Pablo Larraín: Moja zastava so moji filmi

Leta 2009 je bil v San Sebastianu najbolj zanimiv neznani režiser najbolj zanimivega filma festivala – Tony Manero. Šlo je za malo, nepomembno zgodbo o 50-letniku s socialnega roba ob koncu 70. let. Od takrat se je zgodilo marsikaj: postal je producent filmov Brada Pitta, Willema Dafoeja in obenem režiral svoje. Njegov film Jackie je mojstrovina. Enako lahko trdim za Nerudo. Larraín je ta hip številka ena med režiserji.

»Je treba zgodbo, da postane resnična, napisati?« nekje sredi filma Jackie (Natalie Portman) vpraša novinarja, ki jo po uboju JFK intervjuja. »Ni več potrebe, da bi jo zapisali,« odgovori inteligentni žurnalist, »imamo televizijo.« Pri pisanju namreč vedno obstaja dilema, da je resnica vedno nekaj drugega, nekaj, kar je še vedno daleč stran. Jackie govori tudi o tem in ne samo o štirih dnevih nekdanje prve dame ZDA, ko je v obupu pripravljala možev pogreb in ustvarjala material, iz katerega je nato nastala legenda JFK.

Jackie in Neruda, filma, ki sta nastajala skoraj sočasno – Jackie te dni prihaja v Slovenijo, Neruda bo tu sredi februarja –, sta pravzaprav nenavadni biografski tandem, čeprav ne pri prvem ne pri drugem ne gre za biografske celovečerce, ampak igrani esejistični epopeji o štirih dneh oziroma nekaj mesecih življenja dveh velikih duhov. »Najlažje bi bilo, da bi naredili enostavne portrete, šli skozi biografijo itd. in vse lepo kronološko zabeležili. A sem raje poskušal vstopiti v njun svet, vesolje, razumeti, zakaj sta svet videla tako, kot sta ga. Ne gre za filma o Jackie in čilskem nobelovcu Nerudi, ampak o tem, kaj sta ustvarila. In zato ostajata, vsaj zame, neulovljiva,« je za naš časopis povedal režiser.

Posneti film o sloviti nekdanji prvi dami ZDA, ženi Johna Fitzgeralda Kennedyja, Jacqueline Bouvier Kennedy Onassis verjetno ni bil rezultat hipne zamisli?

Ne, a skoraj. Leta 2015 sem na berlinskem filmskem festivalu predstavljal film Klub, predsednik žirije je bil režiser Darren Aronofsky. Po razglasitvi nagrad se mi je na zabavi približal in po krajšem pogovoru mi je dejal: Poslušaj, poslal ti bom scenarij, utegne te zanimati. In sem ga prebral. Čez nekaj tednov sva se dogovorila za sestanek. Privolil sem v snemanje filma o Jackie, toda pod pogojem, da bi glavno vlogi igrala Natalie Portman, ki je že sodelovala z Darrenom pri Črnem labodu. Planil je v smeh, a mi kmalu uredil sestanek z Natalie v Parizu.

Poglejte, nisem Američan. Sem Čilenec. Nisem patriot. Moja zastava so moji filmi. Upam, da so. Zato moj pristop v tem filmu v ničemer ne more biti patriotski, posnel sem ga skozi pogled ženske, Jackie.

Kako to mislite?

Ko govorimo o mojih filmih, sem svet gledal samo skozi oči moških junakov. Tokrat je bilo drugače. Veliko sem se pogovarjal s svojo mamo – toliko kot nikoli prej. Hotel sem razumeti Jackiejino senzibilnost. Pogovarjal sem se z ljudmi, danes že priletnimi, ki so živeli v sedemdesetih, kako se spominjajo tiste dobe.

ZDA so tako kot Čile dokaj mlada dežela. Po kolonializmu, sistematičnem iztrebljanju staroselcev je v ZDA beseda svoboda postala zelo pomembna, podobno kot pojem Lincolna … A obenem gre za državo, ki nikdar ni imela kraljice.

Ima »začasne« kraljice.

To ni isto. In ZDA tudi nikdar niso imele kralja. Odraščal sem z mislijo, da je bila Jackie za Američane nekakšna kraljica. Predstavljala je nekaj, kar so vsi želeli postati. Ne gre samo za politiko. Če Jackie Kennedy ocenjujemo samo po fotografijah v časopisih in knjigah, ki so bile napisane o njej, beremo samo podpise pod njenimi fotografijami, se nam bo seveda zdela površinska, nekdo, ki je največ časa posvečal razvrščanju pohištva, ličenju, oblekam. Če pa bomo kopali globlje, bomo v njej prepoznali čudovito žensko, z jasnimi političnimi stališči, lucidnostjo, izobraženostjo in redkim smislom za komuniciranje.

Brezhibno je govorila francosko, špansko in italijansko. Če bi poslušali avdioposnetke, na katerih govori francosko oziroma špansko, ne bi verjeli, da slišite Jackie O. Pa jo. Ko je obiskala italijanski otok Capri, je z domačini govorila v perfektni italijanščini. Imela je neverjeten dar za jezike, druženje … Lahko bi posnel film o tem. Pa nisem.

Hotel sem videti, kakšna je bila za zaprtimi vrati. Zato sem si med snemanjem domišljal, da sem z lastnimi rokami zvrtal nekakšno luknjo skozi neprebojni zid, ki jo je obdajal – in ki še vedno obstaja –, in skozenj potisnil kamero. Takrat se začne fikcija. Lahko rečem, da sem pokrajine njene notranjosti posnel iz zornega kota svobode, ki jo lahko ponudi samo umetnost.

V vaših filmih prej ali slej naletimo na temačnost, pedofilijo, neizživete sanje postati Tony Manero iz Vročice sobote noči – ali Farah Fawcett na steni njegove sobe? –, vse sorte obdukcij, umorov, zasledovanj, bežanja pred smrtjo oziroma z njo. Govorim o predsednikih.

Ja, a pri Jackie je bilo drugače. Salvador Allende ima zame in za mojo deželo velik pomen. Allende je bil socialistični predsednik. Njegove sanje so bile socialistične. Če sva že pri tem, je Cia pomagala Pinochetu pri izvedbi vojaškega udara in nato je pomagala tudi pri odstranitvi Pinocheta … Kennedyjevi fantje so bili spet nekaj povsem drugega – borili so se proti komunizmu. Imeli so drugačne ideale. Toda tako Allende kot JFK sta se v svoji biti zavzemala za enakopravno življenje vseh, če na grobo strnem. To pa je ideja socializma, mar ni? Demokratični pristop Kennedyjev je v tem prav tako pomemben.

Ustaviva se za trenutek pri smrti enega in drugega. Allendejev samomor in krogla v glavi ameriškega predsednika pač nista isto, tudi če si pomagamo z metaforo, kot da nimata enake teže …

Seveda ne. Če umreš tako, kot je umrl JFK, je popolnoma drugače, kot če umreš sam, če si izbereš smrt, s predpostavko, da je Allende res storil samomor. Vsi, ki so bili takrat ob ameriškem predsedniku, morajo rekapitulirati svoje življenje, trenutke, ko so se zgodili streli. Kdor je samo preletel poročilo Warrenove komisije, mu bo jasno, kako se je vse odvilo: »… druga krogla je prestrelila predsednikov vrat, njegova žena Jacqueline Kennedy je sedela ob njem …« Hej! Lahko trak zavrtimo nazaj in rečemo drugače, pogledamo z njenega zornega kota: »Poleg Jackie je sedel njen mož John F. Kennedy …« To smo poskušali narediti s tem filmom: kdo torej sedi zraven koga. Zato sem hotel priti bliže Jackie, bliže, ji prisluhniti …

Že prvi dan sem snemanje kmalu prekinil. Zdelo se mi je, da nekaj ni prav. Zato sem Natalie prosil, naj pride bliže h kameri. In čez nekaj trenutkov sem rekel, prosim, še bliže, še bliže. Skušal sem slišati dih Jackie Kennedy. Njene misli. Njen strah. Njeno odločnost.

S kom vse je Portmanova sodelovala, da je lahko Jackie zgradila tako precizno, kot jo je?

Imela je trenerko za govor, kajti Jackie je govorila s specifičnim naglasom, obenem je pogosto skorajda šepetala. Sicer pa jo je Natalie sama preštudirala, vse, držo, geste, obrazno mimiko, pogled … Čudovito. Težavna naloga, kajti Jackie Kennedy je bila vse do smrti zelo, ampak zelo skrivnostna ženska. Nekaj smo vedeli o njej, a manj kot tretjino, v resnici. Zato smo uporabili nekaj domišljije.

Arthur M. Schlesinger mlajši je napravil nekaj pogovorov z njo, prebrali smo njegovo knjigo, ki so ji priloženi avdioposnetki pogovorov. To je bil enkraten vir. In pomemben. Bili smo priča njenemu načinu razmišljanja. Z Arthurjem, ker je bil družinski prijatelj, je bila ponekod v pogovoru tudi zelo intimna, iskrena. A ne povsem. Vedela je, da se intervju snema, zato je bila previdna. Tako kot sem previden zdaj jaz, ker vem, da me snemate. Tako kot pove v filmu, ji je bilo veliko do tega, da ohrani svojo zasebnost. Obenem je lepota filma v tem, da si lahko privoščiš fikcijo.

Videli smo že nekaj upodobitev Jackie na tv-ekranih in filmu. Kaj ima Natalie Portman, česar njene kolegice v tej vlogi niso premogle?

Odločnost, skrito za gosto tančico skrivnostnosti, in seveda redko eleganco. Je bil po Audrey Hepburn v holivudu še kdo tako eleganten kot Portmanova? Zdi se mi, da jima je z Jackie skupno to, da v nobenem pogledu pred sogovornikom ne sedita kot odprti knjigi, nasprotno. V tem je njuna privlačnost. Tudi ko sem med odmori med snemanjem sedel z Natalie in se pogovarjal o stvareh, ki niso bile povezane z delom, je nisem mogel kar tako »brati«. Pojma nisem imel, ali se dejansko strinja s tem, kar sem govoril, ali ne. Vedel sem, da moram računati, da bo marsikaj naredila po svoje – in vedel sem, da bo to odlično.

Tudi Jackie je v dneh po moževi smrti »delala po svoje«, zavita v žalost in obup. A našla je moč, da je kljubovala moževim svetovalcem in tistim, ki so to pravkar postali, svežemu predsedniku Johnsonu, varnostnim službam – vsem. Bila je odločena, da bo JFK imel takšen pogrebni sprevod, kakršnega je imel Lincoln, s konji, množicami. Kajti samo to bi pomenilo nekakšno svetniško vzvišenost nad političnim, nad človekom, ki je bil politik in je tragično umrl. S tem bi pridobil imunost zgodovine, možnost večinske kritike njegovega dela.

Medtem ko se je njegov brat Bobby še ukvarjal z materialnim propadom sistema, ki sta ga ustvarila z bratom, je bila Jackie že korak naprej. Razmišljala je o pomenu simbola. Zato ker se je od začetka moževega predsedniškega mandata naučila, da je ljudem pomembna podoba, vedela je, kako se ta podoba odziva na poglede ljudi – in od tam dalje, na mnenja teh istih ljudi.

Med zanimivejša dela filma sodita tisti o duhovnosti Jackie, njen pogovor z duhovnikom in tisti z novinarjem.

Lahko bi rekel, da je pogovor z novinarjem to, kar je hotela o sebi povedati svetu, seveda v skrbno zapakiranem paketu. Pogovor z duhovnikom je tisto, kar je po mojem mnenju v resnici bila, ne nazadnje so Kennedyjevi bili goreči katoliki. Resnični katoliki. Tudi jaz sem katolik, vzgojen v katoliškem duhu katoliške dežele. To je bil most med Jackie in menoj. Ko sem dobil scenarij, v njem ni bilo ne duhovnika ne Jackiejinega vodstva po Beli hiši za televizijo, zato sem scenarista prosil, naj vključi oboje. Čeprav je v resnici z duhovnikom govorila šele nekaj tednov po moževem pogrebu …

Zdaj govoriva o javnem in zasebnem. Če je vse javno, kaj ostane zasebno? Če se Jackie v tej samoreprezentaciji popolnoma razkrije, kaj ostane od »Jackie«?

Seveda imate prav, ampak moja Jackie se med intervjujem igra z novinarjem, skuša pridobiti čas, rekoč, »pa ja ne mislite objaviti vsega tega« – zakaj potem vse to govoriti? Kdo je Jackie Kennedy? To je moje intimno, osebno vprašanje gledalcu filma. Četudi prikažem trpljenje ženske ob umoru njenega moža, zlomljeno srce, družino, državo – vse to sloni na njenih plečih, se zdi, kot da se resnična Jackie spet izmuzne. Obstaja samo v pogledih ljudi, načinu, kako pripovedujejo o njej. »Postala sem prva dama, druge ženske so se vsemu odpovedale za mnogo manj od tega.«

In to je bistvo Jackie Kennedy.

Seveda, v življenju so trenutki, ko osebe, o katerih beremo, postanejo resničnejše od tistih, ki jih imamo ob sebi …

Zdi se, da vaše mnenje o takratni ameriški administraciji ni najbolj afirmativno, načini, kako se je po atentatu obnašala do Jackie, kako hitro je zaprisegel Johnson, so kar zgovorni.

Dejstvo je, da ameriška zakonodaja glede aktualnega predsednika predvideva, da po njegovi smrti podpredsednik avtomatično postane novi predsednik. Ne glede na prisego. Prisega je formalnost.

Bila je storjena neverjetno hitro.

Šlo je za Johnsonovo osebno odločitev, tako arhivi.

Že, toda ... skoraj prepričana sem, da bi, če bi film snemali v vaši domovini in bi šlo za čilsko politiko, ta »predsedniški prehod« naredili in posneli precej mehkeje.

Zdaj smo že na parketu zunanje politike.

Seveda, pri invaziji na Prašičji zaliv, na primer.

Bomo govorili o konfliktih, ki jih imajo ali so jih imele ZDA z državami Srednje in Latinske Amerike? Ne. Seveda so to vsebine, ki me zanimajo, to so celo potencialne vsebine, o katerih bi snemal filme. A zdaj ni primeren čas, lepo prosim. Pogovarjajmo se o Jackie.

Bi lahko rekli, da imam prav? Da ste bili zelo »previdni« pri omenjanju kubanske raketne krize, Prašičjega zaliva in postavljanju obeh v zgodovinski kontekst.

Je to zaslišanje?

Ne, ni, lahko pa vseeno odgovorite.

Ne bom. Glede tega bom povedal samo to, da smo skušali razumeti Jackie in njeno rokovanje z zapuščino JFK, tudi politično zapuščino. Velik paradoks mita o JFK je, da je Jackie s tem, ko je načrtno zgradila legendo o svojem možu, obenem zgradila tudi svojo. Postala legenda. Ja, tudi »manekenka«. In ikona, vse to. A če se vseeno vrneva v Prašičji zaliv, krizo, ki jo je povzročil JFK, je šlo za nekaj, česar sam na njegovemu mestu nikdar ne bi storil. Ste zadovoljni, sem vam odgovoril?

Ste, hvala.

Po drugi strani, posnel sem sedem filmov, od teh je pet zgodovinskih, očitno mi ne uspe posneti česa normalnega (smeh).

Kaj ste se kot filmar naučili iz snemanja filmov o zgodovinskih procesih?

Da je nemogoče posneti stvari, dogodke tako, kot so se resnično zgodili, nemogoče je vstopiti v možgane teh predsednikov in razmišljati tako, kot so razmišljali oni, čutiti tako, kot so čutili oni. Lahko samo poskušaš. Bilo je sredi hladne vojne; lahko si samo predstavljam, kako so razmišljali. Obenem se je JFK zavzemal za človekove pravice, a Johnson je bil tisti, ki je zares začel ta proces. Seveda bi si želel, da bi oba imela boljše odnose s Kubo, toda … zelo zapleteno. In hkrati zelo občutljiva zadeva. Mislim, da zdaj ni trenutek, ko bi lahko govorili o tem. Ne bi si želel, da je to osrednja tema tega intervjuja. Ker bi hitro lahko padel v lastno past in začel govoriti o Donaldu Trumpu. Tega pa nočem, rad bi ostal pri Jackie.

Ste sin čilskega desničarskega politika Hernána Larraína, nekdanjega predsednika čilskega senata in predsednika stranke Unión Demócrata Independiente, ki jo je v osemdesetih ustanovil Pinochetov tesni sodelavec.

(Smeh.) Konservativnost je tradicija v naši družini. Jaz sem sicer orientiran bolj na levo. Mislim, da je moja družina ponosna na moje delo, filme, ne glede na to, ali smo ideološko na isti strani.

Kaj se je zares spremenilo v čilski politiki glede na čas in diktaturo Augusta Pinocheta, ki jo popisujete v filmu Neruda?

Leta 1947, kmalu po drugi svetovni vojni, deset let pred kubansko revolucijo in trideset let pred Salvadorjem Allendejem, je bil svet modern in zelo drugačen; Neruda je bil odstopil predsedniško kandidaturo Allendeju, ki se je izkazala za neuspešno, in bog ve, kaj bi se zgodilo s Čilom, če bi predsednik postal Neruda. Ko snemaš film o zgodovinskih dogodkih, si ne moreš zatiskati oči pred tem, da ne veš, kaj se je godilo kasneje. Neruda je film o deželi, ki je trpela povojno opustošenje, in hkrati je film o sanjah, ki se nikdar niso uresničile …

Ko je Neruda dobil Nobelovo nagrado, je v svojem govoru spregovoril prav o tem obdobju, o svojem begu. Poudaril je, da ne ve, ali je tisti čas zares živel ali pa je samo sanjal o njem. In prav ta stavek je lahko ključ, kako brati film, ki ne govori samo o Nerudi, ampak tudi o kompleksnem nerudovskem univerzumu.

Kako se pripraviti na snemanje o velikanu, kot je Neruda?

Prebral sem številne biografije, na koncu smo se osredotočili na tri in na njegove spomine, pogovarjali smo se z ljudmi, ki so ga poznali. Neruda je imel rad hrano, vino in ženske, bil je diplomat in popotnik, bil je navdušenec nad detektivkami, politik in član komunistične partije. Bil je največji poet, ki smo ga poznali. Toda izbral sem samo nekaj vidikov. Obenem je Neruda v Čilu dejansko prisoten povsod, zdajle ga čutim na svoji koži, je v potnih sragah, ki mi polzijo za vratom, imamo ga v krvi, skratka. Zato sem skušal s tem filmom napisati pismo Nerudi, v upanju, da bi ga cenil.

Hočete reči, da ste Nerudo posneli iz ljubezni do njegove poezije?

Precej dobro poznam njegove ljubezenske pesmi, toda ideja se je zares rodila med branjem njegovega Canto General (Veliki spev), ki ni tako znan in je nastal v času njegovega eksila. Gre za delo, polno jeze in besa, ki združuje poezijo in politiko, napisano za vse, tudi za tiste, ki jim sicer ni veliko do književnosti, lepe besede – z njim je hotel izraziti lastne politične in družbene sanje.

Zakaj zgodbo o Nerudi pripovedovati skozi politično zasledovanje?

Želel sem podati svoje videnje dogodkov, tako kot sem jih sam bral. Seveda je moral bežati, a mislim, da jim v resnici ni bilo do tega, da bi ga zajeli. V tako redko poseljeni deželi, kot je Čile, bi ga teh nekaj sto policistov hitro našlo. Če bi ga zares strpali v zapor, bi se jim to še kako maščevalo – Neruda je bil preveč znan po svetu, preveč popularen. Zato sem se odločil, da prikažem njegov beg tako, kot sem ga razumel sam. Beg pa je lahko že neke sorte detektivka, kavbojka, če hočete, film noir. V mojem Nerudi je vse, vsi žanri, tako kot je bilo vse tudi v njem, in mislim, da ga je prav ta njegova polnost, pristnost v vsem, kar je počel, naredila za tako priljubljenega.

Neruda je leta 1973 umrl kakšen teden po vojaškem udaru generala Pinocheta. Okoliščine njegove smrti so še vedno zavite v skrivnost. In vi imate radi, vsaj v filmih, vse te opravke, povezane s post mortem. Posneli ste tudi film s tem naslovom, ki se spet dogaja v obdobju začetka njegove diktature …

Ja, nekaj imam s temi posmrtnimi ostanki, ne vem še, kaj (smeh). Neruda je bil kar štirikrat deležen ekshumacije z namenom, da bi ugotovili, ali obstaja možnost, da je bil zastrupljen. Upam, da je dejansko umrl zaradi posledic poznega stadija raka na prostati, in ne kot še eden, ki ga je poslala na drugi svet Pinochetova roka.

Kako pomembna je za vas politika, političnost?

Pogosto se liki v mojih filmih ne zavedajo političnih kontekstov, znotraj katerih se gibljejo …

No …

Vem, to za Jackie in Nerudo velja precej manj kot za druge. Obenem zanikati političnost pomeni, da se njena moč distribuira tja, kamor si verjetno ne bi želeli, in to mimo naše volje. Takšna odsotnost zavedanja moči pa je nevarna. Zame je film političen zato, ker kakršna koli oblika reprezentacije pomeni politično gesto. Obenem pa moram poudariti, da s svojim delom nimam namena posredovati ideologije ali specifična sporočila, kot se je to počelo v sedemdesetih.

Ampak menda si s tesnimi sodelavci pred vsakim snemanjem ogledate katerega od Pasolinijevih filmov?

Ja, pa še filme koga drugega … V različnih obdobjih življenja sem obseden z različnimi režiserji. Najprej so to bili Nemci: Herzog, Wenders, Lang, pa Italijani: Rossellini in seveda Pasolini, in bila je tudi faza Kubricka in Cassavetesa. Buñuela in Bergmana.

Skrivnost je tako ali drugače središče vaših filmov. Kot da hočete poudariti, da je absolutno nemogoče spoznati drugega; tako samo še dodate misterioznost vašim junakom. Neruda in Jackie nista izjemi.

To počnem namerno. Večina filmov sploh ne verjame več v občinstvo.

Kako to mislite?

Ustvarjalci se omejijo na to, da vse prikažejo pretirano oziroma vsaj zelo očitno. Mislim, da je to do senzibilnosti gledalca žaljivo. Še posebej z zadnjima filmoma skušam gledalce pripraviti do tega, da z refleksijo sami dopolnijo tisto, kar vidijo ali so videli na platnu. Soočenje z občinstvom je zame pomembno. Moram videti reakcije ljudi na moje filme.

Zakaj?

Zato, da vidim, kam naprej gre film, moje ideje v njihovem razmišljanju, kaj sprožijo pri njih …

Jackie je vaš prvi film, v katerem glavno vlogo igra ženska.

Nemara ker prej nisem razumel življenja s stališča ženske. Smešno in sramotno, vem.

In obenem je to tudi prvi film, ki ste ga posneli zunaj Čila. Kako strah vas je bilo?

Strah? Zelo malo. Bistveno mi je bilo ohraniti ustvarjalno integriteto, to pa režiserju v današnjih časih, žal, omogoča predvsem pogodba. Vsebovala je stavek, ki je zame ključen: režiser ima final cut.