Tiskane izdaje
Topel januarski večer v Zagrebu. Ljudje se zlagoma zbirajo pred razkošnim neobaročnim poslopjem Hrvaškega narodnega gledališča, da bi koga srečali ali pokadili še zadnjo cigareto pred predstavo. Pol ure je še do nastopa filozofa Slavoja Žižka.
Vsi so kupili vstopnice že pred tednom. Ker je bilo povpraševanja več, kot je sedežev v dvorani, so kar na oder, kjer bo pozneje tudi glavni junak, dodali 250 sedežev. Tisoč ljudi v dvorani. To je rekord, mi pove uslužbenec gledališča. Tu na nobeni predstavi še nikoli ni bilo toliko ljudi.
Kakšno je to občinstvo, me zanima. Je to običajno gledališko, je to revolucionarno, marksistično ali vsaj levičarsko? Se to fino gledališče za en večer spreminja v alter sceno? V iskanju odgovora buljim v ljudi – prihajajo sami ali v parih, prihajajo Budimir Lončar, Predrag Matvejević, Rade Šerbedžija, mlada redovnica ..., ljudje iz javnega življenja in drugi.
Nobenega skupnega zunanjega prepoznavnega znamenja nimajo, z izjemno tega, da so vsi lepo oblečeni – ženske v slogu malih črnih oblekic, naličene in sfrizirane, moški v oblekah. Takole na oko sami buržuji. So se prišli kazat? Zakaj le, ko pa ima Zagreb za to toliko primernejših priložnosti, kot je druženje z Žižkom.
No, saj bodo pred koncem zapuščali dvorano, si mislim. Nihče je ne zapusti, čeprav se Žižkov nastop nenadzorovano zavleče in razvleče. Po dobrih dveh urah in pol bi mu občinstvo še zastavljalo vprašanja, Žižek je še voljan odgovarjati, čeprav z že opešano zbranostjo. Predstava je uspela.
Nova zmaga filozofije ali Žižka? Žižka. Kaj je tisto, s čimer Žižek priteguje ljudi na vsem planetu? Zakaj je ravno on postal eden daleč najbolj priljubljenih in najbolj prevajanih živih filozofov, in če sodimo po številu prodanih knjig, tudi eden najbolj branih? Je to njegova filozofija? Je to on sam, ki z vso svojo razkošno nepopolnostjo ali ravno zaradi nje izžareva karizmo? Je formula v naštudiranem koktajlu filozofije in popkulturnih prijemov?
Nisem edina, ki se to sprašuje, ko ga gledam na odru in ko spremljam odzive občinstva. To se spotoma odziva s ploskanjem, smehom, šepetajočim, odobravanjem, komentiranjem ... Kot bi na odru sedel newageevski guru. Žižek se ne nasmehne niti enkrat. Filozofija je resna stvar in podobno kot religija ne mara, da bi se ji ljudje smejali.
Žižkov nastop v Zagrebu se razvija v spektakel, kot so spektakli njegovi nastopi v Londonu, New Yorku ... V rokah drži šop listov, ki so videti kot gradivo za predavanje. Dvakrat jih na začetku ošine s pogledom, potem pa liste tu in tam premeče, ne da bi se njegovo oko še kdaj ustavilo na njih. Čeprav pravi, da spontanosti ni, je videti spontan vsaj toliko kot papež Frančišek, ko pravi, saj ljudje nismo zajci, da bi se tako množili. Je laž resnica ali je resnica laž, se filozofsko sprašuješ skupaj z Žižkom. V resnici, mislim, je Žižkova spontanost zaigrana. In Žižek ve, da je v igri več resnice kot v resničnem življenju.
Filozof občinstvo zapelje že na začetku z odigranim prizorom, ki se navezuje na to, da družba od nas zahteva, da uživamo. Živega erotičnega partnerja zamenjujejo nadomestki. Bom povedal, kakšno bi bilo moje idealno ljubezensko srečanje, pravi. Ti Srećko, reče voditelju pogovora, mlademu filozofu, si ženska in prideš k meni s plastičnim vibratorjem in tudi sam imam neki aparat.
Vsak od naju vključi svoj aparat, namestiva jih na vibriranje. Lepo se pogovarjava, aparata pa uživata za naju. Lahko pijeva čaj, se pogovarjava celo o filozofiji in sva opravila dolžnost. Potem lahko končava tudi v postelji in to bi bil pravi seks, vendar ne pod pritiskom. Moramo se osvoboditi tega pritiska, da je treba uživati.
Občinstvo se smeje, ker se vživi v situacijo, a Žižek se smehu ne pusti prekiniti, temveč z glavo in vsem telesom galopira naprej k drugim temam – k islamu, krščanstvu, liberalnemu kapitalizmu, komunizmu, marksizmu, holokavstu, antisemitizmu, Hitlerju, feministkam, Palestini, Lacanu, Heglu ... Blodnjak tem, ki jih povezuje s filmskimi referencami, anekdotami, vici. Niza paradokse, dvoumno se poigrava z grozotami totalitarizmov.
Vse je prežeto s humorjem in (pre)drznostjo, tudi Auschwitz, kajti tudi tam je igrala glasba in je bila komedija. Za Žižka filozofija ni abstraktno nakladanje, neprodušno zaprto v akademski slonokoščeni stolp, temveč je usodno povezana z dogajanjem.
Žižkova filozofija se nam zdi lahka, razumljiva, izhodišča in interpretacije so nam znani, zdi se nam, da bi znali tako povedati tudi sami. Pri njem ni vzvišenega filozofskega besednjaka, ni filozofskih pojmov in kategorij. Privlačnost Žižkovega filozofiranja ni samo v njegovih duhovitih primerih in šalah, ki so instantna verzija »težke« filozofije o resnih problemih, ampak v tem, da gre Žižek vedno še korak naprej, ko že mislimo, da smo v ciljni ravnini. No, tu sledi dialektični obrat, reče, in v tem je bistvo. Ponavadi ta obrat izpade kot provokacija.
Žižek brez težav povezuje diametralno nasprotne stvari, najde dobro v slabem in obratno, pozitivno v negativnem in obratno. V soboto je imel tako poslušalec mestoma vtis, da se je Žižek spreobrnil v desničarja in malone kristjana, ki prisega na tradicionalne vrednote.
Drugič spet bo z vsem bitjem in žitjem izpadel radikalni levičar. V njegovih stališčih so številna nasprotja, a ne zaradi površne nekonsistentnosti, ampak ker tako hoče. Hoče biti protisloven in zapleten, to je del njegove blagovne znamke. Prav predvidljiva nepredvidljivost je Žižkovo najmočnejše orožje; ta je tista, ki ga dela eksotičnega
In Žižek, ki zna enako dobro komunicirati z občinstvom v živo in prek medijev, postavlja sebe v središče pozornosti. V njem kot bi bila nekakšna otroška potreba po zbujanju pozornosti in izzivanju. To pa seveda ne more spremeniti dejstva, da je seznam njegovih akademskih dosežkov malone neskončen in da zna ljudi spodbuditi k razmišljanju, odgovorov pa, kakor sam pravi, tako nima.
Žižkova lahkotnost je glavni razlog njegove priljubljenosti, slednja pa je razlog, da ga po drugi strani mnogi zaničujejo. Pa je res tako lahko nastopati, kot je videti pri Žižku? Je res tako lahko biti scenec, kot se temu danes reče? In to s filozofijo.
To pomeni, da je treba kot rocker stopiti na oder, pod reflektorje, pogledati v občinstvo, čeprav zatemnjeno, pri tem pa te neposredno prenaša še televizija. Ob tem Žižek ostaja klasični filozof z vsemi akademskimi pritiklinami, ki jih filozofija kot veda zahteva. Hegel in Lacan skozi Žižka nekako obešenjaško izstopita iz hermetičnega kroga posvečenih, filozofija postane teater in ljudem je to všeč.
Kaj je torej eden najbolj znanih mislecev našega časa? Je, kar trdi Rebecca Mead iz New Yorkerja, bratje Marx ali je, kar pravi literarni teoretik Terry Eagleton, eden od najmočnejših eksponentov psihoanalize kakor tudi kulturne teorije sploh, kar jih je na evropskih tleh vzniknilo v zadnjih desetletjih? Kdo bi vedel. Nesporno vemo le, da je Žižek kontradiktorna osebnost, ki jo je treba bolj sovražiti kot imeti rad. To si namreč sam želi. Kajti to, da je že prvemu spraševalcu iz zagrebškega občinstva predlagal tikanje, je morda koga zavedlo, da ima rad bližino z ljudmi.
Natančen odgovor na vprašanje, kaj je ravno Žižka in ne katerega drugega filozofa naredilo planetarno popularnega, bodo iskali še mnogi, najbrž najbolj njegovi kolegi filozofi. Ne bo ga preprosto najti. Sicer pa nič v zvezi z Žižkom ni preprosto – in prav za to se je boril.
