Tiskane izdaje
V teh dneh je postalo jasno, da človeštvo porablja veliko preveč naravnih virov, kar vodi v težave, tudi gospodarske. Narava se odziva, z vročino, sušami, neurji pa tudi s poplavami. Ena od rešitev za kakovostno prihodnost brez prevelike obremenitve narave je krožno gospodarstvo. Nobena država ni premajhna, težava so vgrajene navade potrošnikov, ki želijo vedno nove stvari.
Papirniško podjetje Favini, ki je s predelavo sestavljene embalaže (tetrapak) v manjšem deležu prisotno tudi pri nas, je svojo krožno pot začelo s predelavo morske trave, ki se je čezmerno namnožila v morju pred Benetkami. Vendar se je tudi ta rešitev končala zaradi včasih povsem nesmiselne zakonodaje, ki ne določa natančno, kdaj je odvečen material še material in kdaj postane odpadek. To je še vedno težava tudi pri nas. Morska trava je v Italiji namreč postala odpadek.
»Kot podjetje ne smemo uporabljati odpadkov, temveč stranske produkte, za odpadke bi potrebovali posebno dovoljenje. Tako uporabljamo koščice češenj, lupine mandljev in lešnikov, olupke pomaranč in drugo. Olupke pomaranč, ki jih v drugem obratu iztisnejo za sok, posušimo, zmeljemo in primešamo lesni kaši. Delež olupkov je lahko 15-odstoten. Zadnji tip našega papirja vsebuje ostanke iz proizvodnje usnja za čevlje, kavče in obleke. Dlake imajo lahko v papirju 25-odstotni delež. To je ta tehnologija. Bistvo našega prizadevanja je najti zamenjavo za drevesa oziroma za sekanje dreves,« je povedal Michele Posocco iz družbe Favini in dodal, da sicer uporabljajo le drevesa iz nasadov, vendar je bolje uporabljati stranske proizvode, saj lahko drevesa živijo veliko let, čistijo zrak in varno skladiščijo ogljikov dioksid.
Michele Posocco, Favini
Izdelujejo visoko kakovosten papir za embalažo pa tudi za dokumente, saj se dobro obnese pri tisku. »Lahko delamo škatle, nakupovalne vrečke, brošure, poslovne kartice, kar koli želite. Ta papir je mogoče reciklirati in kompostirati. Še več, običajen papir je mogoče reciklirati do šestkrat, stranske proizvode pa je mogoče reciklirati velikokrat več. Če jih ne uporabiš za proizvodnjo papirja, ti materiali v glavnem končajo kot gorivo, in to je konec poti,« pravi Posocco. To niti ni krožno.
Vi nam peške, mi vam papir
Favini sodeluje z Barillo, ki mu posreduje ostanke žit, nazaj pa dobi papirnato embalažo in papir za komunikacije. Proizvajalec šampanjca daje ostanke grozdja, Favini mu vrača embalažo s 30 odstotkov olupkov groznih jagod. »Naše odpadke, ostanke vlaken in minerale, pa uporablja industrija gnojil za uporabo v kmetijstvu,« dodaja Posocco. Tako se krog nekoliko bolj sklene, saj gnojila uporabijo za boljšo rast žit, trt ali česa drugega.
Vprašanje, ali ljudje že vidijo dodano vrednost takega papirja, je Posocco označil za preseženo razmišljanje. »Takoj po ideji z morsko travo iz Beneške lagune, ki smo jo izpeljali že v 90. letih, smo začeli raziskave drugih materialov in skušali tudi z njimi na trg. Vendar je bilo takrat na trgu veliko recikliranega papirja, bil je zelo poceni in povprečno dobro natisljiv. Uspelo nam je šele pred petimi leti, ker je trg dozorel, potrošniki razmišljajo o varovanju okolja in o tem, kako doseči trajnostno verigo na trgu hrane. Naše stranke so druga podjetja, ki razumejo naš koncept in ga prenašajo na končne kupce. Ti so zdaj nanj pripravljeni in plačajo tudi več za izdelke, prijazne do okolja,« pravi Posocco.
Slovenija je po več merilih majhna država in majhen trg. »Pomembno je, da si mednarodno podjetje. Mi zunaj Italije prodamo 70 odstotkov proizvodnje, izvažamo v 30 držav. Pomembno je, da nisi omejen le regijsko,« odgovarja Posocco.
Nevarne snovi so ovira
Marcus Laubscher iz Philipsa je povedal, da se med drugim tudi veliko bolnišnic že odloča za najem dražjih naprav namesto nakupa. Ob težavo pa trčijo, ko bi radi starejšo napravo, ki še povsem spodobno deluje, nadgradili z na novo razvitimi možnostmi uporabe.
»Ne bom se pretvarjal, da imam odgovor, saj je zadeva kompleksna. Imaš material, ki bi se ga rad znebil, po drugi strani pa bi rad naprave, ki veliko stanejo, uporabljal kar se da veliko časa. Ena rešitev bi bila, da bi določeni neželeni materiali lahko ostali v napravah, ki se uporabljajo znova, seveda pa jih je treba ustrezno odstraniti na koncu življenjske poti,« pojasni Laubscher.
Marcus Laubscher, Philips
Strinja se s tem, da je treba upoštevati znanost, ki pravi, da je določene snovi treba nehati uporabljati. A ob tem ni najbolj smotrno odpraviti tudi ponovne uporabe, saj ta tudi koristi pri zmanjšanju obremenitev okolja, verjetno še bolj kot zamenjava vseh naprav z nevarnimi snovmi z novimi. »Seveda pri proizvodnji sledimo vsem omejitvam in pravilom. Težava je, da je bila določena naprava pred leti povsem v skladu s predpisi, danes pa ni več,« opozarja Laubscher.
Najem pred prodajo
Philips je že pred časom začel prodajati storitve, ne le izdelkov; tako prodaja svetlobo, ne zgolj svetil. »Imamo cel segment naprav za gospodinjstva, pri čemer se naš fokus spreminja. Avdio- in videonaprave niso več ključni posel. Glavni posel je postalo vse, kar je povezano z zdravjem. To se ne začne in konča v bolnišnici, temveč je povsod, kjer so ljudje. Tu je tudi velika priložnost za storitve. Kupca zanima komunikacija z zdravnikom, ne senzor, ki spremlja njegovo stanje,« meni Laubscher.
Povezava s krožnim gospodarstvom je v tem, da je v velikem interesu proizvajalca, da inovira, na novo oblikuje izdelke, poslovne modele in drugo, če ima take povezave s kupcem. Kupec bi pri tem rad nižje cene, zato je nujno, da je izdelke mogoče nadgraditi, ko je razvita nova funkcionalnost. To je ceneje kot nakup novega aparata vsakič, ko se tehnologija malce spremeni.
Smrt aparatov ni programirana
Večkrat je slišati, da ima veliko naprav danes programirano smrt. Slišali smo, da so, denimo, ohišja avtomobilskih luči iz tako tankega materiala, da jih bo treba prej ali slej zamenjati.
»Kupci hočejo večinoma kupiti najcenejšo stvar, poleg tega želijo zamenjevati stvari, vsakič za nove. Razumem, da kdo hoče zamenjati aparat za kavo, če pride na trg nova, boljša tehnologija, ne razumem pa prav sociološkega fenomena, da hočejo ljudje zamenjati, denimo, aparat za segrevanje vode, ker je ta, ki ga imajo, že grd, nov pa tako ali tako stane le 20 evrov. To smo v industriji videli kot izziv za oblikovanje naprav in šli preučevat, koliko časa ljudje običajno uporabljajo določen izdelek. V zadnjih petdesetih letih se ta obdobja ves čas krajšajo. Poleg tega obstaja močan pritisk na cene, izdelki so čedalje cenejši. Zato nima smisla, da izdelek zdrži sto let,« pravi Laubscher.
V programirano smrt tako ne verjame. »Ne vidim tega v Philipsu, ne verjamem, da so napake namerno vgrajene. Bolj gre za prilagajanje kakovosti izdelkov povprečni uporabi in pritisku na cene,« odgovarja.
Rešitve za majhne trge
Na večjih trgih je dovolj veliko najemnikov dragih naprav verjetno lažje najti. »Ni vprašanje, kdaj bodo storitve najemanja medicinske in druge opreme primerne za majhne trge, kot je Slovenija. Vprašanje je, kdaj bo Slovenija za svoj trg vzela evropski in svetovni trg. Imate veliko mednarodnih podjetij, zlasti dobaviteljev avtomobilski industriji. Lahko se zgodi, da bodo podjetja, ki se bolj ukvarjajo s kupci, počasi spremenila zahteve za vse dobavne verige. V Sloveniji imate lahko veliko dobaviteljev, ki se bodo razlikovali od drugih po tem, da bodo pionirji v ponudbi prenovljenih komponent po boljši ceni in po bolj konkurenčnih zaposlenih, kot jih ima Poljska,« pravi Laubscher. Ob tem dodaja, da je Evropska unija sicer deležna veliko kritik, vendar je treba vedeti, da moramo držati skupaj – le tako imamo dovolj veliko kritično maso za razvoj novih rešitev.
Majhnost je izziv
Za majhno državo in majhen trg se imajo tudi Škoti. Vendar so kljub temu sestavili nacionalno strategijo za prehod v krožno gospodarstvo. Iain Gulland, vodja škotske organizacije Zero waste, ki je imela ključno vlogo pri pripravi strategije, je povedal, da so preverili več vej industrije, zlasti njihov tok materialov, in analizirali, koliko odpadkov lahko preusmerijo z odlagališč.
»Ugotovili smo, da izvažamo 70 odstotkov teh materialov, z izjemo bioloških odpadkov in stekla, ki je povezano z našo proizvodnjo viskija. Večina plastike, papirja, kovin in drugega, iz javnega in zasebnega sektorja, pa konča nekje zunaj meja. Smo majhna država in iz teh materialov bi lahko naredili več. Zgolj s popravljanjem stvari bi prihranili 500 milijonov funtov na leto,« ugotavlja Gulland.
Iz te analize je nastala škotska nacionalna strategija. Organizacija Zero waste je izbirala dobre prakse, povezovala podjetja, opravljala raziskave in za vse to imela podporo politike. V treh letih bodo podjetja imela dostop do 70 milijonov evrov investicijskih podpor in jamstev za prehod v krožno gospodarstvo.
Iain Gulland, Zero waste Scotland
»Mi mislimo, da smo majhna država, saj imamo le pet milijonov prebivalcev. Velikost je eden od izzivov. Največ imamo majhnih podjetij. Nekaj je res predstavništev velikih korporacij, vendar nobena nima sedeža pri nas. Priložnosti pa so tudi znotraj Škotske, denimo v proizvodnji hrane in pijač, pri nafti in plinu. Priložnosti so tudi v informacijski tehnologiji, vendar je pri tem pomembno sodelovanje z drugimi državami, kot sta Nemčija in Nizozemska,« pravi Gulland.
Pomembno je biti del EU
Ravno to sodelovanje pa bi lahko bilo oteženo zaradi novih pravil znotraj Velike Britanije. Gulland ob tem ni želel komentirati politike glede brexita.
»Težko je ne vtikati politike, vendar bi rad poudaril, da je pomembno biti del EU. Če pomisliš le na oblikovanje standardov za izdelke, da so bolj primerni za recikliranje, to mora biti urejeno na evropski ravni. Velika podjetja, ki želijo investirati v določeni državi, morajo vedeti, da so pravila povsod enaka. Ne moremo biti krožni sami, ne mi ne Slovenija, iz tega ne bo koristi, če ne gremo v to vsi,« je prepričan Gulland.
A tudi to je argument proti brexitu. »Škotska vlada se odloča o osamosvojitvi. Ljudje morajo vedeti, da bo to ostal enoten trg. Morajo vedeti, da je investiranje v krožno gospodarstvo dobro zanje, za druge ljudi in za okolje. To sicer že vedo, a želijo si to širiti tudi na druge trge in želijo biti konkurenčni na drugih trgih,« odgovarja Gulland.
Splača se
Na vprašanje, ali se prehod v krožno gospodarstvo splača, je Gulland odgovoril, da se splača, vsaj dolgoročno. »Zamenjava razsvetljave se splača v letu dni, s krožnim gospodarstvom ne gre tako hitro. Veliko našega dela je priprava osnov za prihodnost, kar podpira tudi vlada. Tvegano je ostati v linearnem gospodarstvu. Poglejte, kaj se dogaja po svetu, kaj se dogaja z viri,« odgovarja Gulland, ki se strinja z mnenjem, da se z linearnim sistemom ne da doseči niti milenijskih ciljev Združenih narodov, ki vključujejo tudi odpravo revščine.
»Če glavna industrija ostane linearna in temelji na dobavi poceni naravnih virov, bo vrsta materialov počasi ostala zaklenjena v neki drug krog uporabe, nedosegljiv za mala podjetja, ki bodo tudi ostala linearna. Podatki o kritičnih materialih v naši industriji so se bistveno spremenili v zgolj petih letih,« še opozarja Gulland.
Ne moremo uporabljati več virov
»Pravi trenutek je že tu, čas je, da začnemo,« pravi Christiaan Kraaijenhagen, ustanovitelj Innoboost. Prepričan je, da se prehod v krožno gospodarstvo tudi splača. »Ne smete gledati le s stališča dobička, to je staromodno gledanje. Prehod moramo opraviti, ker smo že odgovorni državljani in ne moremo porabljati še več virov, kot jih že uporabljamo, saj smo nekatere vire že skoraj povsem izrabili. Na drugi strani pa se krožno gospodarstvo tudi splača, povsem poslovno,« pravi Kraaijenhagen.
Čas za spremembe je nastopil tudi za poslovneže, saj nove generacije hočejo dostop do mobilnosti, do koles, avtobusov, vlakov in drugega, in to so pripravljeni tudi plačati.
Christiaan Kraaijenhagen, Innoboost
»Spremenilo se je to, da mladi nočejo več biti lastniki avtomobilov. Tudi v naši družini že osem let nimamo avta, imamo aplikacijo za najemanje avtomobilov. Če čakaš na prehod, bo ta čedalje dražji,« opozarja Kraaijenhagen.
V svetu pa se države še vedno primerjajo s podatki o rasti BDP in konkurenčnostjo, podjetja z dobički, kakovost življenja ni pomembna. »Vsi smo bili vzgojeni kot poslovneži in navadili smo se tekmovati med sabo. To ne deluje. Imamo eno pito in vsak hoče večji kos od vseh drugih. Tako na koncu kdo ostane tudi brez drobtinice pite. Krožno gospodarstvo lahko dosežemo le s sodelovanjem, tako lahko spečemo večjo pito. Začeti moramo majhni, kot vi in jaz; če hočeva sodelovati, narediva majhen poskus in bova videla, kaj se bo zgodilo. Nihče ne more nič narediti sam, niti največje korporacije, to bi šlo prepočasi,« meni Kraaijenhagen.
Dobra podlaga za začetek
Slovenija je majhna in ima majhen trg. »Tako je. To je dobra podlaga za začetek,« odgovarja Kraaijenhagen. Na izziv, da na tako majhnem trgu hitro pridemo do omejitve zaradi premalo uporabnikov določene rešitve, je Kraaijenhagen odgovoril, da se s tem ne strinja, saj se vsak projekt začne le z nekaj uporabniki.
»To je ves moj poudarek. Začneš lahko na zelo majhni bazi. Illy ima odpadno kavo in jo zbira. Tudi v Ljubljani imate veliko odpadne kave. Že kdo goji gobe na njej? To bi bil en primer zelo majhne in lokalne rešitve. Vidimo tudi veliko starejših ljudi. Zakaj jim ne ponudimo storitev, denimo, da bi jim kuhali, se v prostem času z njimi družili, jim omogočili mobilnost? Priložnosti je veliko, v Ljubljani in v Sloveniji,« našteva Kraaijenhagen.
Priznava sicer, da je mogoče res izziv, kako povečati obseg storitve, saj je Slovenija res majhna, vendar je že stkala mnoge vezi zunaj meja. »Duh Slovenije mi je všeč. Lahko pridemo sem, si izmenjamo izkušnje, naprej pa gremo potem vsi hitreje. To je zelo pametno,« pravi Kraaijenhagen. Prepričan je, da bo delovalo, saj ljudje potrebujejo dobre novice in nova delovna mesta.
Spremenjene vrednote pa se mu ne zdijo tako pomembne, saj pravi, da pozna veliko Nizozemcev, ki ne verjamejo v krožno gospodarstvo, pa tudi veliko ljudi v podjetjih, lokalnih skupnostih in start-upih, ki verjamejo vanj in se povezujejo. In to je raven za delo naprej.
