Tiskane izdaje
Po čem bi si zapomnili letošnje poletje, če bi se znašli v tako bedni situaciji, da bi si morali iskati razvedrilo pri javni televiziji? In vam pri tem olimpijske igre niso v nobeno uteho, to je nekaj, s čimer naj se tolažijo drugi. Za povrhu vam zadnja kaplja dostojanstva ne dovoli, da bi se spečali še s komercialnimi televizijami.
Čista in gola večerno-nočna kohabitacija z nacionalko torej in njeno klavrno poletno (re)produkcijo. A na zgornje vprašanje je treba nekako odgovoriti, in kar se mene tiče, je odgovor takle: poletje pred televizorjem sem najraje preživljal z Mojco Mavec in Vesno Milek.
A pojdimo po vrsti. Javna televizija je, enako kot država, hvaležni predmet opravljanja. Obe živita od davkoplačevalskega denarja in v obe strmijo široko razprte oči pričakovanja, ki imajo veliko malarjev in le malo zadoščenih pogledov. Zanimivo pri tem je, da se je ob državi, poleg vsesplošnega jamranja in psovanja seveda, vendarle razvil dovolj razvejen sistem kritične javnosti, pri televiziji pa se to ni zgodilo.
Nezadovoljstva, počeznega šimfanja, tudi zgražanja je seveda veliko, profesionalno odgovorne in zlasti sistematične kritike pa zelo malo. Časopisi so se nekaj časa trudili (vsaj o Delu lahko to zanesljivo rečem) reflektirati kulturno in razvedrilno produkcijo, občasno, čeprav že manj dosledno, tudi izdelke informativnega programa, zdaj je ta »žanr« iz resnih tiskanih medijev skoraj izginil, nadomestili so ga piarovski članki, estradni magazini ali pa kakšen glas vpijočega v pismih bralcev, ki je slišen toliko manj, kolikor bolj je resen.
Glas, kakršnega oddaja na primer medijski filozof Boris Vezjak na svojem portalu In medias res (ne bom rekel, da sega do srca z zmeraj enako tehtnimi argumenti), je redek, pravzaprav unikaten in nedvomno tudi glas človeka, ki mu ni tuja pozicija žrtvovanja za javno dobro. Kajti javne televizije razen politike ne nadzira nihče, sedanji zakon o RTV tega tudi ne omogoča in novi, ki se pripravlja, bo, kakor kaže, vpliv kritične javnosti velikopotezno sistematiziral tako, da se ne bo spremenilo ničesar.
Zdaj se sicer piše konec avgusta, tale zapis pa je nastal predvsem zaradi julijske muke, ko je bila programska tortura najhujša. Čeprav to ni povsem logično in ne dostojno, je izropan avgustovski program javni televiziji odpuščen vnaprej, tako kot se tudi od vlade in državne uprave pričakuje, da bosta svoje organe in kadre v istem času zleknili v senco.
Seveda ni naloga javne televizije, da zabava različne vrste nesrečnikov, ki se ne znajo zamotiti s čim bolj omotičnim, toda njena dolžnost je, da se trudi ohranjati državljane pri zdravi pameti. In o julijskem programu lahko rečem, da je z gostoto ponavljanja studijskih, pogovornih, kontaktnih ali kakosejimžereče oddaj tiral v brezumje. Ne govorim samo o razvedrilnem programu, a predvsem o njem, natančneje o tokšovih na slovenski način, narejenih po tujih licencah ali domorodskih navdihih, če je kaj takega sploh še mogoče.
Pogovorne oddaje, v katerih naj pride do izraza prej slika kot beseda, bolj teater kot dialog in seveda predvsem zabava, čeprav odeta v na videz dramatične in usode polne cape, so že zdavnaj postale prvovrsten fenomen televizijskega razvedrila (entertainment ), najprej na velikih ameriških in nato vseh televizijah tega sveta.
Odgovor na vprašanje, kaj je na njih tako privlačnega, da so se milijoni gledalcev ob njih pripravljeni potiti, rediti in tudi trohneti, si bo znal izoblikovati tisti, ki ima natančno izdelan odnos do prostega časa, vsi ostali pa bodo blodili v bleščavi voditeljskih čarov, potvorjenih podob sveta ter lastnega kulturnega primanjkljaja in intelektualne lenobe.
Dejstvo je, da so tovrstne pogovorne oddaje prevzele funkcijo, ki so jo nekoč opravljali različni tipi družbenih, družabnih ali intimnih dogodkov; postale so forum, semenj, šank, zborovanje, prižnica, psihiatrična klinika, bordel, spovednica, miting, veselica, maša, vrtna zabava, srečanja okultistov in fakirjev, zlasti pa vse vrste ekshibicionistov, kar jih premore človeška vrsta.
V teh oddajah so se zgodovina, politika, izobraževanje, religija, seksualnost in posameznikova psiha zamešale v univerzalno mineštro, ki naj bi se použivala na zabaven način – na edini način, ki naj delovnim in potrošnim množicam približa veliki svet posestnikov in odločevalcev ter jim ustvari iluzijo, da mu pripadajo.
Takšna situacija je ustvarila figure mnenjskih razlagalcev in prerokov, ki lastnoročno prevzemajo vloge voditeljev; oni povedo, koliko je na svetu ura. Tak je (bil) na primer ameriški mnenjski diktator Larry King, vsemu svetu znana in zdaj že nekoliko obledela Oprah ali pa, v najbolj rajskem terenu entertainmenta, Kim Kardashian, trenutno najsvetlejša in najbolj seksi zvezda ameriške resničnostne televizije.
Toda prvi namen tega spisa ni, da bi težil z analizo družbenega ozadja zabavljaških oddaj. Zaglejmo se raje v slovenski minimundus. In se za začetek spomnimo kraljice Miše, še zmeraj nedosežne, tudi zato, ker je bila prva. Ali pa Maria, ljubitelja starih mam in njihovih dobro odraslih hčera.
Danes je situacija seveda drugačna. Tega nesrečnega julija so nas s svojimi čari in retoričnimi sposobnostmi oblegale Manca Košir, Zvezdana Mlakar, Carmen L. Oven in Vesna Milek. Prvi dve znova, ker je nacionalka pač zgolj odprla omaro z zimsko-pomladno kolekcijo njunih oddaj in z njimi brezsramno še enkrat oblekla glavni večerni čas na prvem ali drugem programu.
Manca ima s svojimi oddajami, ki imajo naslov Čas za Manco (kakšna ironija usode: če bi tovrstne pogovorne elokventnosti obstajale že pred petdesetimi leti, bi jih nedvomno vodila prav ona, in to z žarom, ki bi nam ga zavidala vsa Jugoslavija!), spremenljivo srečo, odvisno od sogovornikov; ko je bil govor o pohoti, je imela v studiu Marka Mandića, ki mu je očitno bližji kakšen manj naporen greh, in neko čudo od ženskega stvarstva, ki se je v pohoto dobesedno našemilo. Z Manco je tako, da hoče s svojo dovzetnostjo za višja zrenja, tudi za spiritualnost, presegati pretesni format svojih oddaj, a žal vedno znova zadeva v njen profani koncept.
O čem presežnem ni mogoče govoriti pri Zvezdani, ki gradi svoj šov na žgečkljivih telesnih in čustvenih praksah, pri tem pa vzbujajo največji horor kar njene grimase in hipnotično zavijanje z očmi. To je tip oddaje, ki bi jo javna televizija, če že, smela predvajati samo v nočnem terminu, ko so pokonci le še zakrneli voajerji in črne mačke.
Pač pa si je nacionalka nalašč za to poletje umislila dve novi pogovorijadi z dvema novima voditeljicama, ljubiteljicama lepih umetnosti. In umetnost je vsaj tako hvaležna televizijska roba kot vremenska napoved. Carmen J. Oven in njena DNK (Družina-Na-Kavču) dajeta zgled spodobne, bogudopadljive oddaje o družinah, ki premorejo enega ali več umetnikov.
Po štirih julijskih prikazih je oddaja mrknila, ni povsem jasno, zakaj; družin, ki se pridejo rade pokazat, prav gotovo ni zmanjkalo. Veliko bolje se godi konstruktivistični scenski instalaciji Vesne Milek s krotkim naslovom Od blizu. Ta je v resnici kot osvežilna seansa sredi marijanskih in sokolskih depresij. Predvsem zaradi Vesninega šarma, ki se očitno najbolje zlekne v televizijskem formatu.
Če bomo preživeli njeno deviško fascinacijo z umetnostjo in zlasti z umetniki, bomo še dolgo živeli in morda gledali televizijo do konca svojih dni. Enako kot Od blizu me je to poletje držala pokonci tudi oddaja, ki je od daleč, namreč Čez planke Mojce Mavec. Ta je sicer iz drugega programskega vica, čeprav se tudi v njej na veliko klepeta, toda tip ljubeznive in hkrati (samo)ironične konverzacije, ki jo premore ta punca, povezan s sladolednimi okusi sveta, je najbrž tisto, kar pričakuje gledalec od javne televizije v območju njene poletne razvedrilne ponudbe.
A kakorkoli obračamo vprašanje o primerni količini in zlasti nivoju razvedrilnega programa na javni televiziji, dejstvo je, da ta program izkazuje lastnosti, ki so bliže državni kot javni televiziji. Silna potreba po pogovornih oddajah čvekljivega tipa, v katerih se informacije prelivajo v zabavo in torej nimajo drugega haska, kot da malo okrancljajo minevanje časa, namreč dobro ponazarja državo, ki ji gre vsesplošni entertainment veliko bolje od rok kot utrudljivi in produktivni pogovori za delovno mizo; na primer o razvojni in socialni politiki. Žal na obeh naslovih tudi jeseni ne bo nič drugače.
