In memoriam: Jernej Šugman

Otrok zimskega solsticija je bil svetloba v avgustu

pet, 15.12.2017, 18:00
»Živite, verjemite mi, ne čakajte na jutri.«

Bil je eden največjih slovenskih igralcev, tako odrskih kot filmskih, ne samo svoje generacije, ampak tudi slovenskega gledališča nasploh.

Ko je prejšnjo nedeljo pet minut čez sedmih zvečer prvič zazvonil telefon, je bilo zunaj vse snežno belo in puhasto mehko, kot bi se krila angelov nenadoma odločila k postanku na Zemlji. Otroci so v sobi spuščali smeh, bodreč na ekranu narisanega Booga, medveda, ki je iz ujetništva reševal prijatelja jelenčka.

Potem pa je glas režiserke, ki se je pravkar vrnila v Slovenijo, v slušalko počasi, skoraj neslišno povedal grozljivi stavek s tremi besedami.

»Ni res.«

»Žal, je.«

Takrat ni moglo biti res. Medved Boog je samo meter stran govoril z glasom Jerneja Šugmana in bil je tam, z nami, živ, živ, živ! Smejal se je in jezičnega in mršavega jelena Elliota (Bojan Emeršič) prepričeval, da sredi sezone lova pač ne moreta na pustolovščine v divjino.

Na takšnih paradoksih življenja se rada zariše smrt.

Naenkrat. »Naenkrat« – kot v romanih Dostojevskega.

Če se sprašujete, zakaj nas jih toliko zapušča v tako kratkem času, bo treba odgovor iskati v naslednjem: zato, ker so bili preveč resnični. Svet danes, namreč, ni več prostor resničnosti.



* * *

Rojen ob zimskem solsticiju je bil Nejc svetloba v avgustu.

Ni naključje, da so takšni ljudje, v času, ko se zadržijo med nami, del najbolj prisrčne in tople umetniške skupnosti – gledališke.

Imel je neko nenavadno notranje ravnotežje, lahkotno kot zrak, ki se je zdelo popolno in trajno. Ničkolikokrat ga je posojal drugim, da nam je bilo lažje pri duši, in po tej maniri je bil znan daleč naokrog. Njegova lahkotnost je bila posebne vrste, ni se trudila biti središče bivanja – ne njegovega ne tistega drugih. Ta zračnost in hkrati tudi nedotakljivost je vedno hodila nekaj metrov pred njim ali za njim. Včasih zamišljena, pogosto z nasmehom.

Z gledališčem je bil zasvojen. »Ko čez poletje ne igram, imam občutek, kot da nekdo zateguje žico okrog mene,« je pred začetkom letošnje sezone ob bežnem srečanju povedal sredi ulice, dehteč za svoj poklic. »Neverjetno, kako mi občutek pripovedovanja zgodbe z začetkom, sredino in koncem, tem, kar v gledališču počnem vsak dan, pomaga, da sem čez življenje sproščen. Mar ni fantastično, opijanjajoče, vsa ta množina zgodb, ki jih lahko odživim ...«

Ko je v Kralju Ubuju členil napuh, pohlep in zlobo, smo občudovali njegov igralski pogum, odsotnost strahu pred »vtisi« – in opna je počila v še eno noro, do konca noro vlogo. In v tem, kako je zgradil tega Ubuja, se skriva ključ igralskega genija Jerneja Šugmana, njegov resnični igralski impulz in značaj. Z nepojasnljivo lahkotnostjo je subverziral vse, kar se je od njega pričakovalo, z metodo, ki je ni bilo mogoče jasno detektirati.

Menil je, da se preveč veljave daje jasnosti, ker da je pri starih Grkih vendarle bila le samo ena od sedmih možnih načinov izražanja. »Zakaj bi jo tako čislali, ko pa je človek preplet mavrice?« Bolj ko si se pogovarjal z njim, bolj je postajalo razumljivo, da mu je takšna odprtost počez in naravnost onemogočala, da bi sodil like, ki jih je igral. Ni bilo mogoče obiti, da obrt, ki jo je izuril do potankosti, v ničemer ne zaostaja za njegovo osebno poetiko.

»Življenje igralca je kot eno življenje samo po sebi. Polno je vsega. Polno lepega, fantastično lepega. Na odru sem imel tako lepe občutke, ki jih ne morem primerjati z ničimer drugim,« mi je povedal v pogovoru za ta časopis, »sem pa že stal na odru in me je peklo vse telo. Ker nisem vedel, kako naj igram.«



* * *

Ni veliko igralcev, ki lahko vrstico povedo tako kot Šugman. Te male virtuoznosti, nadzor nad stavkom, da smo v dvorani med predstavo mimogrede postali ujetniki njegovih ritmov, pavz, kadenc. Kako je znal tvegati v ritmiki, kot bobnar, ki je vedno udaril prvi in pred taktom ter preostale potegnil za seboj, mojster podcenjene situacijske komedije/komike.

Tako kot vsi veliki igralci se mu je zdelo, da se lažje živi na odru kot v življenju. Misli me peljejo v tisto sobotno dopoldne, v njegovo garderobo, pred vajo, ko sva, on takrat že Klavdij, iskala šegavost pri Hamletu. Po spominu je ritmično sestavljal vrstice teksta in rekel, da nikdar ne bi imel težav s takšnim Hamletom, ki bi ljudi ves čas spravljal v smeh. »Ker, je že tako, da ljudje, ki so ves čas žalostni, sploh niso najbolj žalostni tod naokrog.«

Kakšna moč, zmožnost, s komedijo napraviti občinstvo popolnoma nemočno. Vse to je imel v zibelko položeno. »Presenečal sem tudi samega sebe, pogosto nisem jasno vedel, čemu se ljudje smejijo. In še vedno je tako. Potem sem se, nekje na pol poti, tega navadil. Lepo je ljudi nasmejati, mar ni?« je skušal, kot vedno, jemati moč svojemu talentu.

»Takoj ko sem začel igrati z njim,« je povedal njegov mlajši kolega, »sem ga začel občudovati – tako kot vsi –, ampak kmalu mi je postalo jasno, da je izziv veliko večji: učil nas je, kako biti bolj živ, kako biti boljši človek.«

Kaj pravzaprav je počel, tako nepozaben v teatru in na filmu?

Zanimiv je bil že v tem, kako je videl svet. Življenje kot trpko veseloigro. V za igralca najbolj tveganih – ambicioznost težko držeč na vajetih – letih je bil skromen kot Ajshilova želja, da naj na njegovem epitafu piše le, da se je udeležil bitke na Maratonskem polju, seznam njegovih del pa da je nepotreben.

In takšen je bil že v letniku na akademiji. Ni imel vnaprej pripravljene »naravnosti«, kar je ob vseh teh zahtevah med igralci redko. Nemara njegov slovanski tip lepote tega ni dopuščal. Blagi cinizem, črni humor, vse, kar je imel tudi njegov oče. Ni maral uniformiranosti uma in duše.



* * *

Zdaj se vsi sprašujemo, kako zavrteti čas nazaj, v tiste lepe srečne čase, ko je bil na odru Drame. Kako?

Kolikokrat ga bomo ob poklonu zaman čakali, da od nekod prihiti, med zadnjimi, seveda, in pred publiko spusti brado, v znak hvaležnosti. »Veš, razumemo se v svoji notranjosti, govorimo isti jezik,« je odrival vsakršne namige na rivalitete med kolegi.

Zaljubljeni smo bili v njegov lirski humor in otroško dušo. »Živite, verjemite mi, ne čakajte na jutri.« Takšno je bilo njegovo umevanje življenja in umetnosti. Nekako je verjel, da v umetnikovih prijemih, če so pristni, ni nič samovoljnega in nič naključnega, marveč da je v njih vse, pa naj bo še tako drobno ali subtilno, globoko zvezano z resničnostjo sveta.

Zato igralci tudi postavljajo vse te vloge za nas, da lažje živimo. Da bi uvideli, da imamo nekje na svetu resnične prijatelje – v teh junakih, antijunakih –, ki nas s teh in onih svetov čuvajo drugače kot očetje in matere.

»Delo igralca je biti popolnoma prisoten na odru v vsakem trenutku, kot da je na njem enkrat samkrat, nikoli poprej in nikoli več kasneje, z vsem, kar je in ima, vso svojo bojno opremo,« mi je povedal ob neki ponovitvi Iliade. In tistega hladnega večera je med gledalce, Agamemnon, neustrašni vojščak, raztreščil Trojo in vsa upanja. Njegov nastop je bil spet na novo in drugače surov, ob robovih oster kot le malokdaj.

In potem na istem odru spet iz množice izstopajoča Marja Dmitrijevna Apraksina – lahko kdo v krinolini, igralec blizu petdesetih, tako prismuknjeno prepričljivo odigra to žensko, strah in trepet vseh salonov ter brez nerodnosti in zastojev v petah preštorklja čez oder?

Lahko. Njegov obraz in pojava vsebujeta vse obraze in pojave mož in žena.

Kako nas je znal vsakokrat, elegantno, po potrebi z andahtjo, popeljati v prostore, kjer še nismo bili. Njegova ubijalska duhovitost je bila njegovo osrednje orožje, s katero je na svoje mesto postavljal najprej sebe in potem še druge.

V vsem, kar je počel, je bilo veliko Jerneja Šugmana.

Če je namen umetnosti, da človeka pripravi na smrt, da pripravi njegovo misel na to, da bo ugasnila, potem so si njene muze namenile najtežjo nalogo. Nejc je bil simfonik, in to ne samo pri Shakespearju, kjer so ključna godala in trobila. Včasih, ko so to zahtevali, se je poglabljal v defonije. Lahko je bil sozvočje in večglasje.

Kaj je bilo bistvo njegove srčne osebnosti in kaj bistvo njegove umetnosti? Sam je pogosto rekel, da ne ve, kdo in kakšen je, in da tudi ne želi vedeti. Da to pač ni pomembno. V svoji mali zasebni teoriji je menil, da moraš biti malce nor, da dosežeš histrionske višave, a da pri njem ni šlo drugače, kot da se je odločil za igro.

Kam bi sicer odlagal vso to edinstveno emocionalno energijo?



* * *

Kot nepozabni Kralj Lear se je v rdečem pajacu, zmešan od svojih zmot, spraševal, kaj je človek, in hkrati, spomnim se, nekaj dni po premieri, tudi, kaj je življenje: »Prizadevanje, muka, razočaranje, ljubezen, v zlato potopljeni sončni zahodi in temne nevihte.« Opisoval je sebe in življenje, z jezikom narave, človek neskončne senzibilnosti in nikoli jasno definiranih barv. Ni bilo potrebe. »Meje tega, kar sem, so pri meni od vedno bile zelo ohlapne …«

Ampak vse to je podčrtovalo njegovo neverjetno raznolikost. Včasih je pridirjal na oder kot furija in si z eno kretnjo podredil svet. Kakšna strast! Si je takrat kot Othello zato tako močno pritisnil prirejeni nož k prsim, da je na premieri izgubil zavest in jo spet našel – ker je bilo treba končati predstavo? Kaj ga je na odru tako odločilno ločevalo od vseh iz njegove generacije?

Kvaliteta srca. Poznal je metodo, kako se povezati z vsem, kar je ponujalo življenje.

Prijavi sovražni govor