Tiskane izdaje
Pred dvema letoma je bilo polivanje z ledeno mrzlo vodo (»ice bucket challenge«) najbolj odmevna novica na družabnem omrežju facebook. Uporabniki facebooka so na osebnih profilih spremljali fotografije in videoposnetke znanih posameznikov, ki so se po vsem svetu polivali z ledenimi kockami in podprli boj proti amiotrofični lateralni sklerozi. Prav takrat so se v ZDA po vsej državi razširile množične demonstracije zaradi policijskega nasilja nad Afroameričani in streljanja v ameriškem mestu Ferguson.
Za facebook so bili ti protesti premalo zanimivi, da bi jih pokazali uporabnikom. Zato so se številni člani afroameriške skupnosti pritožili vodstvu podjetja, da cenzurirajo njihov boj za državljanske pravice. Pri Facebooku so se branili, da novice in dogodke izbirajo računalniški algoritmi, ki izračunavajo njihovo priljubljenost – koliko uporabnikov je pohvalilo, delilo ali priporočilo določene vsebine. Toda njihovi argumenti niso prepričali kritikov. Družabna omrežja so postala pomemben vir novic, zato morajo uporabnikom postreči tudi z vsebinami, ki so pomembne. Ne samo priljubljene ali aktualne.
Za vodstvo Facebooka so bili očitki tako resni, da so najeli posebno skupino človeških urednikov, ki je pomagala računalniškim algoritmom. Časopis Guardian in tehnološka spletna stran Gizmodo sta prejšnji teden objavila razkrite uredniške smernice, po katerih so človeški sodelavci spremljali največje novičarske medije ter dodajali aktualne novice na časovnico in med izbor dnevnih trendov (trending topics). Na ta način so se hoteli izogniti novim pritožbam, da so njihovi algoritmi spregledali pomembne dnevne novice, ker med uporabniki niso bile dovolj popularne. A so si nehote odprli še bolj neprijetno bojišče.
Republikanski politiki in komentatorji so v razkritih dokumentih opazili, da Facebook izbira »pomembne novice« predvsem iz medijev, ki med ameriškimi konzervativci veljajo za liberalne: New York Times, CNN, Washington Post, Yahoo News, BBC in Guardian. Poleg tega so nekdanji (anonimni) zaposleni pri facebooku za Gizmodo povedali, da so med izbiranjem novic namenoma izpuščali »konzervativno agendo« in zapostavljali republikanske politike: Paula Randa, Teda Cruza in Mitta Romneyja.
Predsednik uprave Facebooka in ustanovitelj podjetja Mark Zuckerberg je takoj povabil skupino republikanskih politikov in komentatorjev na sedež podjetja, da bi pojasnil delovanje novičarskih algoritmov in zanikal načrtno diskriminacijo njihovih političnih stališč. Toda republikanskih medijev ni prepričal, saj so njihovi kolumnisti že prej opozarjali na »liberalno zaroto« na velikih internetnih platformah. Tudi zato, ker so nekateri vidni predstavniki Twitterja, Googla in Instagrama na zasebnih profilih objavljali politične komentarje, ki niso bili naklonjeni republikanskim udeležencem predsedniške tekme.
Algoritemski uredniki
Za ogorčenje ameriških republikancev in njihovih spletnih komentatorjev so najbolj kriva sama internetna podjetja, ki so v preteklih letih večkrat poudarjala nevtralnost algoritmov – naj so nagovarjali oglaševalce ali medijske potrošnike.
Ko je inženir Krishna Bharat za Google pred desetimi leti razvil novičarski agregator google news, je na predstavitvah najprej naštel vse slabosti človeških urednikov. Ljudje so vedno pristranski, je trdil Bharat. Ko urednik presoja, kaj bo objavil v časopisu ali na spletni strani, vedno le ugiba želje in okuse bralcev ali jim vsiljuje svoje (ali lastnikove) poglede – estetske, ideološke in politične. Računalniški algoritmi ne delajo takšnih napak. Vse njihove odločitve so izmerjene in izračunane. Nimajo političnega prepričanja in spolne usmeritve. Zato lahko neobremenjeno preiskujejo svetovni splet in med milijoni različnih novic izberejo idealni medijsko-oglasni jedilnik za vsakega uporabnika.
Srečanje z medijsko resničnostjo ni bilo tako idealno. Uredniški algoritmi so zagrešili številne hude vsebinske ali etične napake: ko so napačnega človeka prikazali kot kriminalca, sodelovali pri spletnem sramotenju ali širili neresnične informacije. Fotografi in antropologi so ugotovili, da imajo algoritmi na družabnih merilih zelo malo razumevanja za goloto, saj podobe aktov pogosto ne ostanejo prav dolgo na osebnih profilih, ker jih umaknejo nevtralni varuhi spodobnosti. Skoraj vse velike tehnološke platforme so obtožili, da na časovnici in med iskalnimi zadetki promovirajo svoje izdelke in storitve ter skrivajo konkurenčne, čeprav bi morali vse ponudnike obravnavati enako. »Algoritmi ne morejo biti nevtralni, saj jih programirajo ljudje,« sta v nedavnih pogovorih za Sobotno prilogo povedala kriminolog Aleš Završnik in iranski bloger Hosein Derahšan. »In se od ljudi tudi učijo.«
Takšno učenje je pred tremi meseci zelo nazorno pokazala Microsoftova spletna najstnica Tay. Njena umetna inteligenca se je na družabnih omrežjih učila človeške komunikacije, zato je Tay že v enem dnevu postala pohotna rasistka, ki zagovarja belo prevlado, sovraži Jude in hvali Adolfa Hitlerja – ker to počnejo tudi številni človeški anonimni komentatorji. Podobno mora vsak elektronski urednik izbirati med novicami, ki so jih napisali človeški avtorji za človeška občinstva. Ter pri tem upoštevati enaka merila kot njegovi človeški uredniški kolegi: branost, klikanost in viralnost, pa tudi interese lastnikov in oglaševalcev. Algoritmi zato ne ustvarjajo nekakšnega nevtralnega sveta, temveč odražajo in ohranjajo človeška družbena, ekonomska in politična razmerja. Enako kot tradicionalni mediji.
Lastniki velikih tehnoloških platform so z obljubo nevtralnih in nepristranskih algoritmov naredili veliko strateško napako, saj je nikoli ne bodo mogli izpolniti. Zdaj je predsednik uprave Facebooka ponovil še drugo veliko neumnost, ki so jo pred njim zagrešili številni uredniki in lastniki medijskih podjetij. Trudil se je dokazati politikom, da jih niso obravnavali pristransko.
Politika nevtralnosti
Republikanska odprava bi lahko na sestanku pri Marku Zuckerbergu načela številna pomembna vprašanja, ki jih prinaša velika informacijska moč facebooka – največjega družabnega omrežja, ki uporabnikom že posreduje več novic kot google in je marsikje postal sopomenka za internet.
Pri Guardianu so objavili anonimno pismo nekdanje človeške urednice pri Facebooku, ki je opozorila na težke delovne razmere in opisala »zelo seksistično« kulturo v podjetju, ki je sistematično zatirala medijske glasove žensk. Več kot šestdeset odstotkov uporabnikov facebooka ne ve, da so njihove objave slabše vidne, če ne plačajo za promocijo, če objavljajo povezave na zunanje spletne strani (bloge, fotografske galerije …) ali če jih objavijo ob manj primerni uri. Facebooku kljub veliki informacijski moči ni treba objaviti uredniških smernic, imenovati varuha pravic uporabnikov in poskrbeti za transparentnost uredniških algoritmov. Facebook ne plačuje ustvarjalcev in skoraj ne vrača denarja v medijski ekosistem, kar slabo vpliva na ponudbo medijskih vsebin in pluralizem. Tehnološkim podjetjem ustrezata moč in vpliv, ki so ju prevzeli od medijev, a niso pripravljeni prevzeti odgovornosti za uredniške napake algoritmov, saj zanje ne veljajo medijski zakoni. Vse bolj pereče je tudi zapiranje uporabnikov družabnih omrežij v mnenjske mehurčke, kjer ni prostora za demokratično javno razpravo, ampak se krepi radikalizacija enako mislečih.
Prvi nastopi republikanskih politikov po razkritjih Guardiana in Gizmoda so pokazali, da jih takšna načelna vprašanja ne zanimajo. Naloga obiska pri Zuckerbergu je drugačna: doseči, da bodo tudi velikim internetnim podjetjem vsilili enaka merila nevtralnosti in nepristranskosti kot medijem ter poskrbeli, da bo facebook vsako demokratsko mnenje ali pobudo uravnotežil z republikanskim. Takšnega pogleda na novinarstvo in medije ne zagovarja nobena medijska teorija, saj bi moralo novinarje usmerjati iskanje najboljšega približka resnice, ki je ni mogoče najti v povprečni vrednosti dveh političnih strank. Ampak ga je kljub temu ponotranjila velika večina urednikov po vsem svetu, saj ne razumejo – podobno kot tega ne vidi ustanovitelj Facebooka –, da politiki sploh nočejo idealno nevtralnih medijev. Tudi če bi jih lahko nekoč urejali računalniški algoritmi.
Nasprotno. Politiki hočejo pristranske medije, ki jim pomagajo širiti politično moč ali so krivi za njihove neuspehe. Potrebujejo okolje, v katerem je mogoče vsako neprijetno dejstvo uravnotežiti z nasprotnim političnim mnenjem. In šibke urednike – človeške ali algoritemske –, ki jim takšno manipulacijo omogočajo.
