Pomisleki: Genetsko preoblikovana družba

Učiteljica Wang je šla po naključju mimo ene od učilnic in še zdaleč ni pričakovala, da bo po pouku še kdo v njej. Skozi okence na vrhu zaprtih vrat je videla osem glavic, ki so se sklanjale nad eno od šolskih klopi. Ustavila se je in prisluhnila. V učilnici je tajno potekal sestanek.

»Tega ne smemo dovoliti,« je dejal deček v modri trenirki. »Imam idejo, kako …,« mu je segla v besedo deklica s kitkami. Učiteljica Wang je osupnila. To so bili njeni učenci. Učenci četrtega razreda osnovne šole v mestu Qingdao. To je bil sestanek njihove tajne zveze proti bratom ali sestram. Majhni varuhi obstoječe družinske ureditve so iskali način, da bi staršem preprečili imeti še enega otroka.

Učiteljica Wang se je vznemirila. V kitajskem jeziku se je že pojavil nov pojem – yitai jiolüzheng, kar pomeni tesnoba edincev – in že so zaznali nekaj primerov, ko so otroci doživeli resne motnje, ko so izvedeli, da so njihove mame noseče.

Štiriinštiridesetletna Xiao iz Wuhana je morala prekiniti nosečnost v štirinajstem tednu, potem ko ji je 13-letna hči zagrozila, da se bo ubila, če se ji bo rodil brat ali sestra. Xiao je najprej mislila, da se bo edinka na koncu sprijaznila s prihodom novega otroka, ko pa si je deklica poskušala prerezati žile, sta se z možem odločila, da ne bosta izkoristila pravice do drugega otroka, ki jima jo od letošnjega leta zagotavlja kitajska politika.

Tako kot se je pred dvajsetimi leti v kitajski javnosti govorilo o drastičnih primerih osamljenih edincev, ki so odraščali brez bratov in sester, obdani s samimi odraslimi in starimi ljudmi, tako da so se nenaravno­ čedalje bolj obračali k nekakšnemu umetnemu svetu, tako se zdaj na veliko razpravlja o odzivih pripadnikov­ »generacije jaz« na možnost, da ne bodo več edini in sami.

Spominjam se mame, ki je sinu kupila psa, ko je opazila, da sedemletnik ves čas drži pred obrazom pest in se pogovarja z njo, kot da bi govoril s človekom. Zdaj poslušam pripoved o deklici, ki se je odločila mamo, nosečo z drugim otrokom, kaznovati tako, da jo je začela naslavljati s polnim imenom in priimkom. Mama zdaj protestno nežno kliče svojo babico.

Kitajska je – pa naj je to njeni Komunistični partiji po volji ali ne – stopila v fazo vsesplošnega poravnavanja računov. Dolgih 35 let po začetku gospodarske in družbene preobrazbe, iz katere so se rodili druga največja gospodarska sila sveta, futuristična mesta, kot sta Šanghaj in Peking, in srednji razred, ki šteje več milijonov ljudi, je nastopil čas, ko je treba potegniti črto in otipati temelje, na katerih je do zdaj vse to počivalo. Eden od stebrov kitajskega »razvojnega modela« je bila tudi politika enega otroka.

Čeprav se v zahodnih medijih o kitajskem nadzoru rojstev pogosto govori kot o »elementu maoistične diktature«, je bil Mao Zedong, kar zadeva rojstva, na povsem drugi strani. V prepričanju, da je »človeški dejavnik« odločilen tako v proizvodnji kot v vojni, se je zavzemal za velike družine, tako da se je prebivalstvo Kitajske od leta 1949, ko je bila ustanovljena Ljudska republika Kitajska, do voditeljeve smrti leta 1976 skoraj dvakratno povečalo – na več kot 900 milijonov. Nehuman vdor države v družino in celo v zakonske postelje državljanov se je v resnici zgodil po Mao Zedongu. Ceno liberalizacije trga so plačali s svobodo rojstev, kar je bil eden novih ukrepov na dolgi poti v obljubljeno prihodnost. Kitajci so ga morali sprejeti dobesedno čez noč.

Kot v vseh drugih kitajskih političnih zgodbah je tudi v tej prizadevno sodeloval demokratični svet. Prvo nagrado ZN za populacijo (UN Population Award) so leta 1983 dodelili kitajskemu ministru za načrtovanje Qian Xinzhongu, in čeprav so to bili časi, ko so človekove pravice v svetovni ureditvi še nekaj pomenile, očitno ni nikogar motilo, da je Kitajska prav tega leta postavila rekord s skoraj 14,5 milijona umetnih splavov, ki so bili neredko opravljeni v visoki nosečnosti in brez privolitve nosečnice. Očaran nad kitajskimi gospodarskimi mantrami, med katerimi je še posebej mamljivo zvenela tista o štirikratnem povečanju bruto domačega proizvoda na prebivalca, je celo demokratični Zahod raje poudarjal, koliko Kitajcev se bo prav zaradi nadzora rojstev rešilo iz revščine, kot da bi vztrajal pri grozljivih slikah žensk s povsem izoblikovanimi zarodki ob sebi, ki so jim jih na silo iztrgali iz njihovih za vedno izmaličenih trebuhov. V očeh zahodnih moralizatorjev se je tudi vse to dogajalo v imenu trga. Torej – upravičeno.

Kitajska se je tako spreminjala v deželo, v kateri je ženska postajala toliko svobodnejša, kolikor ubogljivejše se je odrekala svoji temeljni pravici postati mati, ko to sama hoče in tolikokrat, kot se bo sama odločila. Morda nikoli – morda desetkrat. Država oziroma partija s tem ne bi smela imeti nič.

Nadzor rojstev, in to ne glede na to, ali je postavljen v obliki državne politike ali vgrajen v kulturološko-socialne imperative, ni izključno kitajska posebnost. V nekaj minulih desetletjih so ga izvajali tudi v drugih azijskih državah, pa tudi kadar ni bilo ukrepa obveznega splava, da bi s tem obdržali nataliteto na nizki ravni, so se zakonci v državah, kjer sin pomeni varnost, zavestno odločali za prekinitve nosečnosti, kadar je ultrazvok pokazal, da je na poti deklica.

Določene študije so celo pokazale, da je bilo v minulih dvajsetih letih preprečeno rojstvo ali po prihodu na svet ubitih okoli 120 milijonov deklic, kar je več kot skupno število žrtev v obeh svetovnih vojnah 20. stoletja. Pa vendar je zelo malo držav, ki so tako sistematično, odločno in kruto krotile človeško naravo ter genetsko oblikovale družbo, zaradi česar so se do bolečih razsežnosti izbrisala vsa merila, ki bi nam lahko pomagala odgovoriti na vprašanje, ali država obstaja zaradi človeka ali se človek rodi – oziroma v tem primeru ne rodi – zaradi države.

Na tisti ravni iste zgodbe, na kateri so bili biološki starši neželenih ali nadštevilnih deklic tako humani, da so jih spravili na svet, a samo zato, da so jih nato pustili pred vrati katerega od centrov za sirote, obstaja okoli 100.000 otrok, najpogosteje deklic, ki so jih iz Kitajske odpeljali v posvojitev Američani ali ­Evropejci.

In zdaj si želi Kitajska stopiti nazaj. »Pravica ženske je, da sama odloči, kdaj bo rodila,« lahko ta teden preberemo v uvodniku časopisa China Daily, ki zdaj opozarja delodajalce, da od delavk in uradnic ne smejo zahtevati, naj eno leto vnaprej vložijo zahtevo za odobritev rojstva otroka. »Vsak delodajalec si prizadeva, da bi znižal stroške dela, in vsak teži k dobičku, vendar to ne more biti opravičilo za njegovo poseganje v načrte zaposlenih, kdaj bodo imele otroke, saj je to zasebna stvar, o kateri lahko odločajo samo ženske in njihovi možje.«

Žene, možje in morda njihov prvi otrok, ki je bil rojen še v starem režimu, ko je bil že po partijskem dekretu in državnem zakonu edinec.

Tajna zveza edincev iz osnovne šole v Qingdau je resno opozorilo, do česa vse lahko pripelje državno, partijsko ali versko poseganje v zavest človeškega bitja. Ko so se ti malčki rodili, so njihovim staršem zagrozili, naj si ne drznejo pomisliti, da bi imeli še enega otroka. Izgubili bodo delo, plačali visoke denarne kazni, poleg tega pa bodo spravili na svet »črnega otroka«, ki po šele nedavno odpravljenih predpisih ne bi imel pravice do bivanja v mestu, zanj ne bi bilo prostora v vrtcu in šoli, poleg tega tudi ne bi imel dostopa do zdravnikov in bolnišnic.

Zdaj, ko si je država premislila, in to predvsem iz gospodarskih razlogov, ti isti starši strašijo svoje razvajene in samopašne edince. »Boš že še videl, ko se ti bo rodil brat ali sestra!« Otroci so tako logično prišli do ugotovitve, da v maminem trebuhu raste ena sama velikanska težava.

Kitajski nepremičninski agenti načrtujejo povečanje prodaje večjih stanovanj v mestih, saj naj bi se po splošnih ocenah do leta 2021 rodilo dodatnih 17 milijonov otrok. Te novice v kitajskih medijih spremlja vrsta številk, v katere so se spremenila življenja, ki se bodo šele začela. Koliko stane dodaten otrok? Izračunali so, da mora kitajska družina zanj od rojstva do srednješolske mature povprečno nameniti 247.000 renminbi juanov (38.000 ameriških dolarjev). Če to prenesemo v urbana okolja, stane en otrok od prvega dne do 18. rojstnega dne 414.000 juanov (63.000 dolarjev), kar je 43 odstotkov prejemkov povprečne­ kitajske družine. Če vse to prenesemo v Peking, Šanghaj in Shenzhen, se cena otroka od rojstva do univerzitetne diplome povzpne na 2,77, 2,47 oziroma 2,16 milijona juanov. Ni pomembno, koliko je to v dolarjih. Bistveno je, da je vse to slišati, kot da bi govorili o reji prašičkov. O otroku se govori s predznakom – »koliko to stane?«.

Zato se, pravijo kitajski demografi, pričakovanja ne bodo izpolnila, saj se bo za drugega otroka odločilo manj družin, kot so pričakovali. Zaradi cene otroka? Ali zaradi genetskega preoblikovanja družbene zavesti? Mar ni končno napočil čas, da se tudi o kitajskih otrocih, ki se niso rodili zaradi tega ali onega razloga, razmisli, kaj pomeni imeti otroka? Od začetka do konca. Ga imamo zaradi gospodarstva? Zaradi družine? Ali zaradi države in naroda? Čustev raje sploh ne omenjajmo. Slišati bi bilo, kot da smo padli z Marsa.