Operacija supervizor

V sredo je muslimanski svet s tradicionalnim popotovanjem v Meko začel hadž, ki je eden od petih stebrov muslimanske vere. To versko dejanje velike svetovne religije ima pridih poslednje sodbe, ko se bo vsakdo, ki živi v imenu Alaha, pred njim zagovarjal za svoja dejanja. Univerzalna težnja vseh družb, ki bi rade reševale svoje probleme in se organizirale v mirnem sožitju, ta teden ni imela kaj povedati le na patološko utripajočem Bližnjem vzhodu, temveč tudi v državi Sloveniji.

Ko pretiravaš z antibiotiki

Ujeti smo v dinamičen svet in okoliščine, v katerih se po načelu zob za zob in glavo za glavo predpostavlja, da je že zdaj treba odgovarjati za svoja dejanja. Vsaj tako zveni vojna v Siriji, bodisi pod zastavo Islamske države bodisi pod zastavo zavezniških sil ZDA, ki Bližnji vzhod posipajo z bombami. Za pravzorec sodne poravnave »zob za zob« z dodanimi obrestmi se je postavil Izrael, ki kot naoljen visokoturažni stroj brez človeških čustev rije po vsem, kar je palestinsko, in na še svežo morilno zgodbo na Zahodnem bregu nadaljuje gradnjo 2500 stanovanj. Muslimani vsega sveta so vse od 11. septembra 2001 pod očitkom nagnjenosti k terorizmu in enostavnim rešitvam problemov z nedopustnimi smrtnimi sredstvi. Danes se mnogi čisto strokovno sprašujejo, od kod mladim ljudem – tudi nekaj Slovencem, ki v vzgojnem izhodišču sploh niso bili muslimani – ideja, da se priključujejo vojski Islamske države. Pod vizijo islamskega kalifata si zapolnjujejo vrzel v lastni krizi identitete.

Gre dejansko za krizo identitete širših razsežnosti. Če si stvari pogledamo nadrobneje, povsod vidimo to, kar se danes vidi v Siriji: že Osama bin Laden je bil otrok svojega bodočega sovražnika, ZDA, in očitno je, da bodo verjetno vojaki, ki jih danes nameravajo proti Islamski državi oborožiti ZDA in EU, nekoč spet del istega problema, ki se je v civilizacijo zažrl kot bakterija MRSA v svetovne bolnišnice, potem ko so te desetletja pretiravale z antibiotiki. Nobeno naključje ni, da se je na ravni Združenih narodov izoblikovala doktrina mirne koeksistence, človekovih pravic in vladavine prava, kajti po uničujoči drugi svetovni vojni je postalo jasno, kar danes ni več v ospredju: če namreč hočeš doseči mir, je treba zanj trdo delati, in za izogibanje vojni (načelu zob za zob) je treba uporabiti vso razpoložljivo domišljijo. V Siriji in na Krimu je dandanes videti vse kaj drugega kot domišljijo za mir, podobno kot v imenu iste privrženosti demokraciji celotna EU kleca pod interesi kapitala, toda to je že druga zgodba.

Priti moramo nekako do Slovenije, ki je bila vedno mojstrica v sprejemanju pravični(ški)h deklaracij, pravnih okvirov in podobno, toda hkrati v želji, da se ne bi nič spremenilo, je znala vedno vzdrževati pravo umetnost vmesnosti, nesporazumov ali kar tehnologijo sistematiziranega pravičništva, katerega en in edini namen je, da se udomačenim krivicam ne bi zgodila kaka neudomačena krivica.

Zvezdice na brezzobem levu

Ponazoritev tega imamo na dlani v dogodkih prejšnjega tedna. Najprej se je zavrtelo (spet) okrog protikorupcijske komisije in iz načelnih razlogov je treba povedati, da javno ni primerno obravnavati anonimnih pisem, kakršno se je ta teden pojavilo v zvezi s KPK in njenim predsednikom. Kdor namreč nima obraza, da se podpiše pod svoj izdelek, naj se nemara raje vpiše v SDS in se prijavi za sodelavca strankarskih trobil, v katerih se predpostavljajo nizki značaji. Vseeno je predsednik KPK Boris Štefanec v svojih nastopih ta teden poskrbel, da je razlika med njegovo in Klemenčičevo komisijo zasijala v vsej dimenziji. V četrtek je komisija javnosti dala izjavo, da je treba povečati transparentnost menjav nadzornikov in uprav državnih služb. Šlo je za »sistemsko načelno mnenje« in zadevalo je »visoke standarde glede razkritij ter usposobljenosti in splošne primernosti članov nadzornih svetov in uprav družb«. V sredo zvečer je predsednik Štefanec v pogovoru za Odmeve nacionalne TV zagovarjal zanimivo resignirano stališče v odnosu do »politike«, ki je spominjalo na razloge, zaradi katerih je pred slabim letom odstopila Klemenčičeva komisija. Sporočilo je šlo nekako takole: naša komisija ugotovi neetična dejanja, pa se nič ne zgodi ... Sledilo je vprašanje, zakaj komisija ne stori česa, da bi se tisto »nekaj« potem zgodilo. Odgovoril je, da komisija ne more storiti več, kot da opravlja svoje delo skladno z zakonom ...

Kje tu lahko najdemo poanto in jo razširimo na visoko povečano moraliziranje okrog nove vlade in sadomazohistično ugotavljanje, da je njena morala že padla v vodo, še preden se je dvignila iz nje? Štefanec je ta teden pustil natanko tak vtis, kakršnega smo predpostavili ob njegovem imenovanju na predlog predsednika države Boruta Pahorja. V svoji drži je upravičil sum, da se bo v svojem mandatu zakonito otepal namena zakona, ki je v tem, da bi ustavil nezakonitost. Povejmo preprosto, a za civilizacijo zelo pomembno stvar: med dobrim namenom in izvršnim dejanjem je beseda (je zakon) in ta nikoli ne sme biti ovira, da se namen ne udejanji. Vse drugo smo včasih imenovali balkanska posla, danes v Sloveniji pa naricanje o visokih etičnih standardih in o morali, ki v dobri maniri Cankarjeve matere uživaško trpi pod preračunano nemarnostjo stricev, frakov in talarjev bele, modre in rdeče barve s tremi zlatimi zvezdicami na Triglavu. Seveda bi se spet lahko postavilo vprašanje, v čigavem interesu je predsednik Pahor predlagal komisijo v podobi utrujenega brezzobega leva. Potem bi se morali vprašati, kakšna je še moč slovenskega gospodarskega in lobijskega zakulisja in podobne reči. Nič od tega ne bomo storili.

Ko zdravilo postane strup

Proti simptomatičnemu moraliziranju okrog nove Cerarjeve vlade in njega kot predsednika vlade osebno bomo v imenu javnosti postavili preprost, a neugoden imperativ: dejanja, ki bodo morala prihajati v kratkem, bodo morala uresničiti besede, ki so že bile izrečene. To delamo pod spoznanjem, da se v Sloveniji z neokusno naglico kopičijo skupine za moraliziranje, nekakšne ad hoc nravstvene komisije, ki spominjajo na manire in dvoličnost partijskih komisij za moralno-politično neoporečnost; ali pa na cerkvene politične trojke, ki v imenu ljubeznive tolerance povsem netolerantno izobčujejo vse in vsakogar, ki misli drugače kot tako ali drugače postavljeni knezoškof(je). V Sloveniji je to problem kulturne tradicije in samoumevnosti v vzorčenju družbe, ki je zašla v očitno krizo identitete, pa si ravno zato ne bi smela dovoliti, da na njenem bojnem polju vznikajo ad hoc identitete v slogu instant kalifatov in političnih aktivistov po strankah, ki so jim le prostor za destruktivnost lastne duhovne in intelektualne praznine. To je namreč sporočilo Islamske države in to je vsebina zavoženih strategij Zahoda do Bližnjega vzhoda. To je bila žal zgodba slovenske desnice, ki se je v dvajsetih letih radikalizirala v instant maniri hitrih bližnjic v politični raj. V osrednjem smislu vrednostnega središča desnice (SDS) se to kaže v hudi regresiji v totalitarne prakse in politično talibanske (medijske in propagandne) manire, ki so, kot na Bližnjem vzhodu, pokazatelj predvsem tega, kar jo je vzpostavilo, to pa je bila Partija, ki je poskrbela za (kapitalsko) nadzorovan sestop z oblasti.

Pride čas, ko zdravilo postane strup, in zdi se, da tako doma kot v svetu zdaj po upanja polnem padcu berlinskega zidu živimo prav v tem času. Štefanečeva KPK se kaže predvsem kot olikan in spodoben sindrom v svinec zalite besede, ki bi morala poleteti k svojemu udejanjenju, pa je vedno poskrbljeno, da se to ne zgodi. Slovenija se kaže kot ptič Feniks, ki bi rad poletel iz svojega pepela, pa ga je politična elita ujela v pozlačeno kletko, zanj zgradila muzej demokracije, kjer ga po koncesioniranih kustosih razkazuje bodočim rodovom kot ideal, od katerega se je treba pridno učiti. Tako je delal že Tito v Jugoslaviji, v kateri se je svetu razkazovalo edinstven model bratstva in enotnosti med narodi in narodnostmi, in na koncu je zadeva izpadla ne le kot edinstvena hipokrizija, temveč – na primer v Bosni – kot klavnica narodov. Ta teden je v Haagu svoj zagovor zaključil politični voditelj bosanskih Srbov Radovan Karadžić, načrtovalec etničnega čiščenja, ki je vzelo sto tisoč življenj, in naročnik genocida v Srebrenci, kjer je v eni potezi umrlo 8000 Bošnjakov. »V resnici sem bil prijatelj muslimanov,« je povedal ta teden v zaključnem govoru. O tem govorimo, ko naslavljamo operacijo supervizor kot razliko med besedami in dejanji.