Osnovni delci

Pred skoraj natanko dvajsetimi leti je v pogovoru za Sobotno prilogo njen takratni urednik Janko Lorenci takole izzval tedanjega predsednika vlade dr. Janeza Drnovška: »Zelo odločujoči ste torej v gospodarstvu in zunanji politiki, najmanj pa se vmešavate v kulturo ...« In takole se je začel zapis premierovega odgovora: »(Smeh).«

Težko si je sicer predstavljati, da bi se Drnovšek kdaj res prešerno nasmejal. Prej je malce v stilu Mone Lize skrivnostno in komaj za odtenek raztegnil ustnice. Obstaja seveda možnost, da je čisto resnični smeh sprožilo nekako neprimerno, vsekakor pa nepričakovano vprašanje. In je odgovoril: »No, saj za to ni nobene posebne potrebe [...]. Kulturnikov je veliko, imamo kulturnega ministra (v vseh državah ga nimajo). Do mene seže razprava o kulturi ponavadi v zvezi s proračunom. No, sicer bi se bilo lepo nekoliko več ukvarjati z njo, a dokler je tu toliko nerešenih gospodarskih, socialnih in drugih problemov, bi bilo malo čudno, če bi se zelo ubadal s kulturo.«

Lorenci se ni dal in je vprašal premiera, ali njegovo nevmešavanje v kulturo govori tudi o njegovi osebni ravnodušnosti do nje. »Nikakor, toda v tem smislu že bolj sodi v človekovo zasebnost. Kot zasebnik uživam v kulturi.« Večina spraševalcev bi odnehala, Lorenci pa je nadaljeval. »Kaj vam je od kulture oziroma umetnosti najbolj pri srcu?« je vprašal. »Včasih sem bral veliko literature. Zdaj le še tu in tam kako knjigo. Z veseljem si ogledam kako sliko. Tudi glasba mi ni nevšečna.«

Pokojni predsednik s svojim (ne)odnosom do kulture kot politik že takrat ni bil čudaška delikatesa, a še bistveno manj bi bil to danes. S kako redko in delno izjemo doslej namreč še nismo imeli predsednika vlade ali države, ki bi si ga človek lahko predstavljal za kavarniško mizo, sredi strastne in poznavalske debate, denimo, o zadnji uprizoritvi Hlapcev v ljubljanski Drami ali o zadnjem kresnikovem nagrajencu. Vatel kulture in vatel kulturnosti sta se pri večini ustavila »v zvezi s proračunom« ali ob nekaj mokrocvetočih mislih o pomenu kulture in prosvete. Povedano drugače – svojega Václava Havla mi nismo imeli. Pa Franka Zappe za kulturnega svetovalca tudi ne.

Sprva je kazalo drugače. Ko sta se konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, kot radi rečemo ob kakšni posebni, kulturno privzdignjeni priložnosti, prav iz duha poezije rojevali slovenska nacija in demokracija, se je zdelo, da se bodoči državi ni treba bati pomanjkanja močnih intelektualnih duhov. Če smo imeli na pragu samostojne države česa v izobilju, so to bili ravno intelektualci – naj so bili filozofi, pisatelji, pravniki, ekonomisti ali družboslovci. Ne glede na to, ali so bili »disidentski« ali bolj »režimski«: sposobni so bili družbene refleksije, imeli pa so tudi izdelan odnos do kulture kot enega najustvarjalnejših družbenih področij.

A kaj hitro sta kultura in umetnost postali utrujeni in izpraznjeni besedi slovenskega poosamosvojitvenega slovarja ter njegovih tranzicijskih in posttranzicijskih gesel. Potreba politikov, da bi se legitimizirali tudi prek kulture, je izpuhtela. Splošno razgledanost in kolikor toliko izoblikovan odnos do umetnosti so zamenjale veščine nove dobe: stiki z javnostjo, družbena omrežja in komunikacijske strategije.

Intelektualci različnih provenienc, ki so se še v devetdesetih s svojo družbeno kritiko poskušali aktivno vključevati v življenje mlade države, so hitro postali »prhljaj, ki ga je treba stresti z ramen«. In obupali ali pa se umaknili za varne zidove inštitutov, univerz in varovanih stanovanj.

Tako tudi kultura že dolgo ni več razumljena kot odprt in dialoški prostor, v katerem družba prek umetnosti prevprašuje svojo duhovno kondicijo in o temeljnih vprašanjih debatira sama s sabo. Kultura, skratka, ni več osnovni delec ne naše sedanjosti ne naše prihodnosti.

Koga bi volili prihodnjo nedeljo, če bi za hip pustili ob strani arbitražo, spravo, moralno avtoriteto, drugi tir, istospolne partnerje, pravico do izbire, verske obrede in podobne teme, do katerih se morajo v teh dneh opredeljevati predsedniški kandidati? Skratka, koga bi volili, če bi se morali odločiti na podlagi tega, kaj kandidati berejo, gledajo, poslušajo, koliko berejo, gledajo, poslušajo in kaj se jim ob tem mota v glavi? In, seveda, kako razumejo mesto kulture v družbi in sebe kot delček tega mozaika? Res, koga bi volili, če to vprašanje ne bi bilo zgolj retorično?

Dovolj si je pogledati prvo soočenje kandidatov na nacionalni televiziji, v katerem so vprašanja »s področja kulture« zastavili igralci ljubljanske Drame. Ali pa, še bolj pomenljivo, anketo v časniku Večer, v kateri so kandidati odgovarjali na vprašanje o svojih najljubših knjigah, filmih in glasbi. Odgovori so bili tako klavrni, da bi razžalostili že učitelja zadnje osnovnošolske triade. Nobenemu se namreč ni zdelo vredno niti toliko potruditi z odgovori, da bi pri tistih volivcih, ki jim kultura še vedno pomeni vrednoto, pa seveda pri ustvarjalcih samih, naredil vsaj bežen vtis. Prvi so zato lahko upravičeno žalostni, drugi pa užaljeni. Vseh skupaj pa je očitno premalo, da bi bili vredni vsaj blagega napora.

Razgledan, svetovljanski in kulturno omikan intelektualec za slovenski politični razred pač ni več vrednostno merilo. Da je tako, pa mediji in volivci še zdaleč nismo brez krivde. Kot da bi si, prosto po Ivanu Cankarju, narod sodbo res pisal sam. Na demokratičnih volitvah pač toliko bolj.