Pomisleki: Papež – skrbnik človeštva in ne cerkve

Frančiška zanimajo veliki problemi narave in človeštva.

Objavljeno
17. marec 2017 16.13
Jožica Grgič
Jožica Grgič
V ponedeljek so minila štiri leta, odkar je bil Argentinec italijanskega rodu Jorge Bergoglio izvoljen za papeža. Frančišek je, tako kot vsak papež, nekaterim všeč, drugim ne, toda le malo je bilo v zgodovini papežev, o katerih so se tako med verniki kakor klerom mnenja toliko razlikovala kot o tem, in še manj takih papežev, s katerimi bi duhovniki, tudi najvišjega ranga, javno polemizirali. Da Frančišek vnaša zmedo, je najpogostejši očitek. Njegova stališča so pravzaprav evangeljska, on se ne zavzema za spremembo cerkvenega nauka, ampak za družbo, kjer bo človek v središču pozornosti.

Poseben pa je njegov slog papeževanja, ki izhaja iz njegovega sproščenega osebnega sloga latinosa, zaradi katerega je deležen tudi izjemne medijske pozornosti. Ta papež pa ne deli samo cerkvenega občestva in cerkvenih struktur, ampak tudi širšo družbo. Častijo ga ekologi in antiglobalisti, na primer Naomi Klein, po njem udrihajo neoliberalci in uničevalci okolja.

V svojih dveh do zdaj objavljenih enciklikah in govorih po svetu poziva k spremembam, opozarja na »fetišizem denarja«, »diktaturo gospodarstva brez obraza in brez resnično človeškega cilja«, poziva mlade, naj bodo »revolucionarji« in naj »vzamejo stvari v svoje roke«.

Frančiška zanimajo veliki problemi narave in človeštva: nepravičen neoliberalni model, globalizacija, revščina, brezposelnost, begunci in migranti, diskriminacija, podnebne spremembe, uničevanje okolja, ekumenizem, dialog, mir ... Bolj kot spolni grehi ga zanimajo družbeni grehi, zagovarja revno cerkev za revne, usmiljeno cerkev, odprto za vse.

Z encikliko Laudato si iz leta 2015, posvečeno okolju, je vzbudil veliko pozornost po svetu in nekaj mesecev pozneje vplival na pariško podnebno konferenco. V njej – prodajala se je odlično – je hotel vzbuditi vest vseh bralcev, ki niso revni.

Ta prvi jezuitski in latinskoameriški papež z neustavljivo energijo, ki se rad glasno smeje, tudi samemu sebi, in ki uporablja levičarsko retoriko, verjame, da je možen drugačen svet. Frančišek, prvi neevropski papež po Sirijcu Gregorju III. (731–741), zagovarja podporo Grčiji, podpira Putina glede Sirije v času, ko Zahod sprejme sankcije proti Rusiji zaradi konflikta v Ukrajini, podpiše nekakšen konkordat s Palestino, moli ob Zidu objokovanja v Izraelu.

Za Frančiška je ekološka kriza posledica gospodarstva, iz katerega je izrinjena človečnost in v katerem se kopičijo nasprotja med bogatimi in revnimi, med mladimi in starimi, med severom in jugom. Vse je med seboj povezano – revščina in kulturni propad, globalno segrevanje zemlje in ohlajanje človeških src. »Kdo vlada svetu? Denar in banke. Kaj se zgodi, ko bankrotira banka? Takoj se pojavijo škandalozno velike vsote za njeno reševanje. Ko pa pride do bankrota človeštva, se ne najde niti tisočinka teh sredstev, da bi reševali naše brate,« govori z mislijo na begunce.

Kar govori Frančišek, je evangeljsko, je oživljanje socialnega nauka cerkve iz časa industrializacije in stališč Janeza XXIII. (1958–1963) in Pavla VI. (1963–1978), začetnika in nadaljevalca drugega vatikanskega koncila, ki naj bi reformiral cerkev, a bo za to, kakor pravi Frančišek, najbrž potrebnih sto let. Preobrazbo, ki jo je sprožil koncil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, sta ustavila Janez Pavel II., ki je sicer nesporno vplival na zlom komunizma, in Benedikt XVI., saj so ju bolj zanimala doktrinarna kot socialna vprašanja.

Preden se je Frančišek lotil spreminjanja sveta, je začel spreminjati cerkvene strukture. S klerom, škofi in kurijo ne ravna v rokavicah. Očita jim pomanjkanje sočutja, oddaljenost od vernikov in njihovih problemov, javno govori o škandalih in cerkveni patologiji, za kar odgovornost pripiše cerkveni hierarhiji. Papežu se upirajo škofi in člani vatikanske kurije, nekateri naglas, večina pasivno. »Včasih se počutim kot golman. Gledam žogo na eni strani in mislim, da jo imam pod nadzorom, potem pa nekdo silovito strelja iz drugega kota in moram se vreči na drugo stran, da mi ne zabijejo gola,« slikovito opiše nasprotovanja.

Nekateri nasprotniki se mu tudi maščujejo, kot se je to zgodilo z razkritjem zaupnih informacij, imenovanim Vatileaks 2 (Vatilekas 1 je bil pod Benediktom XVI.), v katero so bili vpleteni trije člani komisije za ekonomske zadeve Svetega sedeža, ki jo je ustanovil in ukinil sam Frančišek. Afero je posebej začinila članica komisije in piarovka Francesca Immacolata Chaouqui, zato se je papež pohecal: »Hvala Bogu, da tu ni tudi Lucrezie Borgia.«

Vatikan je znan po spletkah in bojih za pozicije. Tako je prišlo na dan elektronsko dopisovanje med poročeno gospo Immacolato Chaouqui in njenim sodelavcem ter priložnostnim ljubimcem iz ekonomske komisije monsignorjem Luciom Ángelom Vallejom Baldom, članom Opusa Dei in tajnikom prefekture za ekonomske zadeve Svetega sedeža. Ta je očitno računal na sodelavkin domnevni vpliv, da bi pridobil močno pozicijo v Vatikanu, ona je prav tako igrala igro zase, in to na karto njegovega očitno slovečega spolnega apetita. Ko se je duhovnik odpravljal v vas San Sosti v Kalabriji, kjer živi družina Chaouquijeve, mu je napisala: »Poslušaj, ker že ravno greš v San Sosti, te bo moja mama odpeljala k Silvani ... popolna je, moja sorodnica, tako bo lahko ohranjena tudi genetska dediščina. Potem mi boš povedal, kako se ti zdi. 36 let. Mehka.« »Hmmm,« odgovori duhovnik in nič več. Ko je monsignor že v Kalabriji, kjer je obiskal družino, mu Chaouquijeva piše: »V torek zvečer pride k tebi na seks. OK? Silvana bi seksala. Kaj bomo?« Monsignor: »Jaz ne bi.« Dopisovalka: »Ti si popoln, Silvana je čisto mehka. Zakaj ne?« »Pusti to. Grda je,« je bil duhovnikov vzrok za zadržanost. Vendar Chaouquijeva ne odneha: »Psihiater je rekel, da te moram razvedriti. Seksaj in se boš sprostil.«

Frančišek je oba sam imenoval v komisijo, oba so mu podtaknili in oba je sodišče obsodilo zaradi izdaje zaupnih podatkov.

Bergoglio si ni po naključju izbral imena Frančišek, že ta izbira je nakazala smer njegovega papeževanja – osebno skromnost, ki jo zahteva tudi od drugih. Duhovnike, ki imajo radi izobilje in denar, opozarja, naj se ne obnašajo kot razsipni princi, predvsem pa naj se ne imajo za nezamenljive. Pred Evom Moralesom v Boliviji in Rafaelom Correom v Ekvadorju je dejal, da je proti »dosmrtnim voditeljem«. Od tod domneva, da bo tudi on odstopil, ko ne bo več zmogel.

Ustanovil je komisijo za reformo financ, zaostril postopke proti duhovnikom pedofilom in škofom, ki so jih ščitili, poenostavil ločitveni postopek, odločil, da ni greha, ki ga ne bi bilo mogoče izbrisati, tudi splav.

Ni mu mar za diplomatski jezik, naravnost pove, kaj si misli o tujih državnikih in njihovih politikah. Hinavsko je, da se ima Trump za kristjana, je rekel, če pa izganja migrante ali nekoga, ki prosi pomoč. Opozarja na nevarnost populističnih voditeljev, češ da je Nemčija izbrala takega leta 1933. Hitler ni ukradel oblasti, je dejal, izbrali so ga njegovi ljudje.

Vatikan je pod Frančiškom diplomatsko zelo aktiven. Šefi držav in vlad si dobesedno podajajo kljuko, mnogi prosijo za papeževo posredovanje: med ZDA in Kubo, med Bolivijo in Čilom pri sporu zaradi bolivijskega pristopa k morju, podobnega vprašanja torej, zaradi katerega se je v Vatikan podal tudi predsednik slovenskega parlamenta Milan Brglez, a se je s papežem na kratko srečal le med splošno avdienco, ni se mu uspelo sestati niti z državnim tajnikom Pietrom Parolinom. Frančišek je posredoval med Palestino in Izraelom ... Včasih so posredovanja uspešna, včasih ne. Sveti sedež je imel leta 1963 vzpostavljene diplomatske odnose z 49 državami, danes jih ima s 180.

Frančiškova retorika je trda in neposredna. Kontracepcija ni »absolutno zlo«, nekateri katoličani se razmnožujejo »kot zajci«, Evropo pa primerja z »babico, ki ne more več rojevati otrok«. V nasprotju s prejšnjimi papeži ne stavi na Evropo ali vsaj ne zgolj nanjo. Svet bolj deli na prikrajšane in privilegirane, kajti ta delitev obstaja povsod, in veliko manj geografsko. On je na strani, kakor pravi, »zbiralcev odpada, čistilcev ulic, uličnih prodajalcev, delavcev brez dela, ogroženih kmetov, ribičev, ki služijo velikim korporacijam«.

Po mnenju teologa osvoboditve Leonarda Boffa v središču Frančiškovega zanimanja ni več cerkev in vsekakor niso notranje zadeve cerkve, temveč obstoj človeštva. Frančišek ne verjame v institucije, poleg tega ve, da reveži ne potrebujejo evangelija, če so lačni in brezpravni.

Je Frančišek vnesel ne le zmedo, ampak razkol? Po svoje ga je, kajti nekateri v vsem tem ne vidijo razdeljenosti med konservativnim in liberalnim konceptom, temveč med tistimi, ki verjamejo, da je Jezus Kristus Božji sin, ki ga je rodila devica, ter da je kot druga oseba sv. Trojice na zemlji ustanovil svojo cerkev, nadnaravno izpolnjeno s sv. Duhom in tistimi, ki tega ne verjamejo. Slednji mislijo, da je cerkev človeška tvorba, posledica zgodovinskih gibanj izpred 2000 let, na katera so potem vplivale okoliščine. Menijo, da se mora cerkev prilagajati času in kulturi.

Temeljno vprašanje torej je: Je cerkev božja ustanova ali družbeni konstrukt, ki so ga ustanovili ljudje kot korektiv družbi? Je cerkev zaradi reševanja duš iz nadnaravne milosti, pridobljene z žrtvijo Jezusa Kristusa na križu, ali je zaradi reševanja tega sveta? Nihče ne ve, med katere se uvršča Frančišek, zato nekateri mislijo, da je podtaknjen in bo uničil cerkev.