Pomisleki: Deklica z vžigalnikom

Saj poznamo Andersenovo pravljico o deklici z vžigalicami? Ena najbolj žalostnih zgodb na svetu. Ravno prava za tale veseli čas, ko vse poka od izobilja.

Vsaj tako se zdi. Čeprav je nezadovoljstva veliko in so nekateri prepričani, da je vse narobe, da gre svet v maloro, predvsem zaradi nasilnih ideologij in zavožene ekologije, se glas optimizma v zadnjih dveh letih v zahodnem svetu krepi. Opira se na okrevanje ekonomije in vero v odrešilne digitalne tehnologije, od robotizacije do biogenetike. Tako se občutki nemoči in bližajoče se katastrofe mešajo z upanjem, da bomo dolgo in dobro živeli. Zmešnjava doživljanja realnosti in različnih projekcij prihodnosti, amalgam strahu in iznajdbe novih tehnološko pogojenih užitkov so ena temeljnih usedlin leta, ki pravkar mineva.

V mikrokozmosu, kot je Slovenija, je (z)mešana podoba sveta toliko bolj očitna, ne pa tudi bolj obvladljiva. Nespregledljivi so znaki optimizma, dnevno nas preletavajo na krilih ponosno oglaševane petodstotne gospodarske rasti, hkrati pa pod pragom tveganja revščine še zmeraj živi 280.000 ljudi. Kaj pomeni živeti pod takšnim pragom? Pomeni, da imaš avto, a ga ne moreš voziti; da se mora tvoj otrok naučiti v šoli lagati, zakaj ne nosi ustreznih blagovnih znamk; da se z znanci pogovarjaš samo še o vremenu. Tisti, ki stojijo v vrstah za podarjene dobrine, govorijo o izkušnji sramote. Tistih, ki organizirajo dobrodelne prireditve, nepregledno število jih je, pa ni sram oznanjati petevrsko srčno kulturo darujočih. Dušebrižniški govor o tem, kako denar in potrošništvo ne prinašata sreče, vsaj za osmino državljanov ne velja. Sicer pa – na ozeenovski marčevski »lestvici sreče« smo bili Slovenci med 155 državami na 62. mestu. Srednja žalost torej.

Tudi tisti, ki nimamo dosti pojma o ekonomiji, o fiskalnih zakonitostih, o finančni industriji, ki se jo gredo borze in banke, vemo, da je večina denarja, ki omogoča »človeka vredno življenje«, pri tistih, ki nimajo ničesar s takšno dobrotno besedno zvezo. Ustvarili so si obratno pozicijo, v kateri je življenje vredno njih; oni premikajo meje použivanja sveta. Razlike v posedovanju zemeljskih dobrin in njihovih presežnih vrednosti so od vekomaj, toda te elementarne razlike so se danes po eni strani izkristalizirale v neslutene razpone med zaslužki posameznikov (lastnikov korporacij) in množicami (ne)zaposlenih, po drugi strani pa so se zabrisale, saj so korporacije prevzele mimikrijo prijaznosti, družbene odgovornosti in celo dobrodelnosti. Tako kot obstaja v svetu neoliberalnih despotov zapoved, da je pohlep dober, obstaja v deželi revnih prepričanje, da je kapital sreča. Tisti del srednjega razreda, ki se je dokopal do kapljic sreče, si zastira pogled na celotno čašo s konzumacijo bizarnih užitkov v obliki vedno novih turističnih produktov ali z blazirano kulinariko, katere osnovni namen je nasititi site. Ste opazili, da polovica Evrope – v prostem času? – samo še kuha? Sodobni nemški filozof Peter Sloterdijk, pa ne le on, ugotavlja, da je pravo ime za demokracijo danes oligokracija, se pravi vladavina peščice. »Svet pripada redkim, ne mnogim,« rezonira filozof. In tako, če pogledamo na Zemljo z Lune, tudi je. Takšen je dobitek kapitalizma v času digitalizacije sveta.

In takšnemu svetu ne pridemo do živega s sentimentalnimi nagibi, s socialnim humanizmom, z empatijo, z darovanjem; to so sredstva za nevtralizacijo nezadovoljstva, za revitalizacijo potrpljenja. Svet, ki se lastninsko vedno hitreje polarizira, ki iz klasične razslojenosti napreduje v kibernetični sultanat, za katerega smo ljudje kandidati za harem, je mogoče ogroziti le na dva načina: z revolucijo ali z novim, drugačnim razsvetljenstvom. Revolucija je zaradi prehude opitosti v prejšnjem stoletju na slabem glasu, poleg tega ni (več) kompaktnega družbenega razreda, ki bi jo prevzel na svoja pleča. Kajti bolj ko je globalizacija univerzalna, bolj je razpršen emancipacijski potencial.

Zato je »novo razsvetljenstvo« smiselna in pravzaprav edina opcija. Nujna zato, ker se je staro razsvetljenstvo »spridilo«, raztopilo se je v liberalnem kapitalizmu, v podivjanih izrastkih zametka, ki ga je nosilo v sebi od rojstva. Navdušenje nad osvobojenostjo in neskončnostjo razuma, s katerim bo mogoče zavladati naravi, se je sprevrglo v spopad med požarom in gasilci. Tudi staro ime razsvetljenstvo ni več dobra izbira, kajti v bistvu je potreben obraten proces: zatemnitev. Zdaj je vse razsvetljeno in razžarjeno, nebo in zemlja in znano podzemlje, razsvetljene so noči in vode, vsepovsod nenehno žarijo ekrani. Seveda si ni želeti teme, ne v okolju, v katerem delujemo, ne v glavi, toda novo razsvetljenstvo – morda je bolje reči nov začetek – je mišljeno kot smiselno ugašanje pregretih resursov, naravnih in človeških, kot brzdanje potreb, ki daleč presegajo potrebe človeške fiziologije in psihologije. Človeštvo ni nadarjeno za abstinenco, ampak saj nekoč tudi za ateizem ni bilo.

Pravzaprav s tem ni povedano nič novega. Ekološka zavest je stara vsaj petdeset let; trajnostni razvoj je zdaj že arhaičen koncept. Civilnodružbena gibanja, ne samo zelena, ki so porodila aktivno državljanstvo in z njim povezano oblasti nadležno bedenje nad njo, so se okrepila v 80. letih. Današnje žvižgaštvo je herojska oblika disidentstva, ki je rušilo diktatorske zidove Vzhodne Evrope, Latinske Amerike in arabskega samodrštva. Nekaj malega se premika, ker drugače tudi biti ne more – vendar res malega in prepočasi. Zemlja ne bo več dolgo vzdržala in ljudje (ljudstva), ki so in bodo najbolj izpostavljeni podnebnim spremembam ter žonglerskim politikam, tudi ne. Sedanje tragično valovanje migrantov je treba razumeti tudi kot brezupno zatekanje na ozemlja, ki bodo kmalu izpostavljena enakim preizkušnjam.

Če ne bomo pravočasno ugasnili najbolj nepotrebnih luči. Ne gre le za to, da je treba za silni pogon človeštva izključiti ogljična goriva in ohraniti živalstvo in rastlinstvo, kamor, ne domišljajmo si kaj drugega, bazično spadamo tudi sami. A samo mi lahko vplivamo na promet med življenjem in smrtjo. Zato je treba projekt smiselnega ugašanja podpreti. Politično sukanje v desno (v Evropi parcialno, v ZDA totalno) mu ni v prid. Sploh je na politiko, kot kaže, težko računati, čeprav brez nje ne bo šlo.

Predvsem pa ne bo šlo brez kulture in umetnosti. Pri obojem ni treba misliti na muzeje, na krinoline primadon ali na stokanje pesnikov in sploh ne na samopoveličevanje nesmrtne kreativnosti, ampak na preprostejšo in hkrati težjo stvar: na občutek odgovornosti do vsega živega pri posameznikih in na umnost skupinskih odločitev, ki se jim pravi politika. Kultura, ki je promovirala razsvetljenske ideale, mora zdaj kreirati novo svetlobo, utemeljeno v omenjenem ugašanju. Kultura kot nabor človeških ravnanj je zdaj drugo ime za način globalnega preživetja.

Tudi kadar gre za na videz anekdotične dogodke. Pomagajmo si z nedolžnim domačim primerom. Kot vemo, namerava nacionalna televizija z novim letom, to je pojutrišnjem, po večernih Odmevih premakniti Kulturo za Šport. Odločitev je povzročila kar nekaj razburjenja, predvsem v hiši. Razumljivo, kulturni novinarji in še kdo pošteno branijo svoj teren – vodstvo pa sledi računovodski logiki, podprti z dejstvom, da je kultura manj gledana od športa. Na videz enostaven ukrep, ki ga podpira tudi programski svet, za njim pa stoji politični sistem, ki ga je izbral. Tako je šport na nacionalki legalno več vreden od kulture. Toda ali res? Če sledimo neki drugi logiki, logiki nove razsvetljenosti, je jasno, da kulturi v tem primeru ne gre za to, da mora uganjati večno tožbo o prikrajšanosti, ampak za to, da je po svoji humanistični in kognitivni naravi tista, ki širi zavest o družbenih in naravnih vprašanjih. Kultura je enačba odprtosti in prihodnosti, šport – ki ga je za javno televizijo dovolj in preveč – pa s tekmovalno, egocentrično naravo pripada paradigmi zaprtosti, teritorialne in časovne omejenosti, »našosti«. V najboljšem primeru služi zdravemu razvedrilu, v najslabšem, in ta je pogostejši, bodrenju militantnih in nacionalističnih emocij. Dilema kultura ali šport je morda pretežka za programski svet, žal tudi za politiko, ne bi pa smela biti pretežka za na novo razsvetljeno pamet.

Seveda je takšno povzemanje mogoče razumeti kot še eno amatersko vajo iz reševanja sveta. Naj se na koncu in po tolažbo vrnem k Andersenovi deklici, siroti, ki si je v času mladega, divjega kapitalizma temo in mraz na novoletni večer osvetljevala in se grela z vžigalicami. Toda »Jutro novega leta se je prebudilo nad drobnim trupelcem«, je zapisal pisatelj. Danes, ko postaja na Zemlji tesno in je proizvodni sistem za večino ljudi veliko razpadajoče truplo, za izbrance pa slasten zalogaj, bi deklici najbrž potisnil v roke vžigalnik.