Pomisleki: Brez doma

Na krajši poti po vzhodni obali ZDA sem nastopil - na univerzi v Richmondu v zvezni državi Virginija - skupaj s Semezdinom Mehmedinovićem, pesniškim vrstnikom iz jugoslovanskih dni. Od prvega srečanja na sarajev­skih dnevih poezije leta 1984 sva vzdrževala stike. Uspelo nam jih je poglobiti do prijateljstva. Poslednjič sva se videla lanske jeseni na festivalu v Zagrebu, brez priložnosti za klepet, kaj šele pogovor. Primanjkljaj sva nadomestila v Richmondu, nekdanji prestolnici sužnjelastniške konfederacije v ameriški državljanski vojni, južnjaškem mestu kolonialnih palač, negovanih drevoredov in rasne razslojenosti.

Semezdin - med prijatelji Sem - je po peklu, ki ga je preživel med obleganjem Sarajeva, emigriral v Ameriko. V penzionu, v katerem sva si delila široko teraso v prvem nadstropju, mi je poklonil knjigo. Mežikal sem v sonce indijanskega poletja in se potapljal med šušteče strani, vezane v trde platnice: Ruski kompjutor (2011). Listal sem knjižico in zastajal nad pripovednimi koščki. Sijajno so se zgostili v pretresljivo poročilo o odzivih na zahtevno nujnost, kakršno predstavlja odhod iz prostorov otroštva in mladosti, v katerih se je človek naučil imenovati stvari in slediti zemljevidom stvarnosti:

Nekje na tem svetu se je ta trenutek nekdo zganil iz svojega doma, odločen, da si najde boljši kraj. Zapušča svoj svet, v katerem zanj ni več ostalo ničesar, razen tega, da – kot bi rekel John Berger - odhajajoč zapušča za sabo vse svoje.

Daytonski sporazum je ob koncu leta 1995 zamrznil razmere na bosanskem bojišču in vzpostavil premirje, upajoče imenovano mir. Takrat je moj prijatelj zapustil »svoje vse«, odšel je iz razrušenega in obubožanega, razdeljenega in spremenjenega Sarajeva na Hrvaško. Novi stanovalec ima v Zagrebu, kamor je pred vojno pogosto zahajal, naklonjene urednike in nekaj pristnih prijateljev, še več znancev. Vendar je med posledice vojn za jugoslovansko dediščino v devetdesetih letih - poleg dveh milijonov beguncev, sto petdeset tisoč mrtvih in sedmih novih državic na ozemlju ene stare - treba šteti tudi predrugačeno družbeno vzdušje, ki ga povsod po regiji podpirajo odtenki iste mračnjaške politike, politike nestrpnosti do drugega. Pisatelj nima utvar, saj suho ugotavlja, da je minilo mnogo let, vse se je spremenilo in Hrvaška daje vtis daljne tujine.

Iz Zagreba odide v Prago, kjer postopa po obali Vltave in zaman čaka na nemški vizum, hkrati pa ne opazi le turistično nagnetenega Karlovega mostu, ampak s primerjavo med praško in sarajevsko reko tudi jedrnato opiše način, kako sleherni med nami meri »daljo in nebesno stran« v skladu s samoumevnim okvirom zgodnjih let: Nisem vedel, da je Vltava tako velika reka. Če bi živel tu, bi jo v svojem doživljanju geografije takoj poistovetil z Miljacko, ker imam samo v odnosu do njene struge jasno predstavo o vseh straneh sveta.

Iz Prage se je vrnil na Hrvaško, da bi se z ženo in otrokom pripravil na transatlantsko potovanje, ki mu je nezaceljivo razdelilo življenje na »prej« in »potem«: Poslovil sem se od vseh. Miljenko je rekel: »Zanimivo. Mislil sem, da se to nikoli ne bo zgodilo.« Iskreno govoreč, tudi meni se zdi, kakor da sanjam: čakam, da me bo nekdo z avtoritativnim glasom prebudil. Vrni se domov! In sklonjene glave se vrnem. Opogumljamo se s prepričanjem, da o vsem sami odločamo. Vendar ne sprejemamo pomembnih odločitev za lastna življenja. Nam se življenja dogajajo mimo naše volje.

Z vizumom v potnem listu in dvema kovčkoma v rokah so se pod pokroviteljstvom humanitarne organizacije za bosanske begunce odpravili na ono stran velike luže. Cilj? Mesto sredi puščave, pesek zvezne države Arizona, hladilne naprave Phoenixa, urbane gmote brez pločnikov in z mnogo vročega sonca: Ogromno nebo, visoko se pne nad mestom in vedno je modro. Takšno je dan za dnem. Nisem vedel, da bom v Ameriki pogrešal oblake.

Nadomestek doma postane stanovanjce v bloku, polnem bosanskih prišlekov. Pisatelj si poišče niz začasnih zaposlitev. Pere avtomobile, toči bencin na črpalki, pospravlja hotelske sobe in si postavlja vprašanje slehernega emigranta: Kaj počnem tu? Iščem mesto za naselitev, iščem mesto, ki me bo prepoznalo kot svojega. Iščem šipo tistega okna, v katerem bom prepoznal lasten obraz in rekel: to si ti.

Med sodobnimi bosanskimi pisatelji, ki se posvečajo iskanju doma, ni treba daleč, le do malo prej navedenega odlomka o zagrebškem slovesu. Miljenko je Miljenko Jergović. Rodil se je leta 1966 v Sarajevu, kjer je že pri šestih letih spoznal, da hoče biti pripovednik. Tam je preživel otroštvo in mladost. Z diplomo filozofske fakultete in potrjeno pisateljsko nadarjenostjo je kmalu po začetku bosanske vojne emigriral v Zagreb, kjer je živel od leta 1993, nato pa se je preselil na podeželje v zaledju hrvaške prestolnice. Gotovo je najpopularnejši – morda tudi najboljši in najraznovrstnejši - literarni ustvarjalec v postjugoslovanskem prostoru.

Poleg uglednih hrvaških, bosanskih in regionalnih nagrad za kakšno od osemintrideset knjig romanov, kratkih zgodb in pesmi, kritik in zapisov, prevedenih v več kot dvajset jezikov, je Jergović dobil tudi mirovno nagrado Erich Maria Remarque mesta Osnabrück (1995), italijanski nagradi premio Grinzane Cavour (2003) in letterature dal Fronte mesta Cassino ter poljsko nagrado angelus (2012). Čez teden dni, sredi novembra 2015, mu bo predsednik Črne gore na Cetinju podelil »južnoslovanskega nobela«, Njegoševo nagrado za roman Rod (2013) oziroma za ves ­književni opus.

Ker je nagrada prišla zasluženo in je Jergović dejansko napisal lepo število dobrih knjig, niti ni preveč čudno, da je nekako prezrta ostala knjiga osebnih pisem sarajevskemu prijatelju Semezdinu Mehmedinoviću. In vendar v knjigi Trans-atlantik mail (2009) dobimo vznemirljiv vpogled v osebnost in življenjsko držo obeh dopisovalcev. Sem se je iz Arizone preselil v Washington, D. C., tri ure bližje Sarajevu. Pravi, da bi to bil prvi korak na povratku domov, čeprav še vedno živi v Ameriki. Izmenjava pisem je potekala od julija 2008 do aprila 2009, vključuje pa serije drobnih beležk, znakov ob poti, refleksij in spominov, kjer Jergović meditira tudi takole: Se spominjaš Ericha Auer­bacha? Drugo svetovno vojno je preživel kot begunec v Turčiji. Rad je navajal citat nekega srednjeveškega saksonskega redovnika, ki ga lahko le parafraziram. Govori o potrebi, da se človek osvobodi nesreče izgnanstva in reče, da je tisti, ki ljubi domovino, zgolj začetnik na tem svetu, medtem ko je naprednejši tisti, za kogar je ves svet domovina.

Auerbacha, berlinskega judovskega strokovnjaka za književnost, ki je med drugo svetovno vojno v turškem izgnanstvu napisal slovito knjigo o načinih literarnega prikazovanja sveta od starega veka do modernizma, se bojo najbrž spomnili le nekdaj pozorni študentje humanistike. Vsi, ki bojo použili Jergovićevo epsko tapiserijo mnogoterih pripovedi z zavajajoče enostavnim naslovom Rod, pa si bojo brez dvoma zapomnili avtorjevega pradeda. Ta predstavlja poglavitno oporo razvejenemu drevesu, ki ga Jergović ne ubesedi le kot zemljevid svoje rodbine, ampak tudi širše balkanske domovine, naporne in čudovite mešanice kultur, jezikov in veroizpovedi, ki se ne meni za trenutne državne meje. O pradedu Karlu Stublerju, ki je pred mnogimi vojnami živel v Sarajevu, avtor v Trans-atlantiku pove, da je bil Nemec … iz Banata, visoko izobraženi železničar, socialist in načelni ateist, racionalist in videc istočasno. Nikoli si ni želel povratka v Banat, niti se ni hotel preseliti na Dunaj ali v Nemčijo. Čeprav je bil Nemec, je bila Nemčija zanj tuja dežela. Ko so ga spraševali o tem, je mirno odgovoril, da tam ne bi mogel nikoli živeti, ker 'so tam drugi ljudje'. Kar se mene tiče, do danes nisem slišal boljše definicije tega, kar ni domovina.

Res: kako natančna in resnična, ganljiva in doumljiva definicija! Kmalu nato se pisec sprašuje, kdaj bo našel priložnost, da ustrezno predstavi pradedovo zgodbo. No, pet let kasneje poznamo odgovor. Za markantnega pradeda je Jergović našel izvrsten pripovedni prostor v romanu Rod, s katerim je prevzel tako bralce kakor tudi kritike.

Moj primerek knjige, debele kot opeka in dolge tisoč strani, nosi avtorjevo posvetilo: dragemu Alešu, ta knjiga o propadanju in pripadanju. Zagreb, IX/14. Jergović je spet slikovito povzel bistvo: dejansko gre za nenehen vrtinec razdiralnih in povezovalnih silnic, za spore, stike in sporazume, izdajstva in zaveze, propadanja in pripadanja. Knjiga se naglo bere in bogato širi, ko nas vabi v magični ris, v katerem se življenje obnavlja v zgodovinskem ozvezdju. Roman je prežet s posluhom za zgodbeni lok, ki ne dopušča dolgčasa, medtem ko je iz prenikavih mikro opisov, s katerimi je posejano besedilo, mogoče poleg estetskega ugodja iztisniti tudi stvarno vednost in možnost za moralni premislek.

Spreletel me je srh, ko sem naletel na odstavek, ki bi lahko pomenil diagnozo nekaterih razseljenih oseb iz včerajšnjega sveta, če ne bi zvenel kot današnja žalostinka za vse ljudi brez doma: Ljudje vejo, kaj so po grbu, zastavi in imenu, potem pa to tudi skandirajo, medtem ko nam preostanejo dolge in meglene razlage, romani, filmi, izmišljene in stvarne zgodbe, potreba po obisku vasi v romunskem Banatu, kjer ni več Nemcev, a obzorje je še vedno isto, preostanejo nam pusta mesteca …, kjer so živeli ljudje, ki so odšli v dim, ostanejo nam nejasni spomini, občutek, da smo danes to, jutri ono, da se nam himne in državne meje nenehno izmikajo, ostane nam … dolgo in boleče malodušje … ostaja nam vera v to, kar skrivamo pod jezikom, resnico, da našega rodnega kraja ni več, in morda ga nikoli ni bilo, kajti vsaka ped zemlje je za nas tujina.