Petka za odliko in nasmeh

Državni zbor bo v teh dneh odločal, ali naj učenci osnovnih šol iz najnižjih dohodkovnih razredov prejemajo brezplačni topli obrok ali ne. Po prvih izračunih glasov kaže slabo. O tem smo se pogovarjali s pobudnikom ideje in z ustanoviteljem društva Petka za nasmeh Milanom Jakopovičem. Nastavek problema je preprost: ali smo družba, ki otrokom želi pomagati, ali ne; na tem stoji verodostojnost slovenske države.

Izhodišče najinega pogovora je dejstvo, da je v parlamentarnem postopku vprašanje subvencioniranega toplega šolskega obroka za učence osnovnih šol. Zakon je na vaš predlog predlagala Združena levica, vi pa ste predsednik in začetnik dobrodelne organizacije Petka za nasmeh. V čem je jedro vaše ideje in vašega predloga?

V Sloveniji obstaja del prebivalstva, ki otrokom ne zmore plačevati toplih obrokov. Nismo se spuščali v vprašanje, zakaj se je to zgodilo, odločili pa smo se pomagati. Osebno imam zagotovljeno eksistenco, tudi moji otroci, videl pa sem družine, ki tega nimajo. Vprašal sem se, kako lahko kot posameznik – mogoče ne z velikim vložkom – to spremenim. Kako lahko napravim nekaj dobrega? Topli obrok otroku, sem uvidel, je edini »socialni transfer«, ki ga dobi direktno otrok. Nihče mu ga ne more vzeti, nihče ga ne more zapraviti za druge namene, na primer za poplačilo elektrike ali položnic, za nakup cigaret ali česa podobnega. Izhajal sem iz predpostavke, da otrok ni in ne sme biti kriv za odločitve odraslih. Kot družba bi morali poskrbeti za te otroke.

Ali lahko to populacijo opredeliva številčno? Najprej bomo morali najbrž priznati, da revščina obstaja ...

Gre prav za to: veliko se govori o tem, ali so otroci lačni ali ne. To je pomembno, ni pa ključno vprašanje. Ko smo začeli zbirati podpise za peticijo in ko smo zbirali podatke, smo naleteli na grozljive številke. Prvi je dohodkovni razred s prihodki do 180 evrov na osebo. Predstavljal sem si, da kaj takega v Sloveniji sploh ne obstaja, če že, pa nemara v enomestni številki. Naleteli smo na podatek, da je 18.500 osnovnošolcev v najnižjem dohodkovnem razredu. Če k temu prištejemo še predšolske otroke, ki niso zajeti v osnovnošolski vzorec, in otroke med 14. in 18. letom, se številka dvigne na 40.000.

Če prav razumem, država za te otroke poskrbi ...

Da, osnovnošolci imajo zagotovljeno kosilo s stoodstotnim nadomestilom. Toda če se pogovarjamo o revščini, ta številka govori sama zase. Problem pa nastane že pri naslednjem dohodkovnem razredu, od 180 do 300 evrov. V drugem dohodkovnem razredu je dodatnih 19.000 osnovnošolcev. Od 170.000 vpisanih osnovnošolcev smo tu že skoraj na številki 40.000. To je dodatni kazalec, kje smo. Sprašujem se, ali se na ravni države kdo ukvarja s tem strašljivim dejstvom. Raziskave kažejo, da imajo večjo možnost uspeha otroci iz bolje situiranih družin. Lani smo zbrali te podatke, prej jih nihče ni imel. Zaprosili smo ministrstvo za delo, to nas je poslalo na ministrstvo za izobraževanje, tam so nam povedali, da oni teh podatkov ne zbirajo. Imeli so le podatek o kosilih iz prvega dohodkovnega razreda. Spet so nas poslali nazaj na ministrstvo za delo ... V tej državi kot da nihče ni za nič odgovoren. Od ministrstev sem pričakoval sodelovanje, pomoč pri zbiranju podatkov – naleteli pa smo na sistem alibijev, izgovarjanje, da niso pristojni niti za to niti za ono. Preoblikovali smo vprašanje, koliko je otrok po starosti v teh dohodkovnih razredih, in tako smo prišli do podatkov. Ugotovili smo, da je v tretjem dohodkovnem razredu dodatnih 13.000 osnovnošolcev.

Tretji dohodkovni razred pa je?

Od 300 do 360 evrov prihodka na osebo. Če vse te tri dohodkovne razrede damo skupaj, dobimo 50.000 osnovnošolcev od 170.000 vpisanih. Vprašanje torej je: Kje smo kot država?

Za tiste, ki so v prvem dohodkovnem razredu, država torej poskrbi. Kako pa je poskrbljeno za te iz drugega in tretjega dohodkovnega razreda?

Ta trenutek je poskrbljeno za stoodstotno subvencionirano malico, ki ji rečem kos kruha in skodelica čaja do vključno petega dohodkovnega razreda, torej do 540 evrov na osebo. Lani so na naš predlog oziroma na predlog poslanske skupine sprejeli korekcijo zakonodaje, da je drugi dohodkovni razred subvencioniran 70-odstotno, tretji pa 40-odstotno.

Vaš predlog pa je, da bi bili vsi trije dohodkovni razredi subvencionirani stoodstotno?

Da. Tako nam govorijo izkušnje oziroma izkušnje šol, s katerimi sodelujemo. Šole so tiste, ki nam predlagajo 95 odstotkov otrok, potrebnih pomoči. Samo pet odstotkov je otrok, katerih starši se na nas obrnejo neposredno. Povedati je treba, da šolski stroški niso vsebovani le v prehrani. Tu so še šolske dejavnosti, ki so plačljive: šole v naravi, tabori, izleti, vstopnine, prevozi, plesni tečaj ob koncu devetletke, valeta itn. Tu najdemo tudi otroke iz četrtega in petega dohodkovnega razreda, katerih družine tega ne zmorejo. In otroci ostajajo doma in tega niso deležni.

Če se pogovarjava o 40 ali 70 odstotkih subvencije, se to sliši zelo lepo. Pa s tem vseeno niste zadovoljni?

Nismo. Predloge smo podali na podlagi izkušenj, te pa smo nabirali na šolah. Potem smo si ogledali izračune na podlagi tveganja in meje revščine, ki je metodološko in statistično določena.

Jo lahko tudi midva določiva?

Gre za prihodke v višini 617 evrov za enočlansko gospodinjstvo. Pod to mejo se razume, da družina živi v revščini. Izračun je narejen na podlagi smernic OECD, kaj družina potrebuje, da živi normalno. Če sta v gospodinjstvu dva odrasla člana, je faktor pomnožitve 1,5 in ne 2, kajti skupaj potrebujeta manj, kot bi vsak posebej. Otrok do 14. leta predstavlja dodatni faktor 0,3. Vzemimo tričlansko družino, ki je v Sloveniji najbolj zastopana oblika družine z otroki. To sta lahko starša z enim otrokom ali pa eden od staršev z dvema otrokoma. Tričlanskih družin je v Sloveniji 170 tisoč; 36 tisoč od teh je samohranilskih z dvema otrokoma.

»Povedati je treba, da šolski stroški niso vsebovani le v prehrani. Tu so še šolske dejavnosti, ki so plačljive: šole v naravi, tabori, izleti, vstopnine, prevozi, plesni tečaj ob koncu devetletke, valeta itn.« Foto: Matej Družnik

Oblast je rekla, da bi stoodstotna subvencija do tretjega dohodkovnega razreda pomenila kolaps osnovnošolskega sistema in da taka institucija potrebuje čas, da se pripravi na spremembe. To je bil prvi argument, zakaj tega niso vpeljali že 1. septembra lani, temveč v omejeni obliki šele 1. januarja, pol leta pozneje. Naslednji argument je bil socialna pravičnost. Vladi ni bilo prav, da otrok v drugem dohodkovnem razredu dobi enako subvencijo kot otrok v prvem. Rekli so, da je to socialno nepravično. To pomeni, da nekdo, ki dobi 180 evrov (na osebo), dobi stoodstotno subvencijo, za tistega, ki ima 190 evrov, pa ne bi bilo več pravično, če dobi polno subvencijo in mu pripada le 70 odstotkov subvencije. Zadevo so navezali na neki sistem, ki so ga že vpeljali v srednji šoli.

Ali lahko vse skupaj prelijeva v konkretne številke?

Če greva v drugem dohodkovnem razredu na zgornjo mejo, ta pa je 300 evrov po osebi, govorimo o 900 evrih prihodkov celotne družine, meja revščine pa je torej 1110 evrov. Drugi dohodkovni razred je torej krepko pod mejo revščine.

Koliko v povprečju v Sloveniji stane šolsko kosilo?

Vlada je kot povprečje izračunala ceno 2,20 evra. Toda govoriti o povprečju je težko. Za nekoga, ki ima tako nizke prihodke, povprečje ni podatek. Povrh je cena kosila v Sloveniji zelo različna, zato bi moral imeti srečo, da njegov otrok obiskuje šolo tam, kjer je cena nižja. Nekje je cena kosila 3 evre na dan, drugod 1,8 evra.

Če vzameva ceno 3 evre, na mesec strošek kosila torej znese 60 evrov. Torej bi samo kosilo za dva otroka v družini znašalo 120 evrov, potem pa so tu še vsi drugi stroški. V tem vidite razlog, da se mnogi starši ne odločijo za topli obrok niti s 40- ali 70-odstotno soudeležbo države?

Seveda. Šole smo povprašali, kako one to komentirajo, in so povedale ravno to. Če ima celotna družina v drugem dohodkovnem razredu 720 evrov prihodkov, to pomeni, da mora pri topli malici še vedno participirati 20 evrov, za dva otroka torej 40 evrov. Ko plačajo osnovne stvari v gospodinjstvu, položnice, stanovanjske stroške itn., si stroška kosila ne morejo privoščiti. Ceneje je doma skuhati otroku porcijo makaronov ali riža.

Pogovarjava se o korekciji slovenske družbe na točki, ki najbolj socializira, to pa je šola?

Da. V tem je ključno vprašanje. Ne govorimo o tem – in kar se mene tiče, niti ne bi smeli –, ali so otroci lačni ali ne, čeprav je dejstvo, da so. Govorimo zgolj o tem, ali smo družba, ki tem otrokom želimo pomagati, ali pač ne.

To primerjajva s splošno držo slovenske družbe. V kakšnem razmerju je to vprašanje do drugih vprašanj? V mislih imam visoke plače, kapital, davčne olajšave ipd.

Pravzaprav je to znano. Za našo družbo je zanimivo, da smo šli v zadnjih 25 letih namenoma v smer odmika od socialnih vrednot. Reveži oziroma prejemniki socialnih transferjev so skorajda kriminalizirani, na drugi strani pa imamo družbeni sistem ljudi, ki je zgoraj, in z lahkoto obrača milijone evrov – in to ni problem.

Ste naredili izračun, koliko bi bil državni proračun dodatno obremenjen, če bi bil topli obrok stoodstotno subvencioniran v vseh treh dohodkovnih razredih?

Lani je bilo rečeno, da bi vse skupaj stalo okrog 15 milijonov evrov. Vlada je namenila 8 milijonov, porabljena je bila le polovica, okrog 4 milijone, in tu je zanka.

Vlada je to imela za argument, da problem sploh ni tako vroč?

To je tisto, kar je zanimivo, in navezujem se na vprašanje, kakšna družba smo. Povedal sem, kaj so šole navedle, zakaj se starši ne odločajo za tople obroke. Tudi sistem progresivnega subvencioniranja je tako nejasen in zapleten, da si ljudje ne upajo vstopiti vanj, ker ne vedo, kaj bodo morali plačati.

Združena levica je izračunala, da če bi država ne dala davčnih olajšav najvišjim prejemkom v državi, bi bil strošek za otroke pokrit, pa še 5 milijonov bi ostalo.

Denar je tudi drugod, znesek ni velik in si ga država lahko privošči, če to hoče.

Ukrepi sporočajo filozofijo, politiko države ...

Vendar o tej filozofij poslušamo že dolgo časa. Spomnite se, kako so finančno razbremenjevali menedžerje, češ da ne bodo pobegnili drugam, pa poglejte, kaj imamo. Ali besedna zveza »zagon gospodarstva«, ki je kot stara lajna. Vnaprej vemo, kdaj jo bodo uporabili. In takrat se moramo prijeti za denarnice.

Toda filozofija države, ki misli na napredek in gospodarski zagon, bržkone ni napačna?

Seveda ni. Gre pa za to, da smo izgubili zaupanje v tako politiko, ki se je izkazala ne le za nesocialno, temveč tudi škodljivo. Logično je, da država ne more biti uspešna, če se noče spopasti z revščino. Lahko govorimo učeno, toda na koncu je družba toliko močna, kolikor je močan njen najšibkejši člen.

Toda v Sloveniji je tudi nenormalno nizko število ljudi z visokimi plačami, ki so na zahodu povsem normalne. Tudi s te strani je Gaussova krivulja podrta.

Družbo je treba strukturirati transparentno, vzpostaviti se mora zaupanje, pa bo porazdelitev dohodkov dobila obliko Gaussove krivulje. Govoriva o poštenem plačilu za pošteno delo. Govoriva tudi o človeškem dostojanstvu. Menedžer, ki dobro vodi podjetje in ima za seboj zadovoljne ljudi, naj bo dobro plačan.

Ciljate torej na vzpostavitev sistemskih rešitev?

Da. Dohodkovni razredi bi državi za tople obroke povzročili zelo malo stroškov takoj, ko bi bili ljudje dostojno plačani za svoje delo, ker bi prejeli višji dohodek, posledično bi napredovali v višje dohodkovne razrede, kjer subvencij ni, hkrati pa bi si lahko sami zagotovili te dobrine. Danes me je sram, ko moram govoriti o tem, da je 40.000 otrok na udaru sistemske lakote. Sprijaznili smo se z dejstvom, da je neko mizerno plačilo za pošteno delo zadovoljivo in v redu. Pa ni. Privolili smo v to, da je plača 600 evrov že v redu. To pa ni v redu.

Ustanovili ste društvo Petka za nasmeh.

Da. Petka pomeni pet evrov in »daj mi petko« (z roko). Revnim otrokom s pomočjo dobrih ljudi, petkarjev, ki dajejo na mesec po pet evrov, neposredno zagotavljamo topli obrok.

Sodelujete s šolami?

Da. Naš kontakt so strokovne službe na šolah in vse je povsem transparentno. Donatorji natanko vedo, kam gre njihov denar. Vsak petkar ve okvirno zgodbo otroka, dobi vpogled v kompletno plačilo, torej račun in potrdilo o plačilu ter ime svetovalne delavke na šoli, s katero sodelujemo. Le osebne podatke otroka varujemo v skladu z zakonom.

Ste s tem projektom obogateli?

(Smeh.) Da, duhovno, čeprav se je boriti z državnimi birokrati zelo duhamorno. Delamo brezplačno. Lani smo razdelili 50 tisoč evrov, stroškov smo imeli 25 evrov. Stroškov društva tako rekoč ni, če pa se pojavijo, te pokrijemo iz lastnih žepov. Trenutno imamo 660 članov. Cele šole so se vključile v projekt, ravnatelji, strokovni delavci, učitelji in starši. Osnovna šola Petrovče ima 45 članov, osnovna šola Brezovica 63 itn. Sistem temelji na zaupanju in transparentnosti. Ocenimo stroške kosila in drugih stroškov, kot so šole v naravi, učbeniki itn., tako se strošek na učenca hitro lahko podraži za 100 evrov. Potem izračunamo, koliko petkarjev je potrebnih na enega otroka, in prevzamemo odgovornost in skrb za celotno leto. Izračunali smo, da bomo za 120 otrok potrebovali kakih 40 tisoč evrov. Toliko nas bo stalo »brezplačno šolstvo«. Devetdeset odstotkov otrok je v prvih treh dohodkovnih razredih. Toda naše upanje je, da bo država ta problem rešila sistemsko, na državni ravni, in se bomo lahko posvetili tudi drugim problemom, ki jih žal ne manjka.

Nikoli si nismo delali utvar, da revščino oziroma socialno izključenost lahko izkoreninimo. Ker je bila vedno prisotna. Bila je pred 50 leti, danes je še vedno in najbrž bo tudi čez 50 let. Vprašanje pa je, ali kot družba res naredimo vse, da bi je bilo čim manj. In ali to sploh želimo.