Po koridorju do Baltskega morja

Po razsodbi arbitražnega sodišča je Slovenija prišla na okus državništva. V odzivih tujih držav se je pokazala pomembna razlika med državami, ki so pozvale k spoštovanju razsodbe arbitražnega sodišča, in tistimi, ki so povedale, da se ne nameravajo postaviti niti na slovensko niti na hrvaško stran. K njim sodijo tudi Trumpove ZDA. Trump se je v četrtek v Varšavi udeležil srečanja voditeljev držav Pobude treh morij in tam se mu je hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović zahvalila za »nepodporo« arbitražnemu sodišču v sporu med Slovenijo in Hrvaško.

Kaj čaka resne stranke

Slovenska tako državniška kot strankarska politika po razglasitvi sodbe arbitražnega sodišča previdno ni pokazala nikakršne evforije, počasi pa so na sodbo začele prihajati kritike, nekatere med njimi celo ostre. SDS in predsednik stranke Janša osebno so v kritiki prednjačili, čeprav so zgodovinsko gledano zadnji, ki bi si smeli kaj takega privoščiti. Osebni dogovor Janše kot premiera s tedanjim premierom Sanaderjem avgusta 2007 je bila, da se za rešitev problema med državama uporabi meddržavno sodišče v Haagu in Hrvaška si je ta dogovor med Janšo in Sanaderjem štela za veliko zmago. Hrvaški tisk se je tedaj razpisal, da bi bil predstavnik Hrvaške na tem sodišču vladni svetovalec za hrvaške meje Davorin Rudolf, ki je bil leta 1990 prvi minister za morje. Slovenija si je želela uveljavljati načelo pravičnosti in hrvaški mediji so tedaj poudarili, da je na haaškem sodišču to prej izjema kot pravilo.

Janša za t. i. blejski sporazum tedaj ni dobil podpore opozicijske LDS ter tudi ne koalicijske SLS. Bolj ko je trdil, da »Haag« še naprej ostaja realna opcija, bolj so mu strokovnjaki dopovedovali, da se v Haagu ne bo dobro končalo za mejo v Piranskem zalivu in za izhod na odprto morje. Zelo mogoče je trditi, da Slovenija na meddržavnem sodišču v Haagu ne bi dobila več ozemlja ali morja, kot ju je zdaj na arbitrarnem sodišču, menijo poznavalci, zelo verjetno pa je, da bi dobila bistveno manj in da se pomorska meja in režim na njej ne bi izšla tako ugodno, kot sta se.

Zdajšnja kritika SDS in njenega predsednika nad razsodbo arbitrarnega sodišča torej bolj kakor ne sodi med značilne preddržavniške geste, v register političnega populizma in še kaj. Toda prava politika resnih strank, ki bi želele delovati državniško, je spet na preizkusu »dan potem«. V četrtek je bilo v Varšavi srečanje visokih predstavnikov dvanajstih držav, zbranih pod delovnim naslovom Pobuda treh morij. Začelo se je lepo poprej v Dubrovniku, točneje 25. avgusta 2016. Šlo je za pobudo Baltik–Jadran–Črno morje, točneje sever–jug, še točneje za omenjeno Pobudo treh morij. Članice pobude so Litva, Latvija, Estonija, Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Avstrija, Hrvaška, Slovenija, Romunija in Bolgarija. Ugotovitev je bila, da ozemlje med tremi morji predstavlja 28 odstotkov ozemlja EU, 22 odstotkov njenega prebivalstva, zato pa samo 10 odstotkov njenega bruto domačega proizvoda. Osrednja govornica, ki je lani v Dubrovniku nizala ta dejstva, je bila Kolinda Grabar-Kitarović in območje med Baltikom, Jadranom in Črnim morjem je označila za »arterijo« Evrope, ki da za svoj razvoj potrebuje 50 milijard evrov. Na omizjih niso govorili o skupni kulturi, ne o takih in drugačnih kulturnih podobnostih, temveč o infrastrukturnih projektih.

Dvojno zabijanje klina

Predsednik Slovenije Borut Pahor je že tedaj, in gledano za nazaj, očitno premogel evropski »instinkt«, kajti tiskovne agencije so priobčile sledeče njegove misli: »Pobudo treh morij vidim kot enega možnih odgovorov, kako skupaj nasloviti krizo evropske ideje, in ne kot novo delitev Evrope na vzhod in zahod, kar bo slabo za evropsko idejo ...« In v resnici se je že letos izkazalo prav to kot nekaj najbolj nevarnega. Nemški komentatorji pri FAZ so v vabilu, ki ga je poljski predsednik Andrzej Duda naslovil na ameriškega predsednika Donalda Trumpa, videli predvsem namero okrepiti evroatlantsko zavezništvo, kajti tako baltske države kot Poljska se iz zgodovinskih razlogov in slabih izkušenj iz sovjetskih časov bojijo morebitne nove ruske invazije na njihova ozemlja. Zdaj, pravijo komentatorji, so opogumljeni z izkušnjo ruskega embarga zaradi Krima in skušajo utrditi zavezništvo z ZDA. Zato so na Poljskem Trumpu priredili poseben sprejem, natiskali so vabila, poulične plakate in ljudi pozivali, naj se v čim večjem številu udeležijo »srečanja« s Trumpom. Poljska je najavila, da bo do leta 2023 od ZDA kupila za 7,6 milijarde raketnih sistemov tipa patriot. Na ta način si kupuje naklonjenost ZDA proti Rusiji, a sočasno se hote ali nehote izvzema iz potencialnih načrtov EU, ki jih ima ta s svojo prihodnjo novo vojsko oziroma vojaško industrijo.

Toda ne glede na ameriško-poljski megaorožarski posel so v Guardianu komentatorji posumili, da gre v razširjeni pobudi Poljske in v zadevi Pobude treh morij pravzaprav še za nekaj več – namreč za Trumpovo dvojno zabijanje klina v EU. Osredotočili so se na to, kako se je Trump slabšalno doslej že izražal o EU, in se vprašali, zakaj bi torej obiskal Poljsko, če ne v smislu diferenciacije nekaterih srednjeevropskih držav do EU. Ta obisk, so zapisali, ni in ne more biti primerljiv s Kennedyjevim leta 1963 v zahodnem Berlinu, kajti tedaj je bila poanta proevropska in združevalna, zdaj je s Trumpom protievropska in razdruževalna.

Naslednji pomembni vidik, ugotavljajo komentatorji, je, da Trump obiskuje državo in njen politični establišment, ki se stalno spopada s skupnimi evropskimi neodvisnimi institucijami in spodbija skupne dogovore, na primer o sprejemanju beguncev in o razbremenjevanju obremenjenih držav, na primer Italije in Grčije. Tu sta konservativna Poljska in Trump na skupnem imenovalcu, v isti metodi in v enaki mentaliteti. Vodja socialistov v evropskem parlamentu Gianni Pitella, so zapisali pri Guardianu, je za Trumpa dejal, da mu je v komaj nekaj mesecih uspelo ogroziti pariški sporazum o podnebnih spremembah, ogrozil je odnose med EU in ZDA, tudi v zvezi Nato, in zdaj kaže, da bo v zrak pognal še že tako občutljivo stanje na Poljskem in v vzhodni Evropi.

Kdo išče mesijo

Res je, da je slovenski predsednik Pahor tistega dne, ko sta bila s Trumpom skupaj na Poljskem, na Pobudi treh morij, ameriškega predsednika in njegovo ženo Melanio povabil v Slovenijo in rečeno je bilo, da je vabilo sprejel »z naklonjenostjo«. Težko bi si bilo predstavljati, da Pahor predsednika ZDA ne bi povabil v Slovenijo, posebej ker je njegova žena Slovenka. Toda tu se pravzaprav kurtoazija neha in se začne premislek o slovenskem nacionalnem interesu. Pobuda treh morij, ki jo letos, podobno kot lani, vodita poljski predsednik Andrzej Duda in hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović, se kaže kot sistem pasti, v katerih je Trumpov interes po razbijanju EU le ena od njih. Mogoče bi bilo videti uresničenje poljskih aspiracij po politični afirmaciji katoliške Poljske, kakršno je videl pokojni papež Janez Pavel II., Karol Wojtyla, potem ko je stoletja veljala teza o poljskem trpnem in trpečem mesijanizmu zatiranega slovanskega naroda, ki bo nekoč ugledal luč svobode. Ideja ozemlja od Baltika do Jadrana pa do Črnega morja, pravijo nekateri poznavalci, se prekriva z nekaterimi idejami o rekatolizaciji (vzhodne) Evrope in postavljanju branikov proti pravoslavju, katerega največji eksponent je ruska pravoslavna Cerkev. Toda to so lahko le teorije, ni pa mogoče spregledati pomembnega skupnega imenovalca, namreč, da imajo vodilne države te srednjeevropske osi sever–jug protibegunsko, nacionalistično in kulturno ekskluzivistično doktrino. Naj vzamemo Poljsko ali Madžarsko, lahko pa tudi Hrvaško v tezah svojega ozemlja in v negaciji arbitražnega sporazuma, ki ga je podpisala, najdemo privrženost bodisi aliberalni demokraciji bodisi predmodernemu pojmovanju človekovih pravic in družbe. Te družbene sredine so v EU nekoč vstopile z občutkom, da pridobivajo in da vstopajo v višjo obliko družbene realnosti. Danes so vse po vrsti in vsaka zase pretirano samozavestne države in vzbujajo vtis, kot da Evropo lahko naučijo, kako bi prava Evropa morala obratovati.

Slovenija je pred velikim izzivom, kajti to novo okolje je zanjo nevarno in nepredvidljivo. Zelo jasno se mora opredeliti za EU vrednot, kot veljajo v izhodišču njenega nastanka. Zelo jasno mora povedati, da je ne zanima srednja Evropa, temveč civilizacijski okvir, v katerem se ne diskutira o temeljnih človekovih pravicah in v katerem mali narodi in države veljajo za enakopravne in jih niti ne navdihuje niti ne spodjeda nikakršna oblika političnega mesijanizma.