Pesnikovo 40. nadstropje

Seveda se bo o Tomažu Šalamunu razglabljalo še vsaj sto let. V naši dokumentaciji sem si izprosil kar nekaj bogatega gradiva, potem pa sem – oprostite, naše prelestne dokumentalistke – vse to preprosto zavrgel, ker se zdi, da se je treba s Šalamunom, njegovo poezijo in bistvom soočiti čim bolj neposredno. Pesnika pač ne podoživljaš prek antologij.

Dovolil si bom citiranje samega sebe, kar je seveda obupno, ampak kaj hočemo, vsi smo krvavi po kožo. Deset let je Slovenija država (Miljenko Licul, Joco Žnidaršič, Boris Jež, Željko Kozinc, 2001): »V tem desetletju sta se v domovino vrnila dva pomembna pesnika; enega nekateri celo vzporejajo s Prešernom, drugi pa je tudi na poti k tej slavi.« Čemu naj bi bilo to pomembno? Usodno? In še pesniki!

»Prihajam v lepo, relativno bogato, živo in ustvarjalno deželo. Ljudje so prijaznejši, spremembe so globinske, jezik je svež, isker, manj ritualiziran in kodiran, manj cenzuriran in otopel od pritiskov in interesov kot marsikje v razvitem svetu, premišljevanja po časopisih so visoko pismena, zanimiva, duhovita. Čudež civilizacijskega pospeška se tu dogaja z veliko silo. Žal je prišlo do sramotne ukinitve Razgledov. Slovenci na leto izdamo 4000 knjig. Za primerjavo: Ukrajinci 600, Katalonci 2000. Slovenska literatura je v zadnjih petih, šestih letih bolj prevajana kot na primer grška. Plečnik in Žižek sta svetovni in epohalni modni figuri obenem, v ZDA in tudi nekaterih evropskih državah se dejansko pojavljajo mladi ljudje, ki se s strastjo zaženejo v študij slovenščine, da bi si odprli dostop do naših duhovnih vrednot.«

Tako Tomaž Šalamun ob tedanji podelitvi Prešernovih nagrad. Bog požegnaj tiste srečne čase. Je pa majčken paradoks v tem, da je Tomaž nekaj desetletij pred tem veljal za nekakšnega disidenta, ker je pesnil, kako naj rečem, provokativno in v nasprotju s tedaj ustaljenimi »pravili«. Moj pokojni oče, tedaj direktor Primorskih novic, je v šestdesetih redno prinašal domov Mladino; zaprl je vhodna vrata, bruhnil v smeh, potem pa nam bral Šalamuna. Recimo: Muca fuka. Oprostite, ampak v tem je bilo tedaj nekaj subverzivnega, čeprav nismo natančno doumevali, kaj. To je bil čas Beatlov in mrzličnih priprav za ekspedicijo na Luno. Slovenija je bila v času Kavčiča in neke intelektualne modernosti, ki je močno prekašala sedanjo političnost, pravzaprav prazno spolitiziranost.

Šalamun nam bo ostal v spominu kot The Child of Time, otrok časa (Deep Purple), čeprav ta definicija gotovo ni najboljša; pesnik je bil morda celo Out of Time, zunaj časa, ker je tudi tista turbulentna šestdeseta spremljal po svoje, z neko svojo pesniško in intelektualistično posebno ironijo. Zato ga je treba še preučevati! Morda se bomo prav skozi njegovo zagonetno dušo lahko spustili v globine našega šentflorjanstva, morda je sam v sebi našel »recept«, kako se rešiti šentflorjanskosti. Je izhod v poeziji, v samoironiji? Tega ne bomo vedeli, dokler ne bomo vprašali Američanov, zakaj so se tudi oni, popolni »anticankarjanci«, po genih in miselnosti, zagledali v pesnika Tomaža.

Spustimo se ne trdna tla. To pomeni štirideseto ali ne-vem-katero nadstropje na Manhattnu, kjer je bil tedaj nekakšen slovenski konzulat, v njem pa kulturni ataše Tomaž. Tam sva se spoznala, čeprav oba Koprčana. Njegov oče, ginekolog, je uspešno pomagal mojemu sinu na svet. Svet je majhen. No, tam visoko nad ulicami in avenijami Manhattna sva si skoraj padla v objem in v tisočinki sekunde sem doumel, da niti približno ne gre za kakega revolucionarnega zadrteža, ampak pravzaprav za človeka svetlobe.

Tisti dan je bil zame nekako zlovešč in blodil sem po Manhattnu kar tako, »brez veze«. Vkrcal sem se na brezplačen trajekt za Staten Island in se peljal mimo kipa svobode. Kip svobode so izdelali in Američanom »šenkali« Francozi. Pravzaprav so jim ga brezplačno dostavili. No, tisti večer sem vstopil tudi v preddverje južnega »dvojčka«, se pustil pretipati policistkam in potem povzpel na enega od tistih »dvojčkov«, ki ju je pozneje sesula bratovščina Osame bin Ladna. Ta dogodek, kakorkoli naj ga poimenujemo, mi bo vsekakor ostal za vse življenje v spominu, ker mi je spodmaknil nekaj tal. Čvrstost pod nogami.

Kot rečeno, tistega čudnega dne sem spoznal someščana Tomaža in veliko sva si imela povedati. Bil sem za pol generacije mlajši, nekako dvanajst let, nabit s takšno ali drugačno revolucionarno energijo, Tomaž Šalamun pa nekaj povsem umirjenega. Pesnik? Ne, pesniki »po definiciji« morajo biti razdražljivi, histerični in tako naprej. Spomnim se Toneta Pavčka, ko se je sprehajal po Sečoveljskih solinah in se potiho pogovarjal s skoraj vsako bilko – tudi utelešenje nekega notranjega miru. Ne vemo. Zakaj znajo razdražljivi in »razrvani« pesniki pisati za otroke, politiki pa ne?

Kakorkoli že, odhod Tomaža Šalamuna iz tukajšnjega življenja si bomo morali vzeti kot še en del pogreba od dobrih starih časov – od šestdesetih let, ko smo imeli Beatle, Luno, Apollo, protestništvo, študentske revolte itd. Zdi se, da so bili tedaj boljši časi. Oče, tudi v popoldanskih časih funkcionar socialistične zveze, se je zvečer zavlekel na kavč in krohotal ob branju Šalamuna. Zdelo se je, da so vse stvari v nekem lepem ravnovesju, starejša generacija si je lajšala želodčne težave z radensko, mlajša pa je seveda smela rogoviliti.



Namreč tako je z vso to zadevo

Najboljše stvari so gobice

Gobice v juhi

nič nič nič nič

fiuuuuuu ena gobica

en zelen peteršiljček v smokingu

pa dolgo dolgo časa tema



potem stečejo po snažilko

ki je za to odgovorna

nič nič nič nič

Fiuuuuuuu še ena gobica

Poker, 1966. Vse povedano.

Čas šestdesetih, ko je eksplodiral Tomaž Šalamun, se seveda ne bo nikoli vrnil, ne v takšni ne v drugačni obliki. Opozoriti pa je treba, da veliki pesnik – navzlic navideznemu ničejanstvu in nihilizmu – izžareva neverjetno svetlobnost. Prodajalec na Prešernovem trgu v Kopru mi je ne-vem-kako prodal angleški prevod Pokra (Ugly Duckling Presse, Eastern European, Poets Series), kar bi se dalo tolmačiti, da je pesnik nekakšen vzhodnoevropski oporečnik, odpadnik. Daleč od tega! Tomaž Šalamun je naš, Koprčan, Ljubljančan in seveda še kaj drugega.

Zdi se, da bo treba čas šestdesetih spet umestiti v slovensko zgodovino. Kavčič, Kameleoni, Mladi levi, Filozofska fakulteta in tako naprej. Vse je tedaj vrelo od notranje energije. In zdi se, da se je dogajalo mnogo več kot zdaj. Se ne bi slovenska družba zamislila ne samo glede svoje konkurenčnosti, ki jo do onemoglosti ponavljajo borzni uradnički à la Milič, ampak bi se zazrla tudi v svojo dejansko podstat, kulturo in svobodomiselnost. Šalamun je redek, izjemen »primerek«, kako se da doseči takšno presežnost v času in prostoru, nadgraditi in osmisliti slovenska šestdeseta in iti z mislimi naprej.

Morda ste ostali radovedni, kdo je tisti drugi pesnik, ki se je skoraj istočasno vrnil iz ZDA. Tedaj je zapisal: »Ko sem se februarja letos po manj kot štirih letih študentskega življenja v Ameriki vrnil domov v Ljubljano, sem doživel nekakšen kulturni šok. Nič čudnega, da sem se po februarski vrnitvi v rojstno mesto počutil nekako tako kot Adam na koncu velikega Miltonovega speva Izgubljeni raj: 'depressed, lost at home!' Drugače najbrž tudi ni moglo biti. V zadnjih nekaj letih sem se namreč skušal udomačiti v treh dramatično različnih družbenih sistemih: leta 1988 sem odšel iz mehkega komunizma Slovenije v visoko razviti kapitalizem Amerike. Vrnil sem se v primitivni kapitalizem Slovenije.« Američana Aleš (Debeljak) in Tomaž Šalamun nam šepetata svoji zgodbi. Aleš je, hvalabogu, tu in z nami, Tomaž bo vedno tu. In v New Yorku bom vselej iskal tisto 40. nadstropje.


P. S.: No, morda ni bilo ravno štirideseto. Ampak v nekaj je treba verjeti.