Odprta vrata diktature

»Če nimaš sovražnikov, je to znak, da te je zapustila sreča,« se glasi turški pregovor.

Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je imel pred tednom dni veliko sreče, in če kaže verjeti njegovi različici spodletelega poskusa vojaškega državnega udara, tudi nemalo sovražnikov. Če bi skupina pripadnikov posebnih enot turškega vojaškega letalstva hotel v Marmarisu, kjer je dopustoval predsednik, napadla pol ure prej ali če bi lovca F-16, ki sta kmalu zatem na turškem nebu zasledovala Erdoğanovo letalo, vanj izstrelila vsaj eno raketo, bi se turška prihodnost začela pisati s točke nič.

To se ni zgodilo. Poskus vojaškega udara, zaradi katerega bo turška družba plačala izjemno visoko ceno, je klavrno – in krvavo – spodletel. Namesto »revolucije« je hitro sledila »kontrarevolucija«.

Uporni častniki turške vojske so Erdoğanu, ki je zadnjih nekaj let pospešeno drvel v avtoritarnost in skoraj obsesivno gradil kult (lastne) osebnosti, lahkoverno in v sklopu zgodovinskih okoliščin absolutno neodgovorno »podarili« popoln alibi za vse, kar se je v Turčiji dogajalo zadnjih šest dni. In tudi za vse, kar se bo v globoko razdvojeni državi na robu velikega socialnega in političnega konflikta, ki bi utegnil imeti tako regionalne kot globalne posledice, dogajalo v naslednjih mesecih in letih. Propadli puč je Erdoğanu, možu enormnega ega in očitnih znamenj paranoje, a hkrati večkrat izvoljenemu in pri velikem delu prebivalstva oboževanemu državniku, ki je ustvaril novo turško samozavest, gospodarstvo in geostrateški vpliv, podaril ključe diktature.

Erdoğan jih je z besedami – »To je bilo darilo od Boga!« – z veseljem zagrabil in suvereno krenil po poteh številnih vladarjev, ki sta jih lastna moč in osebnostni primanjkljaj spremenila v destruktivne samodržce.

V tednu dni po propadlem puču, katerega ključne podrobnosti še dolgo ne bodo znane, je maščevalna čistka z aretacijami, odpusti in suspenzi zajela več kot 60.000 ljudi. Častnikov, vojakov, policistov, sodnikov, tožilcev, obveščevalcev, državnih uradnikov, novinarjev, dekanov, univerzitetnih profesorjev, učiteljev ... Čistka, ki boleče spominja na neke druge čase, je segla v vse pore turške družbe in – posledica spodletelega puča – močno zatresla tudi temelje turške države. »Kulturna revolucija«, ki v Turčiji poteka že več let, je dobila močan pospešek. Oblasti so akademikom in profesorjem prepovedale oditi iz države. Sledila je uvedba izrednih razmer in »zamrznitev« evropske konvencije o človekovih pravicah. Čistke so, očitno dolgo in natančno načrtovane, zarezale v mehko, najbolj občutljivo tkivo turške družbe. Njen sekularni in progresivni del, ki je bil v času vzporedne rasti Erdoğanove Stranke pravičnosti in razvoja (AKP) in gospodarstva pasiven in »ekonomsko oportunističen«, je bil dokončno in nepovratno potisnjen v kot.

Na ulicah je – ne tako kot pri protestih v istanbulskem parku Gezi pred tremi leti – spregovorila konservativna večina, ki je do zdaj glasno govorila le na volitvah. Nekdanji delavski razred, ki mu je Erdoğanova ekonomska politika pomagala vstopiti skozi zadnja leta precej široka vrata srednjega razreda, se je skupaj s podeželjem trdno – za ceno svojih življenj in seveda tudi za ceno življenj političnih nasprotnikov – postavil za svojega voditelja.

To so bili ljudje, ki so se brez odlašanja odzvali nočnim klicem iz stotin istanbulskih mošej in med vzklikanjem, da je Bog velik, krenili v bran predsedniku in domovini. To so bili ljudje, ki so jih analitiki turškega »buma« ob v nebo segajočih stolpnicah in drugih privlačnih, a zaslepljujočih simbolih moči preprosto spregledali. To so ljudje, ki danes z eksplozivno mešanico religioznih in nacionalističnih gesel obvladujejo turško ulico. Ulico, katere srčni utrip, dušo in mentaliteto predsednik Erdoğan, ki je odraščal v revni družini, pozna v vsej kompleksnosti in preprostosti hkrati. V (ključnem) nasprotju z generali in admirali, za katere se je v območju udobja in privilegijev čas ustavil pred tridesetimi leti. Ko je bila Turčija skupaj s svetom še črno-bela – kot dresi nogometnega kluba Bešiktaš.

Turčija je bila že pred spodletelim poskusom vojaškega državnega udara nevarno blizu roba velikega konflikta. Zdaj se ta zdi skoraj neizogiben. Država je vpletena v dve vojni. Na pozabljenem, a gorečem jugovzhodu države bije vojno s Kurdsko delavsko stranko (PKK) in kurdskim civilnim prebivalstvom. Na meji s Sirijo se počasi vključuje v vojno proti samooklicani Islamski državi, ki je po Turčiji – ta ji je pomagala odrasti – udarila z učinkom bumeranga. Uradna Ankara obenem še vedno »pomaga« določenim uporniškim skupinam na severu Sirije. Oblegani Alepo je tik pred padcem: turške meje bodo kljub brzostrelkam, betonu in bodečim žicam težko zadržale desettisoče ljudi v paničnem begu za življenje. Potem ko je predsednik Erdoğan izgubil zaupanje v vojsko, v vojski pa se je popolnoma porušila poveljniška struktura, je Turčija, kjer tudi obveščevalne službe očitno niso v najboljši kondiciji, ranljiva bolj kot kadar koli v moderni zgodovini.

In vse to v času, ko se na novo rišejo zemljevidi Bližnjega vzhoda in se vzpostavlja geostrategija nove, že dolgo ne več le hladne vojne.