Tiskane izdaje
Martinovo in volilni molk, oboje na današnji dan, gresta lepo skupaj. Ker o politiki ni primerno javno govoriti in pisati, si lahko po dolgem času odpočijemo od vsega hudega in v pričakovanju jutrišnjega dne le še marljivo pijemo, seveda največ v čast sv. Martina. Volilna opravilnost si ne bi mogla izbrati boljšega datuma. A s tem ni rečeno, da bomo po volitvah trezni.
V Cankarjevih Hlapcih, ki jih to sezono uspešno igrajo v Drami, je ena znamenitejših replik tista, ki jo dan ali dva po volitvah izreče kovač/proletarec Kalander: »Vsa fara je kakor laškega vina pijana.« Zdaj bi morda rekli laškega piva, kar je nesramna pretvorba, a pomembno je, da je v Cankarjevi hudobiji, s katero obklada ljudstvo, in sploh v situaciji, ki jo z njo izrisuje, veliko uporabnega: tudi danes imamo pijanščino, boemske, a bistroumne pivce med umetniki in apatične volivce. Naj na ta izjemni dan vsako od treh kategorij predstavim v dobesednem in razširjenem pomenu.
Najprej klasična pijanščina – kot slovenska socialna realnost nekoč in danes. Saj vemo, kako je: od konca predprejšnjega stoletja, ko so se tudi pri nas začela tovrstna opazovanja in merjenja z namenom omejevanja pogubnega pijančevanja, so številke porazno visoke. Začelo se je z industrializacijo dežele in posledičnim propadanjem kmečkega prebivalstva, nadaljevalo s proletarizacijo malomestnih revežev in po drugi vojni s frustracijami socialističnega meščanstva. Seveda so mnogi znali videti zlo, ki ga povzroča alkohol, omenimo dva zgodnja, močno izstopajoča odposlanca narodove treznosti.
Prvi je bil duhovnik Janez Kalan, ki je na prelomu stoletja ustanovil protialkoholno Sveto vojsko in je bil tako vnet nasprotnik vina, da ga je celo v ljudskih pesmih zamenjeval z vodo; ni čudno, da je ljudstvo njegovo dobrohotnost nagradilo z vzdevkom Vaserkalan. Drugi je bil Janez Evangelist Krek, splošni dobrotnik kmetstva, ki je imel na žejo prav tako en sam odgovor: voda. Sto let kasneje se je angažiral naš sodobnik Dušan Keber, ki je kot zdravstveni minister poskrbel za protialkoholni zakon, zaradi katerega si, med drugim, zjutraj do desete ure v bifeju ne moremo ogreti življenja s šilcem zdravilnega encijana.
Mnogoštevilne so literarne in filmske slike socialne bede, povezane z alkoholizmom. Od cankarjanskih učiteljev, umetnikov in luzerjev (ker je bil socialno občutljiv pisatelj, ni čudno, da je v Kurentu zapisal: »Posebno pa si dobro zapomni, sin moj: kadar ugledaš krčmo ob poti, poženi konje in prekrižaj se trikrat!«) prek finžgarjanskih »razvalin življenja« do povojnih likov, kakršen je zapiti Žašler v Partljič-Klopčičevi filmski sagi o Karolini istega priimka in podobnega nagnjenja. Ali pa Kettejev Pijanec, najbolj simpatični vinoholik slovenske poezije, ki bi ga lahko imeli za najzgodnejši zgled kulture pitja. Toda kaj, na drugi strani pa takšne surove kreature, kot so očetje pijanci v prozi Zofke Kveder!
Tudi jaz imam v otroškem spominu nekaj takšnih, za drugo desetletje socializma pravzaprav atipičnih slik. Kako so sosedovi trije otroci, moji prijateljčki, morali z materjo vsak mesec na plačilni dan pravočasno zdoma, ker se je njihov mož in oče, sicer marljiv cestarski delavec, zanesljivo vrnil domov pijan in rogovilil, da se je slišalo daleč naokrog. Ali pa moj sorodnik, gospodar na kmetiji, ki ni več prenesel, da mu domači zapirajo dohod v lastno klet, in je nekega dne izginil. Vrnil se je čez pol leta, nič bolj trezen, kot je odšel.
Tudi danes so številke visoke. Po vseobsežni mednarodni raziskavi iz leta 2014 smo Slovenci po porabi alkohola deveti na svetu, zadnja leta popije vsak prebivalec od dojenčka navzgor okrog devet statističnih litrov čistega alkohola, zaradi njegovega neposrednega učinka umreta po dva človeka na dan. In zlasti je, kot vemo, velik problem pitje med mladimi: kar 85 odstotkov petnajstletnikov ima z alkoholom že nekakšne odnose.
A kaj bi s škandaloznimi številkami (zlasti pa sam nisem med tistimi, ki bi k neuglednim rezultatom premalo prispevali), tudi brez njih vemo, da je na Slovenskem vinsko veselje etnološka kategorija, tako kot kozolec, potica in Bled, le da je v vinu več metafizike; postalo je vsesplošna mašniška tekočina, enota za merjenje vzdržljivosti in izkaz moške samopromocije. Ni povsem jasno, ali si je pijanščina v naših očeh tako veliko toleranco pridobila zato, ker se je porodila iz duha revščine, ali zato, ker se je v njej najlaže zasidrala predstava o zlahka dostopnih nebesih na zemlji.
Alkohol v zahodnem svetu – in zdaj smo pri drugi kategoriji pijanščine – že dolgo ni samo tolažba revnih, z razvojem meščanstva je postal najprej pijača za množično razvedrilo, nato pa, skupaj z drugimi substancami in posebnimi destilati, kakršen je absint, sredstvo omamljanja, iskanja hedonističnega užitka, a tudi »absolutne« lepote. Tako je v 19. stoletju alkohol na široko stekel v svet umetnosti kot njen notranji spodbujevalec in zunanji oznanjevalec (ter pogosto pokončevalec) tveganega življenjskega sloga, najraje boemskega. A kaj bi pravil, saj poznamo biografije umetnikov, najbolj razvpite slovenske so le provincialni odsev dionizičnih prireditev na evropski sceni, čeprav osebne nesreče naših iskalcev tolažbe zaradi tega niso (bile) nič manjše.
Seveda pa je težko razmejiti pivske užitke od njihovega frustracijskega zaledja, enako težko je markirati mejo med socialno sprejemljivim uživanjem in pogubno odvisnostjo. Kolikor toliko zanesljive so le diagnoze, ki jih je mogoče postaviti na osnovi biografskih dejstev. Tvegam ilustracijo na primeru Prešerna in Cankarja. Prešeren se je zbližal z alkoholom, najprej vino, nato žganje, zaradi znanih eksistenčnih in eksistencialnih razlogov, Cankar pa se je alkohola nalezel v dunajskih kavarnah zaradi neposrednih družabnih »obveznosti«; njegova specialiteta, brez katere ni v kasnejših letih menda napisal ničesar, je bil čaj z rumom oziroma obratno.
Kljub nerazločnim mejam pa je vendarle treba ločiti med bolj ali manj občasnim pitjem iz užitka, ki zmore ustvariti dobro povezovalno razpoloženje (takšen je duh Prešernove/naše Zdravljice), ter pitjem, zvitim iz življenjskega nezadovoljstva, ki ga porodijo socialne ali psihološke stiske, največkrat v španoviji. Danes je klasični alkoholizem v veliki meri zamenjala subkultura drog, kemičnih substanc, ki imajo prav tako dvojno naravo, namreč rekreativnega užitka in patološke odvisnosti, pri čemer se zdi, da je ta razlika še bolj socialno zaznamovana kot pri alkoholizmu.
Mehka droga, ki je bolj vezana na družabnost, je predvsem zabava elit, trda pa pustoši po socialni margini. Sicer pa je nova mamilaška scena v primerjavi z alkoholno nekaj takega kot električni avto nasproti parni lokomotivi. In tisti, ki se predvsem zadevajo, so proti onim, ki še vedno žulijo samo steklenice, kot baletni ansambel proti folklornemu društvu. A ne glede na substančne in z njimi povezane statusne razlike ostaja funkcija omamljanja neokrnjena. Pred očmi je treba imeti dvoje, socialno ozadje pijančevanja v vseh oblikah in njegovo posledico. Rečeno metonimično in s pomočjo dobrega starega vina: eno je položaj sirotnega viničarja, drugo položaj proizvajalca šampanjca.
Tretja stvar – in zdaj smo pri Cankarjevem »laškem vinu« – pa je pijanščina kot družbeno stanje, kot reakcija celih socialnih skupin na politično vzdušje v državi ali neki drugače organizirani skupnosti. V Hlapcih gre za otopelo veseljačenje, ki ga je ljudstvu po zmagi radodarno omogočila klerikalna stranka. Toda tovrstna opitost ima univerzalne razsežnosti in veliko obrazov; lahko je nacionalističen ali ideološki trans, lahko je beg v zasebnost, umik v potrošništvo, religiozni trip, spreminjanje ekologije v kult, obsedenost s turističnimi destinacijami, paša na družbenih omrežjih ...
V vsakem primeru gre za odklon od aktivnega državljanstva in odrekanje možnosti politične participacije – za prostovoljno privolitev v omame, ki jih ponuja oblast. In v tem smislu je omamljanje tudi volilna abstinenca. A da ne bomo zašli pregloboko na področje volilnega molka, povejmo, da nima s to obliko pijanščine apokrifni sv. Martin ničesar, prav tako ne vinogradništvo, kletarstvo in gostilništvo. Pa tudi to, da je vino navsezadnje boljša izbira kot katera koli oblika fanatizma – tudi tista, ki ga preganja.
