Pomisleki: Do kdaj nas bo spremljal ta Shakespeare?

Zakia je prebedela noč. Zrla je v temo, ki je pokrivala njeno telo, oblečeno v tuniko in hlače iz fino tkanega bombaža ter pulover umazano rožnate barve. Oranžno-vijolična ruta je krotila njene goste lase, nikakor pa ni mogla ukrotiti njenega mrzličnega razmišljanja.

Naj gre na pot? Bila je noč pred 1393. perzijskim novim letom. Marca je v dolini Bamijan še vedno zelo mrzlo, ona pa ni imela plašča. Naj preskoči zid zatočišča, ki so ga Združeni narodi v mestu Bamijan postavili zato, da bi ženske zaščitili pred nasiljem v družini. Naj se to noč napoti prek doline na drugo stran, kjer jo čaka Ali, prav tako oblečen v najboljša oblačila, ki jih premore.

Ni bila neodločna. Biti z njim je postal smisel njenega življenja, vse odkar ga je prvič videla. Z osemnajstimi leti je bila Zakia uradno polnoletna, in čeprav je imel Ali tri leta več, sta bili njuni usodi ujeti v strupeno mrežo etničnih in verskih razlik, zaradi katerih je bila njuna ljubezen najhujši greh. Ona pripada ljudstvu Tadžika, on je etnični Hazar. Ona je sunitska muslimanka, on je šiit. Njene korenine so bliže beli rasi, njegove oči izdajajo azijske gene.

Ne za eno ne za drugo družino poroka med njima ni bila sprejemljiva. Ločevale so ju nevidne meje, ki se jih ni smelo prestopiti. Strogo določene so bile predvsem tiste na njeni strani. Dekle, še zlasti ona, najlepša od vseh hčera, ki jih je imel oče Zaman, je družinsko bogastvo. Njen pobeg ni bil samo sramota, temveč tudi kraja najbolj dragocene lastnine, na katero sta računala Zakijin oče in brat. Zaradi takšnega greha bi jo morali usmrtiti.

Ko je Zakia preskočila zid in se napotila proti Aliju, se je noč z 20. prevesila v 21. marec. To je bilo leta 2014. Ali je čakal in se spraševal, ali ga bo, ko bosta končno skupaj, poklicala po imenu, kot so ga do takrat klicale samo mama in sestre. In res ga je. Njegovo ime je izgovorila v trenutku, ko je on vročično šepetal Zakia. In s tem sta v en glas napovedala upor proti strogim običajem svoje družbe. V današnjem Afganistanu namreč moški svojih žena skorajda nikoli ne kličejo po imenu in jih ne tikajo. Naslavljajo jih s šuma oziroma z vi, kot bi nagovarjali tujca na ulici.

Zgodbo o Zakii in Aliju je opisal novinar Rod Nordland v knjigi z naslovom Ljubimca, ki se je v tisku pojavila v začetku letošnjega leta. Knjiga se bere kot roman. In dojame kot resničnost. Prostorsko se povezuje z Verono, tematsko pa z Romeom in Julijo, edina stvar, ki priča o tem, da se je od 16. do 21. stoletja vendarle nekaj spremenilo, pa je ta, da sta v nasprotju s Shakespearjevima ljubimcema afganistanska upornika živa.

Pa to še ni vse: Zakia in Ali imata hčerko Rukio. In čeprav se še danes skrivata, saj se zavedata, da je zmagoslavje njune ljubezni avtomatično mobiliziralo vso njeno družino, da so se vsi pognali v iskanje hčere in sestre, ki je izdala tradicijo, osramotila klan in na absurden način vsem njim vsilila neželeno svobodo izbire, sta srečna in se, kjer koli že sta, vedno držita za roke.

»To je lahko slišati kot nekaj povsem nepomembnega,« piše Nordland. »Vendar pa onadva svojih staršev nikoli nista slišala, da bi se kdaj poklicala po imenu, še toliko manj pa videla, da bi kdaj drug drugega prijela za roko, niti doma, kaj šele na javnem mestu.« Tukaj, kjer so talibi leta 2001 s tankovskimi granatami in dinamitom razstrelili Solsala in Šahmamo, največja budistična kipa na svetu, stara 14 stoletij, je ženska roka v moški nedopustno spodkopavanje moralne ureditve. Prav zato je Zakia po tistem, ko je zapustila zatočišče ZN, Alija vso noč držala za roko.

Vendar pa je hotel Nordland z več ali manj pisateljske nadarjenosti pravzaprav opozoriti na nekaj drugega, kar nima nikakršne zveze s književnostjo. Na to, da je Shakespearjeva tragedija večna, zato ker v vsaki točki zgodovinske linije eni ob drugih živijo Montegi in Capuleti, sosedje, pa vendar smrtni sovražniki, ponosni na sovraštvo, ki jih opredeljuje, pa vendar tako nemočni pred ljubeznijo, ki jim razkrije popoln nesmisel tega njihovega sovraštva.

Novinar, ki je iz Kabula poročal za New York Times, je hotel opozoriti na to, da sta Zakia in Ali samo eden od številnih primerov, ki dokazujejo, da sta Romeo in Julija večna, in to ne le kot književna mojstrovina, ampak tudi kot tragedija v resničnem življenju. Nekaj mesecev pred tem, ko je Zakia prečkala dolino Bamijan, da bi izgovorila Alijevo ime, je 19-letna Huda prestopila mejo med rodno Saudsko Arabijo in Jemnom, da bi zaživela s tri leta starejšim Arafatom. Njo, Saudijko iz bogate družine, in njega, revnega Jemenca, so aretirali. Grozili so jima s sodiščem, bičanjem in celo s smrtjo, a sta se ob koncu leta 2014 kljub vsemu poročila nekje v Jemnu, in to po tem, ko je Hudo iz zatočišča za ženske, poimenovanega Dar al Amal (Hiša upanja), ugrabila skupina petnajstih moških … Na kratko, Arafatu so svetovali, naj izključi mobitel in naj z nikomer ne komunicira, dokler se vse skupaj ne umiri. Svet okoli njiju je silno zapleten. Po drugi strani pa je življenje tako preprosto. Na začetku je ljubezen, vse drugo pa je vedno enaka zgodba.

No, pravzaprav ni vedno povsem enaka. Iranska Romeo in Julija, Behnam Gandži in Nahal Sahabi, sta naredila samomor le nekaj dni po tem, ko so ju izpustili iz zapora, v katerega so ju resda strpali ne le zato, ker sta se zavzemala za svobodo ljubezni, ampak tudi zato, ker sta se zbližala z aktivisti za človekove pravice. Oba sta bila blogerja, po določeni definiciji pa bi lahko že to samo po sebi pomenilo, da sta imela določene pripombe na račun svoje vlade, tradicije in družbe. Gandži je iz celice prišel zlomljen in depresiven. Nikomur ni povedal, kaj je doživel za rešetkami. Nekaj dni pozneje si je vzel življenje.

»Ko bi lahko vedel, da te nekdo ljubi, bi se morda vrnil iz smrti,« je zapisala Nahal v svojem blogu, potem ko je izvedela za njegov samomor. »Kaj naj počnem brez tebe?« Zaužila je škatlico uspavalnih tablet in se ni več zbudila.

Do kdaj nas bo spremljal ta Shakespeare?

Koliko Romeov in koliko Julij se bo moralo spopasti z odločitvijo »ljubezen ali smrt«, da bi končno dojeli, kako absurdna je že sama povezava teh dveh besed? Bolj pozoren bralec bo zagotovo opazil, da ni Shakespeare v svoji tragediji nikjer pojasnil tega, zakaj so bili Montegi in Capuleti sprti. Za kaj torej pravzaprav gre?

Prav tako se je treba vprašati, zakaj ne bi bila dovoljena ljubezen med sunitskim dekletom in šiitskim fantom, danes, tisoč let po tem, ko se je islam zaradi nesoglasij glede Mohamedovega naslednika in zakonitega vodje razdelil na dva dela. In zakaj je nenadoma celo v neotradicionalistični Evropi znova vse bolj pomembno, ali je ljubezen versko, etično in etnično neoporečna? Zakaj človeški rod tako zlahka in rad odstopa tako pomembno mesto sovraštvu, ki ga ni sposoben ne razumsko pojasniti ne podkrepiti z dejstvi in ki, na kratko povedano, ni nič drugega kot kompulzivni nagon po samouničenju?

Pustimo tukaj ob strani ljubezensko zgodbo. Gre za nekaj drugega. Zakia je imela samo pet let, ko se je v njeni in Alijevi deželi začelo zahodno posredovanje, s katerim so Amerika in njeni zavezniki obljubljali »osvoboditev«. Od vsega. Od talibov in burk, od nasilja nad ženskami in agresije na bamijanskimi Budami, od shakespearjevskih tragedij do nesprejemljivega izida lova na zmaje po svobodnem nebu Khaleda Hosseinija. In kaj se je zgodilo v teh skoraj petnajstih letih? Razen tega, da so bila zgrajena zatočišča ZN za ženske, ki jih seveda ne smemo podcenjevati, vsekakor pa jih je treba umestiti v kontekst celotne spremembe, ki se ni zgodila. Iz tega zornega kota ti kraji bolj spominjajo na zavetišča neizpolnjenih obljub.

To resnično ni zgodba o ljubezni v dolini Bamijan. Gre namreč za opozorilo, da tisto, česar Zahod ni končal v Aziji, zdaj trka na vrata Evrope in Amerike. Kdo ve, koliko parov, kot sta Zakia in Ali, je med begunci, ki so nam nehote že zastavili težka vprašanja o naših vrednotah. Jih sploh imamo? Verjamemo v resnično ljubezen, tako kot smo prepričani, da verjamemo vanjo, ko beremo Shakespearja ali Hosseinija? In koliko bomo sovraštvu dopustili, da se povzpne na vrh steklenega stolpa in od tam vzklika grda gesla, ki so enako naperjena tudi proti nam?

Zakijina in Alijeva hčerka je stara eno leto. Rukia ima mamine zeleno-rjave oči in očetove nežno oblikovane ustnice. Njeno ime pomeni vzpon oziroma, v bolj svobodnem prevodu – biti na višini. Po svoje je malčica že nad vsemi tistimi umetnimi merili delitev na skupine in nerazumljivimi razlogi nestrpnosti, ki so hoteli preprečiti njeno spočetje. Zdaj je čas za razmišljanje o tem, kakšen bo svet, ko bo Rukia dopolnila osemnajst let. Vsak nosi svoj del odgovornosti. Potegniti meje ali odpreti vrata. Postaviti zidove ali se prijeti za roke. Rukijina starša sta pokazala, kje je pravi odgovor. Moramo še vedno prebirati Shakespearja, napisanega v današnjih časih? Dovolj je bilo. Naj končno enkrat nekdo pojasni, zakaj mora obstajati Romeo in zakaj mora obstajati Julija, pa tudi kakšno stoletno sovraštvo je povzročilo razdor med takratnimi in sedanjimi Montegi in Capuleti, da celo največji traged ne ve več, za kaj pravzaprav gre.