Tiskane izdaje
Melania Trump, nekoč Melanija Knavs, je trd oreh za portret. Kot da ni ničesar, na kar bi se lahko obesili, kar bi lahko izpostavili v pozitivnem ali negativnem smislu, če ne želimo pasti na raven žaljivih kritik na forumih in pljuvati po njenem naglasu, po njenem poreklu, po njenem lepem brezizraznem obrazu, oblikovanem z domnevnimi lepotnimi posegi, tako kot pljuvamo po Trumpovi frizuri.
Morda ima New Yorker prav, ko piše, da je popolna oglasna deska za kampanjo svojega moža. Potem ko je ves čas predsedniške kampanje ostajala bolj ali manj v ozadju, varno umaknjena v Trump Towerju z njunim desetletnim sinom Barronom, je v areno vstopila v pravem trenutku in skupaj z njegovo hčerko Ivanko Trump, motorjem kampanje, poskušala pridobiti še ženski del volilnega telesa. (»Donald je največji odvetnik žensk.«)
Zadnja dva tedna sta bila razburljiva za dekle iz Sevnice. Na konvenciji republikancev je ob zvokih uspešnice Queenov We are the Champions (kaj bi na to rekel Freddie Mercury?) stopila na oder kot (prosto po Trumpu) »izjemna mati in ženska«, v beli skulpturirani obleki, in izrekla stavek: »Rodila sem se v Sloveniji, majhni, lepi in takrat komunistični državi.« To je bil nenavaden, ja, zgodovinski trenutek, ko so se še največji Trumpovi dvomljivci in nasprotniki, in celo najbolj cinični Slovenci zavedeli, da ... se lahko zgodi. Vsak njen stavek je bil sprejet z navdušenjem, sploh tisti: »Biti Američan je največji privilegij na planetu Zemlja.« Na noge je dvignil večino delegatov. Njen lepi obraz z visokimi ličnicami in ozkimi očmi je deloval brez izraza, njene oči so se zalesketale predvsem o velikih izjavah o svojem velikem možu, »ki misli veliko«. »Ki bo Ameriko naredil spet veliko.« »Ki do konca izpelje vse, kar se odloči.«
Plaz kritik, ki se je usul nanjo, pravzaprav pravi medijski linč, ker je govor vseboval sumljive podobnosti z govorom Michelle Obama pred osmimi leti, je paradoksalno morda še povečal njeno priljubljenost. Spomnimo se: v Trumpovem svetu nekaj takega kot slaba medijska publiciteta ne obstaja. Nerodno je le, da je novinarju CNN, ki jo je pred nastopom vprašal, ali se je na letalu pripravljala na govor, rekla, »da ga je prebrala enkrat, saj ga je napisala sama«. Ni ga napisala sama. Soavtorica, dolgoletna članica Trumpovega štaba Meredith McIver, se je že opravičila in ponudila odstop, a ga Donald ni sprejel: »Vsi delamo napake.«
In vendar insajderji opozarjajo, da Melanie ne kaže podcenjevati. Biografinja Jackie Kennedy Pamela Keogh je za Daily Mail rekla, da je Melania kot JFK-jeva ikonična žena, lepa, pametna, premišljeno gradi svoj slog in podobo. Njen govor je bil lahko plagiat, toda njena obleka, kreacija srbske oblikovalke Roksande Ilinčić, ni, so zapisali. Gotovo pozna moč vizualnega, očitno je, da se bolj kot z besedami izraža s svojim videzom, zato – kot pravi urednica avstralskega Vogua Edwina McCann – njene večinoma bele obleke govorijo: »Sem neomadeževana, vedno se imam pod nadzorom, ničesar ne polijem.«
Čeprav premočrtna že kot najstnica, trdno odločena, da bo uspešna v modnem svetu, najbrž tistega usodnega dne 1998 v newyorškem klubu Kit Kat, ko je srečala Donalda Trumpa, ni mogla vedeti, da bo leta kasneje postavljena pred največjo vlogo v življenju. Zgodba o njunem mitskem srečanju je znana in neštetokrat reciklirana: prišel je sicer z drugo žensko, a ni mogel odmakniti pogleda od nje. Zaprosil je za njeno številko in ona mu je ni dala, zato pa je vzela njegovo. Rezultat je bil na koncu isti, razen tega, da ga je poklicala sama, in ne on nje. Postala sta par, se leta 2000 kratko razšla, preselila se je v Trump Tower, rodila sina in polnila rumene stolpce s svojimi ekstravagancami.
Ameriški časopisi in revije so že dobro leto polni naslovov v stilu, »šest stvari, ki jih še ne veste o Melanii Trump«. Čeprav se zdi, da vemo skoraj vse. Čeprav se zdi, da sta Bojan Požar in Igor Omerza v neavtorizirani biografiji (ki jo citirajo številni ameriški mediji) izbrskala skoraj vse, kar se je izbrskati dalo, izjave njenih prijateljic, sošolk, učiteljic, njenih nekaj bivših partnerjev, edino model in parašportnik Alen Kobilica se je gentlemensko diskretno zadržal.
Podoba, ki si jo lahko ustvarimo na podlagi izjav: dekle, ki ima podjetniško žilico in ki je pripravljeno trdo delati, da doseže svoj cilj. Nobenih škandalov, ekscesov v preteklosti, popolno nasprotje svojega moža; očitamo ji lahko le to, da ob srečanjih s sorojaki v ZDA raje uporablja angleščino kot slovenščino, če verjamemo pisanju Požarja in Omerze. Vsi, ki so bili z njo v stiku, omenjajo njeno inteligenco, profesionalnost, umirjenost, eleganco. Tudi ko je delala kot model, se ni udeleževala zabav, je za Sunday Times povedal njen agent in lastnik agencije Paolo Zampolli.
Če je šla na kakšno večerjo, se spominja modni fotograf Matthew Atanian, ki ji je sredi devetdesetih v newyorškem stanovanju dve leti oddajal sobo, je bila doma do polnoči, zvita na kavču je gledala serijo Prijatelji. Pojedla je pet ali šest kosov sadja na dan, nikoli se ni pregrešila s hitro hrano. Bila je sramežljivo, preprosto dekle in je nenehno brala knjige. Nekaj podobnega je rekel fotograf Stane Jerko, ko jo je kot sedemnajstletno povabil na poskusno snemanje: suhljata, sramežljiva, skoraj knjižni molj.
Prva dama bo torej model s preteklostjo nune, kot piše New Yorker. Tujka, ki ne kaže posebne pripadnosti svoji domovini. Tako jo vidijo. Manjka iskra, odklon, nekaj spontanosti, naravnosti. Najbolj neameriško na njej je, da je tako diskretna o svojih slabostih, nikoli v skušnjavi, da bi nase ali na moža pogledala s kančkom ironije ali humorja, še piše New Yorker, nobenih opravičil za svoj 25-karatni prstan ali ekstravagantni življenjski slog. S sinom v vozičku iz čistega zlata je že nekaj dni po porodu pozirala za revijo People v razkošnem stanovanju v slogu Ludvika XIV. s pozlačenimi stenami in marmornatimi tlemi, zaradi katerih si gostje na vhodu obujejo posebne medicinske škornje, da ne poškodujejo marmorja.
Če bo njen mož zmagal, bo Melania prva dama v zgodovini ZDA, ki ni rojena Američanka, poleg Louise Adams, angleške žene šestega ameriškega predsednika Johna Quincyja. S tem, da – kot namiguje New Yorker – je Louise Adams igrala harfo in pisala satirične drame, medtem ko sta hobija Melanie Trump moda in pilates. Res je, da oblikuje lastno linijo nakita za lastno blagovno znamko Melania TM Timepieces & Jewelry, pred nekaj leti jo je nadgradila še s kolekcijo za nego kože s kaviarjem.
Bo tudi prva prva dama s kariero modela, na eni od fotografij v enem od številnih člankov lahko občudujemo njeno popolno telo v kopalkah, ki se stiska k plastičnemu napihljivemu kitu orki. In če bo, bo tudi prva dama, ki se je fotografirala gola; za revijo GQ je leta 2000 pozirala na medvedji koži v Trumpovem zasebnem letalu.
Vsi njeni intervjuji so predvidljivi, izjave premišljene in podobne: Kaj ste najprej videli v Donaldu, ko ste ga prvič srečali? jo je na primer vprašala novinarka v oddaji Morning Joe na MSNBC. »Njegov um, njegov izjemen um.«
Kako prenašate vse medijske napade in žaljivke na račun vašega moža, tepec, rasist, šovinst, seksist? jo je vprašala novinarka v oddaji Morning Joe na MSNBC. »To je normalno. Pripravljena sva na to. Imava debelo kožo.« Komentar na njegove izjave o Mehičanih, kot ubijalcih, posiljevalcih, kriminalcih? »Ne mislim, da je užalil Mehičane. Rekel je ilegalni migranti.« Tudi vi ste priseljenka, mislite, da je šel kdaj v svojih izjavah predaleč? »Jaz spoštujem zakon. Zakone je treba spoštovati. Donald hoče obvarovati Ameriko.«
Vprašanje, kaj bo Melania Trump prinesla v Belo hišo, če bo, je za zdaj retorično. Kaj bo s tem pridobila Slovenija, tudi ne vemo. Definitvno je zgodovinski trenutek, na lestvicah najbolj prepoznanih slovenskih osebnosti bo kraljevala ona. In Slavoj Žižek. Če drugega ne, bosta zakonca Trump gotovo prinesla drugačen model razmerja, precej drugačnega od zakoncev Obama, morda se v Belo hišo vrača prototip patriarhalnega moškega, mačista, ki se javno hvali, da ne menja plenic, in skrbno negovane in uglajene ženske, ki se ne sprašuje, kaj lahko mož naredi zanjo, ampak kaj lahko sama naredi za moža.
Pa čeprav, kot je večkrat omenila, »se ne strinjata vedno. Povem mu svoje mnenje, včasih posluša, včasih ne.«
