Pomisleki: Birokrat, ki je uničil kolonijo na Marsu

V prvi svetovni vojni se Winston Churchill ni ravno izkazal kot dober vojaški strateg. Ko so mu leta 1915 zaupali vodstvo slavne bitke s Turki v Galipoliju, je sicer skoval briljanten načrt, a na bojnem polju je bilo vse drugače: sledil je strašen poraz in padlo je veliko mladih avstralskih in novozelandskih fantov. Potem je prišlo leto 1939, Hitler je zagnal vojaški stroj in evropske države so začele druga za drugo dvigovati bele zastave. Politiki poraženih držav so namesto odpora ponudili nacistom roko. Velika Britanija je skupaj s Francijo sicer napovedala vojno Hitlerju, a politiki so ves čas verjeli, da bodo s pomočjo slavne diplomacije in z mirovnimi pogajanji Otok obvarovali pred najhujšim. Leta 1940 je Churchill postal premier. Odločil se je, da je treba Hitlerja poraziti, čeprav je bilo videti, da je Nemčija nepremagljiva. V Evropi v tistem trenutku ni bilo ljudi, ki bi mislili podobno, Churchill in naši fantje v gozdovih so bili velika izjema.

V filmu Najtemnejša ura (režija Joe Wright), v katerem je Churchilla odlično upodobil neprepoznavni Gary Oldman, nam kmalu postane jasno, kako zelo je bil osamljen med svojimi ministri in člani vojnega kabineta. Celo kralj Jurij VI. ga je preziral in ni verjel vanj. Na začetku je večjo bitko bíl z njimi kot pa z nemškim psihopatom z drobnimi brčicami. Čeprav je imel izjemen um in vztrajnost buldoga, se je političnim nasprotnikom zdel ekscentričen samoljubnež, ki preveč pije: viski za zajtrk, steklenico šampanjca za kosilo, še eno za večerjo, vmes pa še veliko portovca. Najbolj žalostna je podoba obupanega Churchilla nekje v klavstrofobični kopalnici v podzemlju vojnega štaba, ko ameriškega predsednika Roosevelta prosi za pomoč, a se ta ne ukloni in mu pove, da ZDA ne bodo stopile v vojno. Ostane sam, se zbere in se bori naprej.

Najmočnejše Churchillovo orožje so bili njegovi govori, ki so po angleškem parlamentu bobneli glasneje od bombnikov. Ko je začel mandat, je poslancem in ljudstvu pošteno povedal, da jim lahko ponudi le »kri, solze in znoj«, kar je pomenilo, da je zmaga nad Hitlerjem v njihovih rokah, da verjame vanje in da bo cena za zmago visoka. V naslednjih je govoril o tem, da se bodo proti Nemcem borili z vsemi sredstvi, na poljih, na morju, v hribih, na ulicah, in se nikoli ne bodo vdali. »Brez zmage ni preživetja.« Pesimistični angleški politiki so Churchilla obtožili, da s svojimi govori zavaja ljudstvo, da jim laže, da jim govori, da zmagujejo, ko so se v resnici morali umikati, a so Angleže navdihovali in jim dajali moč.

Churchill, ki je bil sicer velik depresivec (depresijo je ljubkovalno imenoval črni pes) in jo je premagoval z obsedenim delom – politiko, pisanjem, slikanjem –, je bil med drugo svetovno pravi človek na pravem mestu. Brez njegove odločnosti bi bila zgodovina precej drugačna. Kliše in preveč resnično je govoriti o tem, da takšnih politikov danes ni več. A v filmu ta legendarni mož izreče še eno stvar, ki je pri politikih in vodilnih ne slišimo več: za svoja dejanja sprejemam vso odgovornost.

In zdaj nekaj povsem drugega. Pred kratkim je v slovenščini izšla knjiga Utopija pravil (založba Beletrina, prevod Seta Knop) antropologa in političnega aktivista Davida Graeberja, avtorja zajetnega dela Dolg (založba *cf, prevod Branko Gradišnik). V njej piše o fenomenu birokracije, ki se vedno bolj razrašča v vsakdanjem življenju, kar je nenavadno, saj naj bi kapitalizem slavil svobodo trga in individualnost, a kot pravi Graeber, je to le iluzija. »Za to, da ljudi pripraviš do tega, da se obnašajo tako, kot želijo ekonomisti, potrebuješ veliko birokracije.« Birokracija je po njegovem mnenju povezana z željo po moči, saj v ZDA danes ni nič manj birokracije kot nekoč v Sovjetski zvezi. Enaindvajseto stoletje je ustvarilo mrežo subtilnih birokratskih ritualov in kulturnih vzorcev, ki se nam zdijo čisto normalni, če ne nepogrešljivi, a so tu le zato, da se nič ne spremeni in da elite ostajajo na svojih položajih.

Birokrati nenehno merijo, tehtajo, zahtevajo poročila, se ukvarjajo s postopki in prošnjami, vse to zato, da bi se lahko politiki in vodstveni kadri izognili najboljšemu Churchillovemu adutu – sprejemanju odgovornosti. Tako jim ni več treba razumeti ali skrbeti za zaposlene ali državljane, svoje povedo številke in izpolnjeni formularji. »Kadarkoli slišite ljudi govoriti, da je njihova najvišja vrednota racionalnost, vedite, da to govorijo le zato, ker nočejo priznati, katera je v resnici njihova največja vrednota.«

A glavna težava birokracije je po Graeberjevem mnenju to, da uničuje človekovo domišljijo. To dokazuje z dokaj nenavadnim primerom: ko je bil še mulc, je srčno verjel, da bodo čez nekaj desetletij ljudje že imeli kolonije na Marsu, da bodo obstajali leteči avtomobili, da bo teleportacija nekaj čisto normalnega, da bodo pač mnoge stvari, o katerih je bral v znanstvenofantastičnih romanih, postale dejanskost. Kubrick enemu svojih najboljših filmov, ki ga je posnel leta 1968, ni dal po naključju naslov Odiseja 2001; verjel je, da bodo do takrat Noordungove vesoljske ladje v ritmu valčka potovale po vesolju.

Zakaj se vse to ni uresničilo? To me je vedno zanimalo, tako kot Graebnerja. In njegova teza je, da takoj, ko je Apollo pristal na Luni in so ZDA v vesoljski tekmi premagale Sovjetsko zvezo, vesolje ni več bilo zanimivo in kapitalizem je lahko ubral svojo pot naprej. Financiranje raziskav in znanosti se je ustavilo. Nekoč je bila na primer telefonska družba pripravljena investirati del dobička v raziskovanje, ker je bil ta dobiček visoko obdavčen in tudi zato, ker so se direktorjem raziskave zdele pomembne, saj je takrat še veljalo, da korporacije ustvarjajo stvari, ne pa denar. A v sedemdesetih in osemdesetih letih se je vse spremenilo, davke za korporacije so močno znižali, izvršni direktorji so si plače izplačevali v obliki delniških opcij in so dobiček – namesto da bi ga namenili za povečanje plač ali inovacije – uporabljali za ponoven odkup delnic. Denar, ki je bil nekoč namenjen za raziskave in tehnološke čudeže, je šel v žepe bogatašev in v financiranje korporativnega menedžerskega sistema.

Greaber je profesor in tako kot danes že skoraj vsi poklici (od policistov in medicinskih sester do učiteljev) se tudi on ukvarja z normo, krčenjem stroškov in polovico delovnega časa izpolnjuje formularje, piše poročila in prošnje potencialnim sponzorjem in financerjem. Postal je birokrat. Nekoč je bil akademski svet zatočišče za ekscentrične, briljantne in nepraktične ljudi, ugotavlja avtor, danes je domovanje poklicnih samopromotorjev. Zdi se, da za pametne in nepraktične ljudi v sodobni družbi ni več prostora. No, pravi Graeber, prav tukaj se skriva odgovor na vprašanje, zakaj še nimamo kolonij na Marsu. Zdrava pamet nam narekuje, da moramo, če želimo povečati znanstveno ali katero koli drugo ustvarjalnost, najti nekaj bistrih in talentiranih ljudi, jim dati sredstva, da se lahko ukvarjajo z idejami, ki so jim pač prišle na misel, in jih nekaj časa pustiti pri miru. Večina verjetno ne bo dosegla ničesar, eden ali dva pa bi utegnila odkriti nekaj popolnoma nepričakovanega. A v sodobnem učinkovitem svetu ta misel zveni noro ekscentrično.

Korporacije povečanje birokracije vedno znova upravičujejo s tem, da z njo povečujejo učinkovitost, a vse raziskave kažejo, da to še zdaleč ni res, da v takšnem okolju uspeva zgolj povprečnost.

In če se vrnemo na začetek. Ker dejanskost močno spominja na mračna predvojna leta, je dobro, da vemo, da modrih in ekscentričnih politikov Churchillovega kova, ki nikakor ne bi blesteli, če bi jih omejevala pravila in birokracija, ni več. Da je Trumpova ekscentričnost vse, kar premore sodobni čas, in da je Churchillova misel, da je odgovornost cena veličine, le lepo zveneč stavek.