Pisatelj preživi samo v glavah bralcev

V najbolj znani knjigarni Lerner v Bogoti imajo več kot deset biografij o Gabrielu Garcíi Márquezu (1927–2014), starejši knjigarnar pa je ob vprašanju, katera je najboljša, brez obotavljanja pokazal na knjigo Conrada Zuluage (Medellin, 1947). »On ve največ o Márquezu, saj sta skupaj preživela precej časa,« je rekel in istočasno s police potegnil dobrih sto strani dolgo biografijo Gabriel García Márquez: El Vicio Incurable De Contar.

A še preden sem zapustil dvonadstropno knjigarno z novo knjigo pod pazduho, sem posedel v kavarni na vrtu knjigarne. Kmalu je spet pristopil isti knjigarnar, vendar s hitrimi koraki, da je bilo že na daleč jasno, da je nekaj močno predramilo njegovo umirjenost. »Oprostite, toda avtor te biografije je ravnokar prišel v našo knjigarno. Če želite, vam ga lahko predstavim,« je govoril navdušeno, nazaj pa je dobil enako zagreto potrditev.

Precej zadržano je na vrt pristopil Conrado Zuluaga, saj sprva ni vedel, kako naj se odzove na knjigarnarjevo predstavitev, da prihajam iz Slovenije, toda ko je iz mojih ust slišal prošnjo za intervju v španskem jeziku, je pogledal na uro in rekel: »Bo dovolj pol ure?« Ko sva se usedla, sem v negotovosti malo tišje pristavil, da nimam pripravljenega nobenega vprašanja, toda gospod Zuluaga se je nasmejal in pretrgal še zadnjo medsebojno zadrego: »Včasih je tako še najbolje!«

Kdo ste, gospod Conrado Zuluaga?

Več kot dvajset let sem bil profesor na univerzi, prav toliko let sem bil urednik in tudi pisatelj, predvsem pa sem že vse življenje bralec.

Kaj prebirate?

Zanima me severnoameriška literatura, predvsem dvajseto stoletje, a v zadnjem času najbolj berem in preučujem literaturo srednje Evrope. To je območje od Berlina do Moskve ter od Severnega do Mediteranskega morja, v ta prostor pa so prihajali z zahoda in vzhoda ter s severa in juga. Prišli so civilizirani ljudje in barbari, tukaj sta potekali obe svetovni vojni, ki nista spremenili samo Evrope, ampak tudi ves svet. Zraven se je razvijala bogata literatura, čeprav je politika uničila mnoge knjige in avtorje, toda lepota in humanizem ostajata med ljudmi, zato vedno znova prihajajo novi čudoviti pisci.

Kateri so vam najbolj všeč?

Joseph Roth in Sándor Márai, seveda ne morem mimo Fjodorja Dostojevskega, Leva Nikolajeviča Tolstoja, Antona Čehova, Maksima Gorkega in drugih velikih ruskih pisateljev. Po celotni Južni Ameriki je zelo priljubljen avstrijski pisatelj Stefan Zweig, ker je tukaj živel in skupaj z ženo storil samomor v Braziliji.

Poznate morda kakšnega slovenskega pisatelja?

Ne, žal ne. Problem je v tem, da mi najlažje prevajamo nemške avtorje, imamo tudi precej ruskih in poljskih prevodov, zagotovo pa nam manjkajo prevodi slovenskih, hrvaških, srbskih piscev, čeprav gre za zelo zanimivo zgodovinsko območje, ki ga v Južni Ameriki še ne poznamo dovolj dobro.

Precej bolje zato pri nas poznamo vašega pisatelja Gabriela Garcío Márqueza.

Obstaja nekaj, kar me precej moti – ves svet pozna Garcío Márqueza, toda koliko ljudi v resnici bere njegove knjige? To je glavno vprašanje. Žalostno je tudi, da ga raje berejo tujci kot Kolumbijci, čeprav so njegove knjige v vsaki kolumbijski hiši, enako kot Biblija. Vsi ga slavimo in govorimo, kot da ga poznamo, saj ga naslavljamo kot Gabo, toda le redki se poglobijo v njegove misli. Današnji problem ni samo, da premalo beremo, ampak tudi, da prehitro beremo. Še nikoli doslej nismo imeli več knjig, a vse gre mimo nas.

Zakaj tako malo Kolumbijcev bere?

Nobene potrebe ni, da po Garcíi Márquezu poimenujemo letališča, ulice, muzeje ali trge. Zaradi tega ne bomo imeli nobenega bralca več. Vsak pisatelj preživi samo v glavah bralcev, zato moramo skrbeti, da bomo brali njegove knjige. Vedno je govoril, da je pisal zato, da bi ga prijatelji imeli rajši; torej berimo njegove knjige, da ga bomo imeli še raje.

Pred seboj imava eno od vaših biografij o Garcíi Márquezu. O čem govori?

To je kratka knjiga, dolga malce več kot sto strani, saj želim, da bi jo v roko vzeli tudi mlajši bralci. Petnajstletnik ne bo prebral biografije o nikomur na tem svetu, če bo dolga dvesto strani. In bolj kot za biografijo gre za ozadje njegovih zgodb, kje je črpal motive, kaj je vplivalo nanj …

Conrado Zuluaga in Gabriel García Márquez. Foto: Osebni arhiv Conrada Zuluage

Lahko razkrijete kakšno anekdoto, ki predstavlja njegov značaj?

Nekoč v Cartageni sva govorila v podobni knjigarni, kot je ta, a zdaj je tam hotel. Stala sva v kotu večje sobe, preden se je začela predstavitev knjige, na drugi strani pa so stali fotografi z dolgimi objektivi. Rekel sem mu: »Poglej, fotografirajo te kot obsedeni.« A García Márquez je takoj odgovoril: »Ne, obsedeni so samo z ugibanjem, o čem se midva pogovarjava.« Preprosto je imel to sposobnost, da je znal videti stvari z drugačne perspektive; kaj je v ozadju neke osebe ali dogodka, saj je nekaj prepoznal, četudi tega ni videl.

Od kod, mislite, je črpal vse te njegove, zdaj že znamenite misli?

Vsak med nami ima neki talent. Škoda je, ker ga nekateri ljudje ne najdejo nikoli, a prav tako je škoda, ker hočejo mnogi postati pisatelji, čeprav nimajo talenta za pisanje. Talenta ne moreš kupiti, ampak ga prejmeš iz vesolja in se z njim rodiš. Lahko se učiš, napreduješ in nabiraš izkušnje, toda če nimaš talenta, tvoje ustvarjanje nima čarobnosti in umetniške vrednosti. In Gabriel García Márquez je imel izreden talent za pisanje. Zraven je pošteno garal, da je bil vseskozi še boljši; predvsem je veliko potoval in bral, da je nabiral življenjske izkušnje.

Brez branja torej ni pisanja?

Branje in pisanje sta vedno dve plati istega kovanca. Poznam prigodo, kako je mlajši fant prišel do argentinskega pisatelja Jorgeja Luisa Borgesa in mu navdušeno razlagal, da je prebral vse njegove knjige, a Borges mu je samo odgovoril: »In kaj boš zdaj napisal?«

Kako je na Garcío Márqueza vplivala družina?

Ogromno. Veliko znanja in raznovrstnih življenjskih izkušenj je črpal kot otrok od staršev in starih staršev, a verjetno odločilni pomen je imela karibska obala Kolumbije. Ste že bili tam?

Ne še, a nameravam.

Dobro ... Ker to je povsem drug svet! Resda Karibsko morje ni tako pomembno kot vaše Sredozemsko morje, toda povezuje ozemlje od Jukatana, celotno Srednjo Ameriko, kolumbijsko obalo in tudi precejšen del venezuelske obale, zraven pa so Kuba, Jamajka, Sveta Lucija, Dominikanska republika, Haiti, Portoriko … Vse to so Karibi, a mi radi rečemo, da zajemajo še precej večje območje; od Bogote in vse do Washingtona, saj je jug Združenih držav Amerike povsem pomešan z različnimi rasami. V karibskih deželah imaš temnopolte in belopolte, tukaj so se naselili Španci, Nizozemci, Nemci, Angleži in Francozi, pred njimi so bili Indijanci različnih plemen, Azteki, Maji … Imamo svetlobo, toploto in odlično hrano, ljudje pojejo in plešejo, vse je v živih in toplih barvah. In med vso to različnostjo z vsega sveta je odraščal García Márquez.

Spomnim se tudi njegove pripovedi, kako je na letališču v Cartageni sedel v taksi, da ga zapelje do Barranquille. Ko sta prispela do hotela, je García Márquez hotel plačati, a taksist je rekel: »50.000 pesov!« García Márquez je začudeno pogledal in se pritožil, kajti na taksimetru je pisalo 30.000 pesov, toda taksist je hladnokrvno odgovoril: »Komu bolj verjameš? Meni ali stroju?« In tako je García Márquez plačal 50.000 pesov in z nasmehom zapustil taksi, saj je vedel, da se je vrnil domov na Karibe.

In kako se je razumel s starši?

Oče je bil telegrafist, a bil je tudi homeopat z dobro založeno homeopatsko lekarno. Dedek je bil vojaški polkovnik, hiša pa je bila polna žensk, ki so na Karibih nekaj posebnega; so odprte, živahne in srčne. Večino otroštva je preživel pri starih starših po mamini strani, saj sta starša zaradi službe delala drugje. Gabriel ni videl mame skoraj šest let, zato je ni prepoznal, ko se je vrnila.

Kako je to vplivalo na njegov odnos z ženskami, ko je odrastel?

Ne morem odgovoriti, saj nisem član njegove družine, nisem psihiater ali psiholog, niti me ne zanima njegovo zasebno življenje. Ruski pisatelj Vladimir Nabokov je zelo dobro povedal: »Najboljša pisateljeva biografija ni kronika njegovih dogodivščin, temveč zgodovina njegovega literarnega stila.« Poskušal sem se držati te trditve, ker se popolnoma strinjam z njo.

Gabriel García Márquez. Foto: Reuters

In vendar, kaj pravite na to, da naj bi imela njegova knjiga Žalostne kurbe mojega življenja o starejšem moškem, ki je mladoletnemu dekletu plačeval za spolne odnose, tudi osebnoizpovedne elemente?

Tudi o tem nočem soditi, čeprav vsi pisatelji v svoje knjige vpletajo osebne značilnosti, življenjski navdih, pretekle dogodke in sanje. V primeru te zadnje knjige Garcíe Márqueza je treba prebrati tudi knjigo Nemureru bijo (Hiša spečih lepotic) japonskega pisatelja Jasunarija Kavabate. García Márquez je bil obseden z njo, a enake občutke je imel tudi ob branju knjig Franza Kafke, Juana Rulfa in pri zgodbah Tisoč in ena noč.

Kdaj ste ga spoznali?

Nekje v 90. letih prejšnjega stoletja, ampak moram priznati, da nisva bila prijatelja, prej znanca. Imel sem njegovo telefonsko številko, lahko sem ga poklical kadarkoli, toda nisva se pogovarjala o najinih družinah in osebnih stvareh, kot to počno pravi prijatelji. Najin odnos je temeljil samo na knjigah.

Kakšen je bil med druženjem?

Prijazen in srčen in nič tako zelo poseben, kot si morda zamišljate.

In do svojih oboževalcev?

Precej odprt, a avtograme je delil samo v knjige, nikamor drugam. Ni nujno, da je bila knjiga njegova, lahko bi bila tudi tvoja ali moja, toda drugam kot v knjige se za oboževalce ni nikoli podpisoval.

Kakšna je resnica o njegovem zdravstvenem stanju v zadnjih letih življenja?

Ne vem. Nekateri trdijo, da je imel alzheimerjevo bolezen, drugi, da je imel demenco, toda kot pravim – nisem zdravnik.

Potem so v družini uspešno zaprli vrata pred njegovim trpljenjem?

Prav nič ni prišlo ven. Resnico poznata samo njegova družina in zdravniško osebje.

Kdaj ste ga zadnjič videli?

Sedem let pred smrtjo, a zanimivo je, da me takrat ni spoznal. »Kdo si?« je vprašal. In pristavil: »Vem, da se poznava, toda ne vem, kam naj te dam.« Ko sem mu povedal, se je takoj spomnil, in imela sva prav zabaven pogovor. Takrat je priznal, da nima več moči za pisanje. Verjetno je že vedel, da ga zapušča spomin, čeprav tega ne trdim z gotovostjo.

Kakšen je bil njegov način pisanja?

Bil je perfekcionist. Nikoli ni storil zgodovinske ali geografske napake, vse je počel metodično, premišljeno in odločno. In ko je spoznal, da tega ne more več početi, je odnehal.

Najbolj znani sta knjigi Sto let samote in Ljubezen v času kolere. Katero njegovo knjigo bi še priporočili?

Ljubezen v času kolere mi sploh ni všeč. Celotna zgodba se vrti okoli tega, kako Fermina Daza zapeljuje nesrečnega Florentina Arizo, kar se dogaja tako v prvem kot zadnjem poglavju, vse vmes pa je samo pričakovanje, kdaj bo Florentino osvojil njeno srce.

Precej raje imam novelo Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal. To je precej tanka knjiga, vendar z odličnim ritmom, kar na bralca deluje kot urni mehanizem: tik-tak, tik-tak, tik-tak … Vseskozi si v nestrpnem pričakovanju, kaj bo sledilo. Poleg tega mi je ljuba knjiga Kronika najavljene smrti, saj gre za zgodbo, ki se začne na koncu. Prav tako je čudovita Patriarhova jesen, a ne toliko zaradi sporočila, ampak zaradi izrednega pripovedovanja, zato je prava mojstrovina.

Letos mineva petdeset let od izdaje knjige Sto let samote. Zakaj je prav ta najbolj priljubljena?

Zato, ker je to najboljša knjiga v španskem jeziku po Bistroumnem plemiču Don Kihotu iz Manče Miguela de Cervantesa. S tem romanom je García Márquez v španski jezik spet vrnil odlično pripoved, zgodbo in fikcijo.

In še vedno je priljubljena in razprodana v marsikateri knjigarni.

S Stotimi leti samote je Garcíi Márquezu uspelo slediti še enemu mojstru, Američanu Williamu Faulknerju. Vedel je, da mora pisati o resnicah srca, ki so enake po vsem svetu, zato je to klasika, ki te nekaj novega nauči vsakič, ko jo prebereš.

Zakaj ga niso marali kolumbijski politiki?

Pravili so, da je komunist, a resnica je le ta, da so mu bile bliže vrednote politične levice, kolumbijska oblast pa je desničarska. Zamerili so mu, ker je bil prijatelj kubanskega predsednika Fidela Castra, toda prijatelja nista bila zaradi politike, ampak zaradi življenjskih izkušenj, ki sta jih družno preživela, malo pa so mu tudi zavidali, ker je imel pri Castru vedno odprta vrata. Kljub temu je imel različne prijatelje, med njimi nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona, panamskega predsednika Martina Torrijosa in španskega kralja Juana Carlosa.

Toda vse skupaj je velika neumnost. Komu mar, če je bil resnično komunist? Ali potem ne bi smeli brati njegovih knjig? Boste rekli, da komunisti ne berejo katoliških knjig in obratno? In da desničarji ne berejo levičarskih knjig? Potem ne smemo brati niti knjig, ki so jih napisali homoseksualci? Vse tovrstne obtožbe so navadna neumnost. Knjiga je lahko samo dobra ali slaba, to pa ni odvisno od politične opredeljenosti.

Obtoževali so ga tudi, da kot slaven pisatelj ni pomagal pri gradnji šol, mostov in drugih objektov, a to je govorila oblast, ne ljudje. Toda kaj je bila njegova naloga, pisanje dobrih knjig ali gradnja mostu? Verjetno zelo dobro vemo, kdo mora poskrbeti za nov most in kdo za dobre knjige.

Očitno imata oba Nobelova nagrajenca v Kolumbiji precej nasprotnikov. García Márquez jo je prejel za književnost in sedanji predsednik Juan Manuel Santos za mir.

Ja, takšni smo. Imamo dve Nobelovi nagradi, a določen del kolumbijskega prebivalstva ni zadovoljen z nobeno. Vsaka Nobelova nagrada, pa najsi bo za književnost, mir, ekonomijo ali fiziko, je sicer politična nagrada, saj je v ozadju veliko lobiranja in političnih odločitev. Samo poglejte Nobelovo nagrado za književnost – koliko žensk jo je dobilo? In koliko temnopoltih, Indijancev ali Arabcev?

Nobelova nagrada za mir za Kolumbijo nima pretirane vrednosti, saj nimamo miru, čeprav so kolumbijska vlada in levičarski gverilci sklenili premirje. Resda se ne strinjam z vsemi določbami v mirovnem sporazumu, toda Kolumbijci bi ga morali podpreti bolj odločno, kajti bolje je imeti nepravičen mir kot pravično vojno. In zdaj ko smo imeli priložnost za mir, je ogromno ljudi govorilo, kako moramo kaznovati vse krivce, namesto da bi najprej poskrbeli za premirje in šele potem iskali najboljšo rešitev. Imamo preveč bogato in lepo državo, da bi v njej še naprej prelivali kri med brati in sestrami.

In kakšna je današnja Kolumbija?

Zelo zapletena in zmedena. Politični sistem je povsem zaprt. Zakon je takšen, da če imam policijsko kartoteko, ne morem kandidirati na volitvah. Če me dobijo, da sem v trgovini ukradel čokolado, je konec mojih političnih sanj, a kljub temu imamo ogromno politikov z neposrednimi povezavami s paravojaškimi skupinami. Najslabše, kar se je dogodilo Kolumbiji, je prav njena politična elita iz bogatih družin. Nobena gverilska ali paravojaška skupina, niti mamilarski karteli, niso naredili toliko škode kot ravno politična elita. Samo poglejte – imamo tako bogato državo, da politiki v njej kradejo že več kot dvesto let, a Kolumbije še vedno niso uničili.