Po telefonu slišim jok beguncev na morju. Nato je le še tišina

Na Malto je pred 25 leti prišel iz Gane. Je pastor v cerkvi Novega življenja, doktor prava in očeh treh otrok. Pravi, da je temnopolti Maltežan. Njegova organizacija za pomoč prebežnikom v begunskem centru Marsa pri Valletti, daleč od oči množic turistov, pripravlja mlade iz Afrike in z Bližnjega vzhoda, ki so preživeli nevarno pot čez morje, na integracijo v družbo. Sprejemajo begunce, zagotavljajo jim psihosocialno pomoč.

»Ko begunec pride, mu poskušamo priskrbeti temeljna orodja – osnove računalništva, jezika, prehrane,« pravi Ahmed Bugri. Njegove kritike begunske politike EU so neprizanesljive.

Na majhno Malto je v zadnjih letih prišlo na tisoče beguncev. Domačini tarnajo, češ, saj se nam ljudje smilijo, a naša država je majhna in ne more sprejeti vseh.

Eritrejci, Sudanci, Somalci, Alžirci, Ganci in drugi, ki pridejo na Malto, nočejo dolgo ostati pri nas. Raje bi šli naprej v Evropo ali ZDA. Zavedajo se omejitev majhne države, kakršna je Malta. Ni velike afriške skupnosti, nimajo zvez, Malta doslej ni imela integracijske politike. Tudi po več letih imajo le še status azilanta in nimajo stalnega bivališča. Njihov odhod naprej v Evropo ni realističen. Nekateri ljudje so na Malti že deset let, brez dela in stabilnosti. To jim poskušamo zagotoviti. Sooblikujmo njihove nacionalne organizacije. Tako bi dobili glas, da bi lahko povedali, kaj želijo, in lobirali.

Kako se begunci znajdejo v novem okolju, kako poteka integracija v lokalno okolje? Živijo na globoko katoliški Malti, skoraj vsi begunci pa so muslimani.

Ljudje, ki govorijo arabsko, se laže naučijo malteško, ki je podoben jezik. Težave so s tistimi iz Somalije, ki ne govorijo arabsko ali angleško. Begunec, ki dobi zaščito, lahko začne delati. Toda delovno okolje je drugačno kot v Afriki. Delati mora osem ur, muslimani pa bi v skladu svojo vero morali moliti med delom. Utegne se zgoditi, da delodajalec tega ne bi sprejel. Največ jih dela v gradbeništvu in turizmu. Žal tudi kak visoko izobražen dela na smetišču. Učimo jih pogajanj s podjetji in tako poskušamo preprečiti izkoriščanje.

Dojemanje ljudi na Malti se spreminja. Sprva je bil odziv negativen, predvsem ob prihodu številnih beguncev. Letos ne prihajajo več v večjem številu. Ugotovili smo, da bolj ko begunci delajo, bolj jih domačini začnejo sprejemati. Zato je tudi manj težav. Na začetku je bilo biti musliman obravnavano kot grožnja. Maltežani niso navajeni na muslimane. Barva kože je manjša težava kot veroizpoved, zlasti islam. Islam kljub temu že bolj postaja del družbe. Imama povabijo na državne prireditve, tudi v katoliško cerkev.

Kakšna je vaša izkušnja? Na Malti ste že dolgo.

Nisem prišel z ladjo. V obravnavi ljudi, ki pridejo z ladjami, in tistih, ki pridejo po drugi poti, je velika razlika. Če povem po pravici: res ne vem, zakaj je velika razlika. Toda prihod z ladjami se napačno razume kot napad ljudi brez identitete na Malto. Malto morate videti kot vas, kot majhno mesto. Ljudje v moji vasi pravijo, da begunci, ki prihajajo, zavzemajo naš prostor. Vsi bi si želeli priseljence, kakršen sem jaz: izobražene, z znanjem jezika, integrirane. Sem črnec, a nisem musliman, marveč kristjan. To je velika razlika. Leta 1990, ko sem prišel, na Malti skorajda ni bilo črncev. Ko so druga za drugo začele prihajati ladje, so ljudje ugotovili, da se bomo soočili z drugo kulturo. Mnogi priseljensko vprašanje obravnavajo kot izredne razmere. Položaj seveda ni tak. Še zdaj lahko slišiš, da Malto preplavljajo begunci. V resnici je letos prišla le ena ladja. Zakaj se pojavlja takšna panika, strah? Zgodba je ostala enaka, kontekst se je spremenil.

Po drugi strani Malta bogatim ljudem de facto prodaja dovoljenje za bivanje in državljanstvo, s katerim se lahko nato prosto gibljejo po Evropi. Mnogi potem sploh ne živijo na Malti.

To je protislovje, ki nikakor ne pripomore k integraciji drugih. Beguncem v primerjavi z nekom, ki ne živi na Malti, ni zagotovljena enaka možnost, da se integrirajo in postanejo državljani. Tega ne sprejemajo niti tukajšnji prebivalci. To namreč pomeni, da če človek nima denarja, nima pravice do dostojanstva in postati državljan. Zadeva je res nerazumljiva. Pravimo, da je dovolj priseljevanja, nato pa prodajamo potne liste Kitajcem in drugim.

Kako vidite odzive EU na begunsko krizo? V Bruslju se največ govori o kvotah za begunce. Kritiki pravijo, da bi z njimi še več ljudi spodbudili k odhodu.

Priseljevanje je simptom neuspeha sistemov v Afriki. Veliko mladih ne prihaja v Evropo na počitnice ali ker mislijo, da je tukaj dobro. Prihajajo v veliki nuji. Bil sem v Libiji, tudi pred nekaj meseci, in govoril z mnogimi. Na tisoče jih čaka. Dejal sem jim, naj ne pridejo, ker se je položaj v Evropi spremenil, ker ni služb, ker bodo žrtve diskriminacije, ker tvegajo smrt. Pogledajo te in rečejo, da želijo oditi na varen kraj. Če je uspelo vam, želim tudi sam poskusiti. Bolje je, če poskusim in umrem, kot da sedim tukaj. Ljudje čakajo na pot. Če bi bile Libija in druge države stabilne, ne bi zapuščali domov in se odpravljali čez morje. Toda če greš v države, kakršni sta Somalija in Sudan, vidiš katastrofalne razmere.

Vaša domovina Gana je ena od redkih izjem v Afriki ...

Gana je sicer v redu, toda le v mestih. Skratka, morali bi se zavedati, v kakšnem položaju živimo. Ljudje so mobilni, svet je globalen. Evropa ponuja vsaj nekaj priložnosti. S kvotami ne bomo pritegnili še več ljudi. Kvote niso nekaj, kar bi jih spodbudilo ali ne. Če boste begunce z Malte hoteli poslati v Slovenijo, ne bodo hoteli oditi. Tukaj so beguncem ponudili odhod na Poljsko. Nihče ni odšel. Šli bi v Nemčijo, Švedsko ali Norveško. Tudi v Italijo in Španijo raje ne bi šli. Dobro so seznanjeni z razmerami in gospodarskim položajem v državah. Če bi jih poslali nazaj v Afriko, se bodo vrnili.

Eden od najodmevnejših ukrepov je napovedani obračun, tudi vojaški s tihotapci z ljudmi v Libiji, ki mastno služijo z nesrečo. Ali kaj takega sploh lahko deluje v praksi?

V praksi se, denimo, družina v Sudanu pridruži skupini, ki je na poti. Po Sahari se vozijo na velikih tovornjakih. Prevozniki so kot podjetniki, za denar vedno zagotovijo pomoč. Begunci morajo plačevati na vsaki meji in cestnih blokadah. Ideja, da tihotapci še spodbujajo priseljevanje v Evropo, je politično stališče, s katerim želijo kupiti javno mnenje v Evropi. Bitka proti tihotapcem je postala čarobna beseda v bitki s krizo. Ideja o odhodu v Libijo in bombardiranju tihotapskih ladij je velik nesmisel, toda vsi ji verjamejo.

Vsi vedo, da stvar ne bo delovala in da je predlog le orodje propagande. Bodo šli v Libijo, videli ladjo in jo kar napadli? Kako bodo vedeli, da so na njej tihotapci? Begunci hočejo priti v Evropo. V Libiji ni kraja, kjer bi lahko zaprosil za azil. Nasprotno, zapirajo jih. Če ne bi več mogli potovati čez Libijo, bi si izbrali drugo pot, denimo čez Sinaj. Begunci nočejo v Tunizijo, kjer jih aretirajo in pošljejo nazaj. Tega si ne morejo privoščiti. Ne pravim, da ni tihotapcev. Toda tihotapci ne organizirajo vsega.

V Libiji so begunci, ki želijo čez morje. Pripravljeni so plačati vsakomur. Pogosto se povežejo, sami kupijo ladjo in tihotapcem ne plačajo nič. Zbere se jih deset ali več in gredo do Libijca, pri katerem kupijo ladjo. Potrebujejo nekoga, da pridejo do prodajalca. V Libiji ne moreš kar dvigniti roke in kupiti ladjo. Je takšen prodajalec tihotapec? Seveda ga plačajo, a celotno pot od doma si prosilci za azil organizirajo sami. To se podcenjuje. Eden od njih se na hitro nauči krmariti in uporabljati kompas.

V takšnih okoliščinah so katastrofe na morju neizogibne.

Če se spremeni smer vetra, neizkušeni kapitan ne more krmariti starega čolna ali ladje. Zato se velikokrat zgodi, da vsi utonejo. Med najinim pogovorom ljudje umirajo na morju in nikomur ni mar. Dokler ni bil spet okrepljen nadzor morja, so vsak dan izginjale ladje. Ker želijo priti do Evrope, nobeno tveganje ne šteje. Imajo naše številke. Pogosto nam telefonirajo z morja, slišim njihov jok in udarjanje valov. Govorijo nam, kje so in koliko jih je na ladji. Nato je le še tišina. Greš domov in ne moreš spati. Vsak mesec na Malti pokopavamo mrtve.

Begunci se zavedajo tveganj na poti. Pripravljeni so plačati tudi z lastnim življenjem. Ženske se prodajajo zgolj zato, da lahko pridejo čez morje. Če begunci pridejo v Evropo in delajo na smetišču, v nekaj letih odplačajo dolg za hišo, hranijo družine in pošiljajo otroke v šole. Naredijo vse, da lahko pridejo. Prodajo zadnjo kravo, da lahko pošljejo vsaj enega. Sto ali dvesto evrov na mesec, ki jih iz Evrope pošljejo po sistemu havala ali kako drugače, je v Sudanu ali Somaliji veliko denarja.

Težave niso le v Libiji, marveč tudi drugje: v Burkini Faso, Nigru, Sudanu ... Najlaže je zgolj obtoževati tihotapce. Morali bi se poglobiti v vzroke problemov. Razmišljajo o projektih, taboriščih v Afriki. Bi begunec šel v taborišče v Niger, če ni iz Nigra? Zakaj bi šel tja? Ljudje bi morali dobiti priložnost, da zakonito zaprosijo za azil. Če politični preganjanec želi zapustiti Nigerijo, je edina pot v Evropo čez Libijo in morje. Kdor gre na letališče, ga vrnejo nazaj. Celoten evropski sistem je nepošten. Ti, ki bi morali dobiti zaščito, je ne morejo dobiti.

Kakšna bi bila lahko rešitev?

Evropa bi morala poiskati trajno rešitev v poštenem dialogu z afriškimi državami. Nekdanji južnoafriški predsednik Thabo Mbeki je pred kratkim objavil poročilo, v katerem je ugotavljal, da mednarodna, tudi evropska podjetja vsako leto nezakonito nakažejo iz Afrike od 60 do 80 milijard dolarjev, denimo od pridobivanja rud. To je vsaj dvakrat več kot celotna razvojna pomoč. Afrika ima dovolj virov, da bi obnovila svoje gospodarstvo. Je Evropa pripravljena pregledati svojo politiko do Afrike? Ali zahteva odgovornost od afriških voditeljev? Če daš denar nekomu, ki ga nato zlorabi, prevzameš del krivde.

V Gani kot stabilni državi je dovolj kakavovca, a ni podjetij, ki bi ga predelovala. Ima dovolj kmetij, da bi prehranila Afriko, a uvaža riž iz Evrope. Tega ne razumem. Evropa plačuje svoje kmete, da odlagajo izdelke v Afriki. Dobro je, da se odhaja v Afriko in hrani ljudi. Toda zakaj ne usposabljajo ljudi? Rešitev mora vključiti pošten dialog z Afriko. Eritreja je diktatura. Kdo jo podpira? Italija! Nihče ne vstane in je ne obsodi. Italija, denimo, le objavi ostro izjavo. Po drugi strani sklepajo pogodbe o gradnji stadionov, poslopja. To je čista hipokrizija.

Mladi ljudje v Afriki se zavedajo tega. Namesto zapravljanja denarja za bombardiranje ladij v Libiji bi morali začeti dialog. Številne afriške države so pripravljene nanj.

Razvojna pomoč EU je več kot trideset milijard evrov v sedmih letih. Kaj se dogaja z denarjem, da od njega ni nobenega učinka?

Pošiljajo ga podkupljenim vladam. Tako se ne da zgraditi Afrike. Pripraviti bi morali programe »od spodaj«, ki vključujejo civilno družbo. Evropa ve, kakšna bi morala biti rešitev. O njej bi morali razpravljati z Afriko kot enakopravnim partnerjem. Zakaj ne bi usposabljali ljudi, ki so že v Evropi, in jih spodbudili, da se vrnejo domov?

Bi šli?

Seveda bi šli. Poznam veliko takih. Tudi jaz bi se vrnil v Gano. Mi imamo enega od programov vračanja. Vztrajamo, da mora Afričan pred vrnitvijo skozi usposabljanje. Človek ne bi smel biti le deportiran. Ne zadošča, če damo kmetu 1500 evrov in ga vrnemo v Afriko. Morali bi investirati v ljudi. Žal je najlažje vzeti 20 milijard evrov in reči: poglejte, koliko denarja dajemo za Afriko. Tako si le operejo vest.

Ogromno stvari najbrž sploh ne vemo ali nočemo vedeti. Sahara je vsaj enako veliko pokopališče beguncev kot Sredozemlje ...

Zaradi tega si nihče ne beli glave. Imamo fotografije, celotno dokumentacijo. Migranti s sabo prinesejo fotografije mrtvih. Od desetih beguncev umrejo štirje, pet. To zgodbo smo slišali velikokrat. Begunci jo razlagajo novinarjem, ti pa jo napišejo. To družbe ne zanima. Sahara in Sredozemlje sta pokopališči. Številne ladje potonejo in sploh ne vemo za njih. Tudi na mejah v Afriki ubijajo ljudi, ki nimajo pri sebi denarja. Morali bi imeti celovite prijeme. Priseljevanje je dejstvo. Morali bi vključiti prosilce v iskanje vzdržne rešitve. Predlogi, ki so na mizi, ne upoštevajo želja prosilcev, ker ne ugajajo volilnemu telesu. Če se Evropa tega vprašanja ne bo lotila resno, bo morala v naslednjih desetih ali dvajsetih letih plačati visoko ceno. Tudi Islamska država bo zlorabila položaj. Charlie Hebdo bi moral biti budnica.