Pomisleki: Ko boš velik, boš živel za velikim zidom

Dobro poglej, Xiao Ma, je Ma Renwen dejal sinu. »V takšni hiši boš nekega dne živel tudi ti!« Malček je gledal. Bolj so ga zanimali kamenčki v vrhunsko urejenem vrtu. Kako naj otrok ve, kaj je pol milijona evrov, kolikor je vredna hiša, ki mu jo obljublja oče.

Seveda Xiao Ma te hiše ne bo dobil za darilo, ampak če bo marljiv učenec in bo že na začetku dojel vrednost denarja v človekovem življenju.

Ma starejši, lastnik tovarne za izdelavo okrasnega okovja za pohištvo, in Ma mlajši, star nekaj manj kot šest let, sta prejšnji teden obiskala naselje luksuznih­ vil v mestu Qingyuan v južni kitajski pokrajini Guang­dong. Tistega dne je tja prišlo več kot 300 družin z otročički, da bi jim pokazali »pravo« pot v prihodnost. »Vse to je lahko tvoje!« so jim govorili, otroci, nekateri še zelo majhni, kot Xiao Ma, in najstniki z že malce bolj jasnimi slikami socialnega raja in pekla pa so kukali v ekskluzivno dizajnirane salone s pohištvom iz dragocenega lesa, se dotikali pregrešno dragih kuhinj, pomakali prstke v bazene z zlatimi ribicami in si kdo ve kako predstavljali odraščanje v deželi konfucijanske skromnosti in komunistične ureditve.

Na ogled tega naselja, v katerem ni nobena vila vredna manj kot pol milijona evrov, pride vsak konec tedna kakšnih 50 družin. Prejšnji teden je bilo obiskovalcev veliko več, saj je to bil obisk tik pred 1. junijem, ko na Kitajskem zaznamujejo dan otrok, in teden pred »vikendom potenja«, ko dijaki po državi opravljajo gao-kao – sprejemni izpit za vpis na univerzo.

S čim bi lahko bolj učinkovito spodbudili sinove in hčere k temu, da bodo pridni otroci in uspešni učenci ter študenti, kot s tem, da jim na kraju samem pokažejo, kaj vse bodo lahko imeli, če bodo znali modro povezovati znanje, strast in predanost? Vsak prvi konec tedna v juniju, ko se okoli 10 milijonov kitajskih srednješolcev pripravlja na gao-kao, se med Vzhodom in Zahodom znova razplamti razprava, kje je šola bolj cenjena, kje se otroci bolj pridno učijo in ali je Kitajska a priori zmagovalka v tekmi izobraževalnega oboroževanja.

Medtem ko se večina politikov, analitikov, politologov in futurologov ukvarja z napetostjo v Južnokitajskem morju in analizira, predvideva in predvsem ugiba, ali se bo v soočenju med kitajsko vojno mornarico in ameriškim vohunskim letalstvom sprožila iskra, usodna za zgodovinski preobrat, je zagotovo bolj pomembno pogledati v učilnice, v katerih se novi rodovi ne oborožujejo z raketami, ampak s pametjo.

Tukaj – in samo tukaj – se določa prihodnost, v katero bo moral privoliti ves svet, kajti tudi majhne in šibkejše države so se pogosto postavile po robu oboroženemu pritisku velikih sil, hkrati pa se ni še nobena družba, naj je bila majhna ali velika, zmogla upreti tujemu znanju in talentom, ki so prinašali tehnološke preboje, vzpostavljali ustvarjalne smeri in podirali meje med državami, civilizacijami in generacijami.

Gao-kao – »veliki izpit« oziroma sprejemni izpit na visoko šolo – je vedno povod za izračun, koliko je vložila v izobraževanje azijska sila in koliko razviti Zahod, in pregled rezultatov raziskav, ki kažejo, ali lahko kitajski študenti in naši otroci preživijo brez googla, torej tako, da se opirajo na lastno znanje in sposobnost konceptualnega razmišljanja, posploševanja in ustvarjalnega uporabljanja matematike.

Prav ta sprejemni izpit, ki ga v istem trenutku opravlja vseh 10 milijonov maturantov po veliki deželi, je simbolična slika kitajske moči, ki jo tako občudujemo, a se je včasih tudi bojimo. Priprave nanj se začnejo že v otroštvu. Pravzaprav začne otrok, takoj ko shodi, obiskovati ure angleškega jezika in umetnosti ter tečaje računalništva, tako da verjetno na vsem planetu ni bolj zavzete populacije od kitajskih paglavčkov iz bogatih družin, katerih starši si hrepeneče ogledujejo drage vile, otroštvo svojih potomcev pa spreminjajo v največjo naložbo v njihovo, svojo in splošno ljudsko prihodnost.

Kitajska ima razmeroma preprost izračun. Če namerava vložiti nekaj tisoč milijard dolarjev v energetsko učinkovitost, varstvo okolja, biotehnologijo, informatiko, visokotehnološko opremo in hibridne ter električne avtomobile, mora najprej vsako leto vložiti okrog 250 milijard v tisto, kar ekonomisti imenujejo »človeški kapital«. Od lanskega leta so celo gao-kao nekoliko spremenili, tako da imajo zdaj več možnosti otroci iz siromašnejših vaških okolij, in tudi tukaj je izračun sila preprost. Če načrtujejo urbanizacijo, po kateri se bo v prihodnjih nekaj letih preselilo iz vasi v mesta več kot sto milijonov ljudi, je izobraževanje, ki bo zajelo širše sloje, nujnost – za povečanje srednjega razreda –, hkrati pa tudi priložnost, da se izmed vseh izbere najbolj nadarjene.

Medtem ko so leta 1991 nadaljevali univerzitetni študij le 4 odstotki kitajskih srednješolcev, se jih danes na visoke šole vpiše okoli četrtina. Na kitajskih fakultetah vsako leto diplomira okoli 600.000 inženirjev, če dodamo še nekaj tisoč Kitajcev, ki se vrnejo domov z diplomo katere od svetovno znanih univerz, lahko mirno ugotovimo, da je Kitajska velika sila že na pragu svojega stoletja.

Tukaj se začne pravi problem. Tako kot se dogaja povsod drugod, si tudi na Kitajskem zastavljajo vprašanje, zakaj se mladi izobražujejo. Zaradi razkošnih vil, zlatih ribic, salonov in pregrešno dragega lesa? Ali zaradi lažjega odhoda na Zahod, kjer na milijone mladih z diplomami zdaj že obupano išče zaposlitev? Ali pa morda zaradi domoljubja, ker domovina potrebuje znanstvenike, astronavte, zdravnike in arhitekte?

»Če te lahko naporno učenje ubije, se uči, dokler ne umreš!« To je eno od bizarnih gesel, ki so jih letos objavili pred izpitom gao-kao. »Osvoji še eno točko in premagal boš tisoč kolegov, ki opravljajo sprejemni izpit!« »Če te sprejmejo na univerzo Tshinghua, boš pobratim predsednika (Xi Jinpinga, ki si je prav tukaj pridobil diplomo).«

Katere motive lahko razberemo iz tega: golo ambicioznost (»uči se, dokler ne umreš«), privoščljivost (»premagaj tisoč kolegov«), karierizem (»postal boš pobratim predsednika«). Niti ene besede o tem, da s pridobivanjem znanja postaneš boljši človek. Nobenega stavka, da lahko z učenjem boljše razumeš druge ljudi in svet okoli sebe. Nič od tistih Konfucijevih modrosti, ki opozarjajo, da je znanje pomembno kot svetloba, kajti, kot je učil stari modrec, »neznanje je kot noč zavesti, vendar je to noč brez meseca in zvezd«.

Kitajska prijateljica mi je dejala, da se ji zdi, da danes novinarstvo ubija informacije, zdravstvo ubija zdravje, izobraževanje pa ubija znanje. V tej ugotovitvi je bilo čutiti njeno globoko razočaranje nad tem, da (kitajski, to bi lahko trdili tudi za vse druge) mediji v navalu zmanipuliranih dejstev dezinformirajo, bolnišnice (kitajske, pogosto pa tudi evropske) pod pritiski skromnih proračunov puščajo bolnike na pol ozdravljene, šole (kitajske in zagotovo tudi številne druge po svetu) pa pod bremenom političnih omejitev in družbenih zahtev ustvarjajo strokovnjake, ki veliko vedo in nič ne razumejo. Tako se ustvarja nevaren vakuum, v katerem se na ramena znanja vzpenja uspeh, pri čemer dobro znati matematiko ni več vrlina, če človek ne zna v hipu izračunati, kako bi lahko v najkrajšem času prišel do vile, vredne pol milijona evrov.

Ko so starši v Guangdongu vodili otroke po luksuznem naselju, je v pokrajini Hubei centralna disciplinska komisija – ki je partijsko telo vzporedno s tožilstvom – organizirala obisk v zaporu. Skupina 70 partijskih funkcionarjev je s soprogami obiskala kazensko ustanovo v mestu Shyan, da bi si ogledali, kako je biti za »velikim zidom« (kot se po kitajsko pravi »za rešetkami«), in se seznanili s primeri skorumpiranih kolegov, ki jih je pometla protikorupcijska metla. »Ojoj!« je zastokal eden od parov, ko je na fotografiji s sojenja, razstavljeni v zaporniški galeriji, prepoznal nekaj starih mentorjev, kolegov in prijateljev. Takšne obiske bodo v prihodnje organizirali po vsej državi, da bi si funkcionarji lažje predstavljali, kaj jih čaka, če bodo skorumpirani.

Kaj imata skupnega obisk luksuznega naselja in zapora? Preprosto povedano – gre za veliko zmedo vrednot. Ne moremo trditi, da je neetično, če se večina mladih Kitajcev vpisuje na fakultete, da bi bolje živeli. Je pa veliko vprašanje, kako narediti znanje bolj moralno. Kako doseči, da bi se s čedalje večjim vlaganjem v izobraževanje v enaki meri zmanjševala korupcija? Kako bi lahko izobraževanje pripomoglo k pravičnejši družbi?

Kako, na kratko rečeno, v znanju znova prepoznati svetlobo? Bolj kot inženirje potrebujemo filozofe.