Paradoks nemške moči
pet, 17.02.2017, 20:00
Paradoks nemške moči
Je Nemčija lahko voditeljica Evrope, ko pa ji manjka vsakršen razmislek o Mediteranu?
Od začetka evrske krize je Nemčija najmočnejša evropska sila, živimo v Evropi, ki jo drži skupaj nemško srce. In vendar za ceno razpadanja evropske ideje. Nemška moč je star evropski problem, kontinent je večno soočen z nemškim vprašanjem, EU je bila ustvarjena, da bi ga rešila. Nemčija pa je v vsakem primeru prekleta: kadar kaj naredi in kadar ničesar ne naredi. Hans Kundnani (The Paradox of German Power) govori o novi obliki nacionalizma, utemeljeni na gospodarskem izvozu in ideji miru, a z obnovljenim sentimentom nemškega »poslanstva«; analizira in sintetizira »nemško vprašanje« in moč najbolj kompleksne sile v Evropi.

Nemčija gleda na Vzhod. To je njena ukoreninjena tradicija, venomer je videla svojo zgodovinsko vlogo v vzhodni Evropi in dlje, njeni interesi so povezani s slovanskim, ruskim svetom. Od vdorov vikingov v Kijevsko Rusijo in pohodov Tevtonskega viteškega reda v Baltik. Kantov Königsberg, Kaliningrad, je bil na koncu sveta, vsaj za nemško govoreči svet je pomenil najvzhodnejšo izpostavo, leta 1254 so ga ustanovili nemški križarji v pohodu za kristjanizacijo poganskih Baltov. Pod njihovo nadvlado je »Borrusia«, od tod ime nogometnega kluba, postala Prusija, bogata germanizirana provinca, slavna zaradi trgovine z jantarjem. Neil MacGregor, nekdanji direktor Britanskega muzeja, v Spominih nacije popisuje, kako je rodbina brandenburških Hohenzollerjev, ki je od začetka 16. stoletja vladala Kaliningradu, izkoriščala tako rekoč monopol nad materialom, dragocenejšim od srebra; njihovih razkošnih jantarnih daril si nihče drug ni mogel privoščiti in nihče jih ni mogel odkloniti. Tu je vse življenje preživel Immanuel Kant, nikdar ni stopil na tla današnje Nemčije, pisec znamenite misli s konca Kritike praktičnega uma o strahospoštovanju do »zvezdnega neba nad nami in moralnega zakona v nas«. Nemške filozofije – zahodne filozofije – si brez njega ni mogoče predstavljati.

Govorim o izgubljeni prestolnici, več stoletij skoraj mitskem mestu monarhije, in o nemški vzhodni kolonizaciji, ki je popolnoma preobrazila srednjo in vzhodno Evropo na demografskem, religijskem, pravnem in administrativnem področju.

Nemčija tudi danes zre proti vzhodu, še posebno k Rusiji. Kar ima svojo ceno. Ne opazi Mediterana, tuj ji je in oddaljen, v tem je njen obupen geopolitični primanjkljaj. Ne gre samo za Sredozemlje kot zgodovinsko-kulturni prostor, morje kot prostor »srečevanja civilizacij« ali »spopadanja ljudstev«, medkulturnega sobivanja in fluidnosti človeštva, ki ga je temeljito, nemara dokončno preučil Fernand Braudel. Nemčija, ki je vedno bila predvsem »centralna sila«, ne vidi limesa, tega morja, ki je postalo morda najbolj problematična meja, kar jih je. Barbarstvo, ki se dogaja na robovih celine, ne prevprašuje samo meja človečnosti, ampak tudi našo prihodnost.

Smo pri aktualnem političnem vprašanju, sredozemski migrantski poti. Lani je osrednji Mediteran prečkalo kakih 180.000 priseljencev, skoraj 90 odstotkov jih je prišlo z libijskih obal. Libija je postala glavna izvozna točka migracij v Evropo, slednja se po vzoru sporazuma s Turčijo zdaj dogovarja z državo, ki je ni. Toda sporazum z magrebsko državo brez centralne oblasti in brez nadzora nad teritorijem je nestvaren, Libija po zahodni vojaški intervenciji in strmoglavljenju diktatorja Gadafija leta 2011 tone v kaos. Migracijska politika EU je popolnoma irelevantna; mimogrede, Italija je edina evropska država, ki je v Tripoliju po dveh letih ponovno odprla svoje veleposlaništvo, in edina, ki razume problem. Evropska unija se je nekdaj razglašala za tisto, ki izvaža stabilnost; zdaj nemo zre kronično nestabilnost na svoji južni meji. Velikanska problematika afriških migracij je prepuščena sredozemskim članicam.

Zanemarjanje, nemara celo podcenjevanje Mediterana seže onkraj tega in tudi onkraj politično-varnostno-vojaških vprašanj Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Nemčija ima prezirljiv odnos do Mediterana scela, ta zanjo ni drugega kot najbližje toplo morje. Kot da niti ni pretirano važno, ali južne članice Evropske unije, Grčija, Španija, Italija, ostanejo v celoti del evropskega projekta ali pa bodo zaradi ekonomskih težav ostale prepuščene same sebi.

Nemško politiko v tem kontekstu zanima samo Francija. Gre za mišljenje, da za to, da obdržiš sredozemsko Evropo, zadošča, da obdržiš blizu sebe Francijo. Sredica evropskega projekta je bila od vsega začetka evropsko-nemški tandem, vendar je ta že dolgo samoprevara. Ko sta se Konrad Adenauer in Charles de Gaulle leta 1962 v katedrali v Reimsu udeležila spravne maše med nekdanjima sovražnicama, je bil stol francoskega predsednika višji od sedala nemškega kanclerja. Nemčija je sprejela francoski politični primat, svoji ekonomski prevladi navkljub. Več kot pol stoletja je francosko-nemški motor poganjal integracijo, a tudi zakrival moč oziroma šibkost partneric na eni in drugi strani Rena. Pa vendar dvomov ni več: Francija, ki je v globokih ekonomsko-socialnih težavah, je bliže Italiji kakor Nemčiji. Slednja se je vmes ozirala k Britaniji, v zadnjem desetletju tudi k Poljski, zdaj je sama, sama. Naposled lahko vse zvedemo na vprašanje, ali je Nemčija lahko voditeljica Evrope, ali je lahko motor Unije, ko pa ji manjkata vsakršen razmislek in empatija do Mediterana.


Paradoks nemške moči

Nemčija je »centralna sila«, ne vidi limesa, tega morja, ki je postalo morda najbolj problematična meja, kar jih je. Foto: AP/ Matthieu Willcocks

Prijavi sovražni govor