Pomisleki: Minimalizem in duša

Draga Z., srečno novo leto ti želim. Načrtujem prenovo stanovanja, zato te prosim, da si vzameš čas in prideš po svoje knjige. Poljubček, G.! P. S.: Upam, da imaš prostor zanje. Če potrebuješ pomoč, ti bom z veseljem pomagal.

V trenutku, ko sem prejela to sporočilo od sorodnika, v čigar stanovanju sem po vrnitvi iz Pekinga shranila precejšen del osebne knjižnice, sem v reviji National Geographic prebirala članek o 78-letnem Mauru Morandiju, ki že 28 let živi na majhnem otoku Budelli kot njegov edini prebivalec. Zaprla sem oči. Predstavljala sem si sebe na samotnem otoku. S tihim glasom, a dovolj močnim, da se mi je vsaka beseda ustavila v ušesih in objela moje srce, sem se vprašala: Bi si želela vse te knjige imeti na Budelliju?

Zgodba o Morandiju je ena od tistih, ki se začnejo s človekovim umikom iz družbe, razočaranjem nad ljudmi in izbiro samote, ki v resnici ni samota. Stari katamaran, s katerim je leta 1989 plul med Sardinijo in Korziko, je bil ogledalo njegovega duševnega stanja. Ko je zaradi divjih vetrov, ki so se povezali s spremenljivimi morskimi tokovi, nasedel na rožnati peščeni obali, tam pa izvedel, da se bo skrbnik tega čudovitega otoka čez dva dneva upokojil, se je odločil prevzeti njegovo mesto in svoje življenje spremeniti v prijateljevanje z lepoto.

Vse od takrat živi na Budelliju v čudežni kombinaciji asketskega minimalizma in naravnega obilja. Fotografije njegovega improviziranega doma, ki jih redki obiskovalci kdaj podelijo z bralci revij, kot je National Geographic, so prežete s prepoznavnim bogastvom, kakršno ponuja samota, ko postane človekova identiteta. Ne vem, ali me je bolj prevzel pravljični otok ali sodobni Robinson Crusoe, dejstvo pa je, da me je članek o Morandiju pripravil do tega, da sem se vprašala, kaj bi jaz odnesla s seboj, če bi se leta 2018 odločila preseliti na samotni otok.

Knjige? Vseh nekaj tisoč, kolikor jih leži v škatlah pri sorodniku G., in verjetno še dvakrat toliko na policah v mamini hiši? Ali samo tisto eno, s katero sem tik pred koncem minulega leta obogatila svojo elektronsko knjižnico? Knjigo Na svidenje, stvari: novi japonski minimalizem je napisal 37-letni Fumio Sasaki, ki se je, s tem ko je na 260 straneh opisal lastno izkušnjo, pridružil gibanju, poimenovanem konmari. Ta »čarovnija, ki spremeni življenje«, je pravzaprav umetnost krčenja osebnega prostora na čim manj stvari, ki jo je v svoji knjigi leta 2010 opisala Japonka Marie Kondo. V njej je bralcem ponudila skrbno razdelano metodo odstranjevanja oziroma opuščanja vsega tistega, česar v resnici ne potrebujemo, ali, če na to pogledamo z druge strani zrcala, strategijo ohranjanja samo tistega, kar nas bo dan za dnem osrečevalo.

A v nasprotju z Marie Kondo, ki je že v otroštvu kazala nagnjenost k poenostavljeni in urejeni estetiki svojega okolja, se je Sasaki v minimalizem napotil iz kaotičnega maksimalizma. Iz trikrat večjega stanovanja se je preselil v studio, ki meri borih 20 kvadratnih metrov, zavrgel je police, natrpane s knjigami, od katerih mnogih sploh ni prebral, temeljito je razmislil o tem, kaj mu bodo stari fotografski aparati in starinske svetilke, ki jih je kupoval po antikvariatih po vsem svetu, koliko hlač, srajc in suknjičev bo potreboval v karieri pisatelja in urednika založniške hiše, nato pa začel ob skrbnem premisleku ob vsaki potezi odnašati in metati v smeti, vse dokler ni stanovanjskega premoženja pomanjšal na skupno 300 predmetov. Vključno z žimnico, ki je bila ponoči postelja, podnevi pa zofa v sobi brez televizorja.

In ob tem ves čas pisal. O tem, da smo ljudje bolj podobni psom kot mačkam, da potrebujemo okoli sebe druge ljudi, da bi sami sebi potrdili, kdo smo, o tem, kako zelo hrepenimo po pohvalah, da bi bili prepričani, koliko smo vredni, kako komuniciramo z zunanjostjo, prek katere pošiljamo sporočila o svoji notranjosti, kako v določenem trenutku tisto, kar imamo, postane tisto, kar smo, in kako celo ta kup knjig v našem imenu govori o tem, da smo ljudje, ki nas zanima cela vrsta stvari, da veliko vemo o vsem mogočem in da smo, celo če na zunaj tega ni videti, globokoumni intelektualci …

Šele ko mu je uspelo sebi priznati, da ima vse te knjige, zgoščenke in devedeje, dragocene fotografske aparate in umetniške fotografije v stanovanju zato, da z njimi potrjuje svoja intelektualna stremljenja, se je Sasaki približal bistvu svojega minimalizma. Sicer pa, je pomislil, kdo bi lahko bolje razumel filozofijo opuščanja presežkov stvari od Japoncev, ki so s svojimi božanstvi komunicirali v preprosto grajenih templjih, upodabljali svet z eno samo potezo čopiča na belem papirju in pisali poezijo haiku s skupno 17 zlogi.

S prsti nad tipkovnico in psihično pripravljena na to, da sorodniku G. odgovorim, kaj bom storila s knjigami, sem začutila, kako me po ramenih potreplja samota, vsakič ko pomislim na to, da jih bom podarila kakšnemu sinološkemu oddelku ali književnemu inštitutu, da se jim bom, na kratko povedano, odrekla po načelu konmari. Pa vendar se mi je hkrati zazdelo, da bi bila takšna poteza moj vstop v sodobnost, saj bi se končno rešila prastarih kitajskih izvodov poezije dinastije Tang, porumenelih ruskih tolmačenj Mao Zedongove velike kulturne revolucije, ilustriranih komparativnih študij evropske in kitajske civilizacije in tako prenehala sanjati o tem, da se bom nekega dne, ko bom dovolj stara, vrnila k mladostnim ambicijam, da bom prevajala in pisala o deželi, v kateri sem preživela največji del življenja. Brez vsega tega bi živela minimalistično, bila bi samo tukaj in zdaj.

Namesto da bi odtipkala odgovor o usodi mojega papirnatega premoženja, sem začela prebirali študije o minimalizmu kot sodobni estetiki osamljenosti. In očitno še zdaleč ni bilo naključje, da je mojo pozornost najprej pritegnil esej danskega profesorja Svenda Erika Larsena V puščavi: samota v kulturi in književnosti, ki se začne s pogovorom med danskim filozofom Sørenom Kierkegaardom in kraljem.

Kralj namreč vpraša Kierkegaarda, ali za pisanje potrebuje samoto. Ko mu filozof odgovori pritrdilno, kralj domneva, da mora zato verjetno poiskati najbolj odročno in samotno mesto na Danskem. »Ne,« mu odgovori eksistencialistični individualist, »odšel bom v Berlin, tam sem popolnoma sam in lahko delam bolje kot kjer koli drugod.«

In tako se mi je med samotnim otokom, na katerem Morandi prebira svoje knjige, in berlinskim vrvežem, v katerem je Kierkegaard pisal svoja dela (ki so, ker gre za meni enega najljubših delov moje knjižnice, dodatno otežila odločitev o potencialnem reduciranju na čiste linije obstoja), vsililo vprašanje, ali je minimalizem prvi pogoj ali posledica sodobnosti. In ali zahteva samoto, kot ustvarjalno, duhovno in čustveno stanje, osredotočenost na notranjost lastne biti, samozadostnost razigranega razuma in novo vrsto asketizma, vsiljeno s trajno finančno negotovostjo, splošnim stanjem človekovega okolja in pretirano stopnjo urbanizacije?

Bolj ko sem razmišljala, bolj sem bila prepričana, da bom knjige obdržala za vsako ceno, pa čeprav bi morala v prihodnje potovati tako, da bi z avtom za seboj vlekla kontejner, ne glede na to, da sem številne od teh knjig medtem znova kupila v digitalni izdaji. Kljub temu pa me je še naprej vse bolj zasledovala ideja o odrekanju stvarem, o kateri pišeta Marie Kondo in Fumio Sasaki. A sem jo malce preoblikovala in začela preštevati, katere misli in čustva bi lahko izbrisala iz glave.

In tako se mi je v misli znova prikradel Morandi na prečudovitem Budelliju. Predstavljala sem si, kako vstane ob prvih sončnih žarkih in kako zaspi z obrazom, obrnjenim proti zvezdam, in verjetno ima zdaj bolj rad ljudi kot pred 28 leti, pa ne zato, ker jih skorajda nikoli več ne vidi, temveč zato, kjer je moral ves ta čas iz duše odstranjevati odvečna čustva. Sovraštvo ali nestrpnost, strah ali agresivnost do drugih bi bili zagotovo na vrhu seznama tistega, kar bi čustveni minimalizem odstranil iz vsakdanjosti. Celo individualna preteklost ali kolektivna tradicija bi se lahko znašli v škatli, označeni kot »višek«, kajti vse dokler se človek v popolnosti ne zaveda veličine trenutka, vse dokler ne dojame, da življenje ni zgolj nabor let, dni in ur, temveč tudi nepretrgan niz fantastičnih večnosti, ki so se tako spretno umestile v vsak naš utrip srca, je vse tisto, kar je nekdaj bilo, ali tisto, kar nam svojo pomembnost vsiljuje s ponavljanjem, zgolj obremenjujoče odmikanje od najpomembnejšega vprašanja: kdo sem?

»Minimalizem nima duše,« je v enem od intervjujev trdil Juan Pablo Molyneux, čilski oblikovalec notranjih prostorov, ki živi v Parizu in se s svojimi deli eksplicitno zavzema za maksimalizem. Kot pravi, ga moti, da je nekaj sodobnega videti internacionalno, pri čemer ne razkriva svojega kulturnega zaledja in nima zgodovinske reference. A mar ima duša težke brokatne draperije in marmornate krilate leve, s katerimi Molyneux tako rad krasi razkošne rezidence? Ali pa je morda povsem preprosta? Kot čaj, pripravljen iz božanskih lističev in čistega dežja v posodi iz bambusa.

»Dragi G., tudi jaz tebi želim srečno novo leto. Knjige bom odnesla, seveda. Hvala, da si jih hranil zame.« Ko sem poslala sporočilo, sem si oddahnila. Moj minimalizem nomadskega življenja bo že našel prostor za kup knjig. Ne vem, kje imam rojstni list, kje imam fakultetno diplomo, kdo ve, kam se je izgubila slika s poroke … Vendar pa brez teh knjig v resnici sama sebi ne bi znala nič več pojasniti, kdo sem. Odgovor se zagotovo skriva na eni od teh strani. In vse do zadnjega diha ga ne smemo prenehati iskati.