Kontinent je na robu humanitarne krize, največja in najstarejša humanitarna organizacija v državi, Rdeči križ Slovenije, pa se ne ukvarja le z begunci, temveč tudi z globokim notranjim sporom. Predsednica Rdečega križa Slovenije Nataša Pirc Musar je namreč zbor članov organizacije pozvala, naj razreši generalno sekretarko Renato Brunskole, zbor članov pa se je razdelil na pol. Trideset jih je podprlo generalno sekretarko, 27 pa predsednico. Ker je predsednica Nataša Pirc Musar že pred zborom dala vedeti, da bo odšla, če zbor članov ne bo podprl njenega predloga za razrešitev generalne sekretarke, je po glasovanju odstopila. Rdeči križ je ostal brez predsednice.
V preteklosti je bila funkcija predsednika ali predsednice Rdečega križa Slovenije bolj častna kot operativna. Z vsakodnevnim menedžerskim delom se je ukvarjal generalni sekretar, predsednik, ki za opravljanje funkcije ni plačan, je pa organizacijo predstavljal navzven in usklajeval njeno politiko. Hkrati je predsednik zakoniti zastopnik organizacije. Nataša Pirc Musar je podpredsednica Rdečega križa Slovenije postala decembra 2014, po smrti predsednika Rdečega križa Slovenije Franca Koširja pa je bila sredi leta 2015 izvoljena za predsednico.
Že novembra 2014, ko sta Nataša Pirc Musar in Renata Brunskole kandidirali za funkciji podpredsednice in generalne sekretarke, so v oči zbodle politične in državne funkcije sedanjih rivalk. Nataša Pirc Musar je bila do julija 2014 državna informacijska pooblaščenka (in zatem kandidatka za generalno direktorico RTV Slovenija), Renata Brunskole pa je bila županja Metlike, dva mandata pa je bila poslanka državnega zbora. Enkrat je kandidirala na listi SD, drugič pa na listi Pozitivne Slovenije. Nataša Pirc Musar pred jesenjo 2014 v Rdečem križu Slovenije ni bila dejavna, Renata Brunskole pa je leta 2002 postala podpredsednica metliškega območnega odbora Rdečega križa. Nekaj mesecev po izbruhu humanitarne krize se je izkazalo, da vodilni osebnosti Rdečega križa Slovenije nista kompatibilni. Počilo je v najmanj primernem trenutku – ko bi se Rdeči križ Slovenije moral v celoti posvečati humanitarnemu poslanstvu. Trk prevelikih egov v humanitarni organizaciji ogroža njeno poslanstvo.
Dosedanja predsednica Rdečega križa je v tej rubriki zadnjič nastopala, ko je bila postavljena za generalno direktorico RTV Slovenija. Vendar funkcije ni nikdar opravljala, ker je organ, ki jo je postavil, torej svet RTV, svojo odločitev v nepregledni igri političnih interesov preklical. Ko ni prevzela vodenja nacionalne RTV-hiše, se je odločila, da postane odvetnica. Kot odvetnica se je, med drugim, ukvarjala tudi z vprašanji varovanja osebnih podatkov. Na neki način je torej kot odvetnica poklicno pot nadaljevala tam, kjer se je iztekla njena funkcija informacijske pooblaščenke. Tudi danes se kot odvetnica ukvarja z vprašanji varovanja osebnih podatkov. Res pa je, da so poudarki odvetniškega posla in poslanstva informacijskega pooblaščenca drugačni. Nataša Pirc Musar je kot informacijska pooblaščenka dosegla kar nekaj pomembnih prebojev, ko je državnim organom naložila, da morajo informacije, ki bi jih najraje prikrili, vendarle posredovati občinstvu. Tudi kot odvetnica je danes angažirana v bitki za dostop do podatkov o porabi sredstev, ki so na voljo evropskim poslancem. A kot odvetnica se je znašla tudi na drugi strani. Nasprotovala je, denimo, razkritjem o honorarjih, ki so jih prejemali profesorji ljubljanske univerze, češ da za objavo teh podatkov Komisija za preprečevanje korupcije nima ustreznega pravnega temelja. Sodstvo v dosedanjih postopkih stališču Nataše Pirc Musar ni pritrdilo. Podatki o avtorskih honorarjih, ki so jih od fakultet prejemali profesorji, ostajajo javni. Ob prizadevanju, da podatki o honorarjih, ki so bili izplačani iz proračunskih virov, ne bi bili dostopni javnosti, se je zazdelo, da je Nataša Pirc Musar nekako zamenjala strani.
Njenim prizadevanjem za dostop do informacij v obdobju, ko je bila informacijska pooblaščenka, ne moremo ugovarjati. Odvetniška prizadevanja, da bi podatki o honorarjih ostali prikriti, pa se zdijo nenavadna. A o stališču Nataše Pirc Musar bodo odločale pritožbene instance.
Še ena prelomnica v karieri Nataše Pirc Musar je podobna. Dolga leta je bila novinarka. Bila je, med drugim, voditeljica TV Dnevnika na nacionalki in oddaje 24 ur na Pop TV. A prepričljiva tv-novinarka je v nekem trenutku postala predstavnica za stike z javnostjo ambiciozne finančne korporacije Aktiva Group. V času svojega delovanja v Aktivi Group je precej energije posvetila temu, da bi relativizirala oznako »tajkun«, ki so jo nekdanji novinarski kolegi lepili na njenega delodajalca Darka Horvata, lastnika Aktive Group.
Epizodi v zasebnem finančnem svetu, ki je trajala med letoma 2001 in 2003, je sledila državna služba na vrhovnem sodišču, kjer je vodila center za izobraževanje in informiranje. Na začetku leta 2006 pa je postala informacijska pooblaščenka. V obdobju, ko je vodila urad, je dosegla nekaj pomembnih prebojev. Številne pomembne informacije, ki jih oblast ni želela deliti z javnostjo, so dejansko postale dostopne. Uspešno vodenje urada je prispevalo tudi k javnomnenjskemu ugledu Nataše Pirc Musar. S funkcijo na Rdečem križu ga bi lahko nadgradila. Ugled, ki ga v svetu uživa organizacija zaradi plemenitega poslanstva, ki ga opravlja, je namreč edini kapital, ki ga ima svetovni Rdeči križ. No, v Sloveniji ima Rdeči križ še nekaj drugih oblik kapitala, denimo nepremičnine na Debelem rtiču. Stališča o tem, kaj storiti z nepremičninskim kapitalom, v organizaciji niso povsem usklajena. Gre pa za velike vložke.
Nataša Pirc Musar od leta 2011 nenehno navzočnost v javnosti gradi tudi prek družabnih omrežij. Njena prisotnost na omrežju twitter traja od leta 2011, torej kakšnih 1600 dni, v tem času pa se je oglasila v povprečju desetkrat na dan. Ima sicer manj sledilcev kot slovenski vrhunski športniki. Ima desetino manj sledilcev kot Janez Janša. Je pa daleč pred vsemi drugimi iz političnega, gospodarskega ali medijskega sveta. Ob tem ji niso odveč neskončno dolge polemike.
Kaj pa Rdeči križ Slovenije? Išče se novi predsednik. Temperature se dvigujejo. Egejsko morje je manj valovito. V Turčiji, Jordaniji, Libanonu, Siriji, Libiji, Iraku, Afganistanu in Iranu na pot proti zahodnemu svetu čaka več milijonov vojnih beguncev, ljudi v stiski in ekonomskih migrantov. Meje na balkanski poti se spreminjajo v barikade iz bodeče žice. A žica humanitarno krizo zgolj fizično prestavi, je pa ne odpravi. Kdor bo zasedel prestižno funkcijo v slovenskem Rdečem križu, bo moral sodelovati pri globalni humanitarni akciji.