Pišemo jo od leta 1967

Priloga, ki jo držite v rokah, je prvič izšla pred natanko 50 leti, 21. januarja 1967. Prvi urednik priloge, ki se je sprva imenovala Delova sobotna priloga Za konec tedna, je bil Slavko Fras (1928–2010), odgovorni urednik Dela je bil tedaj Dušan Benko (1919–2016). Njuna ideja je bila, da Delo potrebuje prilogo, ki bo prenesla daljše članke, tehtne mnenjske prispevke, obsežnejše intervjuje, analize ... Obema so se v ožilju pretakali črke, besede, zgodbe, analize, vprašanja, povezana z javnimi zadevami. Nista živela od novinarstva, temveč za novinarstvo. Natančneje, živela sta za uresničevanje poslanstva, ki ga ima novinarska profesija. To pa ni zgolj poročanje o dogodkih, marveč gre tudi za verodostojno in pošteno predstavitev konteksta, znotraj katerega se je nekaj pripetilo. Oba sta se z novinarstvom ukvarjala tudi v visoki starosti. Slavko Fras je objavljal praktično do smrti, Dušan Benko je do sredine devetdesetih let delal na nacionalnem radiu, zadnja leta je pisal zase in svojo družino. Ko je Dušan lani umrl, je njegov sin v govoru ob slovesu povedal, da je bil vedno ponosen na odločitev, da Delo ustanovi Sobotno prilogo.

Ugledna tradicija je po eni strani privilegij. Po drugi strani predstavlja odgovornost. Sobotno prilogo so pisali najbolj verodostojni pisci svojega časa in tega prostora. Dobra številka Sobotne priloge je na neki način tudi poklon, denimo, Janezu Staniču (1937–1996), ki je prilogo urejal v letih 1974 in 1975. Slab članek v Sobotni prilogi na neki način sramoti tudi Andreja Novaka (1940–1995), Delovega dopisnika in komentatorja. Briljantnih imen, ki jih ni več, je preveč – zato naj omenim le še Aleša Debeljaka (1961–2016), ki je pred letom dni na zadnji strani Sobotne priloge objavil svojo zadnjo kolumno. Zadnji stavek, ki ga je zapisal: »Zato niti najmanj ni vseeno, kakšne solze tečejo v Evropi.« Ni pomembna misel o solzah. Pomembne so besede niti najmanj ni vseeno. Javni intelektualec je intelektualec, ki mu niti najmanj ni vseeno.

Kaj je tisto, zaradi česar nam ne sme biti niti najmanj vseeno? Pred letom dni je veljalo, da je premoženje 62 najbogatejših Zemljanov večje od premoženja revne polovice prebivalstva planeta. Zvenelo je osupljivo. A v časih, ko revščina ostaja, bogastvo vzhaja. Nekaj dni stari podatki organizacije Oxfam pravijo, da je premoženje osmih najbogatejših Zemljanov večje od premoženja revne polovice prebivalcev planeta. Osem bogatašev je vrednih toliko kot 3.600.000.000 siromakov. Niti najmanj nam ne sme biti vseeno, kakšno zgodovinsko obdobje se je začelo včeraj, ko je vodenje ZDA prevzel Donald Trump, slovenski zet. Niti najmanj nam ne sme biti vseeno, če v Sredozemskem morju vsako leto utone nekaj tisoč ljudi. Ne sme nam biti vseeno, če otrokom iz revnih družin starši ne morejo kupiti šolskega kosila. Niti najmanj ni vseeno, ali je zdravstvo dostopno le bolj premožnim, revnim pa ne. In ni vseeno, če imajo otroci iz revnejših predelov države slabše perspektive za študij. Ne more nam biti vseeno, če vlada na mejo postavi rezilno žico. Kajti smisel rezilne žice je, da ljudem razreže kožo. Ni vseeno, če se koncept človekovih pravic spreminja v koncept lastninskih pravic. In niti najmanj nam ne more biti vseeno, če se ideja svobode, ki je bila nekoč speta z idejo enakosti in bratstva, vedno bolj krči zgolj na ideologijo neomejene ekonomske svobode. Ne nazadnje: niti najmanj ni vseeno, če se demokracija otrese povezave z rezoniranjem.

Kam torej? Točk dnevnega reda je preveč, da bi se lotili vsake posebej. Zato le nekaj misli o zadnji točki. Časopis je tisti prostor, kjer se srečata demokracija in razmišljanje. Če bi časopisi nekoč ugasnili, bo šla demokracija v svojo smer, razmišljanje o javnih zadevah pa bo počasi in zanesljivo izginjalo. Celo zdaj, ko časopisi še obstajajo, se količina rezoniranja o javnih zadevah znižuje. Krčenje razmišljanja o javnih zadevah ima nepredvidljive učinke. Včeraj, denimo, je tudi zaradi tega vodenje velesile prevzel človek, ki je vulgarno obračunavanje z nasprotniki in kritiki postavil na prvo mesto, pred razmislek. Če je seveda razmisleka sploh zmožen.

In če je o čem vredno razmišljati, je to vprašanje, kako vzpostaviti globalni in lokalni fair play, pošteno tekmo, ki bo temeljila na jasnih pravilih, odločni prepovedi uničevanja tekmecev, sodnikovi avtoriteti, spoštljivem odnosu do soigralcev, odsotnosti podkupovanja, možnosti, da se v tekmo vsi vključijo pod enakimi startnimi pogoji ... Fair play pomeni tudi, da ob igrišču dežura usposobljena reševalna služba, ki tistim, ki napora poštene tekme ne zmorejo, priskoči na pomoč.

Tudi to je ena od reči, glede katerih nam niti najmanj ni vseeno.