Pomisleki: Konec je začetek
sob, 07.10.2017, 06:00
Pomisleki: Konec je začetek
Kje je katarza? Kako jo doživeti? Kako živeti po tem, ko človek v gledališkem zrcalu prepozna lastno podobo?
»Predlog. Galerijski prostor. Stojim pred gledalci, oblečena v svoja običajna oblačila. Ob robu odra je obešalnik, na katerega obesim oblačila, ki bi si jih po maminem mnenju morala nadeti. Počasi jemljem kos za kosom in se preoblačim vanje. Nekaj časa stojim z obrazom proti občinstvu.

Iz desnega žepa krila vzamem pištolo. Iz levega žepa krila vzamem naboj. Vstavim ga v nabojnik in zavrtim. Namerim pištolo na sence. Sprožim. Ta performans ima dva možna konca.

Leto 1970. Galerija Doma omladine Beograd.

Predlog je zavrnjen.«

Marina Abramović
je predstavila ta svoj predlog Domu omladine, ko je bila v zadnjem letniku študija na Likovni akademiji v Beogradu. Pištola iz desnega žepa in naboj iz levega, cev na sencih 24-letnega dekleta, preoblečenega v oblačila po materini izbiri, in pripravljenost na kateregakoli od dveh možnih koncev tega performansa so brez dvoma opozarjali na katarzični pok. Če bi sprožilec udaril v prazno, bi si gledalci oddahnili in nato hitro porabili presežek adrenalina v kakšnem bližnjem lokalu. Če bi udaril v tisti del nabojnika, v katerem je bil edini naboj …

Predlog je bil zavrnjen in Marina je morala drugače nadaljevati iskanje katarze. Zunaj Beograda in brez naboja v pištoli ter z različnimi frekvencami neslišnega poka, ki je bil pogosto skrit v nakopičeno trajanje.

Tako je trideset let pozneje, natančneje 14. marca 2010, Marina Abramović sedla na stol, postavljen v Muzeju moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku in na njem presedela 736 ur in 30 minut. V tem času je dopustila, da na stol nasproti nje sede kdorkoli od obiskovalcev in jo gleda v oči toliko časa, kolikor lahko zdrži ta netelesni dotik. To je bila psihološka ruska ruleta. Dolgotrajen pogled v Marinine zenice je lahko imel dva konca. Pobeg iz dvorane ali, in to se je zgodilo veliko pogosteje, jok, ko je obiskovalec začutil, kako je skozi umetničine oči prodrl do samega sebe.

To je bil perfomans Umetnik je prisoten, ki je nedvomno bil in ostal eden od trenutkov novega opredeljevanja ne le umetnosti, temveč tudi katarze, ki jo sicer nenehno na novo opredeljujemo, odkar je pred skoraj dvema tisočletjema in pol o njej pisal Aristotel. »Očisti me,« so jo po svoje prosili obiskovalci MoME, »skozi svoje oči me popelji do moje lastne duše.«

Nad umetnico in njenimi nemimi soigralci so lebdele nevidne, pa vendar tako otipljive besede. »Samota«, »Odtujenost«, »Nepopolnost«. Pred vhodom v newyorški muzej se je vila vrsta, v kateri je bilo več tisoč ljudi, ko so hoteli sesti na stol nasproti Marininega. Na obrazih so imeli izraze zmedenosti, radovednosti, zapeljivosti, izgubljenosti, strogosti in nežnosti.

Ko je nato na stol nasproti nje sedel Ulay, umetničin bivši partner, s katerim je dvanajst let prej na kitajskem Velikem zidu končala dolgoletno zvezo, se je pred očmi obiskovalcev, zbranih okoli nje, dogajala tiha drama srečanja in ločitve, sreče in žalosti, izgovorjenih in nedorečenih izjav ljubezni, na kratko povedano, očiščenje odnosa, iz katerega se je rodilo toliko umetnosti. To je bil trenutek katarzičnega smisla časa. Časa, ki je ostal za ločenim parom, pa tudi časa, ki se bo nadaljeval po tem trenutku. Predvsem pa časa, ujetega v teh nekaj trenutkih, odmerjenih z utripi njunih vlažnih vek. Celo tisti, ki niso ničesar vedeli o odnosu med Marino in Ulayem, so ploskali od vznemirjenja. Umetnik je bil prisoten v vsakomur, ki se je bil pripravljen odpreti za dotik njegovega katarzičnega prsta.

Kako so se ljudje, ki so sedeli iz oči v oči z Marino Abramović, vedli pozneje, doma, na delovnem mestu, v šoli, med prijatelji? So bili bolj potrpežljivi, bolj strpni, bolj odprti, bolj sočutni? So bolj jasno vedeli, kaj je dobro in kaj zlo? So bili bolj pripravljeni ponuditi roko izgubljenim, da bi jih popeljali na pot svetlobe?

O vsem tem sem razmišljala, ko sem v beograjskem Centru Sava gledala predstavo belgijskega umetnika Jana Fabra Olympus: v slavo kulta tragedije, s katero nam umetnik vsiljuje vprašanje, kaj je danes katarza. Kako se lahko očistimo v razmerah hitrega hranjenja z informacijami, marketinške obdelave estetskih vrednot in neznosnega pritiska vsakodnevnega stresa in tesnobe?

O vsem tem sem znova razmišljala, ko sem v beograjskem Narodnem gledališču in Bitef Teatru gledala predstavo Jerneja Lorencija Nebeško kraljestvo, s katero režiser peha gledalce v dvome o tem, koliko sploh razumejo lastno zgodovino in koliko so vse te interpretacije mitov o etničnem poreklu in nacionalni identiteti zgolj nadomestek za neobvladljiv nesmisel sedanjosti.

O vsem tem sem razmišljala zlasti v trenutkih, ko se mi je zdelo, da sta tako Fabre kot Lorenci pred beograjsko občinstvo stopila tako, kot je to svojčas v New Yorku storila Marina Abramović, s tem, ko sta ljudem ponudila razgaljeno srce in na široko razprte oči. Kot zrcalo, polno slik, zbranih na poti v vice.

O vsem tem sem največ razmišljala, ko sem se pogovarjala z beograjskimi prijatelji, ki na Fabrovo in Lorencijevo predstavo niso šli zato, da bi dopolnili svoj koledar kulturnega dogajanja, temveč z iskrenim upanjem, da bodo na njunih odrih našli odgovore na vprašanja o lastnem življenju. Kje je katarza? Kako jo doživeti? Kako živeti po tem, ko človek v gledališkem zrcalu prepozna lastno podobo?

Seveda je bilo nekaj brezupnega v tem, kako so moji someščani požirali vsak trenutek Fabrove predstave, ki je trajala 24 ur, in vsak verz Lorencijeve iskrenosti v uničevanju iluzij o junaških carjih. Gledalci so od umetnosti skorajda zahtevali, naj jih reši, naj jim zgradi most čez zgodovinski hudournik, naj jim odgovori na vprašanje: Do kdaj tako? In kot da bi bili pripravljeni iz desnega žepa vzeti pištolo in iz levega naboj, ki ga bodo potisnili v nabojnik, zavrteli in sprožili v sence svoje sedanjosti. Ta performans bi imel dva možna konca. A je tudi ta predstava enako nesprejemljiva kot tista pred 47 leti. Predvsem zato, ker ima v sebi trenutek, ki ni več umetnost. Ki je preprosto življenje ali smrt.

Marina Abramović je že leta 1976 posnela performans Osvobajanje glasu. V njem kriči slabih 15 minut, kolikor je treba, da ji otečejo glasilke in da se glas »osvobodi« s tem, ko se povsem izgubi. Dve leti pozneje je z Ulayem ustvarila performans AAA-AAA, v katerem začneta skupaj izgovarjati samoglasnik, kar se kmalu sprevrže v vzajemno preglasovanje, kričanje ajev drug drugemu v odprta usta, dokler on čez devet minut ne utihne, ona pa konča predstavo s hripavim glasom.

Kako to razumeti? V iskanju tega, da bi se očistili, vodi skrajna osvoboditev v samouničenje. V iskanju ravnovesja v odnosu med dvema človekoma se komunikacija neizbežno sprevrže v nasilje. In ker se katarza v obeh primerih dotika uničenja tistega dela sebe, ki se hoče očistiti, je vse pomembnejše vprašanje, ali je sploh smiselno »izpihovati« umazanijo stresa in frustracij, da bi »osvobodili« čisti duh in tisti plemeniti »jaz«.

V pekinški četrti Jianguomen so pred nekaj leti odprli »sobo za odpravljanje stresa«. V njej so bile napihljive lutke, ki so jih ljudje lahko klofutali, brcali in pretepali, da bi se tako otresli nakopičenega besa in pustili svojo nasilnost v zaprti sobi.

Pokazalo se je, da tovrstno spravljanje nasilja iz sebe povzroča samo še hujšo nasilnost in da je terapija z nenadzorovanim divjanjem kontraproduktivna. Na temo katarzičnega izkazovanja negativnih čustev so bile izdelane številne analize. Ko je 1. oktobra v štiriindevetdesetem letu umrl Arthur Janov, klinični psiholog, ki mu pripisujejo avtorstvo terapije s primarnim krikom, so se mediji znova posvetili vprašanju, ali bi posameznika ozdravilo terapevtsko vračanje v najzgodnejše otroštvo, v katerem se, kot je trdil Janov, skrivajo odgovori na večino naših osebnostnih motenj v poznejših letih.

Nekaj podobnega že več kot 400 let počnejo Japonci, ki vsako poletje v areno, kjer potekajo sumo boji, prinesejo dojenčke in jih izročijo sumo borcem, katerih naloga je, da jih čim prej spravijo v jok. Ring se kmalu spremeni v središče sveta, iz katerega je slišati otroško vreščanje, o katerem so prepričani, da odganja zle duhove, poleg tega je to dobro tako za zdravje malčkov kot sumo velikanov.

Toda takšni obredi so zgolj površinski opomnik, da individualna frustracija zlahka preraste v kolektivno nasilje in da je treba nemudoma nekaj storiti, da se ne bi v kratkem ponovilo streljanje, kakršnemu smo bili priča v Las Vegasu, ali državljanska vojna, o kakršnih vse pogosteje govorijo v evropskih državah.

Čeprav od nekdaj verjamem v umetnost kot edino resnico, se mi to, kako zelo je potrebna, nikoli ni zdelo bolj očitno kot prejšnji teden v Beogradu. Katarza je v komunikaciji, ki noče spustiti zavese in končati predstave, temveč nas pusti, da gremo domov z občutkom, da se vse skupaj zdaj šele začenja. In edino zdravilo je zagledati se v oči Marine Abramović, Jana Fabra ali Jerneja Lorencija … in jokati. Kajti konca ni, dokler ne pridemo do tistega praznega, golega in osamljenega sebe.


Pomisleki: Konec je začetek

Marina Abramović: Umetnik je prisoten. Foto: Wikipedia

Prijavi sovražni govor