Olimpijska (ra)združitev

S slovite Maracane so sinoči zemeljsko oblo obšle podobe radožive, barvite, vročekrvne Brazilije, polne ritma in življenja. Upati je, da bodo te podobe, ob njih pa utrinki izjemnih športnih dosežkov, tiste, ki se nam bodo vtisnile v trajen spomin po 21. avgustu, ko bo padel zastor na 31. olimpijske igre moderne dobe. Začenjajo se s precej drugačnimi slikami v glavah – sodile bi v poglavje o 21. stoletju v knjigi Odprte žile Latinske Amerike, ki jo je rajnki urugvajski pisatelj Eduardo Galeano spisal pred dobrimi štirimi desetletji. Revščina, kriminal, korupcija, umazanija in bolezen, to je tisto, kar vas čaka v Braziliji.

Tako so gostiteljico iger v zadnjih tednih orisali zahodni mediji. Četudi so pri napovedovanju olimpijske apokalipse pretiravali, kot to radi počno vsake dve leti (pred poletnimi in zimskimi igrami), pa je jasno, da igre v Riu ne oddajajo sporočila, kakršno so si pri Mednarodnem olimpijskem komiteju (MOK) zamislili leta 2009, ko so se odločili za tedaj cvetočo in rastočo Brazilijo, ki je bila menda na poti, da postane peto največje gospodarstvo na svetu.

Prve olimpijske igre v Južni Ameriki bi morale oznaniti novo dobo zabrisanih mej, tako geopolitično kot športno – nekoč tretji svet lovi prvega, največja športna prireditev na svetu pa ni več le domena tradicionalnih (vele)sil, temveč tudi univerzalen dogodek, ki združuje vse strani sveta. Rio 2016 bi moral biti simbol pozitivne olimpijske globalizacije, a v recesijski in politično skrhani Braziliji je postal nasprotje tega. Zdaj so olimpijske igre tu tudi zato, da podčrtajo vse razlike med »nami in njimi«. Da lahko Evropejci vihamo nosove nad tem, kaj se dogaja tam spodaj. Včasih upravičeno, večinoma pa ne, ker ne razumemo več dežel, ki s(m)o jih nekoč kolonizirali.

»Rio je največji izziv, s katerim smo se srečali doslej. Morda si bomo vzeli nekaj več časa za razmislek o tem, ali bomo šli tudi na zadnjo celino. Potrebujemo zagotovila, da bi bila ta poteza uspešna,« je o tegobah, ki jih je imela »olimpijska družina« z brazilskimi prireditelji, povedal Gerhard Heiberg, dolgoletni član MOK iz Norveške ter predsednik organizacijskega odbora zimskih iger v Lillehammerju leta 1994. Nakazal je, kaj se bo v prihodnje dogajalo pod simbolom petih sklenjenih krogov. Od dejanske združitve vseh celin kot gostiteljic olimpijskih iger bržkone še dolgo ne bo nič.

Zamisli, da bi igre prvič priredili v Afriki ali pa v Indiji, so šle za lep čas v predal. Olimpijsko gibanje se bo vrnilo tja, kjer je manj stresa in kjer je mogoče služiti denar, ne pa, da je treba krpati finančne luknje prirediteljev, ki brez pomoči ne bi bili sposobni izpeljati iger. Analitki ocenjujejo, da so težave Ria, ki so se začele nakazovati leta 2013, že vplivale na odločitve o prirediteljih naslednjih olimpijskih iger. V tekmi za poletne igre leta 2020 je Tokio premagal Istanbul, ko so se odločali o gostiteljih zimskih OI leta 2022, pa so raje izbrali leta 2008 preverjeni in zanesljivi Peking pred zakavkaškim Almatijem, čeprav si bodo morali Kitajci še izmisliti zimskošportna središča in pričarati zimo. Bogsigavedi, kdo bo ob sedanjih migracijskih tokovih in (ne)stabilnosti v regijah zmagal, ko bodo prihodnje leto razglasili gostitelja poletnih iger 2024, za katere se potegujejo Pariz, Rim, Budimpešta in Los Angeles.

Za nameček je v pričakovanju, žal, le simbolnega olimpijskega premirja izbruhnila dopinška hladna vojna, ki je ob močnih ameriških pritiskih pot v Rio preprečila vsem ruskim atletom in kopici drugih športnikov. Ta športna razdelitev, ki najbolj izpostavljene nečednosti v športu gotovo ne bo izkoreninila, razlikuje pa med ruskim državnim in ameriškim individualnim dopingom, bo tudi imela posledice še dolgo po Riu. Razkazovanja političnih mišic gotovo še ni konec, a če se svet ne bo zedinil okoli tega, kako na novo nadaljevati boj proti dopingu, si je v prihodnje težko predstavljati olimpijske igre z 206 državami udeleženkami, kolikor jih je v Riu. Predvsem pa je upati, da se olimpijska rdeča nit ne bi povsem pretrgala, saj nas je 20. stoletje naučilo, da olimpijskih iger ni le, ko divjajo velike vojne.

Kakšno vlogo bomo v tej globalni zgodbi odigrali Slovenci? Imeli bomo svoje junake, za velesile bomo majhni in simpatični. Morda našim olimpijcem uspe podoben podvig kot v Pekingu 2008, Londonu 2012 in zimskem Sočiju 2014, ko so minute svetovne slave dočakali kot eni najuspešnejših na svetu po osvojenih kolajnah glede na število prebivalcev. To so dosežki, ki jih kaže še bolj ceniti, ker se nikoli ve, kdaj se bodo ponovili. Za Brazilijo so (pre)drage olimpijske igre, za Slovenijo pa vrhunski šport.