Tiskane izdaje
Škandali v Vatikanu in katoliški cerkvi niso nič novega, toda zadnja dva meseca bruhajo na plan s posebno hitrostjo. Finančne malverzacije in notranje razprtije je zasenčilo poročilo preiskave o spolnih in fizičnih zlorabah otrok v cerkvenem zboru v Regensburgu na Bavarskem, ki ga je od leta 1964 do 1994 vodil Georg Ratzinger, brat upokojenega papeža Benedikta XVI.
Fizične in spolne zlorabe
Da o tem poteka preiskava, je bilo znano, le redkokdo pa si je mislil, da bodo njene ugotovitve tako osupljive. Odvetnik Ulrich Weber, ki ga je tamkajšnja nadškofija pooblastila za neodvisno preiskavo, potem ko so se leta 2010 pojavile obtožbe, je objavil, da je med letoma 1945 in 1992 najmanj 547 dečkov iz cerkvenega zbora Domspatzen trpelo fizično nasilje, vsaj 67 med njimi pa tudi spolno nasilje. V poročilu je navedenih 49 duhovnikov in učiteljev, ki so zlorabljali dečke. Georg Ratzinger jih ni zlorabljal spolno, ampak fizično. V preteklosti je tudi sam dejal, da je včasih primazal klofuto porednim dečkom, kar se mu ni zdelo narobe, kot je dejal, saj so tako vzgajali tudi njega. »Je pa vodja zbora kriv za to, da ni ukrepal, čeprav je vedel, kaj se dogaja,« je dejal Weber. In če je vedel on, je najbrž o tem kaj povedal tudi bratu, ki je bil od leta 1981 do 2002, ko je postal papež, prefekt kongregacije za nauk vere, pristojne tudi za spolne zlorabe.
Cerkveni zbor je bil ustanovljen davnega leta 975 in je postal svetovno znani deški zbor, ob njem so ustanovili tudi osnovno in srednjo šolo. Dečki so živeli v cerkvenem internatu. Zdaj odrasli moški so v preiskavi pripovedovali, da so jih duhovniki privezovali, jih stradali, jih prisilno prenajedali, jim ukazovali, naj se goli nagnejo prek klopi, čemur je sledilo bodisi brutalno bičanje bodisi penetracija v anus z različnimi predmeti in penisi. Včasih so duhovniki masturbirali pred dečki, včasih so od dečkov zahtevali, da sami masturbirajo, jih silili v oralni seks med seboj ... Če jih niso ubogali, so bili kaznovani. Šolo je obiskoval tudi danes priznani skladatelj, dirigent in pianist Franz Wittenbrink, ki se je sam oglasil, ko so se obtožbe prvič pojavile. Leta 2010 je preiskovalcem povedal, da je bil on med dečki, ki si jih je izbral ravnatelj šole in jih vabil v svoje stanovanje, kjer jih je opijal in spolno zlorabljal.
Predozirani tajnik
V omenjenem obdobju, torej v zadnjih dveh mesecih, se v Vatikanu ubadajo še z enim škandalom, resda manjšim od zlorabe otrok, pa vendar v nasprotju s cerkvenimi moralnimi zapovedmi in tudi kanonskimi ter civilnimi zakoni. V eno od stanovanj v Vatikanu je, očitno na podlagi prijave, ponoči vdrla vatikanska žandarmerija in prekinila homoseksualno orgijo. Stanovanje v lasti kongregacije za nauk vere je uporabljal kardinal Francesco Coccopalmeri, predsednik papeškega sveta za zakonodajne zadeve. Njegov tajnik je v tem stanovanju, v odsotnosti kardinala, organiziral gejevski skupinski seks. Orgija sama po sebi bi bila stvar cerkvene obravnave, če bi se o njej razvedelo, v tem primeru pa je bil problem širši, saj je policija vdrla zaradi suma razpečevanja droge, ki je kaznivo po civilnih zakonih in velja tudi za državo mesta Vatikan. In policija je res zasegla drogo, za samega tajnika pa so zaradi predoziranja poskrbeli v bolnišnici.
Obtoženi kardinal
Z obtožbo o pedofiliji pa se ta čas sooča tudi avstralski kardinal George Pell, ki ga je na čelo Tajništva za gospodarstvo Svetega sedeža oziroma za finančnega ministra imenoval papež Frančišek. Papež mu je naložil reformo vatikanskih financ, ki v prvi vrsti vključuje večjo transparentnost. Malo je verjetno, da bo kardinal Pell nalogo lahko izpeljal, kajti papež ga je poslal na »dopust« v Avstralijo, kjer se bo v naslednjih dneh na prvostopenjskem sodišču v Melbournu zagovarjal zaradi obtožb o spolnih zlorabah mladoletnih.
Primer bi se na sodišču lahko zavlekel še v naslednje leto, Pellov petletni mandat na čelu tajništva pa poteče leta 2019, ko bo star 78 let, po pravilih, ki sicer dopuščajo tudi izjeme, pa naj bi bil v pokoju od 75. leta starosti. George Pell, po moči tretji človek Vatikana, je do zdaj najvišje pozicionirani človek katoliške cerkve, ki mu sodijo zaradi pedofilije. Kardinal, ki naj bi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot duhovnik zlorabljal mladoletnike v zvezni državi Victoria, zavrača obtožbe in pravi, da se je vrnil v Avstralijo očistit svoje ime.
V povezavi s pedofilijo pa nanj leti še en očitek. Leta 1993 je kot pomožni škof v Melbournu osupnil javnost, ko je spremljal na sodišče avstralskega duhovnika Geralda Ridsdala, ki so mu sodili zaradi spolnega zlorabljanja dečka v njegovi župniji. Kakor je Pell sam priznal pozneje, je bil z župnikom na sodišču, ker so on in njegovi nadrejeni upali, da bo njegova navzočnost ublažila razsodbo. Risdale je priznal krivdo in je bil obsojen, kmalu pa so začeli mediji obtoževati tudi Pella, da je prikrival spolne zlorabe avstralskih duhovnikov in da je tudi sam zlorabljal otroke.
Avstralsko pravosodje se je odločilo za rigorozen obračun z duhovniki, ki so spolno zlorabljali. Po tamkajšnji statistiki naj bi to počelo kar 20 odstotkov duhovnikov. Preiskava je odkrila več kot 4000 primerov zlorab med letoma 1989 in 2015. Povprečna starost žrtve pri deklicah je bila deset let, pri dečkih enajst, odkrili pa so tudi nekaj primerov zlorab, ko so bili otroci stari komaj tri leta.
»Verjamem, da bodo obtožbe Pella osupnile Vatikan in samega papeža,« je izjavil ameriški duhovnik Thomas Doyle, čigar poročilo o pedofiliji v cerkvi je pripeljalo do največjega odkritja o njenem prikrivanju. Škandal z duhovniško pedofilijo dobiva globalne razsežnosti od leta 2002, ko je prišlo na dan, da so škofje v Bostonu v ZDA redno premeščali pedofilske duhovnike v nove župnije – namesto da bi jih razrešili dolžnosti – in s tem prikrivali zločine. Zatem so se začeli pedofilski škandali odmotavati kot klobčič. Na dan je prišlo več tisoč primerov po vsem svetu, kar je bilo katastrofalno za ugled cerkve, ki je bila prisiljena plačati več kot dve milijardi evrov odškodnine.
Brata Georg in Joseph Ratzinger ter cerkveni zbor iz Regenburga. Foto: Reuters
Denarna goljufija
Značilno je, da v Vatikanu oziroma katoliški cerkvi sprva prikrivajo ali zanikajo vse škandale, ki privrejo na dan, in to praviloma vse do trenutka, ko se jih loti pravosodje. Tako je bilo tudi v primeru poneverbe denarja v bolnišnici za otroke Bambino Gesú, ki je na italijanskem ozemlju, upravlja pa jo Vatikan. O tem je leta 2015 pisal italijanski novinar Emilliano Fittipaldi v knjigi Pohlep, prevedeni tudi v slovenščino.
Temeljna poslovna dejavnost Vatikana so nepremičnine in finančne naložbe po vsem svetu, zelo pomembna pa je tudi industrija zdravja, ki je ena najbolj donosnih dejavnosti Svetega sedeža. Poleg več deset sanatorijev in klinik, ki jih imajo v lasti škofije in kongregacije, Vatikan nadzira štiri velike bolnišnice v Italiji. Tudi z njimi se da lepo okoriščati.
Za otroško bolnišnico Bambino Gesú so leta 2008 ustanovili sklad s sedežem v Vatikanu, da bi zbiral denar za male bolnike. Ko so pod Frančiškom še dosledneje uvajali finančno transparentnost, s čimer so začeli pod Benediktom XVI., so v sklad poslali preiskovalce revizijske hiše PwC, ti pa so ugotovili nenavadne izdatke, ki so spravili v zadrego Vatikan in tudi samega papeža. Med drugim so bili ti izdatki za prenovo stanovanja v palači sv. Karla, kamor naj bi se vselil kardinal Tarcisio Bertone, nekdanji državni tajnik, ki ga je v pokoj poslal Frančišek.
Novinar Fittipaldi je takrat ugotovil, da so za prenovo stanovanja iz bolnišničnega sklada nakazali 200.000 evrov. Pred dnevi, ko se je v zvezi s to zadevo začelo sojenje pred vatikanskim sodiščem, pa se je pokazalo, da je bilo gradbenemu podjetju nakazanih dobrih 400.000 evrov za ureditev 600 kvadratnih metrov velikega stanovanja (v to površino je vključena tudi velika terasa). Zaradi tega sodijo takratnima direktorju bolnišnice in sklada Bambino Gesú Giuseppeju Profitiju in blagajniku Massimu Spini. Vmes je gradbeno podjetje, ki je prejelo denar, propadlo, tako da znesek, namenjen zdravljenju otrok, ne bo nikoli povrnjen. Poleg tega je del prenove stanovanja za Bertoneja plačal tudi lastnik, guvernatorat vatikanskega mesta. Kardinal Bertone ni obtožen, ker je odprto vprašanje, ali je sploh vedel, da so iz bolnišničnega sklada plačali za prenovo.
Finančna transparentnost
Georgeu Pellu je vendarle uspelo precej reformirati vatikanske finance že s tem, da je večino papeških ustanov prisilil v redno objavljanje poročil o poslovanju. Ima velike zasluge pri uvajanju finančne transparentnosti, zaradi katere je Frančišek leta 2014 tudi ustanovil Tajništvo za gospodarstvo in mu poleg državnega tajništva dodelil osrednjo vlogo.
Poleg vatikanske banke z uradnim imenom Inštitut za verska dela (IOR), ki se ukvarja s financami Svetega sedeža, se z njegovim imetjem ukvarjajo še druge ustanove, predvsem Uprava premoženja Svetega sedeža (APSA), ki ju želi Bergoglio združiti v centralno banko. APSA upravlja velik del nepremičnin Svetega sedeža po vsem svetu in skrbi za kapitalske naložbe. Upravlja več sto milijonov vredno premoženje, v Italiji, predvsem v Rimu, ima v lasti več tisoč stanovanj, nepremičnine ima tudi na najboljših lokacijah v Parizu, Londonu, Luzernu, ki jih oddaja. APSA, v nasprotju z vatikansko banko, še vedno nima javno dostopnih poročil.
Vatikanska banka je po dogovoru z italijansko vlado lahko delovala neodvisno od zakonov, kot off-shore raj, torej brez vsakršnega nadzora. Poslovanje ni bilo zavezano medbančnim in mednarodnim dogovorom, celo ne proti pranju denarja. Država mesta Vatikan edina v Evropi ni z drugimi državami na celini podpisala nobenega sporazuma o pravnem sodelovanju. V banki so prali mafijski denar, cvetela sta korupcija in klientelizem, zaradi posebnega statusa nihče ni bil izpostavljen kazenskim sankcijam. Leta 2010 pa se je pod večletnim pritiskom Evropske unije zgodil v banki epohalni preobrat, kajti država mesta Vatikan je podpisala monetarni sporazum z EU, s čimer se je obvezala, da bo uveljavila evropsko zakonodajo za preprečevanje pranja denarja, denarnih goljufij in poneverjanja plačilnih sredstev.
Vendar IOR še nekaj časa ni izpolnjevala vseh določil sporazuma, zato je leta 2013 centralna banka Italije v Vatikanu blokirala elektronsko plačevanje, vključno s kreditnimi karticami, kar je zelo prizadelo turiste, ki s karticami niso mogli plačevati vstopnic v vatikanske muzeje niti drugih stvari. IOR se namreč ne ukvarja s finančnim elektronskim poslovanjem v Vatikanu, ampak je ta posel prevzela Deutsche Bank Italia s sedežem v Italiji in zato pod nadzorom italijanske centralne banke. Ta je banki prepovedala poslovanje v Vatikanu, kar se ni nanašalo le na turiste, ampak na vse drugo njeno poslovanje z Vatikanom. Ukrepi evropske komisije in drugih bank oziroma denarnih ustanov bi lahko zelo otežili mednarodno finančno poslovanje Vatikana, zato so se bili prisiljeni potruditi za bolj čisto in transparentno poslovanje.
Letno poročilo banke
V skladu s tem je vatikanska banka leta 2013 prvič javno objavila letno poslovno poročilo. Prejšnji mesec je objavila poročilo za leto 2016, iz katerega je razvidno, da je imela lani 36 milijonov evrov dobička (leta 2015 16 milijonov, leta 2013 pa le 2,9 milijona), da je upravljala 5,7 milijarde evrov pologov in da ima 15.000 strank. Mimogrede, vatikanska banka je tudi lastnica nepremičnin, delnic, v njenem trezorju je tudi tona in 617 kilogramov zlatih palic, vrednih približno dve milijardi evrov, tam so tudi umetniška dela in dragoceno pohištvo. Med strankami banke je malo laikov, večinoma so kleriki, redovi, verska združenja, župnije, škofije. Med njimi je približno tretjina ustanov, drugo so posamezniki.
Poročilo kaže, da je imelo leta 2016 šest članov kardinalske komisije banke, med njimi tudi Hrvat Josip Bozanić, v tej banki deponiranih 3,4 milijona evrov, ni pa razvidno, ali gre za njihov zasebni denar ali denar ustanov oziroma škofij, ki jim pripadajo. Kardinalsko komisijo, ki jo je imenoval Frančišek za zunanji nadzor nad transparentnostjo poslovanja, sestavljajo trije kardinali iz rimske kurije in trije kardinali nadškofi od drugod. Da je na njihovih računih vsako leto več denarja, je razvidno iz poročil prejšnjih let. Leta 2014 je imelo šest članov kardinalske komisije v vatikanski banki deponiranih 2,3 milijona evrov in leta 2015 3,2 milijona.
Vatikanska banka zaposluje sto ljudi. Ustanovljena je bila leta 1942 za potrebe Svetega sedeža in cerkvenih ustanov ter klerikov po vsem svetu.
Zamenjava konservativnega kardinala
Papež bo nadaljeval reforme, s kardinalom Pellom ali s kom drugim, pri čemer se mu stare strukture upirajo na vseh področjih, in ne le na finančnem. Da bi lažje utrl pot tudi doktrinarnim in pastoralnim spremembam, je konec junija na velikansko presenečenje vseh zamenjal enega od ključnih ljudi, prefekta kongregacije za nauk vere (nekdanje inkvizicije) Gerharda Müllerja. Tega konservativnega kardinala je na to mesto leta 2012 postavil Benedikt XVI. Frančišek ga je odstavil zadnji delovni dan njegovega petletnega mandata. Lahko bi mu ga podaljšal, a tega očitno ni hotel. Ponovitev mandata je sicer običajna, še posebej bi bila načeloma pričakovana pri Müllerju, ki je star komaj 69 let, kar je malo za kardinala v rimski kuriji. Namesto njega je papež na ta položaj imenoval dosedanjega tajnika kongregacije Luisa Francisca Ladario Ferrera, 73-letnega Španca, jezuita. Da tajnik zamenja prefekta, je dokaj nenavadno, sploh če je star 73 let in dve leti pred upokojitvijo. Njegovo imenovanje pomeni nevtraliziranje kongregacije za nauk vere, sicer pa se je že do zdaj kazalo, da Frančišek zmanjšuje njen vpliv. Pred nekaj tedni je brez posvetovanja s predstojnikom Müllerjem odpustil tri uslužbence kongregacije.
Različni pogledi
Kaj bi bilo lahko narobe z Müllerjem? Predvsem je neformalni vodja konservativne struje v Vatikanu, ki se, celo javno, upira papeževim spremembam. Temeljni spor med njima je bil glede podeljevanja zakramentov razvezanim in ponovno poročenim vernikom. Papeževa apostolska spodbuda Radost ljubezni (Amoris Laetitia) je spodbudila škofe v številnih državah k spremembi pastoralnih smernic, ki dovoljujejo obhajilo ločenim ter ponovno civilno poročenim vernikom, živečim v »prešuštvu«. Müller, varuh doktrine, pa je nenehno ponavljal, da je zakonska zveza nerazvezljiva in da obhajila ne morejo prejeti katoličani, ki so se civilno ločili in civilno poročili.
Eden od vzrokov za odstavitev Müllerja pa je morda tudi, da papež ni bil zadovoljen z njegovim odzivom na zlorabljene otroke glede na to, da bi se morala njegova kongregacija aktivno zavzemati za osvetlitev takih primerov, in glede na to, da je bil škof v Regensburgu, ko so se dogajale zlorabe v cerkvenem zboru, in mu žrtve očitajo, da je ščitil storilce.
V teh dneh je potekel petletni mandat tudi nekaterim drugim na visokih položajih in jih Frančišek ni zamenjal, kar je pomenljivo. Zamenjava Müllerja je jasno znamenje, da so spremembe, ki jih uvaja Frančišek, definitivne in da bo odstranil tudi druge kardinale, ki jim nasprotujejo.
Ideološka razhajanja med papežem in Müllerjem so bila nepremostljiva, saj gre na eni strani za čvrstega dogmatika in na drugi strani za človeka, ki hoče cerkev prilagoditi sedanjosti.
Nasprotovanja reformam
Da je nasprotovanje cerkvenim reformam v Vatikanu in seveda tudi v krajevnih cerkvah res veliko, govori celo članek, objavljen te dni v vatikanskem uradnem časopisu Osservatore Romano. Da je »zaprtost, če ne že sovraštvo dobršnega dela klera, tako na visoki kot nizki ravni«, glavna ovira pri uresničitvi Frančiškove vizije katoliške cerkve, piše v časopisu, ki res nima navade pisati o notranjih razprtijah.
Na Frančiška med drugim letijo očitki, da je absolutist. Toda to je po definiciji vsak papež, tako kot je Vatikan teokratska država. In očitki o kultu osebnosti? Tudi v tem je nekaj resnice, ne nazadnje se je v času njegovega pontifikata obisk Vatikana močno povečal. A nihče ne more reči, da kult osebnosti ustvarja sam, danes to ob tradicionalnih medijih počno tudi družabna omrežja.
