Partizanski spomenik je kot gotska rozeta z žalostno Marijo

Andrej Hrausky, Plečnikov poznavalec, o simbolih, ki se skrivajo na ljubljanski tržnici, v Križankah, Nuku, cerkvah in nerealiziranem parlamentu.

sob, 17.12.2016, 06:00

Ko so aprila 1941 Italijani okupirali Ljubljano, je Plečnik gradil tržnico. Polžaste stopnice v ribarnico je zasukal v levo namesto v desno. Če so desnosučne simbol življenja, so levosučne simbol za smrt, ki jo prinaša vojna. Tako arhitekt Andrej Hrausky razlaga sporočilo Plečnikove arhitekture. Sporočila je vgradil tudi v druga dela, le razbrati jih ne znamo vsi.

Andrej Hrausky je o simbolih v Plečnikovi arhitekturi napisal knjigo, ki je pravkar izšla v slovenskem in angleškem jeziku. Od njegovih prvih treh knjig o Plečniku, ki jih je napisal skupaj z Damjanom Prelovškom in Janezom Koželjem, je preteklo že skoraj dvajset let. Med letoma 1996 in 1998 so izšli vodniki po Plečnikovi arhitekturi s pregledom vseh del, ki jih je ustvaril v svojem »mladem« obdobju na Dunaju in v Pragi ter v »starem« obdobju, po vrnitvi leta 1921 v Ljubljano.

V novi knjigi, ki je izšla te dni, tik pred 60. obletnico Plečnikove smrti (umrl je 7. januarja 1957, star 85 let) Hrausky prikazuje najbolj znane Plečnikove stvaritve, njegov arhitekturni jezik in skrite simbole, razmišljanja o vlogi arhitekture kot trajne sledi v družbi ter o odgovornosti arhitekta do naročnika in urbanega prostora.

Dotaknil se je tudi njegove etične drže, ki jo je prenašal na češke in slovenske učence. Naučil jih je razumeti, kaj je prav in kaj narobe. Križ po njegovi etični presoji ne bi smel simbolno predstavljati krščanstva, ker je bil izvorno mučilna naprava Rimljanov.

»Plečnik je enkraten. S svojimi urbanističnimi posegi je dal baročni Ljubljani edinstven videz,« povzema Hrausky 35 let dela slavnega arhitekta v Ljubljani. Kot član državne komisije za pripravo gradiva o vpisu Plečnikove Ljubljane na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine je osredotočen v razlago pomena njegove arhitekture. Utemeljiti mora, zakaj je Plečnikova Ljubljana nekaj posebnega v primerjavi z drugimi mesti po svetu. Podobno utemeljitev, kot jo sestavlja Hrausky o Plečniku, pripravlja tudi Damjan Prelovšek. Toda on dela to za češko stran, ki si enako kot Slovenija prizadeva prepričati Unesco o kulturnem pomenu Jožeta Plečnika, predvsem o njegovem arhitekturnem pečatu v Pragi.

Gospod Hrausky, zakaj so vas pritegnili prav simboli v Plečnikovi arhitekturi?

Že več desetletij se ukvarjam s Plečnikom, zanimanje za simbole v njegovi arhitekturi pa se je porodilo precej spontano. Ko sem vodil tujce po Ljubljani, so me spraševali marsikaj, tudi o pomenu nekaterih simbolov. To me je spodbudilo k njihovi temeljitejši obravnavi.

Po skoraj 20 letih od izida vodnika po Plečnikovi arhitekturi v Ljubljani sem razmišljal o tem, da je napočil čas, ko bi morali razložiti, kaj je sploh hotel povedati s svojo arhitekturo in koncepti, predvsem pa, kako se gleda njegovo arhitekturo. Eden velikih problemov arhitekture je, da je nihče ne razume, ker je ta ves čas okrog nas in smo je kar navajeni.

Kaj bi morali vedeti, da bi arhitekturo tudi razumeli?

Ljudem bi morali povedati, kako naj gledajo arhitekturo, pa ne samo Plečnikovo, ampak vso, tako sodobno kot tudi staro. Treba je razložiti, v čem je problem in zakaj je neka arhitektura dobra. Danes je večina ljudi navajena na ogledovanje fotografije na internetu, potem pa rečejo: ta mi je všeč, ta pa mi ni. Toda kvalitete arhitekture ne moremo ocenjevati samo po všečnosti.

Tudi funkcionalnost in druge lastnosti, ne samo estetika, so verjetno prav tako pomembne.

Na to gledam drugače. Arhitektura je namreč vedno nekakšen kompromis. Na eni strani so želje naročnika, ki so vedno večje od možnosti, na drugi strani pa so omejitve. Te so lahko tehnološke, zakonske in prostorske.

Problem rešujemo tako, da poudarimo tisto, kar je v določenem trenutku pomembnejše, in žrtvujemo tisto, kar je manj pomembno. Rešitev vedno izhaja iz nekega kompromisa. Kvaliteta arhitekture se lahko ocenjuje po kvaliteti tega kompromisa.

Toda Plečnik je imel veliko bogatih naročnikov, med njimi kralja Aleksandra Karađorđevića, dunajske bogataše, češkega predsednika Masaryka, katoliško cerkev in v zadnjih letih komunistične oblastnike. Za večino od teh kakšne hude omejitve niso veljale.

Vsak arhitekt, tudi Plečnik, se je moral ukvarjati z omejitvami. Če je stavba orientirana na sever, razgled pa na jug, kakšna naj bo potem rešitev? Omejitve so del ustvarjalnega konteksta, arhitekt pa mora čim bolj zvito najti rešitev, in sicer tako, da bo čim manj žrtvoval.

Prav razlaga ustvarjalnega konteksta pomaga, da ljudje razumejo arhitekturo in jo potem drugače gledajo. S tem sem se skušal ukvarjati in sčasoma sem ugotovil, da marsičesa ne vemo. Pri Plečniku je veliko podrobnosti, na katere smo danes pozabili in jih ne razumemo več.

Morda je za naše nerazumevanje detajlov in simbolov, denimo iz krščanstva, kriva tudi naša pomanjkljiva izobrazba.

Prav gotovo. Simbolika, ki jo je Plečnik uporabljal, izstopa v njegovih spomenikih NOB. Naredil jih je tako, da simboli komunizma in socializma niso poudarjeni. Na njegovih spomenikih ne bo nikoli nastopil lik borca, namesto te figure je on uporabil arhitekturne elemente. Zvezda je po navadi v drugem planu ali pa je celo zakrita.

Za partizanske spomenike naročnikom ni nič računal. Zahteval je samo, da so natančno izvedli vse tako, kot je narisal. Rad pa je v zahvalo sprejel kakšen sodček cvička, ki so mu ga po navadi podarili Dolenjci, ali pa velik flaškon žganja, ki so mu ga prinesli Gorenjci.

Lahko navedete kak posebej zanimiv partizanski spomenik?

V Gorjah na Gorenjskem je takšen. Zvezda je nekakšen okvir celotnega spomenika, v notranjosti pa sedi užaloščena vdova, ampak to zvezdo lahko preberete, kot da je rozeta iz gotske cerkve, ženska figura pa je lahko Marija.

Za partizanski spomenik v Laškem je vzel Plečnik arhitekturne elemente; trikotnik na spomeniku je videti kot božje oko, pod njim pa je plošča, ki spominja na oltar, zraven katerega je postavljeno nekaj podobnega kot kelih.

Čeprav je v Plečnikovih obeležjih NOB veliko krščanskih simbolov, jih kljub temu prepoznavamo kot partizanske spomenike.

Kaj je želel povedati z mešanjem krščanske simbolike v partizanske skulpture?

V njih lahko opazimo, da so za temi simboli določene zakonitosti. Ker pa danes razmišljamo drugače, jih ne razumemo tako kot Plečnik.

Zakaj smo tako brezbrižni do njegovih sporočil?

Adolf Loos je okoli leta 1900 napisal temeljni teoretični prispevek Ornament in zločin. Že pri Goetheju so teze, ko reče, kakšni časi pa so to, da se danes ornamenti krotovičijo že na dozah. Takšna odklonilna mišljenja o ornamentih so nehote odvrnile pozornost tudi od simbolov na sploh.

So se po tej razlagi simboli razvili iz ornamentov?

Ne, ampak so ornamenti nastali na podlagi nekdanjih simbolov, ki jim je bila odvzeta simbolna vrednost, zato danes ne pomislimo, da je simbol nastal z določenim namenom, da nam želi nekaj povedati.

Ker je v srednjem veku prevladoval strah pred praznino, so morali gladke in prazne površine vedno napolniti z nečim. Napolnili so jih s simboli, ki so v vzbujali razmišljanje o njihovem pomenu.

V slovenski kulturi karirast kuhinjski prt ne pomeni nič več kot zgolj dekoracijo, medtem ko na Škotskem karirasti vzorec natančno pove, za kateri klan gre in od kod. Je torej zapis neke informacije. Takšen pristop je uporabljal tudi Plečnik. Navrgel nam je simbole, ne da bi nam razkril sporočilo. Simbole moramo sami dojeti in jim pripisati svoj pomen.

Nas je želel Plečnik s svojimi simboli malce provocirati?

Že opisani spomenik v Gorjah lahko gledate kot rozeto gotske cerkve, figura pa je lahko za vas Marija, lahko pa je za vas žalujoča partizanska žena, v rozeti pa lahko vidite partizansko zvezdo. To pomeni, da se lahko forma kot taka prebere na različne načine in Plečnik je poudarjal to dvojnost. Za Plečnika je bistveno, da v simbolih nekaj razberete in temu daste svoj lastni pomen tako, da vam ta spomenik nekaj pomeni, ga posvojite in cenite. Tako arhitekt doseže svoj namen, torej da nas njegova arhitektura začara.

Na spomeniku padlim legionarjem v prvi svetovni vojni v Lanyh na Češkem je Plečnik uporabil tri elemente. Prvi je steber, ki ga nosi monolitni obelisk, vse pa držijo štiri žice, ki so napete z vrha obeliska. Steber je fino izdelan, obelisk je grobo izklesan, žice pa tvorijo skoraj nevidno piramido. S temi tremi »nagovori« Plečnik skuša prepričati gledalca, od njega pa je odvisno, ali bo opazil virtualno piramido, grobi obelisk ali pa le dokončno oblikovan steber.

Piramida, stožec, steber so arhitekturni elementi od nekdaj. Kaj nam Plečnik sporoča s tem, ko v 20. stoletju gradi na teh elementih? Želi povezati celotno zgodovino človeštva?

Lahko rečete tudi tako, ampak pri tej simboliki ni pomembno, kaj je mislil Plečnik. Pomembno je, kaj si mi mislimo. On nam je nastavil te elemente, lahko gremo mimo njih, lahko pa nas pritegnejo, da nekaj doživimo in si tako ustvarimo svoj pomen.

Gre za podoben vtis, kot ga dobimo ob gledanju kapnikov v Postojnski jami. Nekoga bo kapnik spominjal na znano obliko, na primer na briljant, zaradi česar je njegov pomen večji kot drugih kapnikov. Bistveno je, da smo mu dali pomen.

Aha, to je torej Plečnikov trik! No, pričakovala sem razlago, da so ga navdihnili že Sumerci in da je to želel prenesti v sodoben čas. Pravite pa, da to ni res.

Ne, ne trdim, da ni res. V Plečnikovih tekstih lahko večkrat preberete, da če želimo biti Slovenci velik narod, moramo imeti izkušnjo celotne zgodovine arhitekture. S tem, ko je uporabljal elemente, kot je denimo antični steber, nas je simbolno povezal z zgodovino človeštva.

Tako je v Narodni univerzitetni knjižnici (NUK) zgradil stopnišče z antično kolonado in jo brez zadrege pomešal z baročnimi elementi. Na ustavnem sodišču je uporabil stebre, ki so spodaj ožji, zgoraj pa širši, podobno kot v Mikenah. Zapornici na Ljubljanici je dodal pilone po vzoru Nila v starem Egiptu. S tem je simbolno pokazal, da je Ljubljanica, ob kateri se je razvilo mesto, enako pomembna transportna pot za Ljubljano, kot je bil Nil za Egipt. Tako lahko simbolno rečemo, da je naša Ljubljanica neke vrste Nil in ob Nilu so bili piloni, zato so tudi na zapornici ob Ljubljanici.

Plečnik je pokazal, da ga ne zanima slog, ampak jezik. Uporabljal je različne elemente, denimo stebre, toda postavil jih je po svoje, tako kot se je njemu zdelo, ne da bi upošteval pravila posameznih slogov. Elementi so, sloga pa ni.

Toda Plečnikovih posegov niso vsi odobravali. Arheologi ga kritizirajo še danes.

Res je, arheologi so bili zelo kritični do njegovih posegov na Rimskem zidu v Ljubljani. Motilo jih je njegovo vpletanje piramid v zid. V rimski Emoni na tem mestu namreč ni bilo piramid. Po mnenju arheologov bi morali prikazati rimske izkopanine tako, da bi čim bolj verno predstavljale antični original. Plečnik se na to ni oziral, želel je narediti park z izkopaninami, v katerem naj sprehajalec dobi izkušnjo celotnega izročila arheologije.

Kolikšen pomen pa imajo koncepti v njegovi arhitekturi?

Konceptualni pristop v arhitekturi ga je prevzel po prvi svetovni vojni. Opustil je tekmovanje v uporabi novih tehnologij, kar je bilo značilno za njegovo dunajsko obdobje na začetku 20. stoletja, ko je tekmoval z Ottom Wagnerjem in Maksom Fabianijem ter bil del avantgarde tedanjega časa.

Odločil se je, da ne bo vedno enakih zasnov le »oblačil« v sodobne slogovne preobleke, ampak bo raje posegel v same zasnove, v izrazu pa raje uporabil klasičen jezik. Prepričan je bil, da bodo tako njegovo arhitekturo vsi razumeli.

Njegova usmeritev v koncept se je najočitneje kazala v cerkvenih gradnjah, zaradi česar je bil ves čas na bojni nogi s cerkvenimi dostojanstveniki. Prišlo je celo tako daleč, da so ustavili gradnjo cerkve v Šiški, ljubljanski škof pa mu je očital, da gradi nekrščansko cerkev. To je bilo po koncu prve svetovne vojne, ko je Plečnik že uveljavljal svoj koncept cerkve.

In kakšen je bil njegov koncept cerkve?

V zgodovini se zasnove cerkva niso veliko spreminjale, času so se prilagajale le z uporabo aktualnih arhitekturnih slogov. V nasprotju s tem pa je Plečnik razmišljal o novi zasnovi, ki je izhajala iz prepričanja, da je krščanstvo v krizi in da cerkev obiskuje čedalje manj ljudi. Zato se mora krščanstvo vrniti k svojim koreninam. Duhovniki se ne smejo postavljati nad ljudstvo, ampak morajo delovati tako, kot da so z njim enaki.

Ta svoj pogled je skušal uveljaviti povsod, ni pa mu vedno tudi uspelo. Želel je ukiniti prižnico, da duhovnik ne bi govoril povzdignjeno nad verniki. Ni želel, da se poje na koru, visoko nad verniki, in da duhovnik med mašo kaže ljudem hrbet. Že takrat je razmišljal o obrnjenem oltarju, kar se je prijelo veliko kasneje.

V cerkvi v Šiški je uvedel kvadraten tloris. Običajen podolgovat tloris cerkve je bil po njegovem mnenju nedemokratičen, ker v prvi vrsti sedijo veljaki, za njimi pa manj pomembni ljudje. Če pa je tloris kvadraten, potem je več prostora v prvi vrsti in razlike so manjše.

V cerkvi na Barju pa je zgradil prečno ladjo tako, da jih je lahko sedelo v prvi vrsti še več. Razporeditev je bila simbolna, pokazala naj bi, kako se zmanjšuje tudi razlika med verniki.

Menda obstaja tudi zabavna anekdota o srečanju škofa in Plečnika?

Ko je Plečnik po drugi svetovni vojni obnovil cerkev v Stranjah, se je posvetitve udeležil tudi ljubljanski škof Volk. Ko je stopil skozi vrata zakristije proti oltarju, se je udaril v glavo, ker so bila vrata nizka, on pa je bil precej visok. Zaradi udarca je začel preklinjati, potem pa se je oziral naokrog, ali ga je kdo slišal. Seveda ga je. To je bil Plečnik, ki ga je ves čas opazoval. Škof Volk mu je očital prenizka vrata, Plečnik pa mu je odgovoril: Nizka so zato, da boste tudi vi, gospod škof, pokazali ponižnost, ko boste vstopali v posvečeni prostor.

Zakaj je prav cerkev v Črni vasi na Ljubljanskem barju med najbolj posebnimi?

Zanimivo je to, da je zasnova te cerkve podobna zasnovi Nuka. Ko jo je Plečnik zgradil, je dal na začetek zunanjega stopnišča štiri stebre, danes sta tam le še dva. Njihov simbolni pomen je omejitev prostora. Ko se iz posvetnega prostora vzpenjate po stopnicah, se simbolno, kot da hodite po ritualni poti, dvigate v cerkev, kjer so v glavni ladji spet štirje stebri, ki označujejo posvečeni prostor.

In kje je podobnost z Nukom?

Obe stavbi je zasnoval podobno, ker je menil, da sta funkciji stavbe podobni. Ena je tempelj vere, druga znanja, v obeh primerih pa se morate do cilja povzpeti po stopnicah. Nuk je obravnaval kot tempelj znanja. Simboliko je vpletel že pri vhodnih vratih. Običajno je kljuka visoka en meter, v Nuku pa je precej višja. Prijeti jo morate visoko, kar kaže na pomembnost odločitve, da vstopite na pot znanja. Kljuka je v obliki konja, ki ima tudi simbolni pomen.

Kakšen je simbolni pomen konja?

Konj simbolizira nekoga, ki si prizadeva dvigniti se iz povprečja. Že mitološka zgodba o Pegazu, ki je bil navaden konj, pa je hotel postati božji konj, govori o vzpenjanju v oblake. Konj je pomemben tudi pri muslimanih, saj naj bi Mohameda iz Jeruzalema ponesel v nebo.

Vse to simbolično kaže na željo dvigniti se iz množice. Konj na kljuki v Nuku pa nam govori, da želimo vstopiti v hram znanja, da se bomo tam nečesa naučili in postali nekaj več kot drugi. Stopnice so v pritličju temne, po njih se simbolno vpenjamo proti svetlobi, ki pomeni znanje. V Plečnikovem označevanju prehoda iz temnega stopnišča v svetlo čitalnico je skrito še eno sporočilo, in sicer da je znanje koristno, lahko pa je tudi nevarno, če ga zlorabimo. Vedno so govorili, da je treba imeti izjemno moralno moč, da se znanje ne zlorabi. To pa je že modrost.

Moralno moč je Plečnik pokazal z mogočnimi stebri iz temnega podpeškega marmorja. Tudi izbor kamna ni bil naključen, saj so kamnolom v Podpeči uporabljali že Rimljani in so celo Ljubljanico prestavili zato, da so lahko v Emono vozili kamne iz tega kamnoloma.

Plečnik je zgradil tudi ljubljansko tržnico. Najbolj nenavadne pa so polžaste stopnice, ki vodijo v ribarnico. Se tudi v njih skriva kak simbolni pomen?

Tudi. Te stopnice se sučejo v levo in ne v desno, kot velja v arhitekturi od nekdaj. Običajno se stopnice vzpenjajo v smeri urinega kazalca, torej v desno.

V starih zapiskov lahko beremo o simetriji telesa ter o pomenu desne in leve roke. V starih časih so verjeli, da ni najpomembnejša glava, ampak srce. Ko so se bojevali, so imeli vsi vitezi v levici ščit, da so zaščitili srce, v desnici pa orožje. Da bi imeli napadalci ščite na napačni strani, so bili dostopi do gradov zasukani v desno, kar je vplivalo tudi na zasnovo stopnišč.

V najstarejšem ohranjenem tekstu o arhitekturi iz rimskih časov, ki ga je napisal Vitruvius, pa je razloženo, zakaj imamo vedno liho število stopnic. Izvira še iz časov templjev, vanje so morali vstopiti z levo nogo, ker je na isti strani kot srce, liho število stopnic pa je zagotavljalo, da so v hram vstopili z isto nogo, kot so stopili na prvo stopnico. Leva noga je tako noga življenja.

Podobna razlaga kot za število stopnic velja tudi za zasuk polžastih stopnic. Desnosučne stopnice so stopnice življenja, levosučne pa so stopnice smrti, če govorimo o njihovem simbolnem pomenu. Domnevamo, da jih je Plečnik zasukal v levo zato, ker je občutil smrtno grozo zaradi vojne. Načrt za okrogle stopnice je narisal junija leta 1941, ko so Ljubljano že okupirali Italijani, ribarnico skupaj s stopnicami pa so uradno odprli na velikonočno soboto, 4. aprila, leta 1942.

Plečnikov parlament je morda njegova največja nerealizirana ideja. Kje se je zalomilo?

Parlament je izjemno zanimiv projekt, za katerega je škoda, da ga niso izvedli. Leta 1947 je bil razpisan natečaj za parlament in Plečnik se ga ni hotel udeležiti. Vedno so ga zanimala samo neposredna naročila. Zmagal je arhitekt Vinko Glanz, toda tedanji minister za kulturo Ferdo Kozak, ki je poznal Plečnika še iz časov pred vojno, ga je nagovoril, naj vendarle naknadno nariše svoj predlog.

Plečnik je zamudil natečaj, stavbe pa ni postavil na predvideni lokaciji, ampak v Tivoli. Tam naj bi stala njegova katedrala svobode, ki je imela močan simbolni naboj. Zasnoval jo je v obliki stožca, katerega konica bi morala štrleti nad drugimi stavbami. V urbanizmu mesta namreč velja hierarhična razporeditev, po kateri so nekatere stavbe pomembnejše kot druge. Tradicionalno je bila vedno najpomembnejša katedrala, zato so imele katedrale najvišje zvonike, da so v silhueti mesta opozarjale nase.

Parlament je v hierarhičnem smislu najpomembnejša stavba, biti mora znak v prostoru in se videti najdlje, zato mora biti visoka. Tloris dvorane je bil okrogel, kar je simbolno pomenilo, da so vsi parlamentarci enaki. Zamislil si je še poševne stebre, ki simbolno, če bi jih podaljšali, vodijo v konico stožca. To pomeni, da so stališča različnih parlamentarcev različna, skozi razpravo se zbližujejo in nazadnje se srečajo. Stebri naj bi bili tudi simbol močne etične drže parlamentarcev.

V kleti pa je načrtoval vodnjak. To bi bil vodnjak modrosti, okrog katerega naj bi se med odmori sprehajali parlamentarci. Voda pa naj bi vplivala na zbistritev misli.

Poletni prireditveni prostor vsi poznamo kot Plečnikove Križanke, toda tam je bil v srednjem veku samostan, on pa ga je preoblikoval in mu dodal svoj pečat. Tudi simbolni?

Križanke so bile res nekoč samostan, a je bil že zdavnaj zaprt. Prijatelj Ferdo Kozak je poskrbel, da je bil za prenovo Križank izbran Plečnik. V 50. letih prejšnjega stoletja je bil sicer politično manj spremenljiv za tedanjo oblast, sprejemal je osvobodilno fronto, ne pa komunizma, vendar je še v visoki starosti užival velik ugled.

Ko so za prenovo Križank izbrali 80-letnega Plečnika, so mu dovolili, da lahko naredi, kar pač želi. Tako je na primer stebre na dvorišču oblikoval v duhu secesije, v ornament pa je vključil komunistične simbole, zvezdo, srp in kladivo. Zanimiv je tudi njegov kolaž na tem dvorišču. Uporabil je kos baročnega stebra, nanj postavil del rimske preklade, na vrhu pa je dodal Batičev kip. Tako je povezal tri obdobja.

Kakšen pa je bil Plečnik kot človek. Menda je bil tudi malo samovšečen. Brez zadrege se je dal ponekod upodobiti.

Ja, na Žalah na freski v mizarskih delavnicah, ki jo je naslikal Slavko Pengov, je dal narisati svoj portret med svetniki. Portretiran je tudi na križu, ki naj bi ga leta 1943 postavili na grob politika Antona Korošca, pa so ga zaradi vojne postavili v loretsko kapelo v frančiškanski cerkvi.

Slovel je tudi kot precej čudaški in malce muhast gospod.

Če berete Plečnikova pisma iz njegovega najzgodnejšega obdobja, lahko najdete neverjetne misli, kako je on ponižen, sramežljiv ... Po drugi strani pa je že takrat zapisal, da ko si v Italiji ogleduje cerkve, se mu vse zdijo zanič. Ko pa jih bo začel on graditi, se ga bodo vsi bali, ker bo vse postavil na glavo in ga bodo zato imeli za hudiča.

Po eni strani je bil zelo zadržan, po drugi strani pa je tako zelo verjel vase. Denimo, še pred drugo svetovno vojno je načrtoval, da bi kar podrl ljubljanski grad in bi tam postavil parlament.

Muhavost je morda opazna v tem, da ni hodil na otvoritve svojih del. Ko mu je Fabiani na Dunaju zaupal izdelavo dekoracije za veliki ples arhitektov, se ga Plečnik ni udeležil. Raje je ždel nekje v zadnji sobici, ker si ni upal iti med ljudi.

Govori se, kako je šel s svojimi prijatelji in s študenti v gostilno in se usedel za mizo pri vratih, ki je bila namenjena beračem. Naročil pa je vedno pol litra cvička in eno žemljico za dva; polovica je bila zanj, polovica pa za njegovega študenta.

Bal se je smrti. Ko je bil star 50 let – to je bilo takrat, ko se je iz Prage vrnil v Ljubljano –, je že pisal prijateljem, da je pred njim samo še kakšno leto, potem pa bo umrl. Ker je verjel, da bo vsak čas umrl, si je naredil nagrobnik že 17 let pred svojo smrtjo. No, živel pa je do 85. leta starosti.

Je res, da je bil Plečnik prostozidar?

O tem se mnogi sprašujejo. Ko je živel na Dunaju, je bilo prostozidarstvo prepovedano, v Ljubljani ga je bilo zelo malo in na seznamu starojugoslovanske tajne policije ne najdemo ne Plečnika ne katerega njegovih prijateljev.

So pa češki zgodovinarji ugotovili, da so bili njegovi praški prijatelji, Jan Kotera na primer, in večina njegovih učencev prostozidarji. Da pa bi bil tudi Plečnik član katere od lož, ni prav nobenega dokaza.

Čeprav so nekateri nanj gledali kot na zelo konservativnega arhitekta, nam je dal prepoznavno identiteto in prispeval k nacionalni samozavesti.

Tako je. Imamo srečo, da je Plečnik šel svojo pot, da je na novo premislil svojo architecturo perennis , to je večno arhitekturo, in ni sledil svetovnim trendom, kar smo Slovenci po navadi počeli, in to z veliko zamudo.

Ker ni bil posnemovalec, je njegov arhitekturni jezik tako zelo prepričljiv. Plečnik je 60 let po smrti bolj cenjen, kot je bil takrat, ko je še živel.

Vsaka doba gleda na stvari drugače, pri Plečniku pa vedno najdemo neke vrline. Enkrat se govori, kako je znal ustvarjati ambiente, povzdigovati obstoječe, reciklirati material, ali kako je znal združevati staro z novim.

V čem je bil drugačen kot drugi arhitekti?

Danes boste težko našli arhitekta, ki bi tako dolgo delal v enem mestu. Kaj takšnega danes ni več možno, ker so natečaji, Plečnik pa je dobival neposredna naročila. Plečnik je desetletja posegal v mesto na nekih svojih jasnih konceptih in zasnovah ter to počasi dograjeval. Druga pomembna Plečnikova posebnost pa je, da ni gradil novega mesta, kot je na primer Niemayer v Braziliji, ali obnavljal porušeno, kot je Perret v Le Havru, ampak je posegal v staro mesto, ki je že obstajalo.

Videti je bilo, da baročni Ljubljani nič ne manjka, ampak on je znal staro nadgraditi tako, da si ni nikoli podrejal obstoječih stavb ali spomenikov. Ni samo dodajal svoje arhitekture, s posegi je povzdignil tudi obstoječo. Tak pristop je zelo redek med arhitekti.

Plečnik se je zavedal, da arhitektura preživi svoje ustvarjalce, zato je želel prepričati in očarati s svojo arhitekturo naslednje generacije, ko njega več ne bo. Zelo pa ga je zanimala simbolna komponenta, da bi tudi naslednje generacije spoznale pomen njegove arhitekture in jo cenile. Mislim, da mu je vse to uspelo.


Prijavi sovražni govor