Pomisleki: Saga o našem upokojencu v Ameriki in kolesu

Kljub vsemu, kar v zadnjih letih beremo v medijih, novinarski poklic ostaja krasen. Nekateri menijo, da to ni poklic, ampak poslanstvo, sam o svojem delu ne delim tako vzvišenega mnenja. Zagotovo pa drži, da če ne bi bilo treba kdaj tudi kaj napisati, bi bilo novinarstvo en sam privilegij.

Novinarji imamo srečo, da nenehno srečujemo in spoznavamo nove ljudi, ti pa z nami delijo svoje večinoma še kar zanimive življenjske zgodbe. Mi skušamo živeti od tega, da zgodbe, opremljene s kontekstom časa in prostora, podajamo naprej. Ob tem početju pa kdaj kakšen od naših sogovornikov postane tudi naš prijatelj. Sam sem se tako nedavno srečal z enim takih prijateljev. Z mladostnim upokojencem, ki velik del leta preživi pri eni ali drugi hčerki – obe z družinama živita v Združenih državah Amerike –, sva srkala kavo v najinem priljubljenem lokalu.

Možakar je s sodobno tehnologijo kar na tekočem, a ga pametni telefon še ni poneumil; vsak tak človek je v teh norih časih že zaradi tega zanimiv. Sedela sva v neposredni bližini dveh nedavno odprtih diskontnih trgovin in tako je pogovor kmalu odneslo – kam drugam kot k trgovini in sodobnim tehnologijam. Povsem resna debata o prihodnosti trgovine se je začela s prijateljevo zgodbo o nakupa kolesa v Kaliforniji.

Ko se je po nekaj dneh obiska pri hčerki naveličal igrati zapečkarskega dedka svojim vnukom in si je zaželel oditi iz hiše brez avtomobila, je dojel, da bo za premagovanje velikih razdalj v prihodnjih mesecih potreboval kolo. Zet mu je sicer ponudil svoje dirkalno kolo, a moj sogovornik je prijazno odklonil ponudbo. V strahu, da več tisoč dolarjev vredne dirkalne zverine ne bi polomil, je sklenil kupiti svoje mestno kolo.

Zato je hčerko prosil, naj ga pelje v nakupovalno središče na obrobju mesta, in gledala ga je, kot bi padel z lune. Že ob prihodu na območje velikanskega nakupovalnega centra je sogovornika v oči zbodla praznina na parkiriščih. Kmalu je ugotovil, da velika večina zaprašenih megatrgovin sameva zaprtih, iz robnikov že pridno poganja trava, njegova športna trgovina pa je bila k sreči odprta. Ne le to, njegova trgovina je na velik del izdelkov ponujala 70-odstotni popust. Seveda pa – prosto po Murphyju – na kolo za mojega sogovornika ni bilo popusta.

Kljub temu se mu je 700 dolarjev za nobel kolo zdela sprejemljiva cena. Razstavljeno kolo, zloženo v škatlo, bi že skoraj kupil, a ga je ustavila hčerka. Deklaracijo na škatli je slikala s pametnim telefonom in sliko vnesla v naloženo mobilno aplikacijo. Mobilni primerjalnik cen ji je takoj ponudil nekaj bistveno cenejših možnosti za nakup enakega kolesa. Hčerka ga je že na zapuščenem parkirišču naročila in naročilo plačala po telefonu, še preden sta se vrnila v predmestno družinsko hiško.

Drugo jutro je mojega prijatelja pred pragom čakalo naročeno kolo, že sestavljeno, v žepu pa mu je ostalo približno 200 dolarjev razlike med cenama enakega kolesa. »V tak svet se rojevajo vsi ti naši nakupovalni centri. V zadnjih desetletjih je vse, kar se je zgodilo Američanom, prej ali slej prišlo do nas in tudi to bo,« je o prihodnosti trgovine razmišljal upokojeni podjetnik.

Umiranje nakupovalnih centrov ni nič novega. Če v spletni iskalnik google vtipkate pojme shopping malls in dying (nakupovalni centri in umiranje), dobite 1,29 milijona zadetkov. To je množica zgodb o tem, kako hitro in korenito se spreminjajo naše nakupovalne navade. Letos poleti objavljena študija švicarske banke Credit Suisse napoveduje, da se bo v prihodnjih petih letih v ZDA zaprlo med 20 in 25 odstotki vseh nakupovalnih središč. Trenutno je v ZDA več kot tisoč od vseh pozabljenih in zapuščenih nakupovalnih centrov.

Razlogi so že dolgo znani, najpomembnejši pa je seveda spletno nakupovanje, ki je čedalje bolj priročno in privlačno. Švicarski analitiki ocenjujejo, da bo delež prihodkov iz spletnih nakupov pri ameriških trgovcih s sedanjih 17 odstotkov do leta 2030 poskočil na 35 odstotkov. Menda je meja, ko začnejo fizične trgovine odmirati na račun spletne trgovine, pri 15 odstotkih. Omenjena analiza napoveduje, da bo zgolj letos svoja vrata kupcem zaprlo 8600 trgovin, kar je opazno več od 6200 trgovin, zaprtih leta 2008, v prvem letu velike gospodarske krize.

Dejstvo je, da pri nas trgovskih polic ne manjka, po nekaterih merilih smo po površini trgovin na prebivalca celo v evropskem vrhu. Trgovine se še kar gradijo, peljite se malo po Sloveniji in neredko boste naleteli na konce, kjer je v krogu premera 300 metrov mogoče najti po tri ali več razmeroma novih trgovin. Čeprav se spletna trgovina pri nas hitro uveljavlja, še ni tako močno razvita, kot je drugod na Zahodu. Seveda pa to ne pomeni, da se pojavi iz Amerike ne bodo neopazno splazili tudi k nam.

In v takšnem okolju smo se pri nas začeli pogovarjati o zapiranju trgovin v nedeljo. Prav trgovine naj bi bile družinam edina ovira na poti do cerkve ali za družinski potep po gorenjskih hribih. No, vsaj dežurni vtikovalci v tuja življenja to verjamejo, če ne še kdo drug. Na stran predlagatelja so se hitro postavile koalicijski SMC in SD ter opozicijska NSi.

Ob vsem hrupu na glas izrečenih besed o skrbi za zaposlene in njihove družine je hitro mogoče preslišati, komu zaprtje trgovin v nedeljo najbolj koristi. Veliki nakupovalni centri imajo namreč z delom ob nedeljah več stroškov kot na običajen delovnik. Res tudi nekaj več prodajo, a kupci bi po nekaterih izračunih za živila in drugo blago na teden porabili približno enako, če bi to blago nakupili v šestih ali sedmih dneh. Lastniki zlasti klasičnih velikih trgovin zato lahko računajo, da bi z njihovim zaprtjem izgubili manj prihodkov, kot bi dobili s prihranki pri stroških dela.

Mimogrede, trgovcem že zdaj nihče ne brani trgovin zapreti v nedeljo, če to želijo. Vendar nihče ne bi rad naredil prvega koraka iz strahu pred nepredvidljivim odzivom konkurence in predvsem iz bojazni, kako se bodo odzvali kupci, prikrajšani za nedeljsko nakupovanje. Vsekakor se zdi, da je med lastniki velikih trgovin večji interes za zaprtje trgovin ob nedeljah kot med sindikati.

Sindikatom je jasno, da če bo trgovina odprta sedmino časa manj, bo lastnik hitro ugotovil, da potrebuje sedmino ljudi manj kot prej. Zato zastopniki delavcev v trgovini povsem upravičeno raje kot o zapiranju trgovin v nedeljo govorijo o urejanju spodobnega nagrajevanja zaposlenih za nedeljsko delo. Tudi trgovinska zbornica je dojela, da se bodo odvečnemu eksperimentiranju politike najlažje ognili, če skupaj z zaposlenimi sedejo za pogajalsko mizo in se dogovorijo o višini plače in dodatkov za delo v nedeljo.

Če je populistični politični predlog kdaj prinesel kakšno resno korist, mu je to uspelo zdaj. Znova je obudil že dalj časa zaspani socialni dialog v trgovini. Ljudje, ki od trgovine živijo, se zavedajo, da to ni lahek posel, da jim poleg običajne in težko premagljive konkurence diskontov novi tekmeci prihajajo od vsepovsod.

Napake izpred dobrega desetletja, ko nihče od velikih trgovcev v diskontnih trgovcih ni videl resne grožnje, si danes v kot stisnjeni trgovci ne morejo več dovoliti. Tako kot so takrat spregledali grožnje diskontov, tokrat ne smejo spregledati groženj, ki jih prinaša spletna trgovina. Če jih bodo zanemarjali ali morda celo omalovaževali, bodo zaposleni v trgovini kmalu imeli več kot dovolj časa za svoje družine. Malo pa je verjetno, da bi tak prosti čas ljudi zares osrečil.