Tiskane izdaje
Na atenskem trgu Monastiraki se je v sredo popoldne vila dolga in tiha vrsta ljudi, ki si ne bi mogli biti bolj različni, a hkrati tudi bolj podobni. Na njihove utrujene obraze, ki so jih poskušali skriti tako pred nepopustljivim poletnim soncem, ki sredi mesta doseže svojo limito, kot pred mimoidočimi, ki so refleksno zrli vanje, je bila vtrta tesnoba. Kronična, ne akutna tesnoba.
A zoprno tišino, v katero skoraj ni bilo mogoče poseči, je prestrelil klic enega izmed čakajočih na brezplačno kosilo. Za večino edini obrok v dnevu.
»Kako diši! Tale možakar pa zna kuhati!«
Dišalo je po koriandru, začimbi, ki jo Grki uporabljajo skoraj pri vsaki jedi. V velikem loncu ob svoji stojnici je sredi enega najbolj »prometnih« atenskih trgov 50-letni Konstantinos Polihronopolos kuhal nekakšen golaž, s katerim je to popoldne nameraval nahraniti okoli tristo ljudi. Za približno toliko obrokov je Konstantinos, ki je po tistem, ko je pred štirimi leti izgubil vodilno službo v turističnem oglaševanju, sprožil pobudo Družbene kuhinje (Society Kitchen), imel ta dan na voljo hrane. Ne le golaža.
»Otroka sta se stepla za kos sadja. Vedel sem, da moram nekaj storiti«
»Ko sem izgubil službo, nisem vedel, kaj naj storim. Nekaj časa sem neuspešno iskal drugo delo. Potem sem se odločil, da imam vsega dovolj in da bom izstopil iz tega nepravičnega sistema. Videl sem, kako drastično se slabšajo življenjske razmere v Atenah in tudi drugod po Grčiji. Ko pa sem na tržnici opazil, kako sta se dva dečka stepla za kos sadja, in sem bil tam edini, ki ga je to šokiralo, dvomov ni bilo več. Vedel sem, da moram nekaj storiti. Odločil sem se, da bom začel na ulici kuhati za ljudi, ki si ne morejo privoščiti hrane,« mi je med kuhanjem povedal bradati možakar, do katerega so ves čas prihajali ljudje, ga objemali, se z njim rokovali in se mu zahvaljevali. Konstantinos se je, spominjajoč na Glavača iz legendarne španske nadaljevanke Modro poletje, režal na vsa usta, stresal šale in bil, kolikor se le da, družaben.
* * *
Konstantinos je neko jutro pred štirimi leti odšel na atensko tržnico in hodil od stojnice do stojnice, od prodajalca do prodajalca. V žepu je imel tri evre, v mislih pa preprosto idejo. Vsakega izmed njih je prosil za en sam krompir. Debelo so ga gledali. Potem jim je povedal, kakšen je njegov načrt: kuhati za revne. Prvi prodajalec mu je dal trideset krompirjev. Drugi dvajset bučk. Nihče ni želel zaostajati. Še isti dan je Konstantinos na ulici skuhal prvi brezplačni obrok in ga razdelil mimoidočim. Kmalu zatem je to postalo njegovo novo življenje. Njegova nova življenjska filozofija, ki jo okoli sebe širi v koncentričnih krogih.
»Ne gre le za hrano … Hočemo, da se družimo. Da smo enaki. Veliko ljudem je, tako sebi kot drugim, težko priznati, da nimajo za kosilo, zato jih je sram. Revščina je bila dolgo tabu. Zdaj ni več. Revščina je zdaj stanje. Hočem, da se ljudje tu dobro počutijo. Moje ključne vrednote so solidarnost, spoštovanje, enakost in mir. Vse to želimo širiti prek naše pobude,« je nadaljeval Konstantinos Polihronopolos, ki se mu je v zadnjih letih na ulicah Aten in drugih grških mest, kjer je kuhal in delil brezplačno hrano, pridružilo več deset prostovoljcev. Nekateri se utrudijo, nekateri dobijo službe, nekateri pa so z njim že dolgo časa, pravi.
Šest let krize, v živo
Če kdo, potem ima ravno atenski ulični kuhar najbolj jasen uvid v posledice uničujoče varčevalne politike, ki je skupaj z domačimi ekonomskimi in političnimi elitami uničila ogromno življenj. Dobra četrtina Grkov živi pod pragom revščine. V številnih atenskih četrteh je revščina epidemična.
»Leta 2011 sem na dan skuhal 50, morda 60 obrokov. Bilo je dovolj. Zdaj, kamor koli pridem, vsak dan skuham za 300 ljudi, vsak mesec pa hrano razdelimo od 5000 do 5500 ljudem. Sprva je bilo v vrsti za hrano 80 odstotkov priseljencev in 20 odstotkov Grkov. Danes po hrano pride 80 odstotkov Grkov in 20 odstotkov priseljencev. Razmere so se strahotno poslabšale, a svet tega noče videti,« s podatki, ki bi jih morali pribiti na vrata vseh evropskih dvorov, postreže Konstantinos Polihronopolos.
Golaž, v katerega so prostovoljke primešale testenine, je bil skoraj gotov. Okoli stojnice Družbene kuhinje, ki deluje le na podlagi prostovoljnih prispevkov in se noče povezati z nobeno nevladno organizacijo, je bilo izjemno živahno. Več ducatov ljudi pa je strpno čakalo na svoj obrok. Podobno kot to v Atenah na različnih lokacijah vsak dan v letu počne včasih tudi več deset tisoč ljudi. Med njimi so bili brezposelni Grki, izčrpani upokojenci, sirski begunci, afriški priseljenci, invalidi, brezdomci, otroci, nosečnica, narkomani, »uličarji« in številni ljudje, ki so še včeraj živeli lepo, a le na videz varno življenje. V Atenah se je število brezdomcev v šestih letih krize povečalo za šestkrat. Življenje se zanje po zmagi levičarske Sirize ni niti malo izboljšalo. Še vedno so v celoti odvisni od solidarnosti, od ljudi, ki jim, dobesedno, pridejo naproti.
»To ni filantropija, to je naravno človeško stanje«
Konstantinos je skoraj vsakega izmed njih objel in mu namenil nekaj prijaznih besed. Njegova socialna energija je neizčrpna. Pravi, da politikom vedno reče ne, ljudem pa vedno da. »Moja filozofija je preprosta. To, kar počnemo, je solidarnost. Le s solidarnostjo se lahko borimo proti nasprotnikom. Oni imajo denar, mi imamo drug drugega. Zato ne smemo privoliti v delitve. Radi bi vzbudili upanje, kajti brez upanja se ne da živeti. Radi bi, da naša pobuda motivira tudi druge. Mi se ne gremo filantropije, mi to živimo. To ni filantropija, to je naravno človeško stanje,« je nadaljeval atenski ulični dobrotnik, ki je v četrti Metaksorgio, kjer živi, odprl tudi nekakšen center za pomoč, kjer se lahko ljudje kadar koli oglasijo. In tudi prespijo. Pri njem doma potekajo delavnice za otroke revnih staršev, priseljencev in beguncev. Pomoč drugim je postalo njegovo življenje samo po sebi.
»Kostasu (vzdevek, op. p.) sem neskončno hvaležen. Dober človek je. In dobro kuha. Velikokrat pridem k njemu na kosilo. Včasih grem tudi kam drugam. A tu je najbolj prijetno,« je dejal 67-letni Mihalos, ki je hrano previdno zložil v plastično vrečko in sedel nazaj v senco. Urejeni, galantni gospod je že vrsto let brezdomec. Seli se po mestu: zdaj živi v zapuščenem stanovanju, ki ga je za silo uredil. Ker nima dovolj delovne dobe, se ni mogel upokojiti. Od države ne prejema nikakršnega nadomestila. Je brez zdravstvenega zavarovanja – tako kot skoraj četrtina Grkov. Živi iz rok v usta – dobesedno. Še zdaleč ni izjema.
»Imel sem raka na grlu. Izgubil sem službo, potem pa je nisem mogel več dobiti. Vse se je zrušilo. Takole živim že kar nekaj let. Ni lepo. Zato sem včasih vesel, da nimam otrok in družine. Ne bi rad, da bi me videli takega. Bolje je trpeti sam. Lažje je biti sam, ko je človek poražen. Kaj bi jim rekel, otrokom? Kaj?« je tiho in z izbranimi besedami govoril z elegantnim klobukom pokriti dolgolasi možakar v prevelikih čevljih, ki se je nekaj časa preživljal tudi kot igralec, velik del življenja pa je preživel s krušnim očetom.
* * *
Potem ko je Konstantinos Polihronopolos zgodaj zvečer skupaj s prostovoljkami razdelil še zadnje kose kruha in sladice, se je zarežal in ljudi, ki so se veselo mastili z njegovim golažem, obvestil, kje bo hrano kuhal in delil naslednji dan. Utrujeno je sedel med afriške priseljence, ki niso mogli prehvaliti njegove kuhinje. Globoko je vdihnil in si zadovoljno prižgal cigareto.
Tam, kjer poteka bitka za preživetje, tam, kjer ljudje živijo stalni ne, ni prostora za politiko, je dodal.
