Afganistan, paravojaški raj

V letošnji bojni sezoni je talibsko gibanje povečalo število operacij na severu Afganistana. Poleg okupacijskih sil in afganistanskega represivnega aparata so v boj proti talibom vstopili tudi provladni gospodarji vojne in njihove etnične milice.

Konec julija so talibi napadli vas Aktaš. »Takrat sem bil član lokalne policije, ki je delovala pod poveljstvom Mohameda Omarja Pahsaparana. Njihov član sem bil šele en mesec. Branili smo našo vas. Ko so talibi napadli našo nadzorno točko, so nas ujeli. Na naši nadzorni točki je bilo 12 ljudi. Vse so nas ujeli,« pove 21-letni Abdul Rašid, oče enega otroka. Vas Aktaš leži v okraju Hanabad v severni provinci Kunduz. Ko se je znašel v talibskem ujetništvu, je Rašida doletela nenadejana sreča. »Vladne sile so napadle talibe, ki so nas imeli v ujetništvu. V zmedi, ki je nastala, mi je skupaj s štirimi kolegi uspelo pobegniti. Preostalih sedem je še vedno v ujetništvu,« pravi Abdul Rašid.

Potem ko mu je uspelo zbežati iz ujetništva, se je Rašid skupaj s svojo 18-člansko razširjeno družino zatekel v Kabul. »Talibi so prevzeli nadzor nad našo vasjo. Zdaj nadzorujejo veliko večino okraja. Dokler bodo talibi tam, se ne morem vrniti. Poznajo me. Vedo, da sem delal za lokalno policijo,« razloži Abdul Rašid. Poleg tega v njegovi vasi občasno še vedno potekajo spopadi. »Pred nekaj dnevi so vladne sile napadle našo vas. V obstreljevanju vasi so zadeli eno hišo. V tistem napadu je umrlo pet civilistov,« trdi Rašid, opirajoč se na pričevanje vaščanov, ki so se po napadu prav tako zatekli v Kabul. V kabulski soseski, kjer živi družina Abdula Rašida, se je v zadnjih dveh mesecih zaradi spopadov priselilo okrog 150 kunduških družin. Velika večina jih prihaja iz Hanabada.

Okraj Hanabad je pomemben, ker leži na stičišču dveh prometnih žil – ena vodi iz provincijskega glavnega mesta, ki se prav tako imenuje Kunduz, druga iz sosednje province Baglan. Ti cesti se v Hanabadu združita v glavno cesto, ki povezuje Kunduz s provincama Tahar in Badahšan, ki ležita na skrajnem severovzhodnem delu Afganistana. Tista vojaška sila, ki nadzira Hanabad, torej nadzira tudi glavno cestno povezavo, ki vodi na severovzhodni del države. Preden so talibi prevzeli nadzor nad Hanabadom, so tisto območje večinoma nadzorovale enote, ki so delovale pod poveljstvom paštunskega gospodarja vojne Mohameda Omarja Pahsaparana.

Razmerja med etničnimi skupinami

V tem letu je talibsko gibanje razširilo napade na vladne položaje v skoraj vseh severnih provincah. Poleg ofenzive, ki so jo izvedli v Kunduzu, so talibi sprožili številne operacije tudi v provincah Farjab, Sari Pul, Baglan, Džauzdžan, Tahar in Badahšan. V Kunduzu, kjer poteka največ spopadov, so talibi najprej zavzeli območja v okrajih Čahar Dara, Hanadab in Imam Sahib, od koder so – konec septembra – začasno zavzeli tudi provincijsko glavno mesto.

Spopade, ki potekajo v provinci Kunduz, je mogoče najbolje razumeti na podlagi razmerij med etničnimi skupinami, ki naseljujejo provinco. V tej provinci, ki ima približno milijon prebivalcev, živijo vse največje afganistanske etnične skupine – največ je Paštunov, ki štejejo približno 34 odstotkov populacije, sledijo jim Uzbeki s približno 27 odstotki, Tadžiki z okoli 20 odstotki in Turkmeni s približno 9 odstotki. V času talibskega režima so ključne položaje v provincijski administraciji in represivnih silah zasedali člani paštunske etnične skupine, iz katere izhaja večina talibov. Po padcu talibskega režima se je razmerje sil spremenilo, saj so ključne položaje v provinci prevzeli predvsem tadžiški in uzbeški poveljniki Severnega zavezništva, koalicije etničnih milic, ki je ob pomoči ameriških bombnikov in posebnih enot premagala talibe. V času evro-ameriške okupacije sta v Kunduzu največ pridobila Islamska družba Afganistana, tadžiška politična/paravojaška organizacija, in Narodno islamsko gibanje Afganistana, uzbeška politična/paravojaška organizacija. Člani teh organizacij so zasedli glavne položaje v provincijski administraciji, medtem ko so se številni njihovi borci vključili v enote afganistanske vojske in policije, ki so nameščene v provinci. Tako so bili člani paštunske skupnosti večinoma izključeni iz ključnih političnih in represivnih položajev v provinci.

Nekdanji poveljniki etničnih milic, ki so sestavljale Severno zavezništvo, so ohranili veliko svojih borcev tudi izven struktur državnega represivnega aparata. Tako so nastale provladne paravojaške skupine, ki so jih v večini sestavljali tadžiški in uzbeški borci. Del teh paravojakov je bil vključen tudi v enote afganistanske lokalne policije, nekakšne vaške straže, ki naj bi zagotavljale varnost v posameznih okrajih. Čeprav naj bi bile enote lokalne policije, katerih obstoj financirajo ZDA, pod nadzorom afganistanskega notranjega ministrstva, dejansko delujejo avtonomno pod poveljstvom posameznih gospodarjev vojne, ki vodijo te enote. V lokalno policijo – ne le v Kunduzu, ampak tudi drugod po državi – so bili vključeni tisti člani paravojaških skupin, ki so prejeli blagoslov ameriških posebnih enot in političnih veljakov v Kabulu. Najmočnejši kunduški paravojaški poveljnik je tako postal tadžiški gospodar vojne Mir Alam, ki naj bi imel pod poveljstvom okrog dva do tri tisoč tadžiških borcev. Mir Alam, član Islamske družbe Afganistana, vodi svojo paravojaško skupino in tudi enote lokalne policije. »Ko se je vlada odločila, da vzpostavi enote lokalne policije, so vanje vključili številne borce Islamske družbe. V vladi je bilo veliko vplivnih ljudi, članov Islamske družbe, ki so podprli Mira Alama. Podprl ga je Bismila Kan Mohamadi, nekdanji minister za notranje zadeve. Podprl ga je tudi pokojni general Fahim, nekdanji obrambni minister. Člani Islamske družbe so hoteli razširiti svoj teritorij v Kunduzu. Hoteli so premagati druge [paravojaške] skupine. Mir Alam je postal osrednji gospodar vojne na tistem območju, ker je imel podporo ministrstva za obrambo in ministrstva za notranje zadeve,« pove Obaid Ali, raziskovalec Afganistanske analitične mreže (AAN).

Tudi druge kunduške etnične skupine imajo svoje paravojaške skupine. Uzbeška družina Ibrahimi, katere najvplivnejši predstavnik je Abdul Rauf Ibrahimi, gospodar vojne, ki je trenutno predsednik spodnjega doma afganistanske narodne skupščine, vzdržuje uzbeške paravojaške skupine. Eden izmed uzbeških paravojaških poveljnikov, ki deluje v kunduškem okraju Imam Sahib, je na primer Ala Nazar, ki je najprej vodil svojo paravojaško skupino, potem pa vključil svoje borce tudi v lokalno policijo. Med močnejšimi kunduškimi gospodarji vojne je tudi turkmenski poveljnik Nabi Geči, ki prav tako poveljuje enoti lokalne policije in svoji paravojaški skupini. Med provladnimi paravojaškimi skupinami se je znašla le peščica paštunskih poveljnikov. Najvplivnejši med njimi je postal Mohamed Omar Pahsaparan, nekdanji poveljnik v protalibski Islamski stranki, paštunski politični/paravojaški organizaciji, ki jo vodi Gulbudin Hekmatjar. Zdaj ko je na vladni strani, Pahsaparan deluje pod okriljem Abdula Rasula Sajafa, vplivnega paštunskega gospodarja vojne, ki je v času evro-ameriške okupacije postal poslanec afganistanske narodne skupščine. Tudi Mohamed Omar Pahsaparan vodi svojo paravojaško skupino, del borcev pa je vključil v lokalno policijo.

Okupacijske sile in centralna oblast v Kabulu vzdržujejo te paravojaške skupine, ker računajo, da jim lahko pomagajo v boju proti talibom.

V preteklih letih so se paravojaške skupine borile proti talibom pod okriljem ameriških posebnih enot in Nacionalnega direktorata za varnost, afganistanske obveščevalne službe. A zaradi številnih zločinov (na primer množični poboji, izvensodne eksekucije, samovoljno zapiranje ljudi, mučenje, posilstva ...), ki so jih povzročile te paravojaške skupine, se je okrepilo kunduško talibsko gibanje, v večini paštunsko gibanje, ki je svoj protivladni boj v veliki meri definiralo kot boj proti paravojaškim skupinam. »Uporniki se borijo proti ilegalnim oboroženim skupinam. Borijo se, ker te skupine pobirajo ilegalne davke od družin. Borijo se, ker člani teh ilegalnih milic zahtevajo od družin, da se mora najmanj eden izmed njihovih sinov pridružiti tem milicam v boju proti talibom ali drugim ilegalnim oboroženim skupinam. Če družine ne privolijo v to, ker ti sinovi študirajo ali delajo, potem morajo plačati mesečni davek tem ilegalnim oboroženim skupinam. Včasih te skupine tudi prisilijo družine, da morajo oddati svoje hčere, da se poročijo s člani teh skupin,« pove Obaid Ali.

Poleg tega se je kunduško talibsko gibanje okrepilo tudi zaradi slabih varnostnih razmer, ki so nastale, ker so se provladne paravojaške skupine borile druga proti drugi za prevlado na posameznih območjih. V teh primerih je šlo za etnične spopade med paravojaškimi skupinami, ki so zastopale različne etnične skupnosti. »Ko je treba, se [paravojaške skupine] borijo z vladnimi silami proti talibom. Velikokrat pa se borijo tudi med sabo. Na primer, Mohamed Omar Pahsaparan je velik nasprotnik Mira Alama,« pravi Ali.

»Rokoborec«

Tako kot v Kunduzu tudi v drugih severnih provincah delujejo tadžiške in uzbeške paravojaške enote. V tem letu je svojo etnično milico znova mobiliziral Abdul Rašid »Rokoborec« Dostum, najmočnejši uzbeški gospodar vojne, trenutno podpredsednik države. Na začetku ameriške invazije Afganistana konec leta 2001 je Dostumova etnična milica, ki se je borila skupaj z ameriškimi posebnimi enotami, povzročila verjetno največji posamični vojni zločin v celotnem posttalibskem obdobju. Takrat so Dostumovi borci pobili – tako so ocenili v poročilu ameriškega zunanjega ministrstva – med 1500 do 2000 talibskih ujetnikov, ki so jih v »konvoju smrti« prevažali iz Kunduza v provinco Džauzdžan. Nekateri ujetniki so se med transferjem zadušili v prenatrpanih tovornih kontejnerjih, nekatere pa so Dostumovi borci postrelili. Te žrtve so nato pokopali na množičnem grobišču v Dašt-e-Leiliju, zahodno od Šebergana, glavnega mesta province Džauzdžan.

V svoji rezidenci v Šeberganu je Dostum letos postavil komandni center, od koder poveljuje svoji uzbeški paravojaški enoti, ki – po njegovi oceni – šteje okrog 9000 borcev. »Ko je lani Dostum postal podpredsednik države, se je veliko njegovih nekdanjih borcev vrnilo k njemu, ker so računali na njegovo podporo. Ko je Dostum organiziral boj proti talibom, se mu je pridružilo veliko Uzbekov. Rekli so mu, da so se pripravljeni boriti proti talibom. Rekli so mu, da bodo naredili vse, kar jim bo ukazal. To priložnost je Dostum izkoristil, da je remobiliziral svojo milico,« pravi Obaid Ali. Ker Dostum noče ustvarjati vtisa, da z remobilizacijo svoje milice priliva ogenj na vojno, ki vse bolj spominja na državljansko vojno v 90. letih prejšnjega stoletja, ko so se posamezne etnične milice borile za prevlado v postsovjetskem Afganistanu, se je odločil, da svojo remobilizirano milico imenuje »ljudska vstaja«.

Iz svoje baze v provinci Džauzdžan so letos poleti Dostumovi borci sprožili protitalibske operacije v sosednjih provincah Sari Pul in Farjab. Največ bojev je potekalo v Farjabu, večinsko uzbeški provinci, kjer paštunska skupnost šteje le okrog deset odstotkov populacije. Zaradi spopadov, ki so potekali v tamkajšnjih okrajih Almar, Paštun Kot, Širin Tagab in Kaisar, je bilo razseljenih – tako Norveški begunski svet (NRC) – več kot 30.000 ljudi. Poročila s terena nakazujejo, da se Dostumova paravojaška skupina sooča s podobnimi težavami kot afganistanski represivni aparat. Čeprav so Dostumovi borci sposobni pregnati talibe z območij, ki jih napadejo, niso zmožni obdržati teh območij pod nadzorom. »Ko je Dostum šel v boj v provinci Farjab, je premagal talibe, ki so bili v okraju Kaisar. Talibi so se umaknili. A zdaj so talibi že nazaj, ker Dostumovi borci niso ostali na tistem ozemlju. Vlada ne zmore nadzorovati teh območij,« razloži Obaid Ali.

Čeprav Dostum imenuje svojo paravojaško skupino »ljudska vstaja«, se v provincah, kjer ta »ljudska vstaja« deluje, v veliki meri izvaja etnični konflikt, v katerem se uzbeška paravojaška skupina bori proti upornikom, ki v večini izhajajo iz paštunske skupnosti.

Razgradnja »države«

Po štirinajstih letih okupacije Afganistana, po štirinajstih letih »gradnje države«, ki so jo najbolj financirale okupacijske sile, postaja »država« vse bolj fragmentirana na posamezne fevde, ki jih – na eni strani – nadzorujejo posamezne provladne etnične milice in – na drugi strani – uporniške skupine. V »državi«, ki vse bolj razpada v kaosu vojne, predsednik Ašraf Gani nemočno opazuje, kako najvišji politični predstavniki razgrajujejo »državo« z remobilizacijo svojih etničnih milic.

Čeprav so ZDA v obdobju 2002–2015 porabile približno 61,6 milijarde dolarjev za vzdrževanje afganistanske vojske in policije, se ta represivni aparat izkazuje za nemočnega v boju z uporniškim gibanjem. Zato so se provladni gospodarji vojne odločili za ponovno aktivacijo svojih milic. A to ni edini razlog. »Obstaja več razlogov za remobilizacijo oboroženih milic. Eden je ta, da člani teh milic mislijo, da jih centralna oblast zapušča, ker hoče mirovna pogajanja s talibi. Člani afganistanske vlade talibe imenujejo bratje. Karzaj je talibom dejal bratje. Gani jim tudi pravi, da so njegovi bratje. To je ustvarilo zmedo. Gospodarji vojne so užaljeni. Niso zadovoljni s politiko vlade. Drugi razlog je ta, da so ti gospodarji vojne ustvarili zelo utrjene mafije. V preteklih letih je afganistanska vlada omogočila vzpostavitev okolja za delovanje teh mafij in njihovih paravojaških skupin,« pravi Rafi Aziz, izvršni direktor nevladne organizacije Forum afganistanske civilne družbe.

Najmočnejši tadžiški gospodar vojne, ki deluje na severu države, je Ata Mohamed Nur, član Islamske družbe Afganistana, nekdaj eden izmed poveljnikov v Severnem zavezništvu. Takoj po vzpostavitvi posttalibskega režima je bil imenovan za poveljnika afganistanske vojske v severni provinci Balh, leta 2004 pa ga je Karzaj imenoval za guvernerja te province. Ta položaj še vedno zaseda. V preteklih letih je Ata Mohamed Nur, sicer tesen zaveznik premiera Abdule Abdule, vključil svoje ljudi v provincijsko administracijo in represivni aparat, poleg tega pa je ves čas vzdrževal tudi svojo paravojaško skupino. Podobno kot so storili gospodarji vojne v drugih severnih provincah, je tudi Ata Mohamed Nur vključil številne poveljnike in borce svoje tadžiške etnične milice v enote lokalne policije. »Poveljniki, ki so povezani z njim, so v provincah Balh, Samangan, Sari Pul, Farjab, Baglan, Kunduz, Tahar in Badahšan. Niso vsi neposredno povezani z njim. Nekateri so z njim povezani, ker so člani iste stranke, Islamske družbe. Mir Alam je njegov tesen zaveznik,« pove Obaid Ali. Zaradi zaostrovanja spopadov na severu je Ata Mohamed Nur trenutno delovanje paravojaških skupin označil kot nujnost, kljub temu da »uporaba sile izven vladnih struktur ne podaja dobrega sporočila«.

Čeprav sta se v preteklih letih Dostumovi in Nurovi paravojaški skupini borili tudi druga proti drugi za prevlado v severnih provincah, predvsem v provinci Balh, sta v zadnjem času združili moči v boju proti talibom. Na primer, obe paravojaški skupini sta izvedli protitalibske operacije v okraju Akča, strateško pomembnem območju, skozi katero vodi cesta, ki povezuje provinci Džauzdžan in Balh.

Mi smo navadni ljudje

»Mi smo Uzbeki. Smo navadni ljudje, kmetovalci. Nismo člani nobene organizacije,« pove 28-letni Mohamed Arif, oče štirih otrok, doma iz vasi Kobai, ki leži v kunduškem okraju Hanabad. Tako kot številne druge družine, ki so se v zadnjih mesecih znašle sredi vse hujših spopadov, je tudi Arifova družina postala žrtev vojne. »Zgodilo se zgodaj zjutraj. Ko so talibi napadli našo vas, je izstrelek zadel našo hišo. Del strehe se je porušil. Kosi strehe so padli na mojo hčer in jo ubili. Ko se je zgodilo, je še spala. Stara je bila le tri mesece. Ime ji je bilo Ferešta,« pove Mohamed Arif. Razen hčerke noben drug član njegove družine ni umrl ali bil ranjen v tistem napadu.

Po napadu, ki se je zgodil julija letos, se je Mohamed Arif odločil, da z družino zapusti rojstno vas. »Prej so našo vas nadzorovale vladne sile, zdaj jo nadzorujejo talibi. Naša hiša je uničena. Izgubili smo tudi živino, štiri krave, ki jih nismo mogli odpeljati s sabo. Vse smo pustili doma. Ko smo zbežali, smo hoteli rešiti le naša življenja,« pove Mohamed Arif. Po njegovi oceni v vasi živi okrog 300 družin. Skoraj vse so že zapustile vas. Približno 30 družin se je zateklo v Kabul.

Zaradi spopadov, ki so potekali v provinci Kunduz, je bilo v prvi polovici leta razseljenih – po podatkih Pisarne za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA) – nekaj manj kot 37.000 ljudi. Te številke ne vključujejo ljudi, ki so zbežali v času talibske zasedbe provincijskega glavnega mesta. Po podatkih, ki jih je zbral Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR), je konec julija zaradi vojne približno 980.000 ljudi v celotni državi živelo izven domov – največ, odkar se je pred štirinajstimi leti začela vojna.