Perverzija demokratične politične misli

Medijska kampanja proti njihovi vladi je intenzivna in vse sile stare Evrope so se združile v sveti gonji proti njej. Pa še mnogo tistih, ki govorijo o novi Evropi, se jim je pridružilo. Ko rdeči, zeleni, modri, rjavi, temno rjavi in mavrični obtožujejo poljsko vlado za napad na demokracijo, gre za veliko zmedo, za izgubo temeljnih pojmovnih koordinat.

Kolapsa političnih pojmov morda nismo opazili, ker so čezenj nametali gomilo t. i. evropskih vrednot. Vrednote so nadomestile pojme, toda vrednote niso pojmi. Zato je govorjenje o vrednotah nadomestek za mišljenje in konec koncev tudi za politiko. Brez pojmov politično mišljenje ni mogoče, brez političnega razmišljanja pa je tudi politika ne le slepa, marveč mrtva. Vse to govorjenje o evropskih vrednotah je pogreb evropske politike.

Prav nič ne preseneča, da se je tudi spor med EU in sedanjo poljsko vlado najprej artikuliral v jeziku vrednot. Poljsko vlado obtožujejo, da se je odpovedala evropskim vrednotam in da zato deluje protidemokratično, in ji grozijo s sankcijami. Evrokrati in evrofili govorijo o svobodi govora in mišljenja, neodvisnosti medijev in sodnikov, o pravni državi. Poljskega zunanjega ministra Waszczikowskega je strah diktature multikulturalizma, kolesarjenja, vegetarijanstva in obnovljivih virov energije, zavračanja vere in tradicionalne družine. Nič od tega nima nobene nujne zveze z demokracijo. Pri evrokratih in ljubiteljih evrokracije gre za priseganje na liberalistične vrednote, pri gospodu Waszczikowskemu za karikiranje načina življenja, ki ga povezuje s temi vrednotami.

Poljska se je pregrešila zoper liberalistične vrednote, ne zoper demokracijo. V razvpitem intervjuju za Bildzeitung je Waszczikowski rekel nekaj, kar so mediji na obeh straneh Atlantika citirali veliko manj od njegove ljubezni do kolesarjev in vegetarijancev. Ukor, ki ga je poljski vladi poslal prvi podpredsednik evropske komisije (koliko jih je še, če je ta samo prvi?), je Waszczikowski zavrnil s temi besedami: »Uradnik EU, ki je prišel na položaj s političnimi zvezami, piše demokratično izvoljeni vladi … Gospod Timmermans zame ni legitimni sogovornik.« Timmermans je ime tistemu »prvemu podpredsedniku«. Je kdo že slišal zanj? Ga kdo pozna? Kdo sploh ve, kdo in kaj je ta Frans Timmermans? Frans Timmermans. Naključno ime anonimne eujevske oblasti. Brezpomensko ime naključnega evrokrata. Oblastnik nad nami, pa še njegovega imena ne poznamo, kaj šele, kaj stoji za njim. Praznina, ki nam vlada.

Vsa čast g. Waszczikowskemu, da je stvari postavil na svoje mesto in povedal, kar je res. Tisti Timmermans (in bogsigavedi koliko njemu podobnih nosilcev, izvajalcev in izkoriščevalcev eujevske oblasti) za nobenega demokrata ne more biti legitimni sogovornik, ker je na položaj prišel s političnimi zvezami, politikantskimi kupčijami. Ker ni bil izvoljen. Za demokrate obstaja ena temeljna legitimacija politične oblasti: to, da je bila izvoljena, natančneje, da jo je izvolilo ljudstvo. Poljsko vlado, naj si mislimo o njej, kar hočemo, je izvolilo ljudstvo. Kar koli že ji lahko očitamo, ne moremo ji oponesti, da ni demokratična. Velja pa tudi nasprotno: tudi če bi imeli evrokrati, ki nam vladajo, najboljše kvalifikacije za svoje položaje, njihova oblast še vedno ne bi bila demokratična in ni demokratična, ker je ni izvolilo ljudstvo.

Kakšna sprevrnjenost je potem to, da neizvoljena oblast očita demokratično izvoljeni vladi, da ni demokratična? Ne nazadnje je to popolna perverzija demokratične politične misli. Za kaj gre? Kako naj to razumemo?

Poljska vlada ni prišla v konflikt z demokracijo, marveč z liberalizmom. Demokracija je po definiciji oblika vladavine. V tradiciji, ki je segala od Aristotela do konca hladne vojne in zavladanja evropske komisije, je bila demokracija vladavina ljudstva. Ker ljudstvo v modernih časih praviloma ne vlada neposredno, je demokracija tista oblika oblasti, ki jo izvoli ljudstvo in ki predstavlja ljudstvo: reprezentativna demokracija. Oblast, ki je ljudstvo ne izvoli, ne more predstavljati ljudstva. Zato evropska komisija ne predstavlja ljudstva in ni demokratična.

Neizvoljeni varuhi demokracije

Liberalizem je predvsem sistem vrednot. Je tudi politično delovanje v imenu liberalističnih vrednot. Ni pa oblika vladavine, zato ni komenzurabilen z demokracijo. To, da politične sile, ki vladajo Evropi, danes toliko govorijo o takih in drugačnih – predvsem pa o evropskih – vrednotah, je izraz vladavine liberalizma. Evropi vladajo liberalci, ne demokrati. Zato se EU vse bolj kaže kot diktatura vrednot, ne pa kot vladavina ljudstva.

Ampak na to, da se imajo liberalci, ki vladajo EU, za varuhe demokracije, ne smemo gledati samo kot na goli cinizem. Samodeklarirana demokratičnost neizvoljenih liberalističnih oblastnikov je tudi izraz pristne in iskrene neumnosti, cvet opranih možganov in indoktrinacije. Ne nazadnje je to nekakšna politična religija, vera, ki je, kot se za vero spodobi, slepa. Liberalizem in demokracija sta bila vedno – od nastanka liberalizma dalje – v nelagodnem in napetem razmerju, velikokrat naravnost v nasprotju. Tako je bilo še na začetku hladne vojne. Takrat so, denimo, ameriški demokrati napadali liberalca Hayeka kot sovražnika demokracije. Ko je hladna vojna napredovala v višje stadije, se je to spremenilo. Hladno vojno so liberalci bojevali v imenu demokracije. Ker so bili režimi, proti katerim je bila hladna vojna uperjena, nominalno in formalno gledano demokratični, so hladnovojni bojevniki demokracijo postopoma odpeli od vprašanja oblike vladavine – se pravi, depolitizirali – in jo pretvorili v vrednoto in način življenja. Sam liberalistični način življenja je postal vrednota in si prilastil oznako demokracije. Z zmago liberalističnih sil v hladni vojni je demokracija postala skoraj izključno liberalna demokracija. Prvič v zgodovini sta se liberalizem in demokracija prikazala kot identična.

V resnici pa je liberalna demokracija bolj »liberalna« kot »demokracija«. Liberalna demokracija je oblast liberalizma in dekonstrukcija demokracije: prinesla je globalnost in totalnost liberalističnih vrednot ter politično razlastitev in podreditev ljudstva. Prinesla je tudi razdejanje države kot javne oblasti, atomizacijo družbe, denacionalizacijo odločanja o bistvenih vprašanjih skupnega življenja ter kozmopolitsko gospostvo roparskega kapitala in permanentno vojno.

Ne preseneča, da v nacionalnih in globalnih okvirih obstaja velik del – večina – prebivalstva, ki mu je liberalna demokracija poslabšala in otežila, če ne kar uničila življenje in je zato do nje sovražno razpoložen. Preseneča, da skoraj ni političnih sil, ki bi organizirano izražale to nezadovoljstvo in zastopale interese tega prebivalstva. Poljska vladajoča stranka PiS je ena redkih izjem. Na volitvah je zmagala s protineoliberalističnim programom. (Neoliberalizem seveda je liberalizem.) Obljubila je večjo ekonomsko in socialno varnost, zmanjšanje družbene neenakosti, podporo delavcem in sindikatom, znižanje starostnega praga za upokojitev in otroške dodatke. Nastopila je za pravice državljanov proti pravicam korporacijskih in bančnih skupin pritiska, po zmagi na volitvah pa je uvedla posebni davek za banke in zavarovalniško industrijo.

Levica brez protiliberalizma

Liberalci vse to denuncirajo kot populizem. Na kar bi lahko odvrnili, da liberalizem je pa antipopulizem. Liberalistične stranke, ki so bile na oblasti pred tem, so izgubile podporo volivcev, in med volivci predvsem delavcev, zaradi tržnega fundamentalizma, privatizacije, kompetitivnosti ter protidelavske in protisindikalne politike. Namesto da bi pošteno rekli, da je politika PiS protiliberalistična, opletajo s populizmom. Obdavčenje bank je nedemokratični populizem. (Spomnimo se, da je madžarski premier Orban postal vseevropski antidemokratični bavbav, ko je malo prirezal krila bankirjem.) Ker je uradna politika EU neoliberalizem, je nasprotovanje neoliberalizmu obsojano kot zavračanje evropskih vrednot. Zavzemanje za nacionalni interes in varovanje državne suverenosti je nacionalizem, kar je za liberalce psovka. Ker so antiliberalistične skoraj izključno desničarske stranke, se antiliberalizem enači z desničarstvom in poriva v bližino neofašizma. Ampak problem ni v tem, da so protiliberalistične desničarske stranke, temveč v tem, da skoraj ni levičarske stranke, ki bi imela protiliberalističen program in delovala v interesu večine prebivalstva, ljudstva.

Pritiski na poljsko vlado so poskus spremembe režima. Evrokrati niso tako drugačni od vlade Busha II., ki je vpeljal politiko »spremembe režimov«. Tako kot zdaj na Poljsko so že prej pritiskali na Madžarsko in Grčijo. Obtoževanje poljske vlade, da deluje proti evropskim vrednotam in demokraciji, je poskus legitimiranja pritiskov na Poljsko. Te obtožbe zakrivajo naravo konflikta in temeljno politično nasprotje v današnji Evropi: nasprotje med liberalizmom in demokracijo.