Tiskane izdaje
Nikar ne verjemite časopisnim in medijskim »poročilom«, ki pravijo, da se je Patti Smith na Nobelovi proslavi »zmotila«, »pozabila besedilo« pesmi Boba Dylana A Hard Rain's A-Gonna Fall, se »osramotila« ali »blamirala« itd. To so le natolcevanja polpismenih novinarjev rumenega tiska, ki ne razumejo ničesar.
Freudova psihoanaliza nas uči, da ima vsak človekov spodrsljaj svoj psihični vzrok – kot filozofe nas mora torej zanimati, kako, kje in zakaj se je Patti Smith pri petju pesmi, ki jo sicer nedvomno zna več kot na pamet, zmotila oziroma »pozabila« besedilo. Odgovor na vprašanje, zakaj, nam bo razkril njene zavestne, še pogosteje pa celo nezavedne motivacije in vzroke za to, ter nam pojasnil, kaj si moramo kot filozofi pa tudi zgolj kot ljubitelji Boba Dylana in popularne glasbe ter sodobne pesniške literature misliti o tem njenem »spodrsljaju« in kakšen nauk moramo iz njega potegniti.
Izbor pesmi za to priložnost, ne glede na to, ali je bil njen ali Dylanov (kot menijo nekateri; dejansko je bil njen), je bil seveda brezhiben. Pesem A Hard Rain's A-Gonna Fall je vsekakor ena Dylanovih najboljših, emocionalno najmočnejših in najbolj vplivnih pesmi, hkrati pa zaradi pesimističnega tona in dolgega besedila ne spada med bolj zlajnane, torej tiste, ki se prepogosto vrtijo na radiu ali igrajo ob tabornem ognju.
Aranžma je bil odličen, minimalističen in resnoben, kar je skupaj z odlično in presunljivo doživeto interpretacijo Patti Smith dodalo dodatno težo brutalno pesimističnemu, a odločno protestniškemu sporočilu pesmi. To je bila vsekakor ena najboljših in najprepričljivejših izvedb te pesmi in je lahko v čast tako Patti Smith kot tudi avtorju, Bobu Dylanu.
In tema te pesmi je vsekakor času – in priložnosti – primerna. Sodobni kapitalizem je pred leti že pokazal, da se giblje na robu prepada in propada. Odtlej se le še bolj zaostruje in tepta pravice brezpravnih in se zapleta v vedno nove nepotrebne vojne z milijoni žrtev. A morda nas bodo prej kot finančni zlomi in vojne pokopali naravne katastrofe, segrevanje planeta in podnebne spremembe. Morda smo dejansko živalska vrsta, ki je, po lastni krivdi, tik pred izumrtjem.
Soba, polna ljudi,
Vsebina pesmi, če naj jo povzamemo v enem stavku, opisuje pesnikovo potovanje po svetu ter nesreče in krivice brezpravnih množic, ki jih vidi in ki so jih povzročile vladajoče elite, ter končno pesnikovo odločenost, da svet opozori na te krivice in se zavzame za pravice zatiranih.
Prva kitica se še omeji na naravne nesreče, a druga že konkretneje preide na človeške krivice. In v šesti vrstici se je poslušalcem zazdelo, da je Patti Smith »pozabila« besedilo (v intervjuju je povedala, da ga ni pozabila, le ni ga spravila iz sebe, iz ust). In kako se ta vrstica glasi? »I saw a room full of men with their hammers a-bleedin'.« »Videl sem sobo, polno ljudi, z njihovih kladiv pa je tekla kri.«
Bi lahko bila »soba, polna ljudi z okrvavljenimi kladivi«, avditorij prav te Nobelove dvorane, polne gospodarske in državniške elite, ki ima zaradi svoje kolonialne preteklosti krvave roke?
Se je torej Patti Smith že ob petju četrte vrstice (»Videl sem diamantne ceste, na katerih ni bilo nikogar.«) ozrla po dvorani in se vprašala: »Kaj hudiča počnem tukaj, med to bogataško in privilegirano publiko, ovešeno z diamanti, nastopajoč namesto Dylana, ki se mu samemu ni zdelo vredno nastopiti pred takšno publiko? Ima sploh smisel, da jim odpojem sporočilo te pesmi, ki pravzaprav kritizira njih? Ga bodo sploh sposobni slišati in razumeti in se v njem prepoznati ali se celo počutiti krive? Verjetno ne ...«
Tej vrstici sledi naslednja: »Videl sem črno vejo, s katere je kapljala kri.« To je Patti še odpela, pri naslednji, navedeni zgoraj, pa ji je že zmanjkalo glasu. In seveda, kar se tiče sporočila verza, lahko kri kaplja z veje le, če na njej koga (ali kako živo bitje) ubiješ ali mučiš ...
In da je bilo sporočilo te »pozabe« še bolj očitno, je Patti tudi v naslednji kitici »pozabila« (ali opustila) odpeti dve vrstici: »Slišal sem tisoč bobnarjev s plamenečimi rokami.« In: »Slišal sem tisoč glasov šepetati, a jih nihče ni poslušal.«
Povsem očitno se je torej Patti zdelo, da publika njenega sporočila ne bo sposobna slišati in razumeti. Bobni, omenjeni v eni od teh vrstic, pa so seveda bobni, ki kličejo k spopadu ali uporu – ali pa k skupinskemu zbiranju ali plemenskemu ritualu. Prav zato so bobni tudi prepoznaven znak rock'n'rolla in so bili kot taki (kot klic k uporu) od nekdaj osovraženi pri kulturniški eliti (zato gotovo ne preseneča, da so Brian Jones in Rolling Stones v legendarni skladbi Sympathy for the Devil uporabili prav afriške bongo bobne s črnskimi bobnarji – kot iztegnjeni sredinec vladajoči eliti).
Glede na vse povedano nas torej res ne more presenetiti, da Patti pred to publiko ni uspelo, vsaj v prvem poskusu, spraviti iz sebe teh treh vrstic: to pač ni bila njena publika, bila je popolno nasprotje njene prave publike. Patti je kot protestniška, uporniška in punk pesnica vedno nastopala pred publiko zatiranih, potlačenih in brezpravnih, pred publiko 99 odstotkov prebivalstva, ter napadala in kritizirala egoistično in zatiralsko vladajočo elito, tokrat pa se je znašla pred elitistično publiko prav tega vladajočega in zatiralskega enega odstotka prebivalstva – in prav nič čudnega ni, da je podvomila o sebi, o tem, kaj počne tu in ali bo ta publika zmožna slišati njeno sporočilo.
Glasnik bojev za pravice
In tako strategijo pri Patti Smith zelo dobro poznamo. Spomnimo se le njene prve male plošče Hey Joe, v kateri sicer tradicionalno in dobro poznano besedilo obogati z dodatnim pesniškim ekskurzom ali recitalom. Podobno stori tudi v izvedbi Smells Like Teen Spirit Nirvane. In nasploh lahko rečemo, da so tovrstne pesniške strategije stalnica v njenem pesniškem ustvarjanju. Skratka, v umetniški postopek Patti Smith sodi to, da vzame neko lastno ali pa znano tujo skladbo, jo odlično odpoje ali priredi ter ji doda nekaj, kar ji je formalno tuje, oba formalno tuja si dela pa ji uspe združiti v skladno celoto, ki pesem dvigne na novo, višjo raven. Na Nobelovi proslavi je tako znani pesmi dodala neki tuji element: premolk oz. neodpeto vrstico ter prekinitev in ponovitev, s tem pa ji je dodala novo izpovedno dimenzijo – s podvojeno močjo je opozorila na sprva zamolčano vrstico. A če govorimo o njenem »standardnem« umetniškem postopku, počnemo to seveda ob zavedanju dejstva, da je Patti vedno nadstandardna.
Še beseda o izboru pesmi in njeni izjemni primernosti za današnji čas: danes, več kot 50 let po nastanku pesmi, stanje glede zatiranja brezpravnih in družbenih spopadov kot posledica globalnega kapitalizma in njegovega hlastanja za dobički se ni prav nič spremenilo na bolje, temveč se še zaostruje – prav zato je ta Dylanova pesem v današnjem času glasnik vseh bojev za pravice delavcev in zatiranih: od Fergusona kot eksemplaričnega primera protestov proti rasizmu in pobijanju črncev pa do bitke pri Stoječi skali (Standing Rock) kot izrazitega boja ne le za pravice Indijancev kot staroselcev ameriške celine, ampak tudi celotnega prebivalstva v boju za pravico do čiste vode (ki jo imamo Slovenci, na srečo, zapisano v ustavi), proti naftnim lobijem, vladajoči eliti in dobičkom korporacij na škodo ljudi in okolja. Prav bitka pri Stoječi skali je morda najpomembnejša bitka današnjega časa, ki je v boju proti naftnim korporacijam povezala vse zatirane, a progresivne oziroma napredne sile, od Indijancev do črncev, okoljevarstvenikov, borcev za demokracijo in človekove pravice, zagovornikov obnovljivih virov energije. Prav ta najširša koalicija, ki ji moramo seveda dodati kandidata za predsedniško nominacijo Bernieja Sandersa (ki bi moral danes biti ameriški predsednik, če ga Hillary Clinton ne bi oropala demokratske nominacije) in neodvisno internetno tv-mrežo Mladih Turkov, ki je Sandersa edina vseskozi podpirala, on pa jo je svojim volivcem priporočal kot edino verodostojno medijsko mrežo, bo tudi glavni vir odpora v času Krampove vlade v naslednjih štirih letih. In ga bo na koncu zagotovo porazila.
Da bo primerjava z bitko pri Stoječi skali še nazornejša: ko je Patti zapela o »zrnih strupa, ki preplavljajo njihove reke«, se je dejansko zdelo, da poje prav o tej bitki, ki se je po mesecih policijskega nasilja končala z zmago protestnikov le nekaj dni pred tem nastopom. Začela se je prav zaradi načrtovanega naftovoda pod reko, ki ogroža in bo zastrupil pitno vodo Indijancev (in še nekaj milijonov drugih ljudi). Tudi verz »Videl sem belca, ki je imel črnega psa«, kot ga je odpela Patti (in ne »sprehajal«, kot v izvirniku), je spomnil na napad belskih policistov na protestnike s psi, ki so jih dejansko nevarno ogrizli, saj jim je z gobcev, pred kamerami neodvisnih medijev, kapljala kri.
Srečal sem dekle,
O Dylanovem vplivu na celotno rock generacijo poleg verza prav v tej pesmi (»I met a young girl, she gave me a rainbow.« »Srečal sem dekle, dala mi je mavrico.«) priča tudi dejstvo, da je Dylan sredi šestdesetih živel v podeželskem mestecu z imenom Woodstock. Organizacija najpomembnejšega glasbenega festivala v tem kraju je tako očiten poklon rock generacije (ali celotnega hipijevskega plemena) svojemu vzorniku – po načelu: če noče Mohamed priti h gori, mora gora priti k Mohamedu. Dylan se festivala v Woodstocku sicer ni udeležil –, zato so vso slavo na njem pobrali drugi, predvsem Hendrix in Who.
Zdaj že postaja jasno, da je bil, čeprav se bo to zdelo paradoksalno, nastop Patti Smith po mojem trdnem prepričanju zaradi »spodrsljaja« boljši, bolj zgovoren, sporočilen in pomenljiv, kot bi bil brez njega. Patti Smith pa je z njim dokončno dokazala, da je prava umetnica in ostaja, tudi v svojem nezavednem, zvesta sama sebi in ostaja večna umetniška, pesniška in punk provokatorica. »Spodrsljaj« dokazuje tudi, da je bila Patti Smith pravilno izbrana kot Dylanova odposlanka, saj se je v točki, da se ji prireditev in podelitev nagrad zdita svetohlinski, hipokritski in vsaj delno zlagani, strinjala z Dylanom, ki se ju ni hotel udeležiti.
Spodrsljaj – dokaz,
Freuda je ena od takšnih situacij dovolj zmotila, da je njen primer analiziral in podal njegovo psihoanalitično razlago v znanem »primeru Signorelli«. Kar se tiče Patti Smith in njenega nastopa pred zanjo povsem netipično aristokratsko in kraljevsko publiko, ji je ta priložnost zagotovo ponujala dovolj povodov za nespodobne misli. Vsekakor je poznavalcem Freuda takoj jasno, za kaj je pri tem nastopu šlo.
Morda se bo komu od bralcev zazdelo, da izpeljava v tem zapisu ne zveni dovolj prepričljivo. Da bi te očitke zavrnil, moram na kratko opisati, kako ta psihološki ali psihoanalitični proces pozabe, nakazan v prejšnjih odstavkih, natančno deluje. Za ta namen pa bom moral najprej preprosto pojasniti nekaj osnovnih psihoanalitičnih pojmov, kot so: zavest/nezavedno, nadjaz in potlačitev.
Zavest je filozofski pojem z dolgo tradicijo in v grobem opisuje tisti del človeške duševnosti, s pomočjo katerega komuniciramo s svetom in drugimi in v katerem so naše misli in besede, ki se jih zavedamo, saj svet pač opisujemo in z njim komuniciramo s pomočjo besed in misli, torej govorice. Poanta Freuda in psihoanalize pa je, da je zavest zgolj manjši, navzven obrnjeni del človeške duševnosti, večji del človeške duševnosti pa obsega nezavedno, ki je prav tako sestavljeno kot govorica in obsega vse besede, ki jih poznamo, in misli, ki bi jih kdaj lahko oblikovali, a se jih ne zavedamo vedno in nekaterih celo nikoli. V nezavednem so tudi človeški nagoni in želje, predvsem seksualne, saj smo ljudje pač seksualna bitja.
Zaradi želje, da bi ugajali svetu in drugim ter se ravnali po družbeno sprejemljivih normah, morajo nekatere nezavedne misli in želje pač ostati nedostopne zavesti, ostati cenzurirane, čeprav še vedno, kljub nezavednosti, lahko spodbujajo naše delovanje. Za to cenzuriranje nezavednih misli in želja poskrbi notranji duševni »cenzor«, ki ga Freud sprva imenuje vest in pozneje nadjaz – ta je nekak notranji duševni zastopnik zunanjih družbenih in moralnih norm in poskrbi, da v javnosti ne izražamo družbeno nesprejemljivih misli in želja.
Metoda ali proces, s katero naš nadjaz poskrbi, da nesprejemljive misli ostanejo nezavedne in ne pridejo v našo zavest, da torej ostanejo nedostopne zavesti, pa se imenuje potlačitev. Nekatere človeške misli in želje so lahko potlačene in potisnjene v nezavedno zelo dolgo, včasih pa lahko potlačitev doleti tudi neko misel, ki je bila še tik pred tem zavedna, a se je ob povezavi z neko drugo mislijo ali željo izkazala za družbeno nesprejemljivo in »nespodobno«.
A vrnimo se k stockholmskemu nastopu Patti Smith: Patti se je na ta nastop pripravljala več mesecev, poleg tega pa je to pesem znala na pamet že od otroštva, saj je bila to prva plošča, ki ji jo je pri 16 letih kupila njena mama, Dylan pa je bil njen vzornik. In pesem, ki se jo pri teh letih naučiš na pamet, si ponavadi zapomniš za vse življenje. Ko je pred nastopom prispela v Stockholm, je zagotovo razmišljala o nastopu, o elitistični in kraljevski publiki in o tem, zakaj se Dylan ni hotel udeležiti tega dogodka. Pri tem je zagotovo pomislila tudi na to, da pesem, ki obsoja vladajoče zatiralce, pravzaprav govori prav o tej publiki in da to publiko še posebej zadeva prav verz o »sobi, polni ljudi z okrvavljenimi rokami in kladivi«. Morda je kot židovska intelektualka pomislila celo na trditev Walterja Benjamina, da je »vsak spomenik kulture hkrati spomenik barbarstva«, saj je bil praviloma zgrajen s krvavimi žulji delavcev, služabnikov ali sužnjev ali pa celo s človeškimi žrtvami.
Karkoli je že bil tisti dogodek, ki ji je sprožil to misel, morda preprosto močan dež iz naslova pesmi, sta v trenutku nastopa pred tisočglavo publiko in kamerami z vsega sveta vmes posegla njen nadjaz in potlačitev, ki sta skupaj z mislijo, da ta pesem pravzaprav govori o tej publiki, potisnila v njeno nezavedno tudi verz, ki publiko najbolj neposredno opisuje: »soba ljudi z okrvavljenimi kladivi«. V psihoanalitični teoriji je spodrsljaj ali pozaba pač vedno dokaz, da je na delu potlačitev – brez izjeme. A ker je bila ta misel pri Patti v tistem trenutku potlačena, to neizpodbitno dokazuje, da si je pri sebi, v duši, psihoanalitično rečeno, v svojem nezavednem, mislila natančno to: da poje »sobi ljudi z okrvavljenim kladivi«.
Publika se je seveda odzvala na svojem nivoju: vzvišeno, vljudno in uglajeno, z aplavzom umetnici. In pri tem spregledala globoko psihološko sporočilo tega »spodrsljaja«.
Ta publika si ni zaslužila,
Ti trije verzi, ki jih Patti ni odpela – ki govorijo o strahu, da »šepeta zatiranih nihče ne bo slišal«, a kljub temu pozivajo z »bojnim klicem plamenečih rok tisočerih bobnarjev« k uporu proti zatiralskemu razredu oziroma »sobi ljudi s krvavečimi kladivi« –, so po eni strani bistvo sporočila te pesmi, česar se Patti zelo dobro zaveda, in po drugi strani vse življenje tudi njeno umetniško vodilo, morda nikoli tako izrecno izraženo.
In tisto, kar posameznika, tudi umetnika, spodbuja in poganja pri njegovem delovanju, je seveda njegova želja, v najbolj bistvenem in temeljnem pomenu njegova nezavedna želja, ki si jo sicer lahko delno ubesedi na različne načine, a je razvidna iz njegovega delovanja v daljšem življenjskem obdobju.
Patti Smith je zapisala, da se je na nastop res dobro pripravila, da je pesem res dobro znala in da se je vanjo res močno vživela. Prav spodrsljaj in pozaba teh vrstic dokazujeta, da ji je bilo jasno, tudi na nezavedni ravni, da so te tri vrstice ne le bistvo sporočila pesmi, ampak tudi njena nezavedna želja (in Dylanova, seveda). In ker okoliščine za izražanje te nezavedne želje niso bile primerne – nastopala je pred elitistično, vzvišeno in uglajeno publiko zatiralcev, ki ne želi slišati kritik na svoj račun in bi klic k uporu ali krike zatiranih tako ali tako preslišala, se je njena nezavedna želja pač izrazila prek potlačitve, s simptomom, torej spodrsljajem ali pozabo. Nezavedna želja se pač ne more izraziti ob vsaki priložnosti; praviloma se izraža prek spodrsljajev in simptomov. Drugače rečeno, nekdo, ki bi te verze odpel manj prepričano in bi manj razmišljal, kaj v resnici pomenijo, bi jih odpel precej bolj zlahka.
Hkrati je v teh treh stavkih zajet tudi njen subjekt nezavednega, ki se, jasno, vedno opira na temeljno nezavedno željo posameznika in nam nikoli ni neposredno, izkustveno dostopen. Praviloma je, kot pravi Lacan, nem, kar se je zgodilo tudi v tem primeru, vsakokrat le za trenutek vznikne, praviloma skozi simptom, spodrsljaj, in se spet skrije. Subjekt nezavednega, opisan v teh treh stavkih, vsebuje tako dvom kot temeljno dimenzijo subjekta (»bodo slišali krike in poziv?«) – subjekt se vedno razkriva skozi dvom, gotovost pa je vedno lažna, pravi Lacan; njegovo, torej subjektovo gibalo (»bobni kot poziv k uporu«) in njegov cilj (»razorožiti zatiralce, tiste s krvavečimi kladivi«).
In končno še vprašanje resnice nezavednega ali resnice, ki jo razkriva nezavedno. Trenutek dvoma je v določenih okoliščinah razumljiv za vsako misleče bitje. Zagotovo se je Patti vprašala, kaj počne pred to publiko in ali jo bo sposobna slišati in razumeti njeno (in Dylanovo) sporočilo. Ker je njen nadjaz čutil prisilo, da sporočilo pesmi, te tri ključne stavke, v tem trenutku in tej situaciji potlači in jo s tem prisili, da premolkne, je s tem dokazal, da Patti to sporočilo res iskreno dojema in razume, da torej to sporočilo predstavlja njeno nezavedno željo, njeno nezavedno subjektivno držo. S premolkom se je torej razkrila nezavedna resnica Patti Smith – da to sporočilo misli tako resno, da tega ob tako neustrezni priložnosti in pred tako neustrezno publiko ni mogoče izreči.
Hkrati pa njeno nezavedno izreka tudi neko resnico o zunanjem svetu, namreč: ta publika si ni zaslužila, da sliši to sporočilo. Zato ga tudi ni – Patti je namesto tega sporočila umolknila. Zelo zgovorno umolknila.
Mi, ki smo hoteli slišati to sporočilo, pa smo ga kljub molku slišali.
Dr. Gorazd Korošec, filozof,
