Pomisleki: Kaj nam drevesa govorijo o demokraciji?

V drami Čehova Striček Vanja nastopa melanholični zdravnik Astrov, v katerega je zagledana mlada dolgočasna Sonja, vendar je on zaljubljen v njeno lepo mačeho Jeleno Andrejevno. Astrov rad srka vodko in v drami ves čas govori samo o gozdu in drevesih, kar se sicer zdi Jeleni že malce enolično, a vendar je navdušena nad njim in njegovimi divjimi očmi. Pripoveduje ji, da vsako leto nasadi gozd in da se mu zdi greh kuriti peči z lesom mogočnih dreves. »Ruski gozdovi hrešče pod sekiro, na milijarde dreves gine. Bivališča živali in ptic se pustošijo, reke plitve in se suše. (...) Kadar grem mimo kmečkih gozdov, ki sem jih rešil sekire, ali kadar slišim, kako šumi moj mladi gozd, zasajen z mojimi rokami, se zavedam, da je podnebje vsaj nekoliko tudi v moji oblasti, in če bo človek čez tisoč let srečen, bom tega nekoliko kriv tudi jaz.«

V dokumentarnem filmu Sol zemlje Wima Wendersa, ki govori o velikem brazilskem fotografu Sebastiãu Salgadu, je zgodba o tem, kako je ta veliki umetnik, ki je desetletja fotografiral vojne, pokole, izgnanstva, uničevanje narave, v nekem trenutku izgubil vero v človeštvo. Zdelo se mu je, da je videl preveč gorja. Zbolel je in z ženo Lélio sta se odločila, da se bosta preselila na veliko farmo, na kateri je Salgado odraščal. A farma je bila povsem drugačna kot nekoč, okoli nje je bila le puščava, pragozd, ki jo je nekoč obkrožal, je fotografov oče že pred mnogimi leti izsekal in prodal les, da je lahko poslal v šolo svoje številne otroke. Salgado se je odločil, da bosta z ženo znova zasadila gozd. Prav takšnega, kakršen je bil tam nekoč. Prvo leto se jima je posušilo kar 60 odstotkov posajenih dreves, naslednje leto le 40 odstotkov. A bila sta vztrajna. Posadila sta 2,5 milijona dreves. Zdaj, po petnajstih letih, farmo že obkroža gozd, vrnile so se ptice, pojavile so se reke, plašni jaguar se skriva med grmovjem. Zakonca Salgado sta ustanovila svoj inštitut, ki si prizadeva pogozdovati velika območja, ki jih je uničil človek. Tudi po Evropi. Salgado se je odločil, da ne bo več fotografiral vojn in tragedij, temveč le še tisto, za kar si moramo prizadevati, da bi obdržali.

Leta 1982 je na kasselski documenti, ki velja za eno bolj vznemirljivih svetovnih umetniških razstav, nemški umetnik Joseph Beuys ustvaril poseben projekt. Pred muzej Fridericianum je dal pripeljati 7000 velikih kamnitih blokov. Prebivalci mesta so bili najprej ogorčeni, saj je z njimi povsem zasul prostrano­ dvorišče pred stavbo. Koncept tega umetniškega projekta je bil tak, da vsakič, ko v mestu posadijo hrast, lahko odpeljejo enega od kamnitih blokov. Več let je trajalo, da so kamniti bloki izginili izpred muzeja in v mestu so zrasle dolge avenije dreves. Ta Beuysova ideja je inspirirala različna mesta po svetu. Dva umetnika sta pred leti iz želodov, ki sta jih nabrala v Kasslu, ustvarila sadike Beuysovih hrastov in jih sadila po različnih mestih. Umetniška metafora je za Beuysa vedno bila konkretno dejanje. Obožujem njegovo umetniško akcijo, ko je z rdečo metlo pometel vse smeti, ki so jih na demonstracijah pustili za sabo delavci, in jih razstavil v muzeju.

Beuys, ki je bil tudi član nemške zelene stranke, je bil očitno pred časom. Njegova umetnost se je spogledovala z ekologijo, v času, ko to še nikakor ni bilo »moderno«. Prav umetniki, ki mnogokrat dvignejo zaveso nad prihodnostjo, nas morda najbolj prepričljivo učijo o tem, da se bodo v prihodnosti stvari nujno morale povezovati: umetnost z ekologijo, ekologija z ekonomijo, filozofija s politiko.

Joseph Beuys je ugotovil še nekaj, rad je namreč rekel, da boj za življenje vsakega drevesa že dolgo ni več romantično dejanje, temveč realistični boj.

V zadnjih nekaj mesecih je ta njegova misel še kako aktualna, saj so v centru različnih slovenskih mest, od Novega mesta do Maribora, padala debela drevesa. Mestne oblasti niso poslušale ogorčenih meščanov, ki so opozarjali, da so to drevesa, stara več desetletij, da skrbijo za čistejši zrak, da so del mesta. Zbirali so podpise, protestirali in na koncu poleg razžaganih debel prižigali sveče. Oblastniki so razlagali, da so drevesa posekali zaradi prenove trgov, obnove kanalizacije, ker so bila bolna, ker so tako rekli arhitekti ... Da pač ni šlo drugače. Da bodo posadili nova in da tako rekoč ne bo nobene škode. A niso bili preveč prepričljivi.

Ponavadi je tako, da namesto petdesetletnih debelih kostanjev, hrastov ali platan posadijo majhna ljubka drevesa, ustvarjena prav za te potrebe, saj je, ker imajo tanjša debla, tako več prostora za parkirna mesta, in ker imajo manjše krošnje, ne zakrivajo reklamnih panojev, a proizvedejo tudi manj kisika in pticam ne zagotavljajo dovolj zavetja, da bi si tam gradile gnezda. Takšna drevesa so ugodna tudi zato, ker nimajo nadležnih kostanjev in želodov, za katere bi morala potem skrbeti mestna snaga.

Na Ptuju se je že izoblikovala vztrajna iniciativa meščanov oziroma drevesničarjev, ki se borijo, da ne bi podrli tudi drevesa na ptujski tržnici. A kljub protestom se še vedno ne ve, kaj se bo zgodilo. Občinarjev, ki so jih ti isti občani izvolili zato, da bi poskrbeli za dobro, lepo in zdravo mesto, mnenje ljudi trenutno ne zanima.

Tako kot javno mnenje ne šteje čisto nič več, nikogar več ne zanima niti javno dobro. Politiki in župani državo oziroma mesto vodijo le z ekonomske perspektive, krčijo stroške, zanimata jih le učinkovitost in tržnost. V tej ekonomski zgodbi se izgubljajo ustvarjalnost, solidarnost, človečnost, javno dobro, zdravje prebivalcev. Vizije mnogih županov sicer ne sežejo dlje od novih krožišč, bleščečih se fasad, nakupovalnih središč in fontan piva, zato je miselnost, da zaradi nekaj deset posekanih dreves ne bo velike škode, razumljiva.

Pa ne gre le za mesta, kot mi pripovedujejo znanci, na Gorjancih izginjajo velikanska območja najlepših bukovih gozdov. Šumenje bankovcev je bolj melodično od šumenja listja. Če ne bi bilo odločne civilne iniciative, ki se je borila za ohranitev Rogoškega gozda, bi ga v celoti posekali. Kaj pa je gozd v primerjavi z nekaj delovnimi mesti? Transcendentalist Henry Thoreau ni mislil tako, dejal je, da kadar gre na sprehod v gozd, iz njega pride višji kot drevesa.

In potem se človek vpraša, kaj je demokracija. To, da gremo vsakih nekaj let na volitve in izbiramo med neprepričljivimi kandidati za predsednika ali med političnimi strankami brez zanimivih programov? To, da v času pred volitvami poslušamo ene in iste fraze in obljube, o katerih vemo, da so, kot bi dejal Hamlet, le besede. Politike bolj skrbi, da bodo uslužni do korporacij, kot pa boljše življenje ljudi.

Ampak ko državljani ostanemo brez moči, ko nismo več javnost, ko ne odločamo več o ničemer, ko je javni interes zgolj pozabljena beseda, takrat tudi svobodni nismo več. So na koncu dneva edini pravi dokaz, da demokracija sploh še obstaja, prav drevesa, ki jih bodo meščani obvarovali pred motornimi žagami?