Paradoks nepredvidljive preteklosti in predvidljive prihodnosti

O zgodovinskem pomenu oktobrske revolucije ob njeni stoti obletnici.

sob, 04.11.2017, 06:00
Na začetku so revolucije vedno upor proti krivični družbi in uresničevanje utopičnega hotenja po bolj pravičnem svetu. V tem smislu bodo vedno »aktualne« kot potencialni mobilizator in alternativa v družbah, ki dušijo svobodo in do skrajnosti poglabljajo družbeno-ekonomske neenakosti.

Stota obletnica oktobrske revolucije je priložnost za razmislek o njenem zgodovinskem pomenu ter današnjih možnostih (?) za revolucije. Pri tem so v pomoč številne zgodovinske monografije, ki so izšle v zadnjem času. Zgodovinarji in družboslovci so se v njih dokopali tako do skupnih kot do nasprotujočih si spoznanj. Nihče od njih pa ne more uiti temu, da njihove interpretacije ne bi narekovali sedanjost in z njo povezana nova spoznanja o »nepredvidljivi preteklosti«.

O revolucijah obstajajo, razumljivo, različna mnenja tako na levici kot desnici. Običajno prepričanje, da je prva naklonjena oziroma druga nenaklonjena revoluciji, ni vedno točno. Navedel bom samo nekaj primerov: Victor Hugo, ki se je močno zavzemal za delavske pravice, je zagovarjal stališče, da je »revščina tista, ki trasira pot do revolucije, po njeni zmagi pa so ljudje ponovno pahnjeni vanjo«. Eden najbolj vplivnih mislecev v zgodovini liberalizma John Stuart Mill je na politične revolucije v smislu odpravljanja ali rušenja etabliranih institucij gledal kot na posledico predhodnih moralnih prepričanj, ki jih je stari družbeni red pred tem zavračal.

Winston Churchill o Leninu

Na drugi strani je sicer oster nasprotnik boljševikov Winston Churchill njihovega voditelja Lenina označil za »odličnega misleca, ki je razgrnil vso podobo njegovega časa, njegovo zgodovino, tegobe, neumnosti, sramote in predvsem njegove napake«. Pri utemeljitelju modernega konservativizma Edmundu Burku, ki sicer sploh ni bil naklonjen revolucijam, lahko naletimo na misel, da se država, ki nasprotuje družbenim spremembam, s tem odpoveduje tudi lastnemu obstoju. Vseeno pa ni pozabil opozoriti, da se sprememba nepravičnega družbenega reda konča z nastankom novega.

Zgodovinar Jurij Perovšek je pisal o zanimivem stališču politika Slovenske ljudske stranke dr. Antona Korošca iz leta 1932, ki si zasluži, da ga v celoti citiramo: »Kapitalizem se je v svetu za svoj kapitalistični privilegij poslužil orožja in tako so se tudi mase nižjega ljudstva organizirale in tudi prijele za orožje. Bodoča vojska, katera se že sedaj pripravlja, bo socialna vojska. Komunizem ima v sebi veliko dobrega in kar ima dobrega, bo povzel cel svet, kar pa ima umetnega, nenaravnega, bo pa vsak narod vrgel iz sebe in tudi ruski narod je tako močan in zdrav sam v sebi, da bo to vrgel iz sebe.« Njegova stranka je imela pozitivno stališče tudi do Zveze sovjetskih socialističnih republik. Leta 1923 je predlagala narodni skupščini Kraljevine SHS, da se zbliža z Bolgarijo in Rusijo, ki sta »naši naravni zaveznici in prijateljici«.

Za britanskega zgodovinarja Erica Hobsbawma je bila ruska revolucija osrednji dogodek 20. stoletja, ki je po globini in globalnem učinku presegel prejšnjo – francosko revolucijo. V treh, štirih desetletjih se je tretjina človeštva znašla v režimih, ki jih je vsilila ali inspirirala sovjetska država po (Leninovem) organizacijskem modelu komunistične stranke. S padcem berlinskega zidu (1989) je večina teh režimov (pro)padla, Hobsbawm pa se je pred dvajsetimi leti izognil vprašanju o vplivu ruske revolucije v prihodnosti. Od peščice komunističnih držav, ki so »preživele«, omenimo Severno Korejo, Kubo, Laos in Kitajsko, zadnja je s hibridno kapitalistično ekonomijo in enopartijsko vladavino komunistična samo še po imenu.

Vladavina strahu

Revolucije, kot vidimo v zgodovini, nimajo »sreče« pri njihovem nadaljevanju. Njihovo življenje ne poteka (nujno) v skladu z zamislimi njihovih »arhitektov«. To je lahko spoznal Lenin že leta 1921, tri leta pozneje, malo pred smrtjo, pa tudi zapisal v svoji politični oporoki. Pri tem ni bil tako prepričljiv in samokritičen kot njegov revolucionarni sotovariš in glavni urednik Pravde Nikolaj Buharin. Resnici na ljubo dodajmo, da je Lenin sicer napovedal svojo »posmrtno« usodo, ko je pisal o revolucionarjih, ki jih po smrti spreminjajo v ikone in kanonizirajo, da bi tako (u)tolažili množice, čeprav se v resnici pravi namen skriva v njihovem poneumljanju. Ko je dve leti bolehal zaradi kapi, mu je še ostalo nekaj časa za razmišljanje o poti, ki jo ubira revolucija. Pri tem je ugotovil, da se boljševizem vrača k stari caristični državi in njenemu velikoruskemu šovinizmu. Po smrti so Lenina kljub upiranju njegove vdove in obeh sester mumificirali in javno razkazovali v mavzoleju, kot da bi bil bizantinski svetnik.


Leninova podoba vzidana v jez hidroeletrarne v Kirgiziji Foto: Šamil Žumatov/Reuters

Stalin je dal Buharina aretirati februarja leta 1937, na njegov ukaz pa so ga usmrtili leto pozneje. Ko se je pred aretacijo poslavljal od žene Larine, je pokleknil pred njo in jo prosil, da mu odpusti, ker je uničil njeno življenje. Kmalu zatem so tudi njo odpeljali v koncentracijsko taborišče za »družinske člane izdajalcev domovine«. Slabe tri mesece pred usmrtitvijo, ko je že vedel, kaj ga čaka, je Buharin na Stalina naslovil pismo, v katerem je priznal svojo vlogo in odgovornost za nastanek sistema, ki je pripeljal do množičnih likvidacij (»čistk«), ki so temeljile na razvrščanju ljudi na krive, sumljive in potencialno krive. Buharin je v njem opozoril na nastajanje avtoritarne države, ki temelji na permanentnem stanju destabilizacije, v kateri sta sejanje političnih razdorov in strah ključni sestavini vladanja. Stalin je Buharinovo pismo shranil v zgornjem predalu svoje pisalne mize in so ga našli šele po Stalinovi smrti, objavljeno pa je bilo po razpadu Sovjetske zveze.

Jonathana Benta, raziskovalca stalinskega obdobja na Univerzi v Princetonu, ki s tem deli mnenje našega mednarodno priznanega raziskovalca carizma, ruske revolucije in stalinizma Marjana Britovška (1923–2008), preseneča, da je Stalin začel kampanjo »velikega terorja« leta 1936, v času relativnega miru in politične stabilnosti v Sovjetski zvezi. Nenadno »odkrivanje« množičnih sovražnikov v sovjetski družbi si je Stalin preprosto izmislil, da bi uveljavil prepričanje, o čemer je Buharin opozarjal v pismu, da je vsakdo lahko kriv.

Milijoni nedolžnih ljudi, njihove sezname so sestavljali v Kremlju, so brez dokazov aretirali, mučili in ustrelili. S sistematičnim razgrajevanjem družbenega reda, odpravljanjem zadnjih ostankov pravne države, vcepljanjem strahu in nezaupanja med sovjetske državljane je Stalin opravičeval svoj poglavitni cilj, da se znebi vsake grožnje njegovi despotski vladavini. Ker je samo on »poznal« vse sovražnike, se je predstavljal kot edini, ki mu lahko državljani zaupajo vodenje države. Na ta način se ni le fizično znebil potencialnih nasprotnikov v partiji, temveč je poslal jasno sporočilo tudi vsej družbi: če se lahko znajdejo med krivci voditelji, kot so Buharin, Kamenjev, Zinovjev in drugi, si nihče ne zasluži varnosti.

O neizogibnosti in kontingentnosti

Vzroke za degresijo ruske revolucije nekateri avtorji pripisujejo temu, da so se boljševiki, ki so se prej uvrščali med socialdemokrate, pozneje odrekli idejam socialne demokracije: bolj robustni politični demokraciji od tiste, ki jo pozna kapitalizem, in njeni uporabi na širšem družbenem in ekonomskem področju. Sicer pa je tudi ruska revolucija doživljala podobno usodo kot francoska. Spomnimo, da je zadnja komaj deset let po njej sledila Napoleonova vladavina, zatem restavracija monarhije leta 1815, revoluciji leta 1830 in 1848, nadalje, razglasitev drugega cesarstva in nazadnje tretje republike. Slabih sto let pozneje je Francija doživela poraz v francosko-pruski vojni (1870), leta 1871 pa je bila krvavo zadušena pariška komuna.

Številni, med njimi tudi mnogi podporniki ruske revolucije, so (bili) prepričani, da je bila gradnja »socializma v eni državi« od začetka obsojena na poraz. Med vzroki sta bila največkrat omenjena zaostala in pretežno kmečka država s komaj tremi odstotki industrijskega delavstva ter državljanska vojna in vojaška intervencija desetih držav (ZDA, Kanade, Francije, Velike Britanije, Srbije, Finske, Romunije, Turčije, Grčije in Japonske) s ciljem, da s podporo kontrarevolucionarnim (»belim) armadam vzpostavijo stari družbeni red. Pri tem so bile te vojske pripravljene uporabiti vsa sredstva za množično uničevanje ljudi, o čemer priča ukaz tedanjega in že omenjenega ministra za vojno Winstona Churchilla, da letala odvržejo na vasi in kraje na severu Rusije, ki so jih obvladovali boljševiki, 50.000 v tistem času najbolj sofisticiranih in smrtonosnih kemičnih bomb (M Device). Glavni razlog za intervencijo je bil, da je z rusko revolucijo svetovni kapitalizem praktično izgubil nadzor nad največjo državo in ozemljem na svetu.

Vendar je sovjetska država, kot piše britanski socialni filozof Sean Sayers z Univerze v Kentu, kljub državnemu terorju, čistkam, fizični likvidaciji 70 odstotkov boljševiške politične elite in nacistični invaziji ne le preživela, temveč se je proti koncu druge svetovne vojne pojavila tudi kot njena zmagovalka, industrijsko razvita država in velesila, ki je medtem odpravila nepismenost in se ponašala s 60 odstotki urbane populacije. Nadalje, v okupirani Evropi so v številnih državah komunisti vodili oboroženi odpor proti fašizmu, po vojni pa so se tam uveljavile močne komunistične stranke. Komunisti so bili prav tako na čelu odpora proti japonskim agresorjem v Aziji ter kmalu zatem izpeljali drugi val revolucij na Kitajskem, v Koreji in Vietnamu.

Na začetku in v njihovem sociološkem jedru so revolucije vedno upor proti krivični družbi in uresničevanje utopičnega hotenja po novem in bolj pravičnem svetu. V tem smislu bodo revolucije vedno »aktualne« kot potencialni mobilizator in alternativa v družbah, ki dušijo svobodo in do skrajnosti poglabljajo družbeno-ekonomske neenakosti. V primeru ruske revolucije je na mestu vprašanje, ki si ga je zastavil China Miéville v knjigi Oktober – zgodba o ruski revoluciji: ali je morala ta neizogibno (pri)peljati do zadušitve svojega emancipatornega jedra ter končati v terorju in diktaturi? V zborniku Zgodovinsko neizbežna? Prelomni trenutki v ruski revoluciji, ki ga je uredil nekdanji britanski ambasador v Rusiji Tony Brenton, se je večina uglednih raziskovalcev na tem področju strinjala, da ni nič bolj fatalnega od prepričanja, da je zgodovinski proces neizogiben. Po njihovem je igrala kontingentnost večjo vlogo v ruski revoluciji kot v porevolucijskem obratu k terorju in diktaturi. Vse odgovornosti zato ni mogoče prevaliti na krvavo državljansko vojno, tuje vojaške intervencije in propadle revolucije v Evropi.

Boljševiški disident Viktor Serge je leta 1937 ponudil drug odgovor. Po njegovem sicer boljševiki nosijo največjo odgovornost za degeneracijo revolucije, vendar so njihovo stranko na začetku sestavljali tudi številni drugi »virusi«, ki niso imeli veliko skupnega z njenim malignim izrastkom – stalinizmom. Sergeu se zato ni zdelo prav, da se neki živ organizem, kot je bila ruska revolucija, po opravljeni zgodovinski »obdukciji« sodi le po enem, ki je povzročil njegovo smrt.


Razbitine Leninovega spomenika pri Tbilisiju v Gruziji Foto: David Mdzinarishvili/Reuters

Nostalgija za sovjetskimi časi

Ko je Vladimir Putin na vprašanje tujega novinarja, kako se v Rusiji pripravljajo na jubilej ruske revolucije, odgovoril, da ta ni na njihovem »koledarju«, je posredno priznal, da je to najmanj moteča zgodovinska tema, če ne tudi strah današnjih oblastnikov pred ohranjanjem spomina na revolucijo. Razmere v Rusiji danes seveda ne spominjajo na tiste pred sto leti, ko je Rusija med vojno že izgubila blizu sedem milijonov državljanov, medtem pa so ljudje trpeli hudo lakoto. Pa vendarle: po podatkih Credit Suisse je današnja Rusija na prvem mestu med glavnimi gospodarstvi v svetu po neenakosti.

Deset odstotkov najbogatejših ruskih državljanov razpolaga s 87 odstotki bogastva. Drugi podatki, na voljo tudi v ruskih medijih, govorijo o tem, da se Putin uvršča med najbogatejše ljudi na svetu. Zato po besedah ruskega zgodovinarja Nikite Sokolova ne preseneča, da povzroča revolucija, izvedena pred sto leti, ruski državi še vedno tolikšno nelagodje, če vemo, da je bil ključni impulz revolucije povezan z zahtevami za socialno pravičnost. Ob tem ni mogoče prezreti nostalgije znatnega dela državljanov za sovjetskimi časi, kar potrjujejo javnomnenjske raziskave, po katerih se Stalin v Rusiji uvršča na prvo mesto med najvidnejšimi svetovnimi voditelji.

To, da današnji režim ignorira obe obletnici, februarsko (demokratično) in oktobrsko (boljševiško) revolucijo, je prepričljiv dokaz njune zasidranosti v ruski družbi. Putin sicer nenehno izpostavlja pomen ruske zgodovine – z omenjanjem pomena nepretrgane zveze med imperijem dinastije Romanov, Sovjetsko zvezo in sodobno Rusijo – za ohranjanje legitimnosti obstoječega političnega režima, pri čemer se tudi predstavlja kot voditelj, ki je Rusom (po)vrnil njihov ponos. Kot piše ruski novinar in politični komentator Konstantin von Eggert, se odnos Francozov do njihove revolucije močno razlikuje od ruskega: poleg spoštovanja do lastne države v Franciji svojo revolucijo obravnavajo kot zibelko človekovih in državljanskih pravic. Putinovo razumevanje ruske zgodovine se nasprotno osredotoča na slavljenje države in neomejeno pripravljenost njenih državljanov, da se zanjo tudi žrtvujejo. Zato je razumljivo, da se iz sovjetske preteklosti daje prednost letu 1945, tj. ruski zmagi in »veliki domovinski vojni« v času druge svetovne vojne.

Če smo prispevek začeli z navedbo o nepredvidljivi preteklosti, je prav, da se na koncu vprašamo, ali ponuja ruska revolucija kakšna uporabna spoznanja za prihodnost, ki utegne biti, paradoksalno, bolj predvidljiva od preteklosti. V revolucionarnem letu 1968 so se takratna radikalna študentska in družbena gibanja jasno distancirala od stare levice, ki jo je poosebljala ruska revolucija, s tem, ko so se razglašala za novo levico. Če so že imele kaj skupnega z njo, sta bila to kvečjemu politični instinkt in težnja po enakosti in svobodi ali osvobojenosti, drugače pa je nova levica nasprotovala realno obstoječi enodimenzionalni družbi, zaznamovani s potrošništvom in vladavino profitov nad ljudmi. Namesto Leninove enostrankarske diktature, razrednega boja in prevzemanja državne oblasti so novo levico zanimali individualna avtonomija, demokracija v vsakodnevnem življenju in kozmopolitizem. Več navdiha je našla pri Rosi Luxemburg, predvsem v njeni kritiki ruske revolucije, pri čemer se je brezkompromisno zavzemala za kongruentnost revolucije in demokracije.

Od »Moskve« do Davosa

V 20. stoletju sta doživela (dokončen) poraz oba modela progresivnih družbenih sprememb. Najprej revolucionarni, povezan z rusko revolucijo, in pozneje tudi reformistični, za katerega se je zavzemala socialna demokracija. Prvi model je poskušal udejanjiti socializem (komunizem) s sredstvi, ki jih poznajo avtoritarni režimi, drugi, socialdemokratski, ki je prav tako zagovarjal socializem, pa se je, nasprotno, oprl na predstavniško demokracijo, politični pluralizem in vladavino prava. Nobenemu od njih, prvi z udinjanjem »Moskvi«, drugi pa »washingtonskemu konsenzu« in Davosu, ni uspelo uresničiti socializma. Prvega je zgodovina odplaknila po padcu berlinskega zidu leta 1989, medtem ko je drugi pod imenom »tretje poti« (Blair, Schröder in Clinton) žalostno končal v neoliberalizmu, ki seveda nima nič skupnega z reformami.

O tem pove veliko trditev zagovornice trdega neoliberalizma Margaret Thatcher, ki si je štela za največji uspeh to, da je njeno politiko nazadnje sprejela tudi njena glavna politična nasprotnica – laburistična stranka s Tonyjem Blairom na čelu. Mainstreamizacija socialne demokracije, kar je pomenilo, da te ne zanima (več) iskanje alternativ(e), in posledična dezertifikacija socialne demokracije v Evropi sta očitni in politično boleči dejstvi. O zadnjem najbolje priča podatek, da so dve tretjini vlad v Evropski uniji na začetku tega stoletja vodile socialdemokratske stranke, medtem ko jih je danes le še šest med 28. članicami Evropske unije.

Realno obstoječi neoliberalizem, ki ga zgodovina vsaj za zdaj (še) ni dokončno odplaknila, kljub njegovi odgovornosti za izbruh velike svetovne finančne in gospodarske krize pred devetimi leti, spominja na minule politične fundamentalizme, ne nazadnje tudi na državni socializem (stalinizem). Oba prisegata na absolutno politično resnico in različne »šok terapije«, za katerimi so ostajale marginalizirane in socialno prikrajšane množice (»devetindevetdeset odstotkov«), ki so bile povrhu tega še prikrajšane za demokracijo. Prvi je ime za vsemogočnost trga, tj. marketizacija vseh sfer družbenega življenja in vladavine finančnega kompleksa, drugi pa ime za avtoritarno vladavino partije pod demagoško pretvezo uresničevanja zgodovinskih ciljev delavskega razreda.

Eksponencialno povečevanje neenakosti in krivic po svetu ponovno postavlja na dnevni red vprašanja, povezana z redistribucijo nacionalnega in globalnega bogastva. Preseneča, da na te probleme danes opozarjajo in nudijo alternative nekdanji in sedanji ekonomisti Svetovne banke, npr. nobelovec Joseph Stiglitz in Branko Milanović, seveda pa tudi številni drugi (Thomas Piketty). Medtem si evropski politični mainstream zatiska oči pred nakopičenimi problemi in prihajajočo krizo ter istočasno hipokritsko opozarja na uničujoče učinke uporov, čeprav s tem predvsem sam ustvarja pogoje zanje.

Omenjena socialna in v bistvu tudi razredna vprašanja so povezana s problemi, kakršnih prejšnje stoletje ni poznalo: vzemimo grožnjo biološkega in nuklearnega Armageddona, ki grozita (decentnemu) preživetju človeštva. O tem, kaj čaka svet brez alternativ ter nasprotovanj in uporov, veliko pove knjiga Yuvala Noaha Hararija Homo Deus: kratka zgodovina prihodnosti. »Na začetku 21. stoletja«, kot piše avtor, »vlak progresa počasi zapušča postajo, gre za zadnji vlak, ki odhaja s te postaje z imenom Homo Sapiens.« 

***

Dr. Rudi Rizman je profesor sociologije in političnih ved na Univerzi v Ljubljani in Bologni.

Prijavi sovražni govor