Tiskane izdaje
Michael Winterbottom je gotovo režiser, ki se v hitrosti izgovorjenih besed na minuto lahko kosa s Scorsesejem. In njegov izraziti lancashirski naglas mu pri tem ne dela nikakršne usluge.
Na moje presenečenje – v tisti hotelski suiti baskovskega mesteca, kjer je potekal festival, sem bila najmlajša in najbolj klepetava – mi je ugodil. In mislim, da sta ga moja mladostniška zagnanost in bojevitost bolj pritegnili kot vsa napiflana vprašanja o angleški književnosti viktorijanske dobe, o kateri je ravno tekla beseda. Ubral je počasnejše ritme.
Michael Winterbottom je v manj kot dvajsetih letih posnel več kot dvajset igranih filmov. Pa še kakšen dokumentarec vmes. O njegovih filmih bi, nikakor ne slabšalno, lahko rekli, da če si videl enega, si videl vse – ko je govor o espritu, okusu po življenju, ljubezni, smrti, trpljenju, žalovanju, terorizmu, potlačenosti, seksu in glasbi, seksu na glasbo in glasbi na seks, futurizmu (sploh še kdo govori o tem?) v njih.
Winterbottoma precej kritikov izrazito ne mara. In potem so tu tisti, ki ga. Zelo. Morda zato, ker se ne bojijo tega, kar se na platnu vzpostavi po tistem, ko režiser – velikokrat grobo – razčesne pregrade med fikcijo in resničnostjo. Oziroma izkoplje prekope, da se lahko neprenehoma izlivata druga v drugo.
Ob različnih priložnostih sva se srečala še nekajkrat. In vedno je bilo zabavno. In včasih je trajalo predolgo. Prekratko, da bi se pogovarjala o njegovih filmih, kot nazadnje aprila, ob nedavni londonski premieri – vedno je bilo treba najprej prediskutirati stvari in svet tisti hip. Plesati.
Angelski obraz na poti v Italijo
Letos občinstvu pošilja dva filma. Trip to Italy, ki je najprej bil serija, ki jo je posnel za BBC 2, z njegovima Stevom Cooganom in Robom Brydonom. Po štirih letih – takrat je Winterbottom z njima posnel film Trip – na šest kulinaričnih užitkov se odpravita v Italijo, v Rim, se v miniju spustita do Pompejev in obale Amalfija. Vmes čvekata o hrani, o igralcih, jih odlično oponašata. Ja, iste kot v Tripu, kulinarični pustolovščini po severu Velike Britanije: Michaela Caina, moške in ženske like iz Botrov, Bonde, Hopkinse, Burtone, Olivierje … In se kregata. Petelinita. Kot Steve in Rob. Kdo je boljši?! Vrhunska improvizacija, humor.
Jeseni bo v Torontu premierno predstavil film Face of an Angel, ki je posnet po knjigi ameriške novinarke Barbie Latza Nadeau. Gre za resnično zgodbo o umoru študentke Meredith Kercher v Perugii leta 2007 in o tem, kako sta bila osumljena umora njena sostanovalka Amanda Knox in njen fant Raffaele Sollecito. A seveda ne bo govoril samo o tem. Postavljen bo v širši kontekst medijskega sveta, pisanja o umoru in zasebnem življenju nekaterih novinarjev, ki so pisali o tem … Kate Beckinsale, Daniel Brühl, Cara Delevingne.
Povezan z dediščino filma
Precej različna projekta, kar dokazuje to, kar se Winterbottomu pogosto očita: eklektičnost. Med enim od srečanj mi je pojasnil, da ga ta oznaka nikakor ne moti. In sploh ima, ko gre za vizualno umetnost, svoj pogled na stvari. »Vse te serije na ameriških kabelskih televizijah, izvrstni režiserji, ok, izvrstni igralci. Izjemni scenariji. Ampak liki so sestavljeni tako, da se serija nikdar ne konča. Strukturirajo jih tako, da lahko postanejo vse in vsakdo. Da se serija lahko vleče v nedogled. In veste, oceniti morebiten uspeh serije po enem, pilotnem delu? Aa. To ni zame.«
Povedal mi je tudi, da se včasih sprašuje, kaj se je zgodilo filmu. »Morda se vam bo zdelo smešno, ker gre za nekakšno mojo divjo teorijo o filmski umetnosti. Film smo odkrili z nemim filmom, v katerem je bila slika tako rekoč vse. Zgodbo je povedala slika. Kljub podnapisom. Čeprav so vsebovali pisano besedo, je bila osnovna disciplina režiserjev v prvih tridesetih letih zgodovine filma ta, da so se liki razvijali in zgodba stekla prek vizualnega, brez govorjene ali pisane besede. Tudi ko je nastopila era zvočnega filma, so tedanji režiserji ohranjali ta svoj silent movies credo. To je ta velika razlika med filmi nekoč in danes.
Ampak tisti režiserji, ki so začeli v času nemega filma, so do konca šestdesetih pomrli. Tudi naslednje generacije, ki je sledila in odrasla ob nemih filmih, skorajda ni več. Danes je samo še peščica režiserjev dejansko povezana z dediščino svojega poklica. S temelji tega medija. To je tisto, kar v današnjih filmih najbolj pogrešam.« Tudi zato je prepričan, da so najbolj privilegirani trenutki snemanja, ko se ustvarjanje filma najbolj približa poeziji, glasbi.
Prava ljubezen je seks na glasbo
Prava ljubezen je seks na glasbo. Nekako tako sem pred leti za revijo Ekran, na povabilo urednika Gorazda Trušnovca, utemeljila uvrstitev 9 orgazmov na lestvico desetih filmov, ki so po mojem mnenju zaznamovali prvo desetletje drugega tisočletja. Winterbottom se nasmehne, prikima. In na lestvici se je znašel še en Winterbottom – A Cock and Bull Story. Tristram Shandy, moj junak.
9 orgazmov, kot so 9 Songs prevedli v slovenščino, je njegov tipični film. Brez strukture, naracije, so zapisovali kritiki. A v resnici ni nič bolj kot to.
Seveda ni bilo scenarija zanj, ni bilo vaj pred snemanjem. In igralca Kieran O'Brien in Margo Stilley nista nikdar vedela, kaj bosta snemala na določen dan. »Hotel sem raziskati, kaj pomeni ljubezensko razmerje iz zornega kota spolnosti, ljubljenja. Preprosto.«
Margo in Kieran sta se prvič srečala samo tri dni prej, preden sta posnela prvo seksualno sceno za 9 orgazmov. Za vajo sta posnela daljši screen test, na katerem sta brala dialoge iz filma Code 46. Na prvi dan snemanja sta se spet srečala v sobi enega od londonskih hotelov. Skupaj s snemalcem, tonskim mojstrom in Michaelom sta popila čaj in se nato slekla. Potem sta se začela poljubljati. Nekaj čez poldne je bil posnet prvi spolni odnos.
Kako se je bil domislil vsega tega? »Ko snemaš ljubezenski film, so navadno prizori ljubljena zraven, kajne? Samo v veliko bolj sterilni različici, kot jih poznamo iz našega življenja. Rekel sem si, zakaj ne bi tega pokazal na platnu. Večkrat sem že snemal filme o odnosih med moškim in žensko ter erotiko puščal ob strani. Z zavedanjem, da to ne sodi v drame. Pa še kako sodi!
Zakaj sem se tokrat dotaknil druge skrajnosti? Preprosto, dva človeka se spoznata. Se zaljubita. Kaj se med njima dogaja prve tedne, mesece? Seks. Najintenzivneje se spoznavata prek spolnosti. To je vse, kar hočeta in si želita. Hotel sem posneti film o paru. O njuni fizični ljubezni. Prepričan sem, da če takšno zgodbo posnameš od blizu in iskreno, ne da bi izpuščal detajle, lahko na trak ujameš atmosfero odnosa, ki ga vsi dobro poznamo. Atmosfero zaljubljenosti, ki ne potrebuje narativne nadgradnje. Navadno v filmih ob takšnih odnosih napletemo še spremljajočo pripoved. Zato ker se resnično ne ukvarjamo z bistvenim.«
Stilleyjeva je kasneje povedala, da sta z O'Brienom dobila okviren scenarij in da sta se kmalu zatem precej hitro lotila snemanja seksualnih prizorov, ki so v resnici lahko trajali po več ur skupaj. »Vse drži. Velikokrat se je zgodilo, da s posnetim nisem bil zadovoljen. Potrebovala sta čas, da sta se sprostila. Predvsem Margo. Težko je namreč igralcema narekovati dramaturgijo spolnih prizorov. Včasih sem jima samo nakazal, v katero smer naj gresta, in je že zadostovalo. Spet drugič sta se drug drugemu prepustila po svojem občutku. Vse, kar ste videli na filmu, se je zares zgodilo. Le malo je bilo 'odigranega'.«
Režiser, ki je izgubil žensko
Nikoli si ga nisem drznila vprašati, koliko avtobiografskega je v vseh teh filmih, 9 orgazmov, Genova, Code 46. Ne nazadnje se je ravno med snemanjem enega od njih ločeval z ženo Sabrino Broadbent, materjo njunih dveh otrok, ki je v romanu Descent popisala glavnega junaka režiserja, ki ves čas izgublja denarnice, svežnje scenarijev. In ženske. Res, težko je srečati bolj bistrega, a bolj neorganiziranega človeka, kot je Winterbottom. Na snemanju je seveda čisto druga pesem. A o tem kdaj drugič.
Kot pravi, si želi, da bi njegovi filmi bili čim bolj resnični. Kaj misli s tem? »Natančno to, kar sem rekel.« Pred leti so samo nekaj dni pred začetkom snemanja 24-urnih žurerjev ostali brez deleža obljubljenega denarja. Tako ni mogel snemati v resnični Haciendi. Zato pa so za snemanje zgradili pomanjšano verzijo manchesterskega znamenitega kluba, do najmanjšega detajla podobno originalu. Za potrebe snemanj množic na koncertih je Winterbottom rekrutiral lokalne gangsterje, zvodnike, dilerje in klošarje. Odlično so se obnesli. Poskrbel je, da so iz kleti prinesli originalno glasbeno opremo Joy Division in igralci so nato čisto zares igrali nanjo.
In včasih ga zagnanost, da bi čim bolj verodostojno prikazal stvari, spravi v težave. Tako je na primer med snemanjem omenjenega filma pozabil prijaviti snemanje na manchesterskem letališču. Igralec, ki je igral člana skupine Happy Mondays, je po resničnem dogodku s tal polizal razlit metadon. Seveda je dogodek pritegnil pozornost pristojnih letaliških organov. In veselja s snemanjem je bilo kmalu konec.
Koliko mu zaupajo igralci?
Drži se pravila, da več različnih filmov ko bo posnel, več novih idej se mu bo porodilo. »Gre za proces ustvarjanja, ki traja desetletja. V srednji šoli sem spoznal človeka, ki je veliko vedel o filmih. Bil je eden od mojih profesorjev. Njegov način, kako je pristopal do svoje ustvarjalnosti in kako jo je prenašal na svoje učence, sodelavce in bližnje, me je močno zaznamoval. Imel je jasne ideje o tem, kaj je umetniška integriteta. Med napornimi snemanji se tega pogosto spomnim. Naučil me je, kako lahko med delovnim procesom dosežeš želene rezultate, ne da bi ob tem kogarkoli prizadel ali oškodoval. Pri delu režiserja z ekipo in igralci je to ključnega pomena.«
V resnici, pravi, je delo z igralci lahko precej mučno. »Nikoli ne vem, koliko mi zares zaupajo.« No, zdi se, da precej. Glede na to, kaj vse so pripravljeni storiti, da projekt uspe. Od razgaljanja zasebnosti (Cooganova afera s Courtney Love v A Cock and Bull Story) do resničnih posnetkov seksa v
Pogleda daleč stran, v množico, in se z mislimi vrne precej trenutkov pozneje. »Ne vem … Najbolj srečen sem, da lahko snemam. Najtežje je sedeti in nič početi.« Kako vendar, saj ves čas dela. Film na leto dni.
Pridnost je nekaj, kar mu leži. Po študiju v Oxfordu je na bristolski univerzi diplomiral še iz filmske režije. Nekaj časa je bil asistent režije Lindsay Anderson, ravno v obdobju, ko je snemal kratki film o britanski pop skupini Wham! med njihovo turnejo po Kitajski. Spomni se, kako se je vse zapletlo tik po koncu montaže, producenti so namreč hoteli svojo različico filma. S filmom dolgo ni bilo nič in Winterbottom se je takrat odločil, da njegova režijska pot ne bo potekala tako, odločil se je za neodvisno smer. In v tem sta z Andrewem Eatonom neponovljiva.
Kar ni verjetno, ga ne zanima
Winterbottom pravi, da s filmi zasluži čedalje manj. Morda je samo vse manj pripravljen sklepati kompromise. Oziroma odstopati od svojih stališč. Medtem ko je snemal Tristrama Shandyja, se je njegov producent Andrew Eaton dogovarjal za njun naslednji projekt. S Scottom Rudinom, ki je odkupil pravice Franzenovih Popravkov. Michael Winterbottom je seveda postavil svoje pogoje. Ni se izšlo …
Po canskem uspehu Temnega srca je producent Harvey Weinstein po režiserja poslal zasebno letalo. Ko je pristal v New Yorku, mu je med sestankom potisnil v roke scenarij tedaj neznanih Matta Damona in Bena Afflecka. Obljubil mu je precej denarja. Winterbottom je odklonil. Film je kasneje prišel v kinodvorane pod naslovom Dobri Will Hunting. In zakaj je odklonil? »Lik Matta Damona se mi je enostavno zdel premalo verjeten.«
Še vedno vztraja pri tem, da ne mara filmov, ki gledalca grobo in neposredno povlečejo v določena čustvena stanja, ko je zelo čustven prizor, obenem pa igra temu primerna glasba, ki te opominja, da ne smeš pozabiti, za kaj gre. »Rad imam filme, ki jih lahko doživljam drugače kot drugi. Takšne, po katerih si po projekciji ne kimamo in vsepovprek pritrjujemo.«
Ok, ampak Temno srce (Jude) je verjetno eden najbolj srce parajočih filmov britanske kinematografije zadnjih dvajsetih let. Zakaj ga je zgodba Thomasa Hardyja tako prevzela? »Zaradi ljubezni. Izredna pripoved o tem, kako se dva lahko imata rada. Kako lahko amputirata svoji srci. Obstajajo namreč nemogoče, pogubne ljubezni, ki jim ne moremo ubežati. Vsak od nas jo v življenju sreča najmanj enkrat. Se ji v popolnosti preda. Ne glede na neizogibne tragične posledice. Zdaj boste rekli, da sem sentimentalnež. Zgodbe, kot je Jude, me enostavno privlačijo. Književnost ostaja, poleg glasbe, ena ključnih stvari v življenju. Čeprav ga morda bolj kot literarni kontekst zanimajo okoliščine, v katerih se je junak znašel – bi lahko bile podobne mojim, v tem času?«
Govori o Thomasu Hardyju? »Seveda.«
In film, kako mu gre?
Včasih se mu toži po dobrih starih časih, ko se je še snemalo na filmski trak. »Nismo vedeli, ali bo tisto, kar smo posneli, odražalo tisto, kar smo hoteli ustvariti na setu, tistega dne. Seveda smo pregledovali dnevne posnetke, a kot da je bilo vse manj načrtovano, nedorečeno, prepuščeno prijetnim naključjem, ki so lahko obetala veliko. Zato še vedno poskrbim, da atmosfero ustvarijo lokacije. Ko smo na snemalni lokaciji, se vedno zgodi kaj nepredvidenega. Zanimivo je gledati, kako se ekipa odzove na to, predvsem igralci … Tako kot v življenju. Najbolj zanimivo, ne vedno radostno je, ko se znajdemo v popolnoma novih situacijah. Kakšna bo naša reakcija? Kam nas bo pripeljala? Kako se bo junak odzval v novi, 'resnični' situaciji.«
Ko Winterbottom pove kaj, kar se mu resnično posreči, ko je misel položena v želeni smiselni kontekst in mu zazveni sveže, domišljeno, se za hip, ampak samo za hip, na njegovem obrazu izriše samozadovoljnost, ki jo sicer poskuša prekriti z gizdalinsko držo vuhmepisneža. Potem preseneti s kakšnim dolgim citatom iz Tristrama …
Nalašč ga ne vprašam nič o Doktrini šoka, dokumentarcu, ki ga je po knjigi Naomi Klein posnel s sorežiserjem Matom Whitecrossom.
Zato pa ga prvič, odkar se poznava, in gotovo tudi zadnjič, spravim v zadrego s trditvijo, da filmi, ki jih je posnel, prekleto veliko povedo o njem.
Tišina.
Kako to mislite?
Tako, kot pravim …
No …
Družbeno angažirani, po drugi strani pa razgaljate, kako vidite odnose, umetnost, željo, nemoč …
Po čem to sklepate?
Po tem, kakšni so poslednji kadri vaših filmov.
In?
Trpki. Z obljubo svobode. In ničesar drugega. Veselja, na primer?
Temu se reče odprti konec.
Ste vi odprti konec?
Uh. Nič bolj kot to.
