Tiskane izdaje
Kot otrok holivudske dinastije – oče igralska ikona, mati samomorilka, brat filmska zvezda, otroci in nečaki igralci – je odraščala na filmskih snemanjih, gledaliških odrih, v Actor's Studiu, na političnih shodih ter med porokami in ločitvami (Roger Vadim, Tom Hayden in Ted Turner), med razkošnim hedonizmom in verskim razsvetljenjem. Vedno s trudom in upornostjo. Upirala se je večini, začenši z družino, sistemom v Washingtonu in Holivudu, se poročala s strastnimi aktivisti (Tom Hayden) in Trumpovimi prijatelji (Ted Turner). O njej so zlagali verze in šepetali glasbeniki, v prvem delu kariere, predvsem zaradi Cat Ballou in Barbarelle, o njej fantazirali moški z vseh koncev sveta. Vmes je postala avtoriteta aerobike in pisateljica priročnikov za samopomoč, baptistka in feministka.
Ko je govor o Jane Fonda, je kakršnakoli kategorizacija lahko hitro reduktivna. Česarkoli se je v življenju lotila – vse ji je uspelo. Če bi lahko tisto zrcalce v Sneguljčici vprašali, zrcalce, povej, katera ikona v deželi je tej, bi od šestdesetih dalje dobili samo en odgovor: Jane Fonda.
Bila je Barbarella, cipa v filmu Klute (oskar), mlada in prikupna Redfordova nevesta v Bosonoga v parku, imenitna Lillian Hellman v Julii – enem najlepših filmov o prijateljstvu –, ljubica vietnamskega veterana v Vrnitvi domov (oskar), brezupna Gloria v Tudi konje streljajo, mar ne?, neustrašna novinarka v Kitajskem sindromu, hči svojega očeta v Na zlatem ribniku in mnogih drugih filmih, vedno nepozabna. Vsak film in vsako leto njenega življenja bi zahtevala poseben pogovor.
Dobitnica zlatega leva za življenjsko delo na festivalu v Benetkah. Foto: Reuters
Še preden ste dopolnili trideset let, ste že igrali ob Marlonu Brandu, Robertu Redfordu (The Chase) pa Leeju Marvinu in Petru Finchu … Je bilo to za vas nekaj samoumevnega, ker ste bili hči Henryja Fonde?O, kje pa! Pri nas doma ni bilo nič samoumevnega. Nič. Trdo delo za vsako reč. Ja, nastopila sem ob njih in lahko samo rečem, da sem se od vsakega, gre za resnične mojstre igre, nekaj naučila.
Zdaj se vaše kolegice učijo od vas. Zaslužni ste, na primer, da je Meryl Streep pristala na filmu.
Ja, v filmu Julia. Že takrat je izstopala. Bila je radovedna in učljiva. Podobno kot nekoč jaz. Znala je narediti »kronološki« prehod v filmu in življenju, kar je bilo v mojih časih malce težje. V mojem času ni bilo moderno imeti petdeset let. Igralke so lahko igrale babice. Groza. Ljudje se, ko enkrat prečkajo petdeseto, bolje počutijo sami s seboj, predvsem ženske, na filmu je bilo to skoraj nemogoče izživeti.
Ste opazili, da so ženske po petdesetem manj sovražne? Tudi znanstveniki ne vedo natančno, zakaj je tako. Menda se nekaj spremeni v možganih, ne vem, gre pač za to, da je človek nekaj že doživel, izkusil in dela manj neumnosti, skratka. Ženske s starostjo postanemo tudi pogumnejše, odločnejše.
Nisem vedno počela tistega, kar sem si želela, ravno nasprotno, delala sem vse, da bi ugajala drugim, in ja, predvsem moškim. Tako so me vzgajali, kot v tistem času vse ženske v ZDA. Pri šestdesetih letih se mi je zazdelo, da, hudiča, moram, še preden za vedno obležim, nekaj spremeniti. Ampak kaj? Veliko dela je bilo treba.
Kaj ste najprej spremenili?
Začela sem se poslušati. Kaj hočem, česa nočem.
Česa nočete zdaj?
Nočem dvajsetih prebivališč. Eno hišo za poletje in pomlad, eno za jesen in zimo. In nič več. Sicer pa želim ostati aktivna na področjih, na katerih je potrebna mobilizacija kar čim več ljudi, ko gre za pritisk ob sprejemanju pomembnih odločitev glede človekovih pravic, begunske politike, boja proti vojaškim intervencijam ameriške vojske kjerkoli po svetu in seveda ozaveščanja o podnebnih spremembah z vse večjimi izpusti toplogrednih plinov in spreminjanjem površja planeta, ki ga povzroča človeštvo. Veste, ameriška politika je lahko zelo prebrisana, seveda se prej ali slej vojaške enote umaknejo, ampak posegi se nadaljujejo iz zraka. In tako je od Vietnama naprej.
Dolgo se je zdelo, da ste se nekako otepali feminizma?
Sem in nisem. Pri triintridesetih letih, leta 1970, je v New Yorku nekaj tisoč žensk demonstriralo za legalizacijo splava. Takrat tega nisem razumela, zdelo se mi je, da je za gibanje treba nekaj več … Še preden sem postala feministka, sem, kot rečeno, bila borka za človekove pravice, nasprotovala sem vietnamski vojni, vojaškim intervencijam. Moja identifikacija s feminizmom bi se v javnosti zgodila veliko prej, če bi si prej priznala, da sem bila večino življenja žrtev seksizma, ki mi je zadal globoke rane. V politiki sem vedno podpirala ženske kandidate za različna področja, izbirala vloge, ki so se dotikale vprašanja ženske in njenih pravic. Producirala sem filme, v središču katerih so bile ženske, in to v času, ko to ni bilo v modi.
Ampak ... ta moj feminizem je bil teoretičen, nisem ga prakticirala, češ da … Vse vrste izgovorov sem iskala. Potem mi je končno postalo jasno, da so bile tiste demonstracije, na katerih so se ženske zavzemale za pravico do splava, pravzaprav boj za človekove pravice. Feministka sem lahko postala šele, ko sem nekaj časa bila samska. Razumete (smeh)? Nasilje nad ženskami je epidemija, ki se je moramo rešiti. Zdaj! Mislim, da bo feministično gibanje uspešno, da bo lahko resnično delovalo šele, ko se bo zavzemalo za enakopravnost in ne prevlado ženske nad moškim. Zame feminizem ni nič drugega kot gibanje, ki omogoča, da smo ženske lahko ženske in moški moški.
Nedolgo tega ste rekli, da bi bilo neprimerno bolje, če bi predsedniki in ministrski predsedniki bile ženske.
Seveda. Ker jim ne bi bilo treba dokazovati svoje moškosti, kar v prepričanju, da je to politika, počne večina moških na oblasti.
Biti igralka za vas nikoli ni bilo dovolj?
Ne, ni bilo. Nikoli. Seveda sem rada igralka, a samo včasih. Večinoma mislim, da se je režiser zmotil in da bi morala na snemanju biti katera od mojih kolegic. A ne pri zadnjem filmu (smeh). Robert Redford mi je resnično pripravil čudovito darilo – še enkrat, zadnjič, igrati skupaj.
Leta 1970 na demonstracijah zoper vojno v Vietnamu. Foto: Reuters
Katera je ključna stvar, ki vas je naučila modrosti življenja?
Otroci. Vedno otroci. Morda sem od življenja dobila največ v tistih uporniških letih s Tomom, z otrokoma, takrat še dvema, smo živeli v dvosobnem stanovanju v Santa Monici, popolnoma brez denarja, bila sem vsa goreča v uporništvu in boju za pravo stvar. Otroka sta bila ves čas z nama, zelo povezana z resničnostjo okrog nas. Obleke smo dobivali pri Salvation Army in živeli skromno, kot se le da. Takrat je bilo najlepše. Luksuz otopi človeka. Zrelativizira presojo.
Kdaj pa vam je, kot Američani radi rečete, življenje začelo vračati?
Morda ob rojstvu prvega vnuka. Rodil se je doma, bil je dolg in težek porod. Bila sem ob svoji hčerki in končno se je rodil ta fantek, z roko, stisnjeno v pest. Kakšna simbolika! Pa tudi moj drugi oskar za Vrnitev domov (Coming Home). Idejo zanj sva s tedanjim možem Tomom dobila na nekem srečanju veteranov v Santa Monici. Studii so se ga otepali. Kdo je hotel snemati dramo o vietnamskih veteranih?! Nihče. Ampak vztrajali smo in dobili tri oskarje.
Nepozabni so tudi občutki ob vzponu na Machu Picchu, bila sem na tri tisoč metrih nadmorske višine in precej bližje Bogu. A najbolj sem hvaležna, da sem takrat, ko sva se s Tedom Turnerjem, ki je resnično fantastičen moški in še vedno moj prijatelj, razšla, in nekaj mesecev po začetni agoniji ugotovila, da ne potrebujem moškega, da bi se lahko cenila.
To ni ravno značilno za ženske iz vaše generacije, ki so leto za letom znale žebrati v noč: »ostala bom ob svojem moškem, ne glede na vse«. Življenje pa jim je odtekalo.
Ha, ha! Obstaja kaj bolj neumnega?! Zelo dobro vem, kaj pomeni »ne glede na vse«. In pri meni se je »ne glede na vse« končalo pri Vadimu ….
Nekaterim generacijam je usojeno, da so pionirske, in moja sodi mednje. Nam, otrokom baby booma, je bilo podarjeno, da lahko živimo nekoliko dlje, zato sem postala ambasadorka starostnikov. Rešuje me predvsem disciplina. Ne bojim se več smrti in to me navdaja z lahkotnostjo, ki je v mlajših in srednjih letih nisem poznala. Odraščala sem v prepričanju, da me, če ne bom lepa in pridna, ne bo nihče maral. Še posebej ne fantje. Mačeha mi je dajala nasvete o hrani in izdajala trike, ki da naj jih uporabljam, da bom mladeničem všeč. Vse to se je zavleklo do mojih šestdesetih. Koliko prekletega časa potrebuje ženska, da doume, da ni nič narobe, če ni popolna?!
Ampak za gledalce po svetu ste bili na platnu popolni.
Seveda, toda nihče od njih ni bil v moji koži. Kot otroku so mi govorili »debeluška Jane«. Oče ni maral debelih žensk. Morda so zaradi tega vse njegove ženske tako ali drugače imele težave s hrano. Jaz sem bila bulimična do poznih tridesetih. Zdelo se mi je, da nisem dovolj suha ali dovolj živahna, ali preveč živahna, preveč ali premalo zanimiva … Da me nihče ne bo opazil, skratka.
Ste tudi zaradi tega, ker ste se bali, da boste ostali sami, skakali iz razmerja v razmerje?
Zdelo se mi je, da sem ničvredna, če ne bom v razmerju z moškim. Da bom videti še bolj čudna, kot sem že bila. Zato imajo samske ženske, ki niso najmlajše, pogosto slabšo samopodobo. Kakšna neumnost!
Ob drugi ločitvi sem doživela živčni zlom. Bilo je v času, ko me je Ted Turner povabil na zmenek. Ampak po enajstih letih sva se razšla. Z letalom me je odpeljal do Atlante, v dom hčerke Vanesse, ki se je takrat mudila v Franciji. Štirinajst dni sem grabila listje okrog hiše, brala, hodila na dolge sprehode. Potem sem se odločila, da mojega življenja ni konec in da mi bo uspelo iz vsega tega potegniti nekaj dobrega: začela sem pisati spomine. Vstopila sem v svoje tretje dejanje, kot rada rečem, in morala sem se soočiti z ranami, ki mi jih je zadajal patriarhat. Odločila sem se, da bodo vsa ta moja vprašanja – sem dovolj prikupna, se bom lahko vključila, sem dovolj čedna? – zamenjala nova: se mi ljubi biti s temi ljudmi v istem prostoru, si sploh želim biti tu? In to je bil zame velik preobrat. Ugajati samo sebi.
Jane Fonda - kraljica aerobike
Prej ste rekli ambasadorka starejših. Kaj to pomeni?
Igralke vemo, kako pomembno je tretje dejanje. Osmišlja prvi dve. Lahko sta zanimivi, a pogosto ne vemo, kaj početi z njuno vsebino, ne vemo, kaj pomenita. Potem se v tretjem vse sestavi. To je moja filozofija. Ampak ne sestavi se samo od sebe – ti moraš sestavljati. Kako to vem? Bila sem ob očetu v mesecih, ko je umiral.
Kako prelomno je bilo za vas snemanje Na zlatem ribniku?
Oče je počasi usihal in želela sem si posneti film z njim. V gledališču sem videla predstavo Na zlatem ribniku in si rekla, no, to je to, to je bilo to vsa ta leta med nama. Zbrala sem denar in odkupila avtorske pravice. Ker je bil hudo bolan, nismo mogli dobiti zavarovanja za film. A ključno je bilo, da smo pritegnili k sodelovanju Katharine Hepburn. Denar smo nato dobili od Britancev in film je moral biti posnet v mesecu dni sredi poletja.
Je bil vajin odnos z očetom res takšen, kot ga vidimo med Normanom in Chelsea?
Ja.
Se je kaj spremenilo po tisti sceni, ko mu v vodi končno poveste, da bi radi bili njegova prijateljica?
Morda. Za nekaj časa. Oče je bil hudo bolan. Po tistem, ko je za vlogo Normana dobil oskarja, je živel samo še pet mesecev. Nagrado sem prejela v njegovem imenu, in ko sem mu nekaj kasneje odnesla oskarja domov, je najprej rekel: srečen sem za Katharine. Ker je tudi ona dobila zlati kipec za najboljšo žensko vlogo v tem filmu. Ni hotel biti v središču pozornosti … Bilo je pomembno, da sem mu vsaj na platnu povedala, kaj čutim.
Je razumel?
(Tišina.) Mislim, da je. Vidite, tako je. Spet jočem. Fondovi jočejo tudi, ko je pred njimi lep, debel, pečen zrezek, je govoril moj oče. Ampak, ja, to imamo v krvi. Z mojimi otroki je podobno.
Oče ni maral improviziranja, vse smo morali odigrati natanko tako, kot smo zvadili. Ampak v tistem prizoru sem se ga dotaknila z roko. Nemara kamera tega ni videla, a za hip so se mu orosile oči in z drugo roko si je jel popravljati kapo, v zadregi. To je eden najpomembnejših trenutkov v mojem življenju: videla sem, čutila, da mu ni vseeno.
Kakšen oče je bil?
Samotar. Samotar doma in samotar v šov biznisu. Bil je hladen, nedostopen, ampak takšen je pač bil. Ponosna sem nase, da sem mu ob smrtni postelji lahko povedala, da so vse pregrade med nama padle in da mu odpuščam vse. Ni več mogel govoriti, in ko sem takrat prvič videla solzo na njegovem licu, sem vedela, da je razumel in čutil isto. Hotela sem ga vprašati, kako je, ko umiraš, ampak tam je bila njegova tedanja žena, ki ni hotela ali pač ni znala sprejeti dejstva, da odhaja. Zavedanje o smrti daje smisel življenju. Zavedanje o smrtnosti. Potem vsaj veš, da moraš še veliko postoriti, upaš, da veš, kaj je treba še postoriti. Tako zelo ga pogrešam. Nisem bila vedno najboljši roditelj, ampak trudila sem se. In trudim se še danes.
Je treba biti do sebe in drugih ves čas tako dosleden, kot ste vi?
Oh, saj nisem. To so samo pobožne želje. Čeprav se določenega reda še vedno držim. Človek mora biti urejen. Sicer ga njegova divjost odnese stran od ustvarjalnosti in ciljev.
Divjost je nekaj, kar vam pristoji, že od malega …
Biti nekje na drevesu, nekje prav v vrhu krošnje – to je bila moja stvar. Od tam sem imela razgled in nadzor. Tam sem bila prva med indijankami, bojevnica. In potem je prišlo težavno obdobje, ko sem se iz fantovskega dekleta morala preleviti v prijetno najstnico, kar seveda nisem bila. Kako doseči, da me bodo imeli radi? Aha, postati igralka! Ker me ni mogel imeti rad tisti eden, o katerem sem si želela, da bi me ljubil, sem naivno hotela urediti, da me bo ljubil ves svet.
Kaj pa »drugo dejanje«? Težko bi srečali igralko, ki je živela štirideseta in petdeseta bolj razburljivo, kot ste jih vi.
V njem je bil ključen aktivizem. In zdaj, v zadnjem, je pomembno to, da najdem svoj glas. In mu sledim ... Včasih pomislim, oh, kje si, Lee Strasberg, da mi poveš še kaj o igri. In življenju.
Vaša mama Jane Seymour Brokaw je bila potomka slovite Angležinje Jane Seymour in njena družina je bila del pomembne njujorške old money aristokracije. Ko ste bili stari 12 let, je naredila samomor.
Ubila se je pri dvainštiridesetih. Po rojstvu brata Petra je trpela za duševno boleznijo, ki bi ji danes lahko rekli poporodna depresija ali nemara celo bipolarna motnja. A njeno trpljenje se je začelo veliko prej. Navadno je skoraj polovico leta preživela po psihiatričnih bolnišnicah, zelo redko smo jo videvali. Takrat sem mislila, da je ni doma zaradi mene in da me ne mara, ker sem bila poredna.
Odraščala sem z občutki krivde in odgovornosti za njeno bolezen. Dokler tudi sama nisem imela otrok; takrat sem si vzela čas in si končno dopovedala, da je bila mama bolna, da je hudo trpela in da ji ne mi ne zdravniki niso mogli pomagati. Bila je suicidalna.
Zadnji vikend, ko je bila pred smrtjo doma, je hotela govoriti z menoj. A sem se je bala in nisem hotela iz svoje sobe. Čez teden dni ji je v bolnišnici uspelo: prerezala si je vrat. Vse je skrbno načrtovala. Meni in Petru je napisala poslovilno pismo; v roke sva ga dobila veliko let kasneje. Oče nam je govoril, da je mama umrla zaradi srčne kapi. Potem pa sem v časopisih prebrala drugače. Mali Peter je izvedel resnico šele čez nekaj let. To, kar se je zgodilo moji materi, je pogosto del mojih misli. Ampak zaradi tega ne smem biti žrtev. Materi sem oprostila, zdaj jo razumem in razumem sebe.
Nič še niste povedali o Robertu Redfordu.
Oooh. Med snemanjem Bosonoge v parku sem se noro zaljubila vanj!
To je bilo leta 1967, natanko pred petdesetimi leti.
Ja. In potem sem se vanj zaljubila še večkrat. Nazadnje med snemanjem Our Souls At Night. Hrepenela sem po posteljnih prizorih z njim. Čeprav so jih potem v montaži izrezali. Z Bobom zelo podobno vidiva svet in imava podoben odnos do Holivuda, tako ali drugače sva izobčenca. Včasih se pošaliva, da nama bodo zdaj morda bolj prisluhnili, če ne drugega, zaradi tega, ker sva gospod in gospa v letih.
Lepo je bilo gledati vajin dolgi »ples« na rdeči preprogi beneškega filmskega festivala.
Oh, ja. Lepo je ustvarjati takšne spomine. Ta projekt, mnogi pravijo, da je to film za stare ljudi, je dokaz, da starostniki lahko uživajo drug v drugem, lahko uživajo v spolnosti, lahko živijo nekakšno pomlad v srcu, lahko ljubijo kot nekoč. Kaj je narobe s tem, da si osemdesetletnik ali osemdesetletnica nekoga želi in ga pokliče, vpraša, hej, zakaj se ne bi družila, sama sva, lahko bi si bila všeč …
Nič ni narobe. A potreben je pogum. Pogum klasične sorte. In da se požvižgaš na predsodke.
Vsi razmišljamo, kako bomo umrli. Kje se bo to zgodilo. In vsi bi si želeli, da bi bili ob nas ljudje, ki jih imamo radi. To pa ni tako enostavno; treba se je potruditi za to, zaceliti vse rane. Kajti na koncu se vedno vsi sprašujemo o tem, česar nismo storili, in ne o tem, kar smo.
