John Malkovich: Ne bi mešal popolnosti in sreče

Biti z Johnom Malkovichem je, kot da si skupaj z njim v filmu, v katerem so vsi pogledi vstran, dolge tišine, replike, vprašanja in odgovori vnaprej določeni. V Ljubljano je prišel na povabilo direktorja Festivala Ljubljana Darka Brleka, ki je združil komorni orkester Solisti Aquilani z Malkovichevim recitalom iz romana Ernesta Sábata Grobovi in junaki na Šnitkejevo glasbo pod prsti virtuozinje na klavirju Anastasje Terenkove.

Gleda te v oči. Včasih se zastrmi vate in nato skozi okno, in misliš, da ne bo več spregovoril, a kar čakaš, čeprav čas, namenjen za intervju, odteka. V živo te najprej vznemiri njegov glas, glas morilca, glas zapeljivca, glas vseh likov, ki jih je odigral v skoraj sto filmih. Glas, o katerem tuji novinarji kar tekmujejo, kdo bo zanj iznašel več pridevnikov.

Je odmaknjen, občutljiv, vljuden. Ima prezenco modreca, morda je to edina prava beseda. Ta film, ta režiser, ta zgodba. Na vse je odgovoril z dolgim premolkom. Ne bi rekel. Ne da se mi razmišljati o tem. Ne naveličano. Ne nezainteresirano. Ne, zdi se, da je John Malkovich ves čas samo zvest samemu sebi in temu, kar je. In da je to, drugače od mnogih med nami, spoznal že zelo zgodaj.

John Malkovich. Foto: Jure Eržen

Ne oddaja več, kot je potrebno, ne trudi se, da bi ustregel komu drugemu za vsako ceno. Deluje neverjetno miren, skoraj v zenu, toda hkrati je to človek, ki je prvi skočil impulzivno in rešil življenje človeku, ki je na ulici padel in si prerezal vrat.

Nemogoče je v dvajsetih minutah ujeti del njegovega opusa. Tudi ne, če ti jih nakloni še dodatnih dvajset. Rada bi govorila o Bertoluccijevem Čaju v Sahari, tudi o njegovi prvi vidnejši vlogi slepega Willa v drami Places in the Heart, za katero je dobil prvo nominacijo za oskarja, o Spielbergovem Cesarstvu sonca, o trilerju Na ognjeni črti s Clintom Eastwoodom, pa o vlogi v Ljudje in miši, o drami o apartheidu Sramota, pa o Portretu gospe z Nicole Kidman, pa o projektu bratov Coen Preberi in zažgi in seveda tudi o kultni Jonzejevi mojstrovini Biti John Malkovich.

Rada bi govorila o novih projektih, kot je recimo Valley of the Gods Lecha Majewskega s Charlotte Rampling in o vseh eksperimentalnih podvigih, kot recimo glasbeni projekt z Yoko Ono in Seanom Lennonom, v katerem je recitiral tekst o Platonovi prispodobi o votlini. John Malkovich je – nenavaden raziskovalec gledališča, filma, glasbe besede, lastnega glasu − in ja, modni oblikovalec, ki sam drži škarje v rokah, ki sam šiva in bedi nad vsem do zadnjega šiva, tudi v življenju. Poskusila sem. Ne želi se ozirati nazaj, pravi. Samo naprej. Ozrl se je samo na Nevarna razmerja, film in predstavo, ki sta zaznamovala velik del njegovega ustvarjalnega življenja.

Ali nosite Johna Malkovicha?

Danes ne v celoti. Samo hlače. (Se pogladi po hlačah z elegantno kretnjo.)

V filmu za blagovno znamko John Malkovich se zdi, da poveste več kot v večini intervjujev; med drugim rečete: »Mar ne veste, da bi vsako popolno življenje pomenilo konec umetnosti?« Res to mislite?

Res.

Ravnokar ste na tiskovni konferenci rekli, da nimate nikakršnih težav in da ste zelo srečen človek.

Sem (tišina). Toda ne bi ravno mešal popolnosti in sreče. Določen del popolnosti je sprejemljiv, seveda v smislu, da se sprejmeš takšnega, kot si.

In vi ste se popolnoma sprejeli takšnega, kot ste?

Sem.

Kdaj se je to zgodilo?

Hm. Morda sem se sprejemal takšnega, kot sem, odkar vem zase.

Res? Tudi kot najstnik, ko ste bili menda bolj divji?

Mislim, da. Nisem imel ravno velike uporniške najstniške kariere, če me razumete. Nisem bil ravno nesrečen najstnik. Z očetom in materjo smo živeli v stiku z naravo. Zelo v stiku z naravo.

Ne vem, kaj bi se zgodilo z mano, če me ne bi ekipa mladih igralcev povabila, da ustvarimo gledališče Steppenwolf v Chicagu. Zelo zgodaj smo začeli delati gledališče in mislili, da delamo revolucijo. Od takrat dalje res ljubim gledališče.

Že na konferenci ste lepo opisali, zakaj se vam gledališče zdi toliko bolj vznemirljivo od filma.

Ah, da. To rad povem. Gledališče je živo, dogaja se zdaj, živ organizem. Zato ga primerjam s surfanjem. Sicer mnogo igralcev misli, da so val, ki ga jezdijo, toda v resnici je val trk med materialom, torej tekstom in občinstvom, to je val, ki ga kot igralec zajezdiš, padeš ali se utopiš. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Ker je na vsaki predstavi ta val drugačen.

John Malkovich. Jure Eržen/Delo.

Poleg gledališča, režiranja hibridnih projektov opere in filma počnete še toliko različnih stvari, od vizualnih projektov s fotografom Sandrom Millerjem prek aranžiranja rož, oblikovanja modne blagovne znamke, nastopanja s komornimi orkestri, eksperimentalnih glasbenih projektov z Yoko Ono ... Kaj vas žene?

Hm, veste, odrasel sem s starši, ki so bili očitno sami radovedni in so me vzgojili v radovednega človeka, v osebo, ki je verjela, da lahko stori večino vseh različnih stvari, če se jih resno loti.

Ne samo, ah, fant moj, ti si talentiran, lahko narediš karkoli. Ne, moja vzgoja zagotovo ni bila to. Lahko narediš, če se zares potrudiš. Če se res lotiš stvari in jo poskušaš narediti najbolje, kot jo le lahko.

Vzgojen sem bil v radovednega človeka. In tak sem še vedno, upam. Vse moje življenje je pravzaprav radovednost tista, ki me žene naprej.

Vaš najljubši pisatelj William Faulkner je rekel, kar so rekli številni umetniki pred njim in po njem. Da moraš v ustvarjanju ubiti svoje najdražje.

Ja, s tem bi se strinjal. V določenem trenutku se je treba odločiti in izrezati idejo, ki ti je bila prej tako zelo blizu, tako neobhodno potrebna, pa naj gre za ustvarjanje ali življenje kot tako. Ko se zaveš, da je bolje brez nje, moraš narediti rez. To je vedno težko, a je proces.

Kaj je bilo tisto v tem neobičajnem romanu Ernesta Sábata, da ste želeli po njem posneti film – in ne nazadnje, zakaj ste ga izbrali prav za Šnitkejev Koncert za klavir in godala?

Takoj ko sem začel poslušati Šnitkejevo glasbo, sem zaslišal besede iz romana, natančneje, poglavje Poročilo o slepcih, vedel sem, da je to tisto, kar potrebujemo. Zdaj, ko smo s to predstavo prepotovali kar nekaj sveta, se res zdi, kot da je Sábato tekst nevede napisal za ta Koncert za klavir in godala ali da je Šnitke glasbo napisal na ta tekst.

Mislim, da je Grobovi in junaki čudovit roman. Všeč mi je zgodba o Novem svetu. Te stvari so vedno pritegnile mojo pozornost. Ker kot veste, Amerika ni ena, Amerik je več. Amerika je samo del več Amerik. Predvsem pa se me je dotaknila Sábatova duhovitost.

To ni ravno nekaj, kar ti pri Sábatu najprej pride na misel. Prej paranoja, norost, temačnost, obsesivnost.

Da, ampak meni se vseeno zdi zabaven. Ko sem prvič bral Poročilo o slepcih, sem se smejal naglas. Ta lik paranoika Fernanda, ki misli, da slepi kujejo svetovno zaroto, to je neverjetno. (Začne recitirati tekst): »Bil sem že sredi raziskovanja, vendar sem se zaradi nerazložljive apatije znašel v zaostanku z delom. Zdaj lahko rečem, da je nedvomno šlo za prikrito obliko strahu pred neznanim. Kljub temu sem skrbno opazoval in proučeval slepe. Z leti sem postajal vse bolj in bolj nezaupljiv do teh uzurpatorjev, zato sem se ustrezno zaščitil pred to vrsto moralnih izsiljevalcev ...«

To je zelo smešno. Kot ideja. Zelo smešno je, ker Fernandu slepi ljudje niso posvečali nobene pozornosti ali da bi ga nadlegovali, zato ker jih je sam nadlegoval tisočkrat. Hkrati je zelo len. V resnici ne naredi ničesar proti temu, kar sprejema kot dejstvo, torej, da slepi ljudje vladajo svetu. Samo kup neumnosti zameša v svoje paranoično poročilo in to je vse.

No, čeprav ne želite govoriti o politiki, bi tu lahko potegnili vzporednice z aktualno svetovno politiko ...

Lahko, a ni potrebno. Velika literatura govori sama zase.

V predstavi, s katero se boste predstavili nocoj, močno deluje tudi tisti del Sábatovega teksta: »Boga ni. Bog je in je baraba. Bog je, vendar občasno zadrema: njegove more so naše življenje.«

(Nadaljuje recital.) »Po mojem mnenju je sklep jasen: princ teme še naprej vlada z železno roko. Orodje te vladavine pa je Sveta ločina slepih.« Izjemen tekst, da.

Ernesta Sábata je vznemirjal Dostojevski in vprašanje Boga. Zdaj po Evropi gostujete s projektom Just Call me God, o diktatorstvu, želji po moči, norosti ... Tudi v večini likov, ki vas obsedajo, od Giacoma Casanove dalje, se pojavlja vprašanje Boga. Kaj ima z Bogom John Malkovich, otrok potomcev hrvaških imigrantov, katoličan?

Nisem vernik. Kot otrok sem bil. Zdaj ne.

Ste pa gotovo človek, ki je v nenehnem iskanju …

Ne, ne bi rekel.

Ne?

Ne, ničesar ne iščem, ker ne verjamem, da kaj takega, kot je Bog, sploh obstaja.

V smislu: rodimo se, živimo, nato umremo. In je to to. In ne mislim, da je kako drugače.

In to trdite po vseh teh prebranih filozofskih in znanstvenih razpravah, ki poskušajo dokazati obstoj Boga, in pri vseh umetnikih s Shakespearjem na čelu, ki Hamletu v usta položi besede: »Več je stvari na nebu in na zemlji, kot jih sanja Vaše Veličanstvo ...«

(Pomolči) No … Gotovo v življenju obstaja več skrivnostnih stvari, kot jih lahko razumemo. Toda v smislu tega, kar ustvarjamo … Ne vem, ali so te stvari pomembne? Mislim, kaj sploh mislimo s tem, ko pravimo – pomembne? Ko bo sonce izgorelo, bodo te stvari pomembne? Če naredim predstavo, če nekdo naslika svojo »najpomembnejšo« sliko ali napiše roman svojega življenja, zdizajnira svojo najboljšo kreacijo, je to pomembno, ko je vsega konec?

To so naše drobne aktivnosti na tej zemlji. In to je dovolj zame. Ne potrebujem nekega drugega večjega smisla, ki bi bil nad vsem tem. Če jaz lahko s svojim delom določene ljudi ganem, če jim lahko pomagam za trenutek pozabiti na njihovo bolečino, na njihove težave, potem je to dovolj.

Faulkner v zame enem najbolj veličastnih ameriških romanov Krik in bes piše o tem, kako oče da sinu uro, ki jo je sam dobil od svojega očeta, in mu reče: Dajem ti jo, ne da bi se spomnil časa, ampak zato, da bi tu in tam pozabil nanj in da ne bi vsakega svojega diha porabil za to, da bi ta čas premagal.

Ker nobena bitka ni nikoli dobljena, niti izbojevana ni. Bojno polje človeku razkriva samo njegovo lastno norost in obup – in zmaga je iluzija filozofov in norcev. Iskreno mislim, da je to zelo res. In da je hkrati tudi zabavno. Osnovna lekcija je, da zagotovo ne moreš premagati časa.

Prav umetnost, pravijo, je naš edini dostopni časovni stroj. Ste to želeli raziskati s kratkim filmom, ki ste ga posneli z Robertom Rodriguezom z naslovom: 100 Years: The Film You Will Never See (Film, ki ga nihče ne bo videl), ki bo v sefu sto let in bo prvič na ogled 18. novembra 2115.

To je drugo. To se mi je zdelo res zabavno. Dobili smo celo vstopnice za naše potomce, ki ga bodo lahko videli.

Ne, jaz res mislim, da ne morem premagati časa. In da tudi ta naš nenavadni projekt to dokazuje.

Tudi Faulkner pravi, da »preteklost ni nikoli mrtva. Da preteklost ni nikoli preteklost.« Da je vse zdaj. Tako kot kvantni fiziki ali astrofiziki, kot je bil Ernesto Sábato.

Mislim, da ima Faulkner prav. Preteklost je vedno tukaj, z nami, nosimo jo s seboj ves čas in hodimo naprej, v prihodnost.

Ne verjamete, da umetnik živi v svoji umetnosti? Tudi vi v vaših filmih.

Že. Toda jaz bom mrtev. Ker ne bom več ustvarjal. Tudi Rembrandt je mrtev. Ker ne ustvarja več. Seveda to ne pomeni, da njegova Nočna straža ne obstaja. Obstaja in bo obstajala še dolgo, kot navdih za mnoge.

In vendar, vsakič ko kot ustvarjalec poustvarjate dela tistih umetnikov, ki jih ni več, omogočate, da živijo v novem projektu. Že v primeru Sábatovega romana Grobovi in junaki, recimo, ste oživili njegov glas in ustvarili čudovit ples dveh medijev, literature in glasbe; v metaforičnem smislu Sábato živi naprej skozi vaše delo. Laclos tudi.

No, to je druge vrste koncept, in v tem smislu bi se seveda lahko strinjal, da umetniki, ki sva jih omenjala, obstajajo skozi njihovo delo, skozi slike, njihove stvaritve, ki so, kot pravimo, večne. Toda oni niso več tukaj. To je dejstvo.

Michelle Pfeiffer in John Malkovich v Nevarnih razmerjih Stephena Frearsa (1988).

(Komaj zaznaven nasmešek.) Najverjetneje bo to držalo, da.

Kaj ste se naučili od vašega vikonta Valmonta?

Tisto, kar je bilo zanimivo in čudno pri tem filmu, je, kako radikalno je spremenil percepcijo o meni in načine, kako so me videli drugi.

Mislim, da je to dober film, veličasten roman, izjemen izdelek. Užival sem, ko smo ga snemali. Užival sem tudi, ko sem pred leti dobil priložnost, da sem predstavo postavil na oder v pariškem gledališču Théâtre de l'Atelier.

Avtor gledališke priredbe Nevarnih razmerij Christopher Hampton je dejal, da ste si to želeli veliko let prej, preden vas je Frears zasedel v vlogi Valmonta.

Da, že v osemdesetih, takoj ko sem jo prvič prebral. A v gledališču v Chicagu takrat ni bilo interesa zanjo. Po skoraj četrt stoletja mi je uspelo. In bil sem zelo vesel, da je Chris (Hampton) lahko nekajkrat med vajami prišel v Pariz in videl, kaj delamo. Zelo cenim njegovo mnenje.

Zanimivo, da je prav Hampton, ki je vztrajal, da vloga Valmonta v filmu pripade vam, ravno v času, ko ste vi ustvarjali Nevarna razmerja v Parizu leta 2012, gledal slovensko produkcijo predstave v mariborski Drami. Takrat je dejal, da ste naredili zanimivo mešanico moderne in kostumske drame in sami oblikovali tudi kostume.

Imel sem fantastično mlado francosko ekipo, Valmont je bil izjemen, in pomislite, kako čudovito je režirati to intrigantno zgodbo, ki se dogaja prav v tem mestu tik pred francosko revolucijo, v francoskem jeziku, v katerem je napisana. Bilo je resnično lepo doživetje.

Hampton je med drugim omenil, da se skoraj v vsaki produkciji Nevarnih razmerij zgodi, da se igralca, ki interpretirata vikonta in markizo, usodno zaljubita tudi za odrom. In to se je zgodilo tudi vam.

Da. (Pogled skozi okno.) Zgodilo se je.

»Kamera je zelo kruta. Vidi veliko več, kot vidi človeško oko, strahovito razgaljujoče,« je pred leti za naš medij dejal Stephen Frears in dejal, da je to neverjetno kemijo med vama z Michelle Pfeiffer najprej zaznala kamera. Šele potem on sam in ekipa. In da je to dalo filmu dodatno dimenzijo.

Mhm. Najbrž res.

Imate lepe spomine na snemanje?

Težko snemanje. Veliko napetosti. Toda dobro, kreativno snemanje. Toliko res talentiranih ljudi Michelle (Pfeiffer), Glenn (Close), Uma (Thurman), Keanu (Reeves), ki so svoje delo opravili s popolno predanostjo. Vsi do zadnjega.

Seveda je Chris napisal tudi dober scenarij in rešil nekatere stvari, ki morda niso bile idealne v njegovem gledališkem delu.

To sem opazil, ko sem režiral Nevarna razmerja v gledališču in nekatere dele drame raje zamenjal z deli scenarija, ker so se mi zdeli boljši, kjer uspešneje reši določene situacije.

Nevarna razmerja(1988): John Malkovich kot vikont de Valmont in Glenn Close kot markiza de Merteuil.

Ne gre za to, da se ne strinjam s koncem gledališke igre, všeč mi je, da Chris markizi de Merteuil ni namenil tako strašne usode, a za našo predstavo sem nekako potreboval drugačen konec. Zato smo ga vzeli iz Laclosovega romana, v katerem gospa de Volanges piše svoji prijateljici: da je markiza dobila črne koze, da je njen obraz ostal spačen, da je izgubila eno oko in tako dalje … In da Markiz ta in ta pravi, da »jo je bolezen obrnila narobe in da ima dušo zdaj zapisano na obrazu«. Si predstavljate? (Pomolči, nato počasi ponovi.) Njena duša je bila zapisana na njenem obrazu. To je čudovit konec predstave. Ker ti ni treba niti vedeti, kaj naj bi to konkretno pomenilo, a ta stavek nosi takšno močno sporočilo.

Moje razmerje z Nevarnimi razmerji je bilo, kot vidite, veliko bolj kompleksno in celostno kot zgolj to, da sem takrat odigral vlogo Valmonta.

Zdi se, da se Nevarna razmerja v zadnjih petih letih bolj kot kdaj prej uprizarjajo po gledališčih svetu. Zakaj mislite, da je ta igra, ta »zgodba o vojni med moškim in žensko«, kot ste se enkrat sami izrazili, še vedno tako aktualna in korespondira s časom, ki ga živimo? V romanu je to čas pred francosko revolucijo – in zdaj?

Lahko bi rekli, da je ta drama neke vrste znanilec … konca dni.

In kdo je v tem primeru Marija Antoaneta ali Ludvik XVI.?

Vsakdo, ki dela selfije. Torej ves svet.

To zimo sem bil v Parizu, in ker rad hodim, sem šel na sprehod na Champs-Élysées. Nekaj se je dogajalo, promet je bil zaprt, bilo je polno ljudi. Vsakdo tam je imel selfi palico. Vsak. In tako sem pomislil, kakšna nenavadna situacija, kakšna civilizacija. Vsakdo tam ustvarja svojo podobo, svoj imidž, koliko ludvikov, madame de pompadour, marij antoanet, danes smo to vsi, vsi pomembni, vsi s svojimi selfi palicami.

Ko je leta 1989 prišel ven Frearsov film Nevarna razmerja, so vas kritizirali, češ da niste dovolj zapeljivi za zapeljivca, kakršen naj bi bil Valmont. Za vlogo niste bili nominirani za nobeno pomembnejšo filmsko nagrado, tudi Stephen Frears ne za režijo, čeprav sta oba ustvarila mojstrovino.

(Vzdihne.) Hvala, zelo prijazno od vas. Ampak moram vam reči, da se s tem nisem nikoli obremenjeval, ne takrat ne danes.

Glejte, oktobra se bom v Dubrovniku vrnil k predstavi, ki sem jo naredil s skupino mladih klasičnih glasbenikov The Music Critic (Glasbeni kritik). Zelo preprost koncept, zbrali smo vse najslabše in najbolj zlobne kritike vseh velikanov klasične glasbe, od Beethovna, Debussyja, Brahmsa, Chopina, Ravela ... Sam nastopam v vlogi kritika, a ko glasbeniki odigrajo skladbo, ki so jo takrat raztrgali, nam postanejo jasni vsi mehanizmi. To te nauči, da so določene skupine ljudi večino pomembnih stvari v času njihovega nastanka zelo slabo sprejele. In mislim, da je to običajno za večino velikih del velikih umetnikov. To sicer ni glavni razlog, zakaj nikoli ne berem kritik mojih predstav, filmov …

In jih res ne?

Res ne. Ker me resnično ne zanimajo.

Kako ste dosegli tako stanje duha?

Temu ne bi ravno rekel dosežek. Mislim, da te vrste »uničujoče« kritike nič ne pripomorejo, da bi bilo moje delo boljše, niti ne, da bi bilo boljše moje naslednje delo. Kritiki imajo svoje delo, ki ga morajo opraviti, jaz imam svoje delo, ki ga oni ne morejo opraviti namesto mene. Recimo, eno najslabših kritik sem dobil, ko sem delal opero v Istanbulu. Ta kritika je šla v žaljivem tonu zelo daleč, v smislu, da mi ne bi smeli dovoliti, da še kdaj vstopim na turško ozemlje, da bi me morali pregnati prek turške meje s turkish delightom v rokah ali da bi me morali zadržati na istanbulskem letališču in mi ne izdati vizuma in tako dalje. To kritiko sem celo prebral, ker so mi povedali zanjo in se mi je zdela v nekem smislu celo lepa, ker je bila tako polna jeze in ogorčenja. In odločil sem se, da tekst umestim v opero, kot del libreta.

Hočem reči, da te stvari razumem. Nisem eden tistih, ki bo s prstom pokazal nate, oh, kako neumen si v resnici. Ne. Jaz sem režiser. Delam to, kar znam. Ti delaš svoj posel in to spoštujem.

Prepričan sem, da so Nevarna razmerja dober film in da smo vsi tisti, ki smo bili del ustvarjalnega procesa, naredili največ, kar je bilo mogoče. Zame je to tisto, kar šteje.

Pravite, nismo dobili oskarja, še nominacije ne, že res, toda moj intimni občutek je bil takrat in je še danes, koga to briga.

Danes na ta film gledajo drugače kot konec osemdesetih, ko je nastal.

Oba veva, da so nagrade večinoma refleksija politike, pomislite na Cannes, na oskarje. Skupina ljudi se odloči, da je zdaj trenutek za takšno in takšno temo, za takšen režijski jezik, ker se to ujema z nečim, kar so zaznali kot trend, in tako določen izdelek nagradijo, drugega, ki je morda prav tako dober, pač ne.

Toda ti moraš prepoznati, zakaj je to tako.

Mar ni tako, da je že v naravi igralca, pravzaprav vsakega umetnika, da je odvisen od odziva občinstva, kritikov, od ogledal? Od kod ta vaš mir? Pomirjenost s samim seboj? So k temu pripomogla leta psihoanalize?

Ne. Poglejte, če ustvarjaš nekaj, kar je na očeh javnosti, je zelo mogoče, da bo ravno toliko tistih ljudi, ki bodo oboževali tvoje delo, kot tistih, ki ga bodo odkrito sovražili. Zakaj ne bi tega sprejeli? Zakaj bi se trudili, da bi nas vsi ljubili, če je to nemogoče? Če je to vnaprej izgubljen boj? Saj veste, vsakdo ima mnenje o vsem.

Zato se ne ukvarjam s temi stvarmi, ker se ukvarjam predvsem s tem, da ustvarjam stvari, za katere verjamem, da so dobre, stvari, ki bi jih sam rad gledal, stvari, ki se me dotaknejo, ki me zabavajo, ki me pretresejo.

Kot ste nekje rekli: da vas vodi strast, ne ambicija?

Ja, ambicija je nekaj povsem drugega. Nikoli nisem bil ambiciozen. Ambicija je potreba, da nekaj dokažeš drugim. Strast pa te vodi v projekte preprosto zato, ker te neustavljivo privlačijo in jih želiš narediti čim bolje.

Nocoj bom nastopil v Ljubljani, tam bo 800 ljudi, večino njih nisem nikoli srečal in jih nikoli ne bom. Ne vem, kaj jim je všeč, kaj jim ni, ali bodo razumeli ali ne bodo razumeli, ali bodo občutili ali ne. Jaz si moram izboriti svojo pot v življenju, sam.

Imam kolege, prijatelje in sodelavce, ki sem jih ljubil in jih še ljubim, in izgubil sem prijatelje in kolege, ki sem jih ljubil, a zdaj moram dovoliti, da vstopijo novi, in si dovoliti, da jih vzljubim in da hodim dalje, dokler ne umrem.

Ne želim si, da bi se zjutraj zbudil in si rekel, oh, čilenski režiser Raúl Ruiz je mrtev, Manoel de Oliveira je mrtev, Antonioni je mrtev in pred mesecem je umrla tudi moja bivša žena Glenne Headly. Vsi moji odhajajo. A ne morem živeti tako. Treba se je soočiti s tem, da najbližji umirajo in da je to narava življenja. Lahko greš samo naprej, ne moreš nazaj.

Razen z umetnostjo?

Da, metaforično. Ampak ti, ti človek iz mesa in krvi, ne moreš nazaj. Hodiš naprej. Lahko greš samo dalje.

John Malkovich. Foto: Jure Eržen.

Ni se pač zgodilo.

Tudi za vaš režijski prvenec ste izbrali latinskoameriško tematiko. Film Revolucija in strast (The Dancer Upstairs) po romanu Nicholasa Shakespeara, ki govori o terorizmu in aretaciji perujskega gverilskega voditelja Abimaela Guzmána.

Da. Takrat me je ta tema zelo zelo pritegnila.

Javier Bardem, ki ste ga zasedli v glavni vlogi, je takrat za Delo dejal, da je pričakoval, da ste kot intelektualec zelo študiozen tip igralca, a je ugotovil, da ste v resnici najbolj intuitiven tip igralca, kar jih je kdaj srečal. Da stopite pred kamero in vstopite v lik. Brez priprav.

(Rahel nasmešek.) Ah, da, Javier. Javier je velik igralec. Neverjetno se poglobi v vlogo, zelo je pameten. Ni klasično izobražen, ampak se nenehno uči in je zelo organiziran, bister, analitičen – točno ve, kaj bi moral narediti v tem in tem prizoru in zakaj je v tem prizoru treba to narediti tako. Res sem rad delal z njim. Mislim, da je bilo to obojestransko. In morda je to eden od razlogov, zakaj nisem po tistem posnel nobenega filma več.

Kot ste rekli, ste vse življenje vedno tvegali, igrali na srečo. Tudi v primeru Bardema. Če bi takrat zasedli bolj znanega igralca, za film ne bi potrebovali kar osem let, da ste ga dokončali.

Ja, veliko časa je bilo potrebno, veliko naporov. Ljudje, ki so bili odgovorni za denar, niso hoteli Javierja niti ne igralke Laure Morante. Ki se je meni zdela izjemna, zelo mi je bila všeč. Nisem popustil. Leta in leta, ko sem poskušal zbrati sredstva, so me ljudje spraševali, kdo je Javier Bardem.

In potem je dobil oskarja.

In potem je dobil oskarja in naenkrat je bilo vse v redu.