Tiskane izdaje
Ljudje, ko gre za živo naravo, veljamo za najbolj inteligentna, inovativna in napredna bitja. Toda tudi najbolj ranljiva. Iz ranljivosti smo razvili socialnost, saj ranljivost premagujemo z dobroto in srčnostjo. Iz dobrote in srčnosti smo pripravljeni deliti drug z drugim, podpreti šibkejše, podariti, pomagati drugemu na poti k želenim ciljem, k sreči in zadovoljstvu vseh.
Tako je bilo nekoč, takrat, ko so veljale iskrenost, strpnost, skupnost, ko smo potrebovali drug drugega.
Na tej osnovi se je razvila socialna država. Tudi naša je menda socialna. Pa je res? Ja, predvsem takrat, ko se bližajo volitve. Takrat ima program, predvsem prepoln socialnosti in skrbi za šibkejše – volivce. Takrat celo gospodarski razvoj nima drugega cilja kot razvijati se zato, da se poskrbi za najranljivejše. In potem so volitve mimo.
Šibkejši člani družbe
Skrb za šibkejše člane družbe se je razvila na podlagi diferenciacije in delitve dela, medsebojne podpore in je zelo pomembna za napredek človeštva in civilizacije. Ščitenje šibkih članov družbe je tako eden od elementov moderne države, ki z davki in drugimi obveznostmi omogoča preživetje vseh posameznikov (socialna ureditev države, oblike socialne pomoči ...).
Ko družba ne sprejema in funkcionalno vključuje šibkejših članov, ko v družbi prevladujejo močnejši (na primer kapital), prihaja do anomalij, tudi do izgube skupnih dobrin, družba ne more napredovati. Se sliši znano, pa ne veste, kam bi to dali?
Najprej definiramo šibkejše člane družbe, o katerih želim govoriti. Med drugimi so to otroci s posebnimi potrebami, kot jih definira zakonodaja; otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vida, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami, otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.
Merila za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj so določena v posebnem aktu, ki navaja tudi postopek usmerjanja otroka. Morda vam je znano, kako zelo je pomembna birokracija v tej družbi, in zdaj si predstavljajte, da ta postopek presega vaše izkušnje.
Če bi pogledali z vidika zakonodaje, bi mislili, da so otroci s posebnimi potrebami najpomembnejši v družbi! Da ne omenjam vzhičenja nekaterih poklicanih strokovnjakov, ko so pripravljali in sprejemali nov zakon. Da so dobili pohvale iz Bruslja, so povedali. Malo bolj potiho pa tudi to, da delali bomo pa po naše. Nič novega.
Vsaka vlada neizmerno rada šari po zakonodaji, pa če bo to dobro za ljudi ali ne. In pri zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami to ni dobro. V vseh teh letih stalne spremembe zakonodaje spravljajo v vedno večje škripce starše in institucije pri postopku usmerjanja: z odstopanjem komisij, zapletanjem postopkov, prepuščanjem odločitev staršem, nalaganjem vse več nalog in odgovornosti šolam in vrtcem, z nedodelanimi odločitvami, z nerazumno dolgimi postopki.
Primeri
Starši vpišejo otroka v vrtec in vrtca ne obvestijo, da ima otrok težave v razvoju. To je menda osebni podatek, čeprav še pred nekaj leti ni bil. Ko je podpisana pogodba med vrtcem in starši, je otrok vključen v redni oddelek vrtca. Otrok pa potrebuje več pozornosti, več individualnega dela, druga znanja, kot jih lahko zagotovijo strokovni delavci. Takrat se prične ozaveščanje staršev o tem, da otrok potrebuje zgodnjo obravnavo v drugih institucijah. Za strokovne delavce v vrtcu pomeni to dodatno delo, za katero niso usposobljeni, in velik stres, ki bi mu težko rekli izziv! Nemalokrat potem osebno iščemo rešitve, strokovnjake in institucije, ki bi lahko pomagali otroku in staršem. Ni treba zdaj gledati postrani; ta družba tako ali tako funkcionira po zvezah in poznanstvih, vendar jih mi uporabljamo v dobro otrok! V nasprotju s tistimi, ki jih za uresničevanje lastnih želja in ambicij.
Če se straši odločijo in peljejo otroka na pregled, preden obredejo vse strokovnjake, psihologa, specialnega pedagoga, zdravnika, logopeda …, traja mesece. In več. Nato pa čakamo na izdajo odločbe o usmerjanju, ki jo izda zavod za šolstvo. Tudi eno leto! Očitno si tako v naši državi predstavljajo zgodnjo obravnavo! Kar me pravzaprav ne bi smelo čuditi, vas pa tudi ne! Predšolska vzgoja in izobraževanje malih otrok je v vertikali izobraževanja otrok v tej državi tam spodaj, še precej daleč od bodočih volivcev. Da pa je predšolsko obdobje zelo pomembno za razvoj otrokovih sposobnosti, za njegovo dojemanje sveta, za osvajanje socialnih kompetenc in še marsikaj, vemo. Mesto vrtca pa določa ta država. Saj veste, mi smo javna uprava! Tista, ki bo spravila to družbo na beraško palico!
Pravzaprav pa je vrtec najbolj ponižan takrat, ko nekdo državni zbor primerja z vrtcem! Pred kratkim smo spet slišali krcanje ene od političnih strank, češ da so kot otroški vrtec! Eni pač nimajo nobenega sramu!
V odločbi o usmerjanju se lahko tudi določi, da je zaradi otroka s posebnimi potrebami zmanjšan normativ v oddelku. En otrok s posebnimi potrebami velja za dva otroka brez motenj v razvoju. Ker moramo na začetku leta oblikovati oddelke do najvišjega normativa, je to večkrat neizvedljivo. Otroci so s pogodbami vključeni v vrtec. Ne moremo kar premikati enega ali drugega otroka iz skupine v skupino kot stvari! Taka in še druga vprašanja naslavljamo na resorno ministrstvo. Na treh straneh obrazložitev težav in vprašanj in tudi možnih predlogov rešitev dobim odgovor v nekaj vrsticah; da bodo v prihodnje upoštevali, vprašam naj koga drugega, niso vedeli, da so njihova interna navodila prišla v strokovno javnost itd.
Naslednji primer: otrok je v razvojnem oddelku tako napredoval, da je bil po mnenju komisije ponovno usmerjen v redni oddelek vrtca. Ker odločba o usmerjanju ni bila izdana od septembra do maja naslednje leto, je otrok ostal v razvojnem oddelku.
Starši in strokovni delavci
Poznamo teorije o doživljanju staršev, ko se pričnejo soočati z razvojnimi težavami svojega otroka oziroma ko se jim rodi otrok s posebnimi potrebami. Kot da ti je otrok umrl. Tisti, ki si ga tako pričakoval. Dobil pa si drugega otroka in nimaš pojma, kaj se bo zgodilo v prihodnje. In v vsej tej stiski bi se moral najbolje znajti! Če bi bil robot, ja. Tako pa ti čustva preprečujejo iskati razumske rešitve. Te rešitve naj bi poznali strokovnjaki. Večina jih, vendar so jih v tej državi postavili za pisarje, birokrate, jim odmerili čas, določili glavarino. Preimenovali so jih v centre duševnega zdravja.
Samo retorično in kot neveden državljan bi se lahko vprašala: kdo je tu nor?
Tudi to je del zgodnje obravnave otrok. Kako naj starši zaupajo strokovnjakom, ko pa jim država ne zaupa? Odločitve staršev o tem, kaj je v tako kritičnem času največja korist otroka, ne morejo biti vedno prave. Če bi bili tega sposobni, ne bi potrebovali centrov za duševno zdravje.
Sicer pa, če le malo verjameš v teorijo zarote ali pa tudi ne: velik del oseb s posebnimi potrebami nikoli ne postanejo volivci. S starši teh otrok pa država ravna tako kot z drugimi; ko jih potrebuje, se jim prilizuje, drugače pa jih ignorira.
Kaj pomeni delo s starši v tem obdobju? Staršem je treba pomagati pri premagovanju čustvenega šoka, na primer: Kaj oviranost pomeni, kaj lahko pričakujejo v razvoju otroka od meseca do meseca, kasneje od leta do leta? Kaj je za otroka v največjo korist, kaj morajo sprejeti, na kaj lahko vplivajo in kako, na kaj ne morejo vplivati, kaj je trajno? Staršem je treba predstaviti, kako bo potekalo otrokovo predšolsko obdobje, v katerem programu, in nato šolanje. Soočiti jih je treba z dejstvom, da njihova pričakovanja morebiti niso največja korist za otroka in da to ni vedno redni oddelek vrtca.
Prihranki za bogate?
Kaj pa stroški? Stroški so timi strokovnjakov, postopki usmerjanja, strokovni delavci v ustreznih institucijah izobraževanja. V tistih, ki omogočajo otrokom razvijati njihove potenciale. Po Maslowu je najvišja človekova potreba razvoj vseh potencialov. Človek je zadovoljen, ko so zadovoljene njegove potrebe. To je menda v družbi blaginje. Katere pa jaz ne poznam!
V družbi neblaginje pa so stroški videti nekako takole; starši se v svoji največji stiski zatekajo od strokovnjaka do strokovnjaka (nekatere plačajo sami, drugih ne). Ker nimajo možnosti reševanja svoje čustvene stiske, pritiskajo na strokovnjake, ti pa končno privolijo tudi v to, da ravnajo po željah staršev. Saj menda poskusiti ni greh! Vprašanje pa ostane, kako vse to vpliva na otrokov razvoj. Na koncu koncev, ko narašča stiska staršev, tudi sami potrebujejo zdravstveno pomoč.
Strokovni delavci v vrtcu, kamor se vključi otroka, niso usposobljeni za delo z otroki z različnimi vrstami motenj v razvoju. Skrb za napredek otroka, pričakovanja staršev, strah – vse to tudi povzroča izgorevanje delavcev, bolniške odsotnosti. Tako se krog sklene: otrok ne more razvijati svojih potencialov, starši ne doživljajo otrokovega napredka, strokovni delavci so neuspešni. V očeh staršev so nesposobni. Ste sešteli?
In ko se za nekatere v tej državi spet cedita med in mleko, kot pravijo tisti nad nami, pa imamo drugi okrog vratu še kamen, na katerem piše zakon o uveljavljanju javnih financ. Vrtci naj iščemo rezerve, denimo spremljevalce otrokom s posebnimi potrebami, znotraj svojih sistemiziranih delovnih mest. Mi lahko kak državni uradnik razloži, kje ga naj najdem, ko pa so delavci zaposleni po normativih? Ah, oprostite, sem se spomnila; pri pericah imam presežek deset minut časa v okviru delovnika, pa lahko gre v oddelek za te minute, morda bi še za sedem minut vskočil hišnik, če ne bo veliko prometa med vožnjo. Ja, ja, že iščem rešitve, čeprav jamram. Prav optimalne. Lahko pa spet izsiljujem župana in ustanovitelja, ker vem, da za otroke težko odreče sredstva?
V življenju sem se nagledala revščine; svoje revščine in revščine drugih, take in drugačne. Zato me tako prizadene, ko mi država pripoveduje, kako je vse urejeno, kako napredujemo, kako smo etični, humani, moralni, kako nam je dobro. Ampak mi, navadni državljani, tam spodaj, vemo, da ni tako. Vsak dan. Mi vidimo, da napol reveži pomagajo revežem, vemo, da so nekatere pravice deklarativne, da če ravnaš po enem zakonu, kršiš drugega, da če imaš otroka s posebnimi potrebami, si posebnež, da če poveš po pravici, jih dobiš po glavi, da če delaš prav ali narobe, te anonimno prijavijo na inšpekcijo, da te nadzorujejo cestarji in sosedje, pritožuje in toži vsak, ki je zjutraj vstal z levo nogo.
Tako klimo ustvarja ta država. Da se na koncu vsega bojiš. In vsakega. In dvomiš o sebi. In si tiho!
Saj vem, zdaj ste si rekli v smislu; še ena prizadeta mati prizadetega otroka! Sem mati prizadetega otroka. Vendar nisem prizadeta zaradi tega. S tem sem opravila. Prizadeta sem zaradi tega, kako država skrbi za tiste, zaradi katerih (menda) sploh obstaja.
Prav tako ne verjamem več v dogmo, da se ljudje bojijo neznanega in se otrok s posebnimi potrebami, zaradi nepoznavanja, izogibajo v loku, jih zavračajo, ne sprejemajo … Ne verjamem več!
Domovina brez prihodnosti
Pred nekaj dnevi sem ujela pogovor na enem od slovenskih televizijskih programov o otrocih s posebnimi potrebami. Na koncu je voditelj izjavil, da imajo ti otroci kar veliko bonitet. Sogovornica, strokovnjakinja je omenila le, naj se kar pozanimajo o njih! Vidite, na tak način se tudi ustvarja klima v družbi, ko ljudje mislijo, da otroci s posebnimi potrebami živijo na njihov račun, sami pa so čedalje bolj revni. Pa ne bo držalo; moja boniteta je ta, da lahko uveljavljam otroka pri dohodnini in da dobi okrog dvesto petdeset evrov invalidnine kot trajno nezaposljiva oseba. Zagotovo bi bila najbolj srečna, če ne bi imela bonitet, če moj otrok ne bi imel posebnih potreb. Morda bi pri petindvajsetih letih že delal in imel vsaj minimalno plačo!
Vse te silne bonitete pa so tudi v zakonodaji skoraj skrite. Če ne znaš najti zakonov, jih brati in razumeti, si seveda sam kriv. Če na ustreznih inštitucijah ne znaš vprašati o tem, si tudi sam kriv. Po drugi strani pa vem, da je nekomu to tudi kar prav. Kako naj si drugače razlagam zamotanost vseh pravil, pravilnikov, zakonov, uredb, odredb …, ki jih navaden državljan (volivec) niti po naključju ne pozna. Da ne bi napak razumeli, nemara jih tudi inšpektor ne pozna. Ko pride k vam, hoče imeti prostor, v katerem razgrne svoj zakon in potem začne naročati vaše dokaze (papirje) in jih nato preiskuje tako, da jih primerja s členi v svojem zakonu.
Navaden državljan produkciji zakonov in njihovih sprememb ne more slediti, pa saj jim tudi v državnem zboru ne sledijo, čeprav jih tam celo sprejemajo.
Tako zelo je vse narobe v naši mali domovini, kot je v tem mojem razmišljanju. Katero koli misel začnem misliti, vsaka se razleti v tisoče drobnih koščkov in z vsako je nekaj narobe!
Nekaj pa je prav gotovo; družba, v kateri vlada producira zakonodajo na zakonodajo zato, da bo dajala videz uspešne vlade, in je pri tem prav nič ne briga, kakšen kaos povzroča v vsakdanjem življenju svojih državljanov, nima prihodnosti.
Mag. Dragica Kraljič
