Pomisleki: Ne zmerjajte ministra!

Slovenska država po osamosvojitvi kulture ni prepoznala kot svoje najbolj legitimne partnerice.
Objavljeno
09. februar 2018 11.53
Peter Kolšek
Peter Kolšek
Naj povem naravnost, da bo takoj jasno tudi tistim, ki se jim ne ljubi brati še enega betežnega spisa o slovenski kulturi: kultura nam je večinoma v veselje, kulturna politika v pogubo! Takšna ugotovitev ne sledi le malim karnevalskim dogodkom, ki so spremljali letošnjo in že marsikatero prejšnjo Prešernovo proslavo (in nimajo nobene zveze s tem, da je pesnik umrl v pustnem času) – nedomišljena, nerazvojno naravnana kulturna politika je problem od osamosvojitve. Uporniški dnevi pred praznikom so znova utrdili dejstvo, da je zakrita pošast, ki para živce delavcem v kulturi in grozi, da bo razžrla najbolj vitalen segment ustvarjalnih energij. Ko je Prešernov dan, se priplazi na plan.

Ne vem, ali se kaj takega dogaja v kateri od primerljivih dežel s prav tako majhnim nacionalnim avditorijem in podobno tranzicijsko zgodbo. Vem pa, vsi vemo, da se je slovenska kultura po osamosvojitvi znašla ne samo v novih okoliščinah, ampak so se ji tla pod nogami zatresla veliko bolj kot drugim podsistemom. Paradoksalno je, da so bili zunanji znaki sprememb v kulturni sferi manj očitni kot na primer v zdravstvu (kjer so se hitro začele pobude za privatizacijo) ali šolstvu (naglo naraščanje permisivne vzgoje), toda kulturi se je ob tem, ko so se premaknila tla, zamenjalo tudi nebo. V socializmu je bila podložna državni regulaciji; ta je res pomenila ideološki nadzor, a je država nanjo hkrati gledala kot na najlepši prostor t. i. družbene nadstavbe. Imela je dvojno nalogo: poskrbeti za oblazinjenost družbenega življenja in skrbeti za nacionalno identiteto, kar je pomenilo tudi varovanje tradicije.

Tak pogled nazaj je mlajšim najbrž odveč, vsi, ki so v zadnjih dneh protestirali, so svoja kulturna pričakovanja oblikovali že v novih okoliščinah. Potreben pa je za razumevanje sedanje inercije v kulturni politiki. Nova država se je po osamosvojitvi zadovoljila z udobnim stališčem, da je kultura področje, ki lahko shaja samo s sabo, ki ne potrebuje posebne pozornosti, toliko je drugih prioritet, le mir naj da in ne dviguje glave z nekakšnimi zaslugami za osamosvojitev. Manj osveščen del kulturniške populacije ni kompliciral, zakaj tudi bi, sistemska in proračunska kontinuiteta nista začeli takoj dobavljati trupel, redki posamezniki, ki niso samo terjali plačila za skupne zasluge, ampak so gledali tudi v prihodnost (najbolj požrtvovalno Rudi Šeligo, za njim minister Školč in ministrica Širca), pa so se utopili v pragmatizmu liberalne demokracije. In tako je kulturni model, blagoslovljen v socializmu, preživel redke napade herezije in doživel apokaliptično leto 2012 z uničujočimi varčevalnimi ukrepi Janševe vlade – in komaj preživel.

Ampak poškodovan in zdaj že z jasnim razsvetljenjem, da tako ne gre naprej, da je treba zamenjati kulturni model. Kajti pomagalo ni bogvekoliko posadk modrecev Sveta za nacionalno kulturo, pomagale niso nove verzije nacionalnih kulturnih programov, prav tako ne premeščanje strešnikov v krovnem zakonu o kulturi. Bralca, če ni že obupal, ne bom ovešal z ogrlico proračunskih številk (zadostuje naj podatek, da je leta 2009 ta znašal 204, lansko leto pa 150 milijonov evrov), prav tako ne s poskusi popravljanja nečesa, kar se ne da več popraviti, rad pa bi ga opozoril, da se je trubarjansko-prešernovski projekt slovenske kulture in slovenstva znašel pred delikatno oviro – kakor so se Cankarjevi Šentflorjanci pred grehom (nenehno se ustvarjajo priložnosti, da obnavljamo znanje o njih). Kam zdaj? Kako naprej?

A preden si začnemo ogledovati plot, pred katerim se je znašla kulturna politika, je treba povedati, da ves ta tranzicijski čas kulturna sfera ni bila podvržena enakemu trpljenju. Večjemu delu, povezanemu s subvencionirano javno kulturo, pravzaprav ni bilo hudega; govorimo o zaposlenih, ne o njihovih dosežkih ali infrastrukturi. Tako je še danes, čeprav se zaradi skrčenega proračuna cona nezadovoljstva veča. Najbolj so nastradali samotni jezdeci, samozaposleni, zlasti tisti, ki jim dolgo, predolgo ni bilo jasno, da država ni več njihova mati in da vsak njihov izdelek ne sodi samoumevno med pohvaljene in plačane. In potem so tu nevladne skupine, proste ustvarjalne asociacije, ki so danes najbolj shirane, gre za kulturni prekariat, ki deluje z žarom, hrani pa se s kapsulami mraka. Razumljivo, da je to tista obupana mobilna enota, ki je pripravljena kvariti proslave in druge kulturniške prisrčnosti. Letos je prekipelo zaradi vegastih merskih enot, ki so na zadnjem razpisu ministrstva merile denar za njihovo ustvarjalnost, a brbotanje nezadovoljstva je tako in tako ves čas na meji eksplozije.

Da, prav nevladna kultura razkriva najhujšo nevzdržnost dosedanjega modela kulturne politike. Nevladna kultura je mina. Javne ustanove in njihovi uslužbenci (okrog 6000 jih je) bi že zdržali, pravzaprav se sprememb bojijo, samozaposleni so se premazali s potrpljenjem, nevladniki pa so za vlado pohlevni teroristi. Kaj drugega jim tudi ne preostane. V zadnjih dvajsetih letih se je teritorij njihovega delovanja enormno razširil; če jih je bilo na prelomu tisočletja deset, jih je danes sto. To je ena, kvantitativna stvar, druga pa je kvalitativna.

Gre namreč za segment kulture, ki je ustvarjalno najbolj živa, ki premore največ iskateljskega duha, kjer se podirajo stare meje med umetnostjo, naravoslovno znanostjo in teorijo družbe, kjer se je pojem ustvarjalnosti preoblikoval v skeniranje univerzuma. To, kar počnejo in kakor počnejo nevladne ustvarjalne skupine ali v njihovem okviru nekateri posamezniki (med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada so takšni štirje), seveda tudi s pomočjo novih tehnologij, je primerljivo s prelamljanjem klasične znanstvene paradigme v kvantno mehaniko. Ne, ne gre za povzdigovanje, ampak za ilustracijo potrebe po drugačnih, veliko bolj fleksibilnih pogojih delovanja in seveda tudi financiranja. Za novo definicijo njihovega prostora v družbi in državi.

Kajti pred očmi je treba imeti še en vidik: status kulture z umetnostjo se intenzivno spreminja. Kultura kot duhovna omika in umetnost kot področje lepote/spoznanja/etike sta se razkrojili in sestavili v nove antropološke vzorce, v katerih se je lepota sprijela s kapitalom, spoznanje s turizmom in etika s terapevtskimi saloni. Kultura in umetnost imata pred sabo nov tip odjemalca, ki je hkrati pasivni kreator omenjenih vzorcev. Da bi ohranili svoje dostojanstvo, morata nastopati s taktiko nenehne refleksije in provokacije. Česa takega pa je za zdaj sposobna samo alternativna, gverilska, »prostovoljna«, torej t. i. nevladna kulturna produkcija. Zato je potreben radikalno nov kulturni model, ki bo poleg starih, »trdih« kulturnih disciplin in njihovih tradicij opolnomočil nove, fluidne, transformne, večmedijske, »laboratorijske« strategije.

Ali je to naloga države? Vprašanje je napačno. Izvira iz pogleda, da je država eno in kultura drugo, da sta med sabo v sicer neenakem, a konfliktnem razmerju. Nevladniki očitajo državi, da se umika iz kulture in jo prepušča samo sebi, nazadnje seveda trgu in kapitalu; tudi slavnostni govornik na proslavi je poantiral ta negativni trend. Toda država se pravzaprav ne more umakniti iz kulture, saj je ta eden njenih ontoloških temeljev, tako kot teritorij, naravne danosti, zrak, ekonomija in ljudje. Zato je tudi vprašanje o tem, kdo je nosilec kulturnega interesa, če je mišljeno partikularno, nesmiselno. Ne gre torej prvenstveno za to, ali bo država prihodnje leto, kakor obljublja, kulturi namenila petnajst milijonov več, gre za to, ali bo v bližnji prihodnosti spregledala svojo komplementarno vlogo v razmerju do kulture. Ta vloga je administrativna in kot taka nadvse pomembna. V modernih družbah okrog nas so to spoznali, kultura je del nacionalne in simbolne ekonomije.

Slovenska država po osamosvojitvi kulture ni prepoznala kot svoje najbolj legitimne partnerice. Logična posledica je, da politične stranke in vladne koalicije kulture sploh nimajo v razvidu reševanja našega malega sveta. In zato je, rečeno prostodušno, vse tako, kot je; od tajkunov do bančnih lukenj in omajanega ugleda sodstva. Tudi z aktualno vladno koalicijo ni drugače, kulturni resor je sploh ne zanima. In ob novih volitvah zagotovo ne bo drugače. A takšno je »normalno« stanje stvari. In normalen, le nekoliko bolj zaspan, je tudi minister Tone. Vsekakor ni on tisti, ki si zasluži najbolj glasno zmerjanje.