voljo, kadar je pacient v takšnem stanju, da svoje volje ne more izraziti pisno. Zdravnik mora biti vedno prepričan, da je pacient izrazil svojo voljo prostovoljno. Pisno izražena volja ne bo imela zakonske teže zahteve po končanju življenja, če zdravnik sumi, da pacient med pisanjem pisne zahteve ni bil sposoben izraziti svoje volje prostovoljno. Vendar mora zdravnik predvsem v takšnih primerih pacientovega stadija bolezni odločitev sprejeti sam glede na zakonske zahteve pričakovane skrbnosti. Pacient mora prestajati neznosne bolečine brez možnosti ozdravitve.
Težko je določiti, kdaj ne obstaja možnost ozdravitve. V medicinskem smislu obstaja vedno možnost izboljšanja, kadar obstaja še kakšna metoda zdravljenja (tako obstaja objektivno merilo). Praktično pa je odločitev podana, kadar se zdravniki strinjajo v skladu s stroko, da se pacientovo stanje ne bo izboljšalo. Še težje je objektivno določiti, kdaj so bolečine neznosne. Komisija pa kazuistično odloča o pravilnosti odločitve zdravnika s formulo, »ali se je zdravnik upravičeno odločil, da je bilo pacientovo trpljenje neznosno«.
Zdravnikova dejanja tako v postopku preverja posebna komisija, ki presoja predvsem o njegovi odločitvi glede smrti in o medicinskem strokovnem delu. Po opravljeni evtanaziji mora torej zdravnik obvestiti mrliškega oglednika oziroma pristojno patološko službo v skladu s posebnim zakonom. Ta o nastopu t. i. nenaravne smrti obvesti državno tožilstvo, to pa da soglasje za pogreb. Pristojna patološka služba po ogledu pokojnega pripravi svoje poročilo in ga skupaj z zdravnikovim poročilom pošlje komisiji. Komisija mora prav tako prejeti poročilo neodvisnega zdravnika o delu zdravnika, ki je izvedel evtanazijo. Če komisija ugotovi, da je zdravnik v postopku evtanazije deloval v skladu z zakonom in skrbno, ne bo obvestila državnega tožilca oziroma zdravstvenega inšpektorata. Če pa ugotovi nepravilnosti v postopku ali neskrbnost zdravnika, bo o tem obvestila omenjeni državni službi, ti pa bosta odločili, ali bosta proti zdravniku sprožili kazenski postopek.
Vsakršna druga oblika postopka evtanazije ali pomoči pri samomoru je še naprej kaznivo dejanje. Če povzamem: na Nizozemskem odvzem življenja na zahtevo izjemoma ni kaznivo dejanje, kadar je zdravnik deloval po zakonsko določenem postopku in sledil jasno izraženi volji pacienta. V vseh drugih situacijah gre za kaznivo dejanje. Prednosti nizozemske ureditve pa so predvsem v tem, da gre za transparentno in sistemsko rešitev, ki v duhu evropske konvencije o človekovih pravicah primarno upošteva posameznikovo dostojanstvo in njegovo svobodno voljo.
Dr. Rok Lampe je profesor
