Tiskane izdaje
Sežigalnice so naprave, ki v zrak sproščajo snovi, ki v nobenem živem bitju ne opravljajo nobene funkcije. Paul Connett, doktor kemije, je že dolga leta zagovornik koncepta nič odpadkov. Ključno pri tem je sodelovanje in soodločanje ljudi – brez tega lahko korporacije in oblasti tudi zastrupljajo ljudi in okolje, kot je dodajanje fluora v pitno vodo.
Dr. Paul Connett je avtor, znanstvenik in učitelj, znan po zavzemanju za koncept Zero waste (Nič odpadkov). Kot doktor kemije se je specializiral za okolju prijazno kemijo in toksikologijo. Že več kot 30 let raziskuje sisteme ravnanja z odpadki, kar ga je vodilo na vse konce sveta, pri tem pa vseskozi opozarja na negativne učinke sežigalnic.
Njegova najnovejša knjiga The Zero Waste Solution (Rešitev za nič odpadkov) je učbenik za konec odmetavanja smeti in oblikovanje skupnosti brez odpadkov. Connett je v Sloveniji na povabilo društva Ekologi brez meja sodeloval na konferenci o družbi brez odpadkov.
Kako razširjen je zdaj koncept Zero waste po Evropi in svetu?
Običajno razmišljamo o državah in jih primerjamo. Za koncept Zero waste pa se ne odločajo države, temveč lokalne skupnosti. Zato bi v bistvu morali gledati vasi, mesta in res velika mesta in njihove številne dobre prakse po vsem svetu. Pravzaprav niti ne pričakujemo, da se bodo v koncept vključile cele države, čeprav se je to zgodilo v Flandriji (del Belgije) s šestimi milijoni prebivalcev. Če pa gledamo na ravni držav, je Belgija zelo dobra. Italija ima veliko skupnosti z zelo dobrimi praksami, ponekod pa imajo obupne težave. Tudi Kalifornija je zelo dobra, na ravni ZDA pa so razmere slabe.
V delih Italije je posel z odpadki obvladovala mafija.
Tudi to, vendar se zdaj stvari spreminjajo. Enzo Favoino, ki že dolgo zagovarja mehansko biološko predelavo odpadkov in kompostiranje, je bil povabljen kot svetovalec v Milano in zdaj je to velemesto že uspešno pri zbiranju in predelavi bioloških odpadkov. Favoino je sodeloval pri podobnem projektu v San Franciscu, svetuje pa tudi v New Yorku. V teh in drugih velikih mestih bi lahko povečali obseg ločenega zbiranja odpadkov s 30 na 70 odstotkov, če bi uvedli sistem zbiranja bioloških odpadkov.
Kaj določa dober sistem oziroma dobro rešitev za odpadke? Verjetno ni dovolj, če odpadke le zberemo ločeno.
Seveda ni dovolj, če odpadke le ločeno zberete. Treba je zagotoviti uporabo iz odpadkov pridobljenih materialov v industriji, sicer delate norca iz sebe in iz ljudi, ki ločeno zbirajo. Za dober sistem je tudi zato nujno dobro politično vodstvo.
V prvi fazi je treba odmisliti inženirje, naj kje drugje razmišljajo o tehnologijah in rešitvah, in se osredotočiti na organizacijo. V to je vključenega veliko zaupanja, zato nas večkrat imenujejo idealisti. Realisti težave rešujejo s stroji in inženirji, z ljudmi pa se nočejo ukvarjati. Vendar so uspešni le modeli, ki vključujejo ljudi, aktiviste in vse druge. S političnega zornega kota je to veliko bolj nevarno in nepredvidljivo. A zdaj že vemo, da kjer voditelji pokažejo pobudo, se postavijo na čelo sprememb, dobijo tudi podporo ljudi. Ljudje namreč hočejo voditelje, hočejo pa tudi nekaj prispevati in soodločati.
Politiki so dolgo ignorirali dejstvo, da ljudje že 30 ali 40 let dobivamo sporočilo, da uničujemo planet. A nam nihče ne reče, da je treba kaj spremeniti. Zdaj mi ljudi prosimo, naj nekaj minut na dan posvetijo ločevanju odpadkov. Ne prosimo jih, naj popolnoma spremenijo življenje ali navade. Ločeno zbiranje organskih odpadkov, popravljanje pokvarjenih stvari, razmislek o tem, kaj kupujemo – nič od tega ni zelo velika stvar.
Če ljudje razmišljajo o prihodnosti svojih otrok, so to tudi pripravljeni delati. Prav hitro pa ločeno zbiranje postane nova navada. Še v 80. letih prejšnjega stoletja so mi ljudje govorili, da v ZDA ne bodo nikoli ločevali odpadkov. Pa sem šel v več reciklažnih centrov in tam zaposlene in okoliške stanovalce spraševal, ali ločeno zbiranje in predelava odpadkov dejansko uničuje njihova življenja. So mi rekli, da ne, da je v redu, da je to nova navada in da tako ohranjajo naravo za otroke.
Ljubljana je zelena prestolnica Evrope 2016 in je tudi prvo glavno mesto, ki je sprejelo koncept Zero waste, po drugi strani pa Slovenija v Bruselj sporoča, da nima dovolj sežigalnic. Kako gledate na to?
Sežigalnice niso nikjer dosegle svojega namena. Količino odpadkov zmanjšajo za 75 odstotkov, 25 odstotkov je pepela. Tako ne morete doseči evropskega cilja do 2030, po katerem bo na odlagališča mogoče odložiti le 10 odstotkov odpadkov. Skupnosti, ki hočejo več reciklirati, hkrati pa pravijo, da potrebujejo tudi sežigalnico, vedno vprašam, kaj bi v njej sežigali. Kaj je takega, česar ne moremo reciklirati, ponovno uporabiti ali kompostirati? Na koncu prideš do malih kosov iz plastike.
Sežigalnice so narejene zato, da komunalni odpadki izginejo v dim. Mi pa nočemo, da vsi uporabni materiali izginejo, hočemo jih narediti zelo vidne, to je tisto, kar hočemo na novo oblikovati. Za povrh to izboljša poslovanje, pomeni več prihodka, lahko ustvarimo boljše okolje za profesorje in študente, ker delajo z materiali, ne s smetmi, ki jih je treba odstraniti.
Nujne pa so tudi nove smernice in standardi za oblikovanje izdelkov, pa tudi nova zakonodaja, ki bi omogočala, da so slabo pakirani izdelki bolj obdavčeni. Dve smeri raziskav sta torej odprti, kako čim bolje uporabiti materiale iz odpadkov in kako oblikovati nove izdelke, da se jih bo dalo preprosto ponovno uporabiti ali reciklirati. Treba pa je reči, da je industrija koncept Zero waste posvojila precej prej kot lokalne skupnosti. Poleg tega so nekatera podjetja že začela proizvajati izdelke, ki delujejo dlje časa.
To je bolje tako za podjetja in zaposlene kot za potrošnike.
Natančno tako. V Xeroxu na Nizozemskem so povedali, da niso šli v koncept nič odpadkov zaradi varovanja okolja, temveč zaradi prihrankov in večjih prihodkov. Zmanjšali so proizvodne stroške in stroške ravnanja z odpadki. Poleg tega so dobili nadvse dobre odzive javnosti. Že v tistem času, ko sem bil tam, okrog leta 2000, so 96 odstotkov materialov, vgrajenih v nove kopirne stroje, znova uporabili ali jih pridobili z recikliranjem starih strojev. Prihranek je že takrat znašal 70 milijonov dolarjev na leto.
Ta program je vključeval to, da je podjetje ob nakupu novega stroja odpeljalo starega. Stare stroje so razdelili v štiri skupine, od tistih, ki jih je bilo treba le malo popraviti oziroma zamenjati kakšen del, do tistih, ki so bili res odsluženi. Vse je bilo avtomatizirano, cela tovarna. Tudi druga industrija že leta dokazuje, da koncept nič odpadkov prihrani denar.
Je pa velika razlika med podjetji, ki proizvajajo trajne izdelke, in tistimi, ki proizvajajo izdelke za enkratno oziroma kratkotrajno uporabo. Ta podjetja običajno ne želijo iz svojega posla metanja stvari stran. Ti izdelki so oblikovani tako, da delujejo nekaj dni ali nekaj minut, potem pa kupiš novega. Trajni izdelki so stvar etike tako podjetij kot potrošnikov, za izdelke za enkratno uporabo pa bomo potrebovali davke in vladne ukrepe.
Med izdelki, ki jih hitro menjavamo, niso le plastične vrečke in britvice za enkratno uporabo, so tudi različne napravice, namenjene zabavi.
Seveda, vendar so te napravice polne dragocenih materialov, od zlata do drugih dragih kovin. Srce parajoče je, da je začel veljati sistem, ko ljudje razbijajo telefone in računalnike, da dobijo ven nekaj malega zlata, drugo pa sežgejo.
Običajno te slike prihajajo iz Afrike.
Tako ne onesnažujejo le okolja, zelo nevarno je tudi za njihovo zdravje. Že v začetku bi morali uporabiti vse materiale tako, da bi lahko v takih napravah zamenjali le en del, pa bi bile spet uporabne. Velike poslovne priložnosti pa so tudi v učinkoviti predelavi teh naprav, kjer se materiali ne izgubijo. To zahteva večje vložke, vendar vključuje veliko znanja in inovativnosti. Nobenega znanja ni v tem, da zgrabiš kamen, razbiješ telefon in dobiš zlato. Nekdo, ki ve, kateri del bi lahko znova uporabili in kateri je zastarel, bi zaslužil več. Ponovna uporaba lahko postane nišna spretnost in poslovna priložnost.
Menite, da bi bile razmere drugačne, če bi proizvodnja različnih napravic ostala v Evropi ali ZDA in se ne bi selila k cenejši delovni sili?
Verjetno res. So že dobri primeri, ko so hoteli zapreti tovarno mobilnih telefonov, pa so delavci rekli, da jo bodo vodili kot obrat ponovne uporabe. To se je zgodilo in to je model tudi za Evropo. Koliko časa lahko obstaja družba, ki vseskozi kupuje nove stvari? V prihodnosti bo čedalje manj tovarn, ki bodo proizvajale nove stvari, in več tovarn, ki bodo na novo sestavljale že uporabljene izdelke. Zdaj se to še ne vidi; v ZDA imamo na televiziji vsake štiri minute oglas za nov avtomobil, v njem se vozi kavboj po Skalnem gorovju ali kaj podobnega, vse gre na noto seks simbola. Seks namreč še vedno prodaja, vendar bo to s časom zagotovo zamrlo. Imamo že nove generacije oglaševalcev, ki razmišljajo drugače.
Tudi taki obstajajo? Niso to bolj aktivisti te ali one organizacije?
Obstajajo. Čudovit primer je Vancouver, kjer imajo revijo Akba. Cilj je neprodaja, usmerili so se denimo proti McDonaldu. Uporabljajo enake oglaševalske metode kot ta veriga hitre prehrane, vendar z namenom, da se število kupcev v teh restavracijah zmanjša.
Kako se evropski sveženj za prehod v krožno gospodarstvo sklada z vašim konceptom?
To je zelo pomembno, Evropa se prebuja. Severna Evropa je ves sistem utemeljila na sežigalnicah, z njimi zagotavljajo ogrevanje naselij, proizvajajo elektriko. Poleg tega so tam glavni proizvajalci sežigalnic in so jih prodajali tudi drugim. Zdaj ugotavljajo, tudi Danci, da so sežigalnicam dajali prevelik pomen in preveč poudarka. Vsa Evropa je revna z viri in ne more si privoščiti takega odnosa do virov, kot ga imajo z njimi bogate države, tudi ZDA in Kanada. Slovenija je zdaj v odličnem položaju, da začne na novo. Menim, da ljudi ni treba več učiti, da so sežigalnice slaba zamisel.
Kljub temu imajo tudi pri nas še nekaj zagovornikov.
Morali bi se malo podučiti. Več ločenega zbiranja odpadkov imaš, več diverzifikacije v proizvodnji izdelkov iz recikliranih materialov, manj smisla ima sežigalnica. Zelo na hitro smo ugotovili, da vodilni v skupnostih nočejo sežigati določenega materiala, hočejo, da ljudi ne bi bilo treba prepričevati, da je treba odpadke ločeno zbirati. Tako bi ostalo vse podobno kot včasih, ko smo imeli le odlagališča, kjer smo preprosto vse zakopali.
Za to pravijo, da je bil najcenejši način ravnanja z odpadki. Je bil res?
Predvsem je preprosto. Pošlješ tovornjak tja, pride nazaj, strese ... In to je to. Podobno je, če na koncu vse sežgeš. A ljudje nočejo živeti ob sežigalnicah, tako kot ne želijo živeti ob smetiščih. To ni niti poceni; v bistvu je zelo drago, če preračunaš, koliko denarja gre v 25 letih za eno sežigalnico. Politiki so slabi v ekonomiki. Takoj ko imaš skupnost, ki ločuje odpadke, sežigalnica kot cilj izgine. Ljubljana s 63 odstotki ločeno zbranih odpadkov dokazuje, da se to da doseči in da ljudje niso težava. Industrijsko oblikovanje pa je druga zadeva.
Kljub temu da imamo v veljavi sistem podaljšane odgovornosti proizvajalcev?
To je zelo učinkovit sistem, kar ugotavljajo v čedalje več državah. Skandinavci so bili še posebej hitri, prvi so denimo nehali uporabljati PCB (poliklorirani bifenil) v proizvodnji. Podobno je na Nizozemskem; hitro so ugotovili, da ne bi smeli uporabljati živega srebra, svinca, arzena in drugih nevarnih elementov. Čista proizvodnja je del podaljšane odgovornosti proizvajalca.
Kdor ima opraviti s strupenimi odpadki, dobro ve, da je edina rešitev čista proizvodnja, takih odpadkov se preprosto ne da učinkovito odstraniti. Že Einstein je rekel, da pameten človek problem reši, resnično moder človek pa ga prepreči. Ko podjetja ugotovijo, da bodo morala sama pospraviti svojo proizvodnjo, postanejo pametnejša, nočejo se ukvarjati s težkimi kovinami in PCB.
Obstaja pa tudi slaba stran tega sistema. Včasih ni najbolj modro, da je industriji povsem prepuščeno, da sama obravnava te odslužene izdelke. Lahko se recimo odloči, da je najbolj učinkovito, če vse sežge v lastni sežigalnici. Poleg tega obstajajo podjetja, ki se ukvarjajo s ponovno uporabo in recikliranjem. Ta nočejo, da gredo vsi ti izdelki nazaj industriji. Najbolje bi bilo, da bi sistem deloval tako, da dosežemo, da se industrija obnaša odgovorno, obenem pa zagotovili čim več ponovne uporabe, popravil in pridobivanja materialov. Precej smo zadovoljni, če industrija zbiranje in predelavo odpadkov prepusti zunanjim izvajalcem. Tako se lahko razvije tudi ta sekundarna industrija.
Se bodo kemične korporacije spremenile? Prav te proizvajajo ogromno nevarnih kemikalij za industrijo in tudi za pridelavo hrano.
To je res grozno, vendar se tudi tu premika. Na konferenci v Rimu so članice mednarodne zveze za čisto in uporabno kemijo razpravljale o zeleni kemiji, o naravnih materialih, ki naj zamenjajo nafto. To so velikanske spremembe. Prav navdušen sem bil nad tem, kaj vse delajo z nanomateriali.
Imate v konceptu Zero waste tudi sekcijo za nanotehnologijo?
Ne, za to nisem strokovnjak, v organizaciji pa se borimo z izpusti nanodelcev iz sežigalnic. Sicer je nanotehnologija mogoče elegantna rešitev za problem kratkoročne rabe materialov. Naraven koncept je gradnja, razpad, gradnja novega. Mi smo pa naredili materiale, ki so obstojni celo večnost, uporabimo pa jih v izdelku, ki ga uporabljamo le nekaj minut, in ga potem odvržemo, da konča v morju in zaduši albatrosa. Ta strategija je zelo napačna. Če bi denimo najlon, ki ni strupen, uporabili v izdelkih, ki jih dolgo uporabljamo, bi bilo to še razumljivo.
Borite se tudi proti dodatkom v pitni vodi v ZDA. Kako je to povezano?
V ZDA v pitno vodo dodajajo fluorid. Ta snov v telesu nima nobene funkcije, vse študije pa kažejo, da to ni dobro za ljudi, da celo znižuje inteligenčni kvocient pri otrocih. Zato iščem možnosti, da bi iz nanomaterialov izdelali filtre, ki bi zajeli fluorid. Prve rešitve že prihajajo; nekateri filtri so narejeni iz naravnih materialov, nekateri pa vsebujejo tudi aluminijev oksid. Aluminija ravno tako za delovanje ne potrebuje noben živ organizem. Aluminijev fluorid je uničujoča snov, najhujša mogoča spojina za telo.
Povezali so jo že z demenco in alzheimerjem.
Tako je. Poskusne podgane so v enem letu imele poškodovane ledvice, v možganih pa so se začele dogajati spremembe, ki so značilne za alzheimerja, zgodile so se tudi rakave spremembe. Že v 80. letih prejšnjega stoletja me je nekdo vprašal, ali se zavedam, da smo s sežigalnicami ljudi prvič izpostavili aluminiju v zraku. Ko kuriš aluminijaste pločevinke, so v zraku, ki ga dihaš, aluminijevi nanodelci.
Otrokom v Springfieldu, kjer so imeli sežigalnico, so takrat vzeli vzorce krvi in našli aluminij. Morali bi bolj natančno preučiti naravo in ugotoviti, kako rešuje težave. Narava je eksperimentirala milijone let in veliko večino stvari dela pri nizkih temperaturah. Sežigalnice pa pri 800 ali 900 stopinjah Celzija razpršijo odpadke v nanodelce, ki lahko preidejo v vsako celico.
